VSK Sodba I Cp 487/2019

Jedro

Paragraf 1460 ODZ je za priposestvovanje res zahteval tudi pravično, torej zakonito posest, ki je imela podlago v ustreznem pravnem naslovu. Vendar pa priposestvovalcu pravnega naslova v primeru najdaljše priposestvovalne dobe 30 ali 40 let ni bilo treba navesti, najdaljša priposestvovalna doba pa je bila s pravnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča skrajšana na 20 let.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 560,00 EUR, v roku petnajst dni od dneva prejema sodbe sodišča druge stopnje, po izteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo, ugotovilo je, da je tožnica lastnica parcele št. 861 k.o. X ter toženi stranki naložilo, da tožnici povrne pravdne stroške. V razlogih sodbe je povzelo, da je bila trditvena tožbena podlaga, da je tožeča stranka lastnica kmetije na T., katere domače ime naj bi bilo "Pri J.". Tožnica naj bi kmetijo podedovala po materi F. G. skladno z dednim dogovorom, pred materino smrtjo pa sta bila lastnika njena mati in njen brat J. G.. Gre za parcelo, ki se nahaja sredi kompleksa, ki je zaključena celota in so jo od nekdaj neprekinjeno uporabljali tožnica in pravni predniki za kmetijsko obdelavo. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da so se te navedbe v dokaznem postopku potrdile, tožnica in njeni pravni predniki so imeli sporno parcelo v posesti v dobri veri kot svojo vsaj od leta 1955 in vse do leta 1995, ko je tožnica izvedela, da ni zemljiškoknjižna lastnica. Zato je zaključilo, da je tožnica oziroma pred njo pravni predniki parcelo priposestvovala.

2. Tožena stranka je zoper sodbo vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Opozarja na trditve tožnice, da je sporno parcelo neprekinjeno in izključno uporabljala najmanj 70 let, kar pa se ni potrdilo. Sodišče kot pravno podlago citira določbe Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ), kot tudi Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) in Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). SPZ pa je pričel veljati šele leta 2003, zato ne more predstavljati pravne podlage za pridobitev tožničine lastninske pravice s priposestvovanjem. Če je sodišče štelo, da je priposestvovalna doba začela teči v letu 1955, ko je veljal ODZ, in je bila 30-letna priposestvovalna doba skrajšana na 20 let (načelno mnenje razširjene seje ZVS št. 30/86 z dne 4.4.1960 – Poročilo VS SL št. 1/1960, stran 9 – 12), je treba upoštevati paragraf 1460 ODZ, ki za priposestvovanje zahteva pravično, pošteno in pristno posest. Posest se mora opirati na pravni naslov, ki bi zadoščal za prevzem lastnine (paragraf 1461). Tožena stranka je ugovarjala, da tožeča stranka v tej smeri ni podala trditev, zatrdila je celo, da ji ni poznano, na kakšni podlagi se je prenos lastninske pravice izvedel na njene pravne prednike (predzadnji odstavek na 4. strani tožbe). Domnevala je torej, da naj bi pred 70 leti parcela prešla v last njenih prednikov, po vsej verjetnosti naj bi bila zamenjana za druge parcele. Dobra vera tožnice je s tem izključena. Ne obstaja zavest o lastništvu, pač pa zgolj domneva. Domnevala je, da sta bili parceli 820 in 821 k.o. X zamenjani za sporno parcelo. Ti parceli je toženčev oče R. B. pridobil na podlagi prodajne pogodbe 18.4.1984 od tožničinih pravnih prednikov, F. G. in J. G.. Šele zatem je kupil parcelo, ki je predmet tega spora, to je parcelo št. 861 k.o. X, ki pa je bila del F. kmetije in to s prodajno pogodbo 22.4.1985. Če bi bili parceli 820 in 821 k.o. X v dejanski posesti lastnika F. kmetije, kot to trdi tožnica, potem bi njena prednika F. in J. G. prodajno in menjalno pogodbo sklepala z lastnikom F. kmetije in ne s toženčevim očetom. O tem sodba nima razlogov, manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, sodba je obremenjena s kršitvami pravil postopka.

Sodišče se tudi ni opredelilo do ugovora toženca, da ne more trpeti škodljivih posledic, ker je njegov pravni prednik v pravnem prometu ravnal pošteno, ko se je zanesel na podatke o pravicah, ki so bile ob nakupu sporne parcele vpisane v zemljiško knjigo in sprejel ponudbo zemljiškoknjižnega lastnika A. D., ki je bila objavljena na oglasni deski tedanje Skupščine občine I. B. (od 23.4. - 10.5.1985) ter z njim 22.4.1985 sklenil prodajno pogodbo. Opozarja na pravno pravilo paragrafa 1500 ODZ in na sodno prakso, sodbo VSL I Cp 2097/2011. Priposestvovalci morajo biti upravičeno prepričani, da razpolagajo z veljavnim pravnim naslovom in le v tem primeru lahko dejansko prevlada nad pravnim.

V nadaljevanju graja zaključek sodišča, da je bila posest tožnice dobroverna. Sodišče ne pojasni, na podlagi katerih okoliščin primera in ugotovljenih dejstev je prišlo do takega zaključka. Če tožena stranka ugovarja dobrovernost, mora oseba, ki se sklicuje na priposestvovanje, izkazati, da ni vedela in ni mogla vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njena. Take okoliščine iz izpovedi tožnice ne izhajajo, povedala je le, da so njeni predniki od vedno šteli parcelo za svojo. Ni izkazana niti opravičljiva zmota. Tisti, ki se na priposestvovanje sklicuje, mora biti prepričan, da je stvar njegova, ko z neko povprečno skrbnostjo razmisli o vseh okoliščinah in njegovo ravnanje utemeljuje sklep, da je ravnal vestno oziroma ni opustil običajne skrbnosti (tako tudi sodba II Ips 608/2005). Tudi če bi v resnici v preteklosti šlo za menjavo nepremičnin, vedenje za posel menjave ne more opravičevati zaključka, da so bili tožničini predniki in za tem sama, dobroverni. Tudi predpisi v času veljavnosti ODZ so zahtevali za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom vpis v javno knjigo (pravno pravilo paragrafa 431 ODZ). Pravni predniki tožnice so torej vedeli, da do prepisa v zemljiški knjigi ni prišlo. Tožnica je le trdila, da so se na tak način menjave pač takrat vršile. Sporna parcela tudi ni bila predmet zapuščinskega postopka po tožničini materi in je najmanj, kar se od povprečno skrbnega naslednika pričakuje, da se seznani z obsegom zapuščine, ne le v naravi, pač pa tudi pravno. Materialnopravni zaključek o obstoju dobre vere je zato napačen.

Graja dejanske zaključke prvostopenjskega sodišča glede posesti tožnice in pravnih prednikov. Opozarja na izpovedbo priče P. B., ki je jasno izpovedal, da je oče parcelo kupil v letu 1985, in da je šel takrat on skupaj z njim in prodajalcem A. D. pogledat v kraj V. v., kjer se je prodajala sporna parcela in tudi na kraj M. v., kjer so se prodajale še druge parcele, skupaj so si jih ogledali, oče je stanje preveril tudi v zemljiški knjigi. Izpovedal je tudi, da sta sporno parcelo obdelovala oče in mati, on pa je bil zaposlen s službo in izobraževanjem ob delu. Po letu 1990 je pri delih pomagal tudi brat toženca, ki se je poročil in je prišel domov.

Sodišče tudi ni ocenilo izpovedb prič tako, kot mu nalaga 8. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), torej na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Ni kritično presodilo starosti prič v času zatrjevanja priposestvovalne dobe niti razmerja do tožnice, kar je toženec izrecno ugovarjal. J. G. je bil leta 1955 star 5 let, Z. J. pa 4 leta, tedaj zagotovo nista mogla pasti krav na sporni parceli. J. J. je imel zgolj 3 leta. Priče, ki so pričale v korist tožnice, so bile bodisi v ožjem sorodstvenem razmerju, bodisi v tesnih prijateljskih odnosih. Kljub ugovorom toženca v tej smeri se sodišče glede teh očitkov ni opredelilo. Poleg tega je bilo očitno, da so bile predvsem tiste priče, ki niso v sorodstvenem razmerju s tožnico, vnaprej pripravljene, saj so za potrebe postopka podpisale pisno izjavo, ki je bila za vse vsebinsko identična in je bila očitno vnaprej pripravljena s strani tožnice oz. njenega pooblaščenca, priče pa podučene, kaj morajo izpovedati. J. J. je jasno izpovedal, da vsebine izjave ni on narekoval (str. 83 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 7.6.2018), zelo dvomljivo pa je izpovedoval glede samega obstoja izjave, za katero je najprej trdil, da je ni dal, da ni nič podpisoval in da ni šel k notarju, potem pa je ob predočenju listine z izjavo povedal, da je podpis njegov. Izredno nenavadno je, da se tega ne bi spomnil, saj je šlo za dogodek izpred zgolj enega leta in tudi ni običajno, da bi posamezniki pogosto hodili k notarju, da bi lahko bili glede tega v zmedi. Očitno je, da ni bil prepričan, kaj mora v zvezi s tem izpovedati in je navedeno dejstvo najprej zanikal. Zelo nenavadno pa je tudi to, da je poudaril, da govori resnico, da ne ve, zakaj bi lagal in da od tega ne bi imel nič, kar je še enkrat ponovil. Nekdo, ki govori resnico, pač ne čuti potrebe, da to izrecno ponavlja. Je pa ta priča povedala tudi, da jo je M. vprašal (tj. M. T., mož tožnice), če bi šel pričat. Priči I. P. in M. V. nista želela izpovedati nič konkretnega, saj se nista želela zameriti tožnici oz. njenemu možu, zato nista želela izpovedati o dejstvu, da sta za toženca kosila. Sodišče ocene izpovedb tožničinih prič ni primerjalo z nasprotujočo izpovedbo toženca in iz njegove strani predlaganih prič. Izostala je torej dokazna ocena, navedba argumentov dokazne vrednosti oziroma nevrednosti. Razlogi niso logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi. Tako postopanje sodišča predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Posledično je glede na napačno odločitev o tožbenem zahtevku napačna tudi odločba o pravdnih stroških. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo tako spremeni, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške. Tožnica je ob upoštevanju določb ODZ in tudi ZTLR na podlagi priposestvovanja pridobila lastninsko pravico na predmetni parceli. V teh krajih se je pogosto zgodilo, da je prišlo do zamenjave nepremičnin zgolj na podlagi ustnega dogovora, posebej v času, ko so bili ti kraji pod Italijo po 1. svetovni vojni. Dejstvo je, da tožnici do leta 2017 nihče ni oporekal izvajanja posesti. Že vpogled v katastrski načrt tožničinih parcel in predmetne parcele kaže, da gre za zaključen kompleks kmetijskih zemljišč in da je sporna parcela na sredini tega kompleksa, saj se nahaja kot klin sredi kompleksa, kar se dobro vidi tudi iz ortofoto posnetkov. Jasno je tudi, da tožnica glede na časovno oddaljenost ni vedela, na kakšni podlagi se je izvedel prenos lastninske pravice na njene prednike, nenazadnje niti ob dedovanju po pokojni materi še ni vedela, da predmetna parcela ni v zemljiški knjigi vpisana kot lastnina pravnih prednikov in posledično nje. Njeni predniki so jo uporabljali odkar tožnica pomni. Glede parcel št. 820 in 821, obe k.o. X, ki so navedene v pritožbi, pa tožnica le domneva, da so bile enkrat v daljni preteklosti zamenjane za sporno parcelo. Sicer pa s predmetnim postopkom nimata nobene povezave. Toženčev pravni prednik je bil mejaš predmetne parcele, je domačin in je točno vedel, da predmetne parcele ni kupil, saj je po nakupu ni obdeloval in je ni imel v posesti. Iz prepisa zvočnega snemanja izhaja, da priča P. B. dejansko ni vedel povedati dosti o posesti na sporni parceli, kar je sodišče tudi izrecno navedlo v razlogih pod točkama 20 in 22. Toženec je predlagal tudi zaslišanje priče M. V., ki pa je povedal drugače, kot je navajal toženec in sicer da se ne spominja, da bi kdaj kosil sporno parcelo in ne ve, čigava je, enako velja glede priče I. P., ki ga je kot pričo predlagal poleg tožnice tudi toženec in je v celoti zanikal toženčeve navedbe ter potrdil navedbe tožnice. Določene priče, ki so bile zaslišane, tudi niso v sorodstvu s tožnico. V izjavah so izjavile to, kar resnično vedo o dejanskem stanju. Sploh pa tožnica ne živi stalno v T., tako da so trditve, da se priče niso hotele zameriti tožnici, nesmiselne, toženec je tisti, ki priče zelo dobro pozna in je verjetno v pogostejšem stiku z njimi.

4. O pritožbi je pritožbeno sodišče odločilo s sklepom I Cp 706/2018 z dne 7.5.2019, pritožbi je ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter mu vrnilo zadevo v ponovno sojenje. Vrhovno sodišče je z odločbo Cp 41/2019 z dne 19.9.2019 ugodilo pritožbi tožene stranke, sklep pritožbenega sodišča razveljavilo in mu zadevo vrnilo v nov pritožbeni postopek.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožnica je v tožbi, vloženi leta 2017, trdila, da sama in pred njo pravni predniki že desetletja, zanesljivo pa najmanj 70 let uporabljajo parcelo številka 861 k.o. X in jo obdelujejo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica dokazala posest vse od leta 1955 dalje. To bi pomenilo, glede na tožbene trditve, da je izkazana posest v času 62 let, kar ni v nasprotju z navedbami o posesti, trajajoči vsaj sedem desetletij, kot to poskuša prikazati pritožba.

7. Paragraf 1460 ODZ je za priposestvovanje res zahteval tudi pravično, torej zakonito posest, ki je imela podlago v ustreznem pravnem naslovu. Vendar pa priposestvovalcu pravnega naslova v primeru najdaljše priposestvovalne dobe 30 ali 40 let ni bilo treba navesti, najdaljša priposestvovalna doba pa je bila s pravnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča skrajšana na 20 let. Zavzeto je bilo stališče, da kdor se v sporu s prejšnjim lastnikom kot pošten posestnik sklicuje na 20-letno nepretrgano posest, torej na maksimalno priposestvovalno dobo, zakonitosti posesti ni dolžan dokazati. V skladu s pravili ODZ (paragraf 1460-1477) je za izredno priposestvovanje potrebna poštena (326 ODZ) in pristna (345 ODZ) posest. Poleg tega je potreben še pretek določenega časa (tako tudi VS RS v odločbi II Ips 622/2008). Tako se izkažejo trditve pritožbe, da bi morala tožnica glede na pravna pravila paragrafa ODZ zatrjevati in dokazati pravni naslov, kot materialnopravno zmotne. Ker se je obdobje, ko je imela tožnica s pravnimi predniki parcelo v dobroverni posesti, izteklo pred uveljavitvijo SPZ, na kar utemeljeno opozori pritožba, določb SPZ v konkretni zadevi res ni mogoče uporabiti, kar pa na materialnopravno pravilnost odločitve ne vpliva (primerjaj odločbe VSL sodba II Cp 497/2008, VSRS sodba II Ips 622/2008). Sklicevanje pritožbe na odločbo VSL sodba I Cp 2097/2011 je v tem primeru neutemeljeno, v citirani zadevi je bila situacija drugačna, zatrjevala se je ustno sklenjena menjalna pogodba, kar se ni potrdilo, stekli so le pogovori o zamenjavi, do menjave pa ni prišlo, tudi vknjižba v zemljiško knjigo ni bila izvedena.

8. Dobra vera posestnika se je domnevala. Posest je dobroverna (poštena po pravnih pravilih ODZ), če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Prepričan mora biti, da je stvar njegova, in to tudi, potem ko je z neko povprečno skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah ter v času teka priposestvovalne dobe ne smejo obstajati razlogi, na podlagi katerih bi posestnik lahko posumil, da stvar morda pripada tretjemu in ne njemu.

9. Zgolj okoliščina, da tožnica formalno ni dedovala predmetne parcele, ne more sama zase pri tožnici kot posestnici vzbuditi suma, da ni lastnica. Dedič je po ustaljeni sodni praksi dolžan preveriti lastniško stanje stvari, ki jo je pošteno prevzel v posest od svojega pravnega prednika, le v primerih, če obstajajo posebne okoliščine, ki bi pri povprečno skrbnem posestniku lahko vzbudile sum, da ni lastnik (prim. odločbo VS RS II Ips 357/2013), v tej zadevi je situacija podobna, dediči so v posestni položaj zapustnice vstopili v prepričanju, da gre za sestavni del zapuščine. Pritožba po nepotrebnem izpostavlja morebitno menjavo nepremičnin, tožnica je v tožbi na podlagi okoliščine, da so v preteklosti lastniki večkrat ustno menjali parcele, domnevala, da je šlo za menjavo, z navedbo, da naj bi si predniki morebiti zamenjali parcelo, ki je predmet tega spora pred skoraj 100 leti za druge parcele, verjetno za parceli številka 820 in 821, obe k.o. X (točka 3 pripravljalnega spisa z dne 12.12.2017). Prvostopenjsko sodišče je po oceni dokazov tudi po presoji pritožbenega sodišča zanesljivo ugotovilo, da so tožničini pravni predniki v času po letu 1955 izvajali posest sporne nepremičnine, ki skupaj z nekaj drugimi tožničinimi parcelami tvori zaokrožen kompleks, posesti jim nihče ni oporekal, vse do leta 1995 so jo šteli kot svojo. Razlogi so konsistentni in prepričljivi, ocenjene so izpovedbe prič, ocenjena je njihova starost, tudi sorodstveno razmerje, več prič, ki je pričalo v korist tožnice, je brez razmerja do tožnice, katere so v tesnih prijateljskih odnosih, pa pritožba niti konkretno ne pove. Prav tako ni nemogoče, da bi si otroci zapomnili, da so v starosti pet oziroma štirih let, torej že v predšolskem obdobju, na parceli pasli krave, nenazadnje pa je ugotovljeno obdobje priposestvovanje od leta 1955 do 1995, torej v obdobju 40 let, in tudi če bi morebiti tožnica izkazala nekaj let krajšo priposestvovalno dobo, bi dolžina nad 20 let v vsakem primeru zadoščala za priposestvovanje (ob izkazanosti drugih potrebnih predpostavk). Sodišče prve stopnje je presodilo tudi izpovedbo toženca (točki 20 in 22). Izpovedbo priče P. B. pritožba prikazuje izkrivljeno, saj je priča med drugim tudi povedal, kar je poudarilo tudi prvostopenjsko sodišče, da posesti toženčevega očeta z gotovostjo ni mogel potrditi, ker je bil večino časa odsoten in ni vedel povedati niti tega, ali je toženec sploh užival sporno parcelo.

Pritožba trdi, da so bile predvsem tiste priče, ki niso v sorodstvenem razmerju s tožnico, vnaprej pripravljene, saj so za potrebe postopka podpisale pisno izjavo, ki je bila za vse vsebinsko identična in je bila očitno vnaprej pripravljena s strani tožnice oz. njenega pooblaščenca, priče pa podučene, kaj morajo izpovedati. Konkretno izpostavi pričo J. J., češ da je jasno izpovedal, da vsebine izjave ni on narekoval in naj bi dvomljivo izpovedoval glede obstoja izjave, za katero je najprej trdil, da je ni dal, da ni nič podpisoval in da ni šel k notarju, potem pa je ob predočenju listine z izjavo povedal, da je podpis njegov in je nenavadno, da se tega ne bi spomnil, saj je šlo za dogodek izpred zgolj enega leta in tudi ni običajno, da bi posamezniki pogosto hodili k notarju. Zaključi, da je očitno, da ni bil prepričan, kaj mora v zvezi s tem izpovedati. Ob tem pritožba zanemari, da je bil v postopku zaslišan, pojasnil, da so od kar pomni, kosili to parcelo J., pobirali jabolka, sam ima namreč v bližini parcelo, ki jo kosi in so mu torej razmere na terenu znane.

10. Pritrditi pa je pritožbi, da sodišče prve stopnje ni podalo izrecnih razlogov glede materialnopravnega ugovora toženca, ki ga je podal že v odgovoru na tožbo, da je njegov pravni prednik pridobil lastninsko pravico od zemljiškoknjižnega lastnika ob zaupanju v pravilnost podatkov v zemljiški knjigi. Toženčev oče je parcelo kupil v letu 1985, ko se je še uporabljalo pravilo paragrafa 1500 ODZ, ki je določalo, da pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v zaupanju v javne knjige pridobil stvar ali pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana. Če bi bil ta materialnopravni ugovor utemeljen, tožbenemu zahtevku ne bi bilo mogoče ugoditi. Gre za določbe zemljiškoknjižnega prava, ščiti se publicitetno načelo in načelo zakonitosti vpisa v zemljiško knjigo, torej varstvo pravnega prometa. Čeprav bi bila tožničina pravica pridobljena na originaren način, in prej kot lastninska pravica toženca, bi imela lastninska pravica toženca zaradi vpisa v zemljiško knjigo prednost.

11. V nadaljnji vlogi je toženec dodatno pojasnjeval, da je njegov oče v letu 1985 lastninsko pravico pridobil na podlagi sklenjenega pravnega posla prodaje, ki je potekal skladno z veljavno zakonodajo, vpisal se je v zemljiško knjigo kot lastnik. Zaupal je v podatke zemljiške knjige, ki so izkazovali lastništvo osebe, s katero je sklepal prodajno pogodbo, to stanje pa se je skladalo s stanjem v naravi, saj je bila sporna parcela v posesti lastnika F. kmetije in ne J. ali kogarkoli drugega. Zato ni imel razloga, da ne bi zaupal v pravilnost podatkov zemljiške knjige. Tudi v pogodbi o prodaji je zapisano, da je kupec posest nepremičnin že nastopil. Toženec je v dokaz posestnega stanja in prepričanja kupca, da so podatki zemljiške knjigi točni, predlagal zaslišanje treh prič, to je I. P., M. V. in B. B..

12. Te navedbe so bile s strani tožnice pravočasno prerekane, tako je npr. v pripravljalni vlogi z dne 8.12.2017 pod točko III trdila, da je oče toženca gotovo pred nakupom opravil ogled na terenu in videl, da okoli parcel "V. J. v." stoji ograja, ki onemogoča dostop do v tem postopku sporne parcele št. 861 k.o X. Zaradi zarasle ograje toženec oz. njegov prednik ni mogel dostopati do sporne parcele. Posesti nikoli ni imel niti njegov oče. Tudi sicer je navedba toženca, da se je med vaščani vedelo, da ta parcela sodi v del "F." kmetije, izmišljotina. Sicer pa, če bi bilo res, da bi toženčev oče postal lastnik predmetne parcele in jo obdeloval, bi to kdo v soseščini opazil, saj se na podeželju ve kdo kje dela.

13. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca zoper sodbo prvostopenjskega sodišča ugodilo in sodbo razveljavilo, ker je štelo, da bi moralo sodišče prve stopnje podati tudi določne razloge glede materialnopravnega ugovora toženca, da je njegov pravni prednik pridobil lastninsko pravico na podlagi pravnega posla in zatem z vpisom v zemljiško knjigo od zemljiškoknjižnega lastnika v zaupanju v pravilnost podatkov v zemljiški knjigi. Revizijsko sodišče je v razlogih razveljavitvenega sklepa poudarilo, da bi bilo le v primeru, če pravega sojenja na prvi stopnji ni bilo, mogoče šteti, da zadeva kot celota ni bila resnično obravnavana na dveh instancah sojenja. V konkretni zadevi pa gre za medsebojno prepletenost dejanskih in pravnih vprašanj, zato vprašanje toženčeve ne/dobrovernosti ne pomeni samostojne pravne celote, ki bi jo sodišče prve stopnje sploh še ne obravnavalo v tej zadevi, pač pa gre zaradi spregledanega toženčevega ugovora le za izostanek presoje enega od zatrjevanih vidikov spora (v dejanskem in pravnem pogledu).

14. Glede na navedeno stališče je pritožbeno sodišče opravilo presojo tega vidika spora v dejanskem in pravnem pogledu ter ugotovilo, da pritožba tudi v tem obsegu ni utemeljena.

15. Sodišče prve stopnje se je moralo v okviru toženčevega ugovora dobre vere opredeliti tako do trditev, ki jih je v tem okviru podal, ter do trditev tožnice, ki je navedbe o prepričanju toženčevega očeta, da kupuje nepremičnino zemljiškoknjižnega lastnika, ki jo ima v posesti in je sam prevzel posest, zanikala in dokazovala nasprotno. Vse trditve so dejstveno presojene, ugotovljeno je, kot je izpostavljeno že predhodno, da so tožničini pravni predniki v času po letu 1955 vseskozi izvajali posest, torej se niso potrdile trditve toženca, da je njegov oče ob nakupu nastopil posest, predvsem pa ne trditve, da bi bilo posestno stanje ob nakupu, ko naj bi si oče nepremičnino tudi ogledal, tako, da bi izkazovalo posest formalnega zemljiškoknjižnega lastnika. Toženčev oče je ob nakupu, kot trdi toženec in je to potrdila tudi priča B., opravil ogled nepremičnine. Pritožnik za pričo B. trdi, da naj bi ta tudi povedal, da je šel ob nakupu v letu 1985 s toženčevim očetom in prodajalcem A. D. pogledat v kraj V. v., kjer se je prodajala sporna parcela. Toda glede samega posestnega stanja na sporni parceli ob navedenem ogledu ob nakupu ta priča ni povedala ničesar. Glede prič I. P. in M. V. pa toženec sam pojasni v pritožbi, da nista želela izpovedati nič konkretnega, nista izpovedala o dejstvu (pritožnik trdi, da tega nista želela), da sta za toženca kosila. Kupec, toženčev oče, ki si je ob nakupu nepremičnino ogledal, bi se torej lahko prepričal, glede na zaokroženost kompleksa, ki je last tožnice oziroma prednikov (sporna parcela in parcele št. 859/2, 859/1 in 865, vse k.o. X), v katerem se nahaja sporna parcela, in posestno stanje, to je posest tožničinih prednikov (zaokrožen kompleks, košnja trave, sadovnjak,..), da prodajalec nima posesti glede sporne parcele. Niso se potrdile niti njegove trditve o prevzemu posesti ob nakupu. Ob povedanem je tožnici uspelo izpodbiti domnevo dobre vere, izkazano je, da so tudi ob nakupu parcelo imeli v posesti tožnica oziroma njeni pravni predniki, kar je oz. bi glede na vse okoliščine primera moral toženčev oče vedeti, torej da se zemljiškoknjižno stanje ne ujema z dejanskim. Zato se toženec v tem postopku neuspešno sklicuje na zaupanje v podatke zemljiške knjige.

16. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče potem, ko je ugotovilo, da so odločilna dejstva ugotovljena, ter je odločitev materialnopravno pravilna, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha tožene stranke s pritožbo zoper sodbo, je le-ta dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v okviru stroškovne zahteve, upoštevaje Odvetniško tarifo na 375 točk nagrade za odgovor na pritožbo, 2% materialnih stroškov, vse povečano za 22% DDV, kar znese 280,00 EUR. Povrniti ji mora tudi enak znesek za odgovor na pritožbo zoper sklep VSK I Cp 706/2018 z dne 7.5.2019, saj je končni uspeh na strani tožeče stranke (154. člen ZPP). Skupni znesek 560,00 EUR je dolžna tožeči stranki povrniti v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

20.01.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 164/2020
• VSRS Sodba II Ips 85/2020
• VSL sodba in sklep II Cp 1404/2010