VSK sodba I Cp 285/2003

Jedro

Celoten I. paket kot tak brezhibno deluje in ga je mogoče normalno uporabljati na računalniku tožeče stranke, vključno z delovanjem S. paketa. Zgolj instalacija S. paketa na računalnik tožeče stranke je zahtevala določeno strokovno znanje, v posledici česar ne tožeči ne toženi stranki ni uspela instalacija S. paketa. Tako sploh ne gre za vprašanje obstoja stvarne napake, temveč za vprašanje instalacije S. paketa na tožnikov računalnik.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje. Predlog tožene stranke za povrnitev pravdnih stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene zahtevala plačilo 242.480,50 SIT in zakonske zamudne obresti od zneska 148.274,50 SIT od 11.6.1998 do plačila, od zneska 4.942,00 SIT od 5.6.1999 do plačila in od zneska 89.264,00 SIT od 22.11.1999 do plačila, hkrati pa tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 132.750,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.1.2003 dalje do plačila. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da "I. paket 3000", glede katerega sta pravdni stranki 20.3.1999 sklenili pogodbo o naročniškem razmerju in vsebuje "S. paket", nima zatrjevane stvarne napake, saj I. paket kot tak brezhibno deluje in ga je prav tako mogoče normalno uporabljati na računalniku tožeče stranke. To pa pomeni, da ni podana odgovornost tožene stranke kot prodajalke v smislu 478. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), posledično pa tudi ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da se je tožnik odločil za I. paket 3000, ki vključuje tudi paket S., izključno zaradi softwara za internet, kajti telefona kot takega ne potrebuje. Zato je tožnik naročniško razmerje odpovedal šele ko se je prepričal, da je z njegovim računalnikom vse v redu in ko tudi v dodatnem roku tožena stranka ni tožniku vzpostavila internet povezave oz. mu ni znala namestiti paketa S. ZOR v 1. tč. 479. čl. določa, da gre za stvarno napako, če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za njeno normalno rabo ali za promet. Glede na to, da je nesporno da tožnik ni mogel uporabiti paketa S. je sodišče, ko je zaključilo da v obravnavanem primeru ne gre za stvarno napako, zmotno ugotovilo dejansko stanje in zato tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki v odgovoru meni, da je pritožba neutemeljena. Sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje, to je da je S.paket že ob nakupu deloval brezhibno, kar je potrdil tudi sodni izvedenec A. Ž. ki je sporni S. paket instaliral na tožnikov računalnik. Zatrjevane stvarne napake ni bilo in zato je tudi pravilno uporabljeno materialno pravo. Okoliščina, da tožnik ni znal instalirati S. paketa na njegovem računalniku, pa ne daje podlage za uveljavljanje pravic iz naslova skrite stvarne napake. Tožena stranka je zato predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Pritožba ni utemeljena. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je bila predmet pogodbe o naročniškem razmerju za priključitev osnovnega dostopa v omrežju I. ("I. paket 3000") med pravdnima strankama sklenitev naročniškega razmerja, ki je zajemala tudi izgradnjo enega priključka osnovnega dostopa omrežja I. in oprema, med katero je bil tudi S. paket. Pravzaprav nesporno in v pritožbi neosporavano je tudi dejstvo, da celoten I. paket kot tak brezhibno deluje in ga je mogoče normalno uporabljati na računalniku tožeče stranke, vključno z delovanjem SIOL paketa, in je zgolj instalacija S. paketa na računalnik tožeče stranke zahtevala določeno strokovno znanje, v posledici česar ne tožeči ne toženi stranki ni uspela instalacija S. paketa. V obravnavanem primeru tako sploh ne gre za vprašanje obstoja stvarne napake (temu nasprotne pritožbene trditve so zgolj navržene, brez dokazne podlage in tako neutemeljene), temveč za vprašanje instalacije S. paketa na tožnikov računalnik. Tožeča stranka pa tožbe sploh ni utemeljevala na trditvi o obveznosti tožene stranke glede instalacije S. paketa, niti tega ne ugotavlja sodišče prve stopnje. Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom uveljavljala pravice, ki jih ZOR v 488. čl. določa kot posledice stvarne napake (vrnitev kupnine iz naslova razdrte pogodbe in plačilo povzročene škode), ni pa tožbe utemeljevala z obveznostjo tožene stranke instalirati S. paket na računalniku tožeče stranke. Prav v posledici nesposobnosti instalirati paket S. na računalnik tožeče stranke pa je prišlo do vseh naštetih in opisanih ravnanj tožeče ter tožene stranke, posledično pa pozneje tudi do vložitve tožbe. Dejansko je tako povsem pravilen in dokazno podprt zakjuček sodišča prve stopnje, da uveljavljani tožbeni zahtevek nima utemeljitve v materialnem pravu (zatrjevane stvarne napake ni bilo), v posledici česar je v dejanskem in pravnem pogledu povsem pravilno odločilo, ko je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. In ker pri odločanju tudi ni zagrešilo kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), naštete v 2. odst. 350. čl. ZPP, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Predlog tožene stranke za povrnitev pravdnih stroškov pritožbenega odgovora je pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrnilo. Pritožbeni odgovor ni v ničemer doprinesel k razjasnitvi zadeve in tako ni šlo za stroške, ki bi bili potrebni za pravdo (1. odst. 155. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 526/99
• VSL sodba I Cp 631/99
• VSL sodba I Cp 716/2009