VSK Sklep I Ip 277/2020

Jedro

Pri presoji trenutka nastanka obveznosti dolžnika iz naslova pravdnih stroškov kot stranske terjatve ni pomembno, kdaj je bil pridobljen izvršilni naslov za poplačilo obveznosti, temveč kdaj je obveznost nastala (pred začetkom stečajnega postopka ali po njem). Pri tem je treba upoštevati določbo 151. člena ZPP, ki določa, kdaj pravdni stroški nastanejo, kot tudi določbo 152. člena ZPP, ki določa, da vsaka stranka predhodno sama krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, tj. v delu drugega odstavka I. točke izreka, v katerem se odločitev o zavrnitvi ugovora nanaša na izterjavo denarne terjatve v višini 1.390,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 11. 2017 dalje do plačila, ter v II. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sicer se pritožba zavrne in se v preostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (del drugega odstavka I. točke izreka, v katerem se odločitev o zavrnitvi ugovora nanaša na izterjavo nedenarne terjatve) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.1.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru dolžnika delno ugodilo in predmetni izvršilni postopek ustavilo v delu, ki se nanaša na znesek v višini 133,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 23. 11. 2017 dalje ter v tem delu sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbo zavrglo (prvi odstavek I. točke izreka). V preostalem delu je ugovor dolžnika zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka) ter dolžniku naložilo, da v roku 8 dni povrne upnici stroške ugovornega postopka v višini 298,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper drugi odstavek I. točke in II. točko izreka sklepa se pritožuje dolžnik in navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Ugovor aktivne legitimacije upnice za vložitev predloga za izvršbo je utemeljen. Dejstvo namreč je, da je lastnica sporne nepremičnine O. K. in ne upnica. Pomanjkanje aktivne legitimacije sodišče ne more nadomestiti s sklicevanjem na načelo formalne legalitete. Slednje ne pomeni, da izvršilno sodišče ni upravičeno oziroma dolžno preverjati obstoja aktivne legitimacije upnika za sprožitev izvršilnega postopka. Tudi sodišče je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da upnica ni lastnica sporne nepremičnine, ampak je lastnica O. K.. Upnik terjatve na izpraznitev in izročitev nepremičnine je lahko le njen lastnik. Očitno je med strankama nesporno, da do prenosa lastninske pravice ne na M. K. ne na upnico nikoli ni prišlo. Aktivna legitimacija upnice ne more temeljiti le na ugotovitvi iz obrazložitve izvršilnega naslova, da naj bi se upnica in dolžnik strinjala, da O. K. ni lastnica stanovanja. Pravnomočen in izvršljiv je le izrek sodbe, ne tudi njena obrazložitev. Določba 111. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) je jasna glede vprašanja, kdo lahko vloži tožbo na izpraznitev in izročitev stanovanja (prim. VSL sodba II Cp 2408/2014). Po isti analogiji to velja tudi za vložitev predloga za izvršbo. Sodišče se na eni strani pri presoji ugovora aktivne legitimacije sklicuje na načelo formalne legalitete, na drugi strani pri presoji ugovora, da iz izvršilnega naslova izhaja le dolžnost izselitve dolžnika, ne pa tudi izpraznitve nepremičnine, navaja, da gre za sprenevedanje dolžnika. Iz izvršilnega naslova izhaja obveznost dolžnika po izselitvi in izročitvi nepremičnine, ne pa tudi obveznost njene izpraznitve, kot to zahteva upnica. Izvršilni naslov, po katerem se je dolžnik dolžan (zgolj) izseliti, ne predstavlja primernega izvršilnega naslova za izpraznitev (prim. VSK sklep I Ip 380/2016). Sodišče je tudi zmotno štelo, da ugovor neizvršljivosti ni utemeljen in da je predmet terjatve obstoječ in določljiv. Sodišče tudi v tem delu argumentacijo zmotno opira na obrazložitev izvršilnega naslova, čeprav je pravnomočen in izvršljiv le izrek. Kljub temu, da sodišče ugotavlja, da stanovanje v izmeri 75,50 m², katerega izpraznitev zahteva upnica, ne obstoji, zmotno zaključi, da je ugovor neutemeljen. Do ugovornih navedb dolžnika, da stanovanja v prvem nadstropju stanovanjske hiše v izmeri 75,50 m² ne zaseda, ampak zaseda stanovanje, ki predstavlja prizidek nad garažo v prvem nadstropju, površine 120 m², se sodišče ni izreklo in se sklepa v tem delu ne da preizkusiti, kar predstavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo tudi v delu, kjer je štelo, da je terjatev upnice v višini 1.390,15 EUR nastala po začetku stečajnega postopka nad dolžnikom in da gre za stroške stečajnega postopka. Tudi sodna praksa, na katero se je v tej zvezi sodišče sklicevalo, je presežena s sodno prakso Vrhovnega sodišča. Iz dikcije 3. točke drugega odstavka 60. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) izhaja, da je za dolžnost prijave terjatve iz naslova stroškov postopka odločilen trenutek njihovega nastanka in ne šele trenutek nastanka terjatve na povračilo. Ni torej bistveno, kdaj se stroške odmeri, ampak kdaj so nastali. Kdaj stroški nastanejo, izhaja iz 151. člena ZPP. Nagrada za postopek tako nastane s prejemom pooblastila za vložitev tožbe, taksna obveznost ob vložitvi tožbe, kar vse je bilo pred začetkom stečajnega postopka. Upnici so stroški nastali torej pred začetkom stečaja, zato predstavlja sporna stroškovna terjatev pogojno terjatev, ki bi jo upnica morala prijaviti v stečajnem postopku nad dolžnikom. Smiselno enako izhaja iz sklepa Vrhovega sodišča III Ips 67/2017. Ker upnica že nastalih stroškov ni prijavila v tečajnem postopku, je njena stroškovna terjatev prenehala (prim. VSL sklep I Cpg 590/2018). V posledici zmotne odločitev o glavni stvari, je zmotna tudi stroškovna odločitev v II. točki izreka sklepa.

3. Upnica je odgovorila na pritožbo dolžnika, v njem nasprotovala pritožbenim navedbam in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 27. 6. 2019 zoper dolžnika dovolilo izvršbo zaradi uveljavitve upničine denarne terjatve (plačila 1.523,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) in nedenarne terjatve (izpraznitve in izročitve nepremičnine parc. št. 123/0 k.o. x, v naravi stanovanja v izmeri 75,50 m² v stanovanjski hiši na naslovu A) na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe in sklepa Okrajnega sodišča v Kopru P 405/2014 z dne 11. 7. 2016. Z izpodbijanim sklepom pa je ugovor dolžnika (razen v delu, ki se nanaša na plačilo 133,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) zavrnilo.

6. Pritožba neuspešno ponavlja ugovorne navedbe, da upnica ni lastnica stanovanja in da posledično ni aktivno legitimirana za vložitev predloga za izvršbo. Izvršba je bila dovoljena v njeno korist, saj je v izvršilnem naslovu označena kot upnik, zato so takšne navedbe upoštevaje načelo stroge formalne legalitete pravno neupoštevne, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Izvršilno sodišče je namreč vezano na izvršilni naslov tako glede obveznosti, ki iz njega izhaja, kot tudi glede aktivne in pasivne legitimacije strank. Upoštevaje navedeno je neutemeljen tako očitek, da aktivna legitimacija upnice temelji le na obrazložitvi izvršilnega naslova, kot tudi sklicevanje pritožbe na določbo 111. člena SZ-1 in sodno prakso, ki se nanaša na vprašanje aktivne legitimacije za vložitev tožbe za izpraznitev stanovanja.

7. Z izvršilnim naslovom je bilo dolžniku naloženo, da se izseli iz nepremičnine parc. št. 123, k.o. x, v naravi stanovanje v prvem nadstropju stanovanjske hiše na naslovu A in ga prostega oseb in stvari izroči upnici. Na podlagi takšnega izreka pa ni mogoča drugačna razlaga, kot da je obveznost dolžnika stanovanje tudi izprazniti in drugačno stališče pritožbe ne prepriča. Pri tem je neutemeljeno tudi sklicevanje na VSK sklep I Ip 380/2016, saj gre za povsem drugačno dejansko stanje kot v predmetni zadevi.

8. Pritožba neutemeljeno napada tudi zaključek sodišča, da predmet terjatve obstoji in je določen. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da ne drži navedba pritožbe, da je že samo sodišče ugotovilo, da sporno stanovanje v izmeri 75,50 m² ne obstoji. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče gornji zaključek oprlo na ugotovitev, da sporno stanovanje, ki je bilo predmet pravde, ni evidentirano v ustreznih evidencah, da pa med strankama ni bilo sporno oziroma ni bilo nobenih dvomov glede katerega stanovanja teče pravda (in sicer da gre za stanovanje zgrajeno v okviru prostorov oziroma nad prostori, ki si jih je lastila družina K.). S tem se je v zadostni meri opredelilo tudi do ugovornih navedb o tem, da dolžnik ne zaseda stanovanja v izmeri 75 m², ampak drugo stanovanje, ki predstavlja prizidek nad garažo v prvem nadstropju v izmeri 120 m² in je očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako neutemeljen. Ob upoštevanju zgoraj navedenih ugotovitev sodišča, ki jih pritožba konkretizirano ne izpodbija, zlasti pa nespornega dejstva, da dolžnik stanovanje nad garažo zaseda, je povsem jasno, katero stanovanje je dolžan izprazniti. Njegove pritožbene navedbe v zvezi z obstojem in določljivostjo predmeta terjatve so golo sprenevedanje.

9. Utemeljeno pa pritožba opozarja na napačno stališče sodišča, da odpust obveznosti stečajnega dolžnika nima učinka na denarno terjatev upnice iz naslova pravdnih stroškov v višini 1.390,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi1, ker naj bi nastala šele s sodbo in sklepom Okrajnega sodišča v Kopru P 405/2014 z dne 11. 7. 2016, kar je po začetku postopka osebnega stečaja nad dolžnikom 2 ter da gre v konkretnem primeru za stroške stečajnega postopka. Takšno stališče sodne prakse, ki šteje pri presoji trenutka nastanka obveznosti dolžnika za pravdne stroške kot relevanten trenutek izdaje sodne odločbe o stroških, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, je bilo namreč s kasnejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča preseženo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

10. Skladno z določbo prvega odstavka 408. člena ZFPPIPP odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka stečajnega postopka ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku osebnega stečaja, če ne gre za izjemo iz drugega odstavka tega člena, za katero odpust ne učinkuje. Glede na navedeno je bistveno vprašanje, kdaj je obveznost dolžnika iz naslova pravdnih stroškov kot stranske terjatve, ki je povezana z uveljavljanjem glavne obveznosti v pravdnem postopku, ki se je začel pred začetkom stečajnega postopka, nastala, pred ali po začetku stečajnega postopka.

11. Stališče o tem vprašanju je oblikovalo Vrhovno sodišče v odločbi III Ips 67/2017 z dne 22. 5. 2018³ v zvezi z opredelitvijo obveznosti stečajnega dolžnika kot stroškov stečajnega postopka⁴ in ga ponovilo tudi v naslednji odločbi III Ips 33/2018 z dne 28. 8. 2018. Pri presoji trenutka nastanka obveznosti dolžnika za stroške skladno z navedenim stališčem ni pomembno, kdaj je bil pridobljen izvršilni naslov za poplačilo obveznosti, temveč kdaj je obveznost nastala. Pri tem je treba upoštevati določbo 151. člena ZPP, ki določa, kdaj pravdni stroški nastanejo⁵, kot tudi določbo 152. člena ZPP, ki določa, da vsaka stranka predhodno sama krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji⁶.

12. Ker se sodišče prve stopnje zaradi zgoraj povzetega napačnega materialno pravnega stališča ni ukvarjalo z ugotavljanjem, kdaj so posamezni stroški nastali, je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno.

13. Glede na zgoraj navedeno je v izpodbijanem delu pritožbeno sodišče pritožbi dolžnika delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo, kolikor se nanaša na odločitev o zavrnitvi ugovora na izterjavo denarne terjatve v višini 1.390,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 11. 2017 dalje do plačila ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ). Sodišče naj glede na gornje napotke ponovno odloči o utemeljenosti ugovora dolžnika glede odpusta obveznosti. Posledično je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka v II. točki izreka izpodbijanega sklepa, saj je odločitev o stroških ugovornega postopka odvisna od končnega uspeha dolžnika z ugovorom. Sicer je pritožbo zavrnilo in v preostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ).

-------------------------------
1 III. točka izreka izvršilnega naslova.
2 Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, se je postopek osebnega stečaja nad dolžnikom začel dne 28. 7. 2015 (kar je po vložitvi tožbe v zadevi P 405/2014) in pravnomočno zaključil dne 17. 10. 2018. Sklep o odpustu obveznosti pa je bil izdan dne 25. 7. 2018 (in postal pravnomočen dne 17. 8. 2018).
3 V navedeni odločbi se je Vrhovno sodišče ukvarjalo z vprašanjem dopustnosti izvršbe na podlagi pravnomočne in izvršljive sodne odločbe glede stroškov pravdnega postopka, izdane po začetku stečajnega postopka nad dolžnikom.
4 Le če je obveznost stečajnega dolžnika nastala po začetku stečajnega postopka, jo je mogoče opredeliti kot strošek stečajnega postopka (prvi odstavek 354. člena ZFPPIPP).
5 V skladu s tem členom so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka in obsegajo tudi nagrado odvetnika in drugih oseb, ki jim zakon priznava pravico do nagrade.
6 Prim. tudi Tadeja Zima Jenull, Stroški postopka v gospodarskih sporih (s pregledom sodne prakse), Pravosodni bilten 2/2019, str. 131-136.

Datum zadnje spremembe:

25.02.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cpg 445/2023
• VSL Sklep I Ip 685/2019
• VSL Sklep I Cpg 717/2021