<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sklep I Cp 264/2003

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2004:I.CP.264.2003
Evidenčna številka:VSK00861
Datum odločbe:05.05.2004
Področje:nepravdno pravo
Institut:pravni pouk - določitev meje - dokončnost odločitve

Jedro

Pravni pouk, da imajo udeleženci postopka pravico v roku treh mesecev po pravnomočnosti tega sklepa oz. od vročitve sklepa sodišča druge stopnje, uveljavljati močnejšo pravico v posebni pravdi, je nepravilen. Sodišče prve stopnje je namreč v bagatelnem mejnem sporu (in ob soglasju strank) urejalo mejo v skladu s 136. členom ZNP, predvsem pa poskusilo urediti mejo na podlagi močnejše pravice, zato je odločitev nepravdnega sodišča dokončna.

 

Izrek

Pritožbi nasprotnega udeleženca se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki III izreka r a z v e l j a v i, v preostalem delu se pritožba nasprotnega udeleženca, pritožba predlagatelja pa v celoti zavrneta in p o t r d i pobijani sklep sodišča prve stopnje. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

S pobijanim sklepom je sodišče prve stopnje uredilo mejo med parc.št. 1158 ter 1159 k.o. V. po pravični oceni tako, kot izaja iz tč. I izreka. Ugotovilo je, da znaša vrednost spornega mejnega prostora 144.000,00 SIT (tč. II), udeleženca pa poučilo, da imata pravico v roku treh mesecev po pravnomočnosti sklepa oz. od vročitve sklepa, uveljavljati močnejšo pravico v posebni pravdi (tč. III). Proti temu sklepu se pravočasno, po svojih pooblaščencih pritožujeta obe stranki postopka. Predlagatelj najprej opisuje, kot sam pravi, kronologijo zadeve (da sta stranki polbrata, imata skupno mater Rožo, ki je bila najprej poročena z očetom nasprotnega udeleženca, po njegovi smrti pa z očetom predlagatelja, da so bile vse nepremičnine, omenjene v tej zadevi in sicer parc.št. 1159, 1158 in 1157 k.o. V. last očeta oz. dedka predlagatelja, da je po njuni smrti v letu 1967 nastopil predlagatelj kot dedič, da je istega leta mati Roža lastništvo ob nastanku nove zemljiške knjige uredila tako, da je parc.št. 1159 pridobil nasprotni udeleženec, da je obstajal med strankama in materjo ustni dogovor, da bo nasprotni udeleženec parc.št. 1159 po polnoletnosti predlagatelja prepisal nazaj nanj). Nadalje se sklicuje na uporabo in mejo med parc.št. 1159 in 1158 do leta 1967, ko je obe parceli uporabljal isti lastnik in v zvezi s tem navaja, da je bila meja že določena in sicer je šlo za funkcionalno mejo, saj sta se parceli različno uporabljali, ena kot vrt, druga kot dvorišče, zato je zelo pomembno, kakšna je bila raba parcel do leta 1967. Meja je bila s tem med parcelama že tedaj določena in določena je sedaj. Sporni mejni prostor se je torej uporabljal kot dvorišče, kot funkcionalna celota k stanovanjski hiši na parc.št. 1157, ki jo ima v lasti predlagatelj, kar so potrdile zaslišane priče. Zato je potrebno pri določanju meje upoštevati, kakšne pravice je od pravnega prednika pridobil predlagatelj in kakšne je pridobil nasprotni udeleženec, to je način rabe in kam je sporni mejni prostor spadal po svoji funkciji. Zaradi tega ima predlagatelj močnejše pravice kot nasprotna stranka in to na podlagi priposestvovane pravice na tem delu parcele, saj je to pravico prejel od svojega pravnega prednika, medtem ko te pravice nasprotni udeleženec ni prejel. Sodišče bi moralo, če že ni določilo meje po močnejši pravici, urediti mejo na podlagi zadnje mirne posesti, ki je bila zagotovo mirna do leta 1967, ko je bila posest na pravnem predniku predlagatelja. Tak način rabe in posesti je obstajal najmanj do leta 1975, ko je predlagatelj začel z gradnjo in najverjetneje do leta 1981, ko je bil zgrajen zid med točkami F,G,E s strani predlagatelja, medtem ko je bil zid med tč. E in proti točki B zgrajen s strani nasprotnega udeleženca. V kolikor se meja določa po zadnji mirni posesti, potem je jasno, da je bila zadnja mirna posest med mejama taka, kot je določeno od točke F, G, E, D skice izvedenca, torej bi morala biti meja med parcelama določena po prej navedenih točkah. Predlaga, da se mejo določi tako, da k parc.št. 1158 k.o. V. spada tudi mejna površina, določena s točkami G, E, D in H skice izvedenca, podrejeno, da se sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. Nasprotni udeleženec v svoji pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge, najprej zmotno uporabo materialnega prava, ki je podana s tem, da sodišče ni uredilo meje na podlagi močnejše pravice. Nasprotni udeleženec je dokazoval močnejšo pravico na podlagi lastništva spornega prostora. Predlagatelj ni uspel dokazati priposestvovanja, pritožnik pa je dokazal lastninsko pravico na spornem prostoru, ki je glede na katastrsko mejo, ki jo pritožnik v celoti priznava, v celoti del njegove parcele, to parcelo pa je pritožnik pridobil na podlagi pravnega naslova in pridobitnega načina, saj je vknjižen kot lastnik v zemljiški knjigi. Močnejša pravica je tako lastninska pravica na celotni parceli št. 1159, katere sestavni del je sporni prostor. Lastninska pravica ima absoluten značaj, pritožnik pa je to parcelo oz. sporni prostor na tej parceli pridobil v zaupanju v zemljiškoknjižno in katastrsko stanje. Sicer pa je bila predlagatelju katastrska meja znana, saj je dne 12.3.1993 izpovedal, da je neživljenjska in tako svoje parcele ne more uporabljati in začel z okupacijo spornega prostora, ker je pač menil, da ima premalo prostora pred svojo hišo. Vrednost spornega prostora po napadeni sodbi (pravilno sklepu) ne presega 200.000,00 SIT, udeleženca pa sta se strinjala, da se meja določi na podlagi močnejše pravice, to pa obenem pomeni, da se močnejša pravica ne more uveljaviti v pravdnem postopku, kot to navaja točka III napadenega sklepa. Dobroverna posest se nanaša na drugo načelo in vrstni red, to je zadnja mirna posest, ki jo je imel pritožnik najmanj do leta 1975, od tega leta naprej pa je začel sporni prostor postopoma uporabljati tudi predlagatelj in to iz preprostega razloga, ker mu prostor pred hišo ni zadoščal. Podrejeno še navaja, da sodišče ni pravilno razdelilo spornega prostora po pravični oceni, in sicer tako da je sporni prostor razdelilo na dva dela in to iz preprostega razloga, ker ob takšni delitvi je predlagatelj v celoti pridobil zgornji del ceste in bo tako pritožniku dejansko preprečil vožnjo. To bo pa vir številnih sodnih sporov, ki se bodo začeli z motenjem, dokazovanjem služnostne pravice, kazenskim in odškodninskim postopkom, kar za sodišče zagotovo ne more biti neznano. Pravična ocena pa ne more predstavljati nagrade za predlagateljevo okupacijo spornega prostora, do katere je pač prišel, ker je menil, da je meja neživljenjska. Predlaga spremembo sklepa in določitev meje na podlagi močnejše pravice pritožnika po točki A in B, podrejeno, njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. Pritožba predlagatelja ni utemeljena, pritožba nasprotnega udeleženca pa je le delno utemeljena. Pritožnika ne izpodbijata odločitve sodišča prve stopnje o vrednosti spornega mejnega prostora. Poleg tega, da sta oba soglašala, da se uredi meja na podlagi močnejše pravice, pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno obravnavalo ta spor kot bagatelni mejni spor in pravilno primarno poskusilo urediti mejo na podlagi dokaza močnejše pravice. Med strankama v sklepu ugotovljena dejstva, pomembna za to odločitev, niti niso sporna. Sporen je predvsem materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da ne ena in ne druga nista uspela dokazati močnejše pravice. Kot je razvidno iz pritožbe, predlagatelj utemeljuje svojo lastninsko pravico na spornem mejnem prostoru s pravico svojega pravnega prednika, ki pa je bil hkrati tudi lastnik sosednje parc.št. 1159 k.o. V., sedaj last nasprotnega udeleženca. V pritožbi zatrjevana funkcionalna meja (po namenu uporabe parc.št. 1158) pa ob dejstvu, da je bil pravni prednik predlagatelja hkrati tudi lastnik parcele št. 1159, za odločitev ne more biti pomembna. Posest posameznih parcel (oz. spornega mejnega prostora) je pomembna šele od leta 1967, ko sta postala lastnika vsak ene parcele, predlagatelj in nasprotni udeleženec. Po neizpodbitih ugotovitvah sodišča prve stopnje, sta stranki v sporu v zvezi s spornim mejnim prostorom že od leta 1975 dalje, zato je zaključek sodišča, da ne eden ne drugi nista uspela dokazati močnejše pravice (s priposestvovanjem), pravilen. Tega zaključka ni uspel omajati niti nasprotni udeleženec, ki svojo močnejšo pravico zatrjuje s katastrsko mejo, njegovo pritožbeno razlogovanje v zvezi s tem pa je po oceni pritožbenega sodišča zmotno. Nasprotni udeleženec ne izpodbija v sklepu ugotovljenega dejstva, da se je sporni mejni prostor tak kot sedaj obstaja v naravi, oblikoval šele po izgradnji zidu po letu 1981, pred tem je bil manjši, uporabljala pa sta ga oba udeleženca. Neizpodbijano je tudi ugotovljeno dejstvo, da meja med spornima parcelama v upravnem postopku še ni bila določena. S sklicevanjem na katastrsko mejo zato nasprotni udeleženec v tem postopku ne more uspeti. Enako neuspešno pritožnika izpodbijata tudi odločitev sodišča prve stopnje, da ni podlage za ureditev meje po zadnji mirni posesti. Že na podlagi v sklepu ugotovljenega dejanskega stanja, je mogoče zanesljivo zaključiti, da sodišče prve stopnje zadnje mirne posesti ni moglo ugotoviti. Zato je ravnalo pravilno, ko je upoštevalo zadnji kriterij iz 136. čl. Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) in sporno površino razdelilo po pravični oceni. V to oceno se s pritožbo spušča le nasprotni udeleženec, vendar s svojimi pritožbenimi trditvami, češ da bo taka odločitev vir številnih sodnih sporov, te ocene ni uspel ogroziti. Kot je razumeti iz njegove pritožbe, ureditve meje z razdelitvijo spornega prostora po pravični oceni ne sprejema, saj je zanj relevantna le katastrska meja. Pritožbi obeh strank zoper odločitev o ureditvi meje sta neutemeljeni in ju je pritožbeno sodišče zavrnilo, nasprotni udeleženec pa utemeljeno opozarja na nepravilno odločitev iz točke III izreka. Gre za nepravilen pravni pouk, da imajo udeleženci postopka pravico v roku treh mesecev po pravnomočnosti tega sklepa oz. od vročitve sklepa sodišča druge stopnje, uveljavljati močnejšo pravico v posebni pravdi. Ker je sodišče prve stopnje v bagatelnem mejnem sporu (in ob soglasju strank) urejalo mejo v skladu s 136. čl. ZNP, predvsem pa poskusilo urediti mejo na podlagi močnejše pravice, je odločitev nepravdnega sodišča dokončna. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi nasprotnega udeleženca ugodilo in pravni pouk, vsebovan v točki III izreka, razveljavilo. Obe stranki sta s svojima pritožbama zoper odločitev o glavni stvari propadli, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka od njiju nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP in 154. čl. ZPP v zvezi s čl. 37 ZNP).

 


Zveza:

ZNP člen 136, 137, 136, 137.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zMjg4OA==