<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK Sklep I Cp 303/2020

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2021:I.CP.303.2020
Evidenčna številka:VSK00042818
Datum odločbe:27.01.2021
Senat, sodnik posameznik:Sabina Vrčon (preds.), mag. Peter Baša (poroč.), mag. Mojca Kete Ujčič
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:povračilo škode - odškodninska odgovornost - objektivna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - padec - stanovanjska hiša - dvorišče - dostopna pot - višinska razlika - opustitev dolžnega ravnanja - krivdno ravnanje (opustitev)

Jedro

Ob slabši vidljivosti in zmanjšani osredotočenosti je toženka morala računati s tem, da lahko tožnika določene zunanje okoliščine (npr. smer zgornje tlakovane poti, odpiranje spodnjih vrat z utripanjem opozorilne lučke) še dodatno zavedejo in napeljejo k temu, da bo ubral najkrajšo (direktno) pot proti izhodu.

Zunanje površine niso bile urejene in varovane tako, da bi nezgode učinkovito odvračale.

Zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni mogla pričakovati, da tožnik ne bo uporabil druge poti, kot pa te, po kateri je prišel (pot po stopnicah), ni prepričljiv.

    Izrek

    I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

    II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

    Obrazložitev

    1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženka plačati tožniku odškodnino v višini 48.228,47 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Glede na navedeno je tožniku naložilo, da mora povrniti toženki 3.611,98 EUR, stranski intervenientki pa 14,00 EUR pravdnih stroškov.

    2. Zoper to odločitev se pritožuje tožnik po pooblaščeni odvetniški družbi. Navaja, da so zaključki sodišča prve stopnje nepravilni in jih tudi ni mogoče preizkusiti. Višinska razlika med zgornjim in spodnjim nivojem dvorišča, kjer se je pripetila nezgoda, je znašala (skupaj s parapetom) na najvišjem delu 116 cm, na najnižjem pa 68 cm, kar zagotovo predstavlja povečano nevarnost za poškodbe. Drugačno stališče ne more držati. Tožnik je zaradi padca utrpel hude telesne poškodbe in mu je nastala večja škoda. Toženka bi morala ta del zidu zavarovati z ograjo ali ga vsaj vidno označiti oziroma osvetliti. Sklicuje se na Pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj, ki v četrtem odstavku 6. člena določa, da morajo biti stopnišča, balkoni, lože, terase in podobne, nad okolico več kot za 0,48 metra dvignjene površine, zavarovane z ograjo visoko najmanj en meter. Opiranje na krajevno običajno ureditev dvorišča ni pravilno. Tožnik je normalno hodil in uporabljal urejene (tlakovane) zunanje površine, ki niso bile izvedene tako, da bi preprečevale padce. Toženka je kršila svoje dolžno ravnanje, zato je podana njena odškodninska odgovornost. Glede na to, da mu je odprla spodnja vrata (vrata za vozila) ter glede na povečano nevarnost gibanja po spornem predelu in čas, ko je tožnik odhajal, bi ga morala pospremiti ali izrecno opozoriti, kje (in kako) naj se giblje. Toženka ni storila ničesar za varnost tožnika, kar je sodišče prve stopnje neupravičeno toleriralo. Pri presoji ravnanja obeh pravdnih stranke je uporabilo različna merila. Dokazna ocena je nepravilna in neprepričljiva. Materialno pravo je napačno uporabljeno. V določenem delu je obrazložitev sama s seboj v nasprotju. Očitek tožniku, da bi moral biti bolj pazljiv in da je izpovedoval nedosledno, ni na mestu. Nasprotuje tudi ugotovitvam glede vidljivosti v času nezgode (meseca decembra, okrog 17. ure). Zaključki o možnosti varnega gibanja in orientiranja nimajo nobene objektivne podlage in so nerazumni. Okoliščini, da je bil tožnik pri toženki že enkrat prej, je sodišče prve stopnje pripisalo nesorazmerno težo. Tožnik ni bil toženkin redni obiskovalec. Zaključek, da je tožnik vedel, po kateri poti bi se moral vrniti, je nepravilen in neživljenjski. Nasprotuje tudi stroškovni odločitvi. Priglasil je pritožbene stroške.

    3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenim navedbam je nasprotovala in dodatno utemeljevala pravilnost izpodbijane odločitve. Priglasila je stroške podanega odgovora na pritožbo.

    4. Pritožba je utemeljena.

    5. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da se je tožnik poškodoval na dvorišču toženkine hiše, ko je na podlagi njenega naročila pri njej na domu (kot serviser) popravljal računalnik. Ko je po opravljenem delu zapuščal hišo, je padel na delu, kjer podporni zid razmejuje višinsko razliko med zgornjim in spodnjim delom dvorišča. To lokacijo si je sodišče prve stopnje ogledalo in v sodbi nazorno opisalo vse relevantne terenske značilnosti. Ugotovilo je, da se ta zid podaljšuje v parapet (robnik). Na najvišjem delu meri 86 cm (skupaj z robnikom 116 cm), na najnižjem delu pa 52 cm (skupaj z robnikom 68 cm). Po zgornjem delu je urejen peš dostop do hiše, spodnji del pa je namenjen avtomobilskemu dovozu. Višinsko razliko med spodnjim in zgornjim delom premešča 6 stopnic, ki se nahajajo neposredno ob hiši. Navedeno je prikazano na fotografijah ogleda, kjer je razvidno tudi mesto tožnikovega padca (fotografija v prilogi C31).

    6. Na podlagi teh okoliščin je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da konkretnega dvorišča oziroma zidu, kje je prišlo do nezgode, ni mogoče šteti za t.i. nevarno stvar (oziroma hoje na tem področju za t.i. nevarno dejavnost), zato objektivna odgovornost toženke ni podana. Tovrstna odgovornost je namreč pridržana le za tiste stvari ali dejavnosti, iz katerih kljub ustrezni pazljivosti izhajajo nadpovprečni riziki za varnost ljudi (ali premoženja), kar v obravnavanem primeru ne velja. V nadaljevanju je presojalo, ali je podana krivdna odgovornost toženke po splošnem pravilu o prepovedi povzročanja škode, torej ali je toženka z neskrbnim ravnanjem povzročila nevarno situacijo, ker tega predela ni zavarovala, ga označila, osvetlila, tožnika ob odhodu pospremila oziroma ga vsaj opozorila na nevaren predel, ki naj se mu izogne oziroma posveti posebno pozornost. Pri tem je izhajalo iz pravilnega stališča, da je treba v zvezi s tem oceniti, ali je bilo (glede na okoliščine tega primera) objektivno predvidljivo, da bi zaradi očitane opustitve lahko nastala škodna posledica. Na to vprašanje je odgovorilo negativno.

    7. V podkrepitev svoje odločitve je zapisalo, da je tožnik ob prihodu k toženki zaznal dvonivojsko dvorišče in do hiše prišel po urejenem dostopu, ki vodi preko stopnic. Pri toženki ni bil prvič in mu je bila običajna pot (preko stopnic) poznana. V času njegovega odhoda (okoli 17. ure) je bila vidljivost sicer slabša, vendar še vedno takšna, da je bilo mogoče zaznavati okolico, se v prostoru orientirati in varno gibati. Ocenilo je, da je tožnik (očitno) želel po najkrajši poti priti do spodnjega izhoda (kjer mu je vrata z daljinskim upravljalnikom odprla toženka) in ob tem ubral drugo pot od tiste, po kateri je prišel. Pri tem pa ni bil skrben in pozoren. Toženka naj bi upravičeno verjela, da tožnik pozna pot iz hiše in ni mogla pričakovati (predvideti), da pri odhodu ne bo uporabil poti, po kateri je prišel. Sodišče prve stopnje je štelo, da ji ni mogoče očitati opustitve dolžne skrbnosti, zato njena krivdna odgovornost za nastanek vtoževane škode ni podana.

    8. Pritožba ta zaključek tehtno in upravičeno izpodbija. Po splošnem pravilu o prepovedi povzročanja škode velja, da se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo (10. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Ne glede na to, da iz tega pravila izhaja dolžnost vzdržati se aktivnega ravnanja, lahko škoda nastane tudi s pasivnim ravnanjem, torej z opustitvijo. Gre za opustitev dolžnega ravnanja namenjenega preprečitvi ali zmanjšanju škode. Ali bo določena opustitev pripeljala do odškodninske odgovornosti, pa je odvisno od odgovora na vprašanje, ali je bilo v konkretnih okoliščinah objektivno predvidljivo, da bi zaradi tega lahko nastal škodni dogodek.1

    9. Namen urejenih dostopov do stanovanjskih objektov je v tem, da se tako stanovalcem kot tudi drugim osebam zagotovi varen prihod oziroma odhod. Pri tožniku, kot občasnemu obiskovalcu, je treba upoštevati, da terena (in dvonivojske ureditve dvorišča) ni dobro poznal, kljub temu, da pri toženki ni bil prvič. Ob slabši vidljivosti in zmanjšani osredotočenosti (torej v razmerah, ki niso nepričakovane in neobičajne), je toženka morala računati s tem, da ga lahko določene zunanje okoliščine (npr. smer zgornje tlakovane poti, odpiranje spodnjih vrat z utripanjem opozorilne lučke) še dodatno zavedejo in napeljejo k temu, da bo ubral najkrajšo (direktno) pot proti izhodu. Zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni mogla pričakovati, da tožnik ne bo uporabil druge poti, kot pa te, po kateri je prišel (pot po stopnicah), ni prepričljiv. Ob tem velja, da je bila pot, po kateri se je tožnik napotil, urejena (tlakovana) in ravna. Robnik (parapet), ki se je nahajal na koncu, je bil v temi slabše viden in je meril v višino (zgolj) okrog 17 cm. V opisani situaciji torej ni moglo biti nepričakovano in nepredvidljivo, da je tožnik šel po tej poti, se ob robnik spotaknil ter zatem padel oziroma "stopil v prazno". Te zunanje površine niso bile urejene in varovane tako, da bi tovrstne nezgode učinkovito odvračale.2

    10. Stališče izpodbijanega sklepa, da toženki ni mogoče očitati opustitve dolžnega ravnanja ni pravilno. Zaradi tega sodišče prve stopnje tudi ni obravnavalo vseh drugih pravnorelevatnih okoliščin, med drugim toženkinih navedb glede same dinamike nezgode (da je tožnik kvečjemu stopil na zid in skočil na spodnji nivo ali preskočil ta zid), njegovega soprispevka (deljene odgovornosti), vzročne zveze ter nastanka oziroma višine škode. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Z ugotavljanjem celih sklopov teh pravno relevantnih okoliščin (kompleksnih pravnih in dejanskih vprašanj), ki še niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje, bi namreč prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe (25. člen Ustave) oziroma v načelo instančnega sojenja. Ob tem gre upoštevati, da je ta zadeva razveljavljena prvič, zato po oceni pritožbenega sodišča s tem ne bo povzročena hujša kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Prvostopenjsko sodišče naj v novem postopku ravna v skladu z gornjimi stališči, ugotovi vsa pravno relevantna dejstva ter o zahtevku ponovno odloči.

    11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

    12. PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko.

    Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

    Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

    O morebitni pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

    -------------------------------
    1 Prim. VSRS sodba II Ips 197/2016 in II Ips 129/2015.
    2 Na to napeljuje tudi določba sedaj veljavnega Pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj, ki v četrtem odstavku 6. člena določa, da (morajo) biti stopnišča, balkoni, lože, terase in podobne, nad okolico več kot za 0,48 metra dvignjene površine, zavarovane z ograjo visoko najmanj en meter.


    Zveza:

    RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
    Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 10, 131, 149, 150.

    Pridruženi dokumenti:*

    *Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
    Datum zadnje spremembe:
    25.02.2021

    Opombe:

    P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ1MDkx