VSK Sklep Cpg 88/2020

Jedro

Da je tožba popolna in sposobna za obravnavanje tožeči stranki ni potrebno navesti vseh pravotvornih dejstev (tistih, ki so potrebna za sklepčnost tožbe), temveč le toliko, da ta omogočajo jasno identifikacijo zahtevka in njegovo ločitev od morebitnih drugih zahtevkov. Res je sicer, da v tožbi ni izrecno navedla tudi posameznih stroškovnih postavk iz računa št. 1 z dne 27. 3. 2018, vendar to za popolnost tožbe ni potrebno, saj v ta namen zadostujejo podane splošne navedbe v zvezi z računom, ki so v njem kot prilogi oz. dokazu natančneje substancirane.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se tožba (predlog za izvršbo) z dne 31. 12. 2019 in dopolnitev tožbe z dne 14. 4. 2020 zavržeta.

2. Zoper to odločitev se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da stališče sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka morala v zvezi z zahtevki iz naslova upravljanja in vzdrževanja večstanovanjskih stavb navajati tudi podlago svojega zahtevka, ni pravilno. Tožeča stranka je v dopolnitvi glede svojega zahtevka zelo določno opredelila račun št. 1 z dne 27. 3. 2018. Glede pasivne legitimacije je podala ustrezne trditve in jih utemeljila z dokaznimi predlogi. Glede vsebine njene terjatve (materialni del zahtevka) je iz predloženega računa povsem določno razvidno, kaj se terja. Vsa prefakturiranja določenih deležev različnih dobaviteljev energije in vode ter drugih storitev imajo podlago v računih dobaviteljev. Na vsakega etažnega lastnika oz. najemnika tako odpade sorazmerni del. Glede tega po mnenju tožeče stranki ni nobenega dvoma. Na kakšni podlagi je sodišče prve stopnje ocenilo, da bi morala tožeča stranka celoten račun, vključno z vrsto storitve, neto deležem in deležem posameznega etažnega lastnika v celotni dobavi dobesedno prepisati, iz izpodbijanega sklepa ni razvidno. Sodišče prve stopnje je očitno spregledalo, da je tožena stranka sama opozorila tožečo stranko, da računov za obdobje od novembra 2015 do novembra 2017 ni prejela in je izključno to razlog, da svoje obveznosti ni izpolnila. Sodišče prve stopnje bi primarno moralo raziskati personalno povezanost med M.D. in družbama D. d.o.o. ter E. d.o.o. ter šele nato ugotavljati in ocenjevati, ali trditvena podlaga tožeče stranke ustreza predloženim dokazom.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V obravnavanem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), v katerem je sklep dovoljeno izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

5. V konkretnem primeru se je postopek med pravdnima strankama začel z vložitvijo predloga za izvršbo, ki se po razveljavitvi sklepa o izvršbi obravnava kot tožba (drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ). Ker predlog za izvršbo poleg osnovnih podatkov o dolžniku (toženi stranki) in upniku (tožeči stranki) ter njegovemu zahtevku ne vsebuje tudi dejanske podlage tega zahtevka, se takšna tožba v pravdnem postopku obravnava kot nepopolna. Zato jo mora tožeča stranka ustrezno dopolniti, da jo je v pravdnem postopku mogoče obravnavati.

6. To je tožeča stranka po pozivu sodišča prve stopnje tudi storila. V dopolnitvi tožbe je tako navedla: - da je upravnik večstanovanjske stavbe na naslovu L. 11, P. - da je tožena stranka lastnik poslovnega prostora v tej stavbi (posamezni del 11-55-33), - da je z etažnimi lastniki stavbe sklenjena pogodba za opravljanje storitev upravljanja poslovnega objekta z dne 23. 3. 2011 (v nadaljevanju: pogodba o upravljanju), ki zavezuje tudi toženo stranko, - da jo je tožena stranka sama opozorila, da ni prejela računov za stroške iz naslova upravljanja (smetarino) za obdobje od januarja 2015 do novembra 2017, in da je toženi stranki na njen predhodni poziv poslala račun št. 1 z dne 27. 3. 2018 v znesku 1.241,20 EUR, s katerim zaračunava pogodbeno dogovorjene stroške. Za te trditve je predložila tudi številne listinske dokaze, med njimi tudi omenjeni račun št. 1 z dne 27. 3. 2018 (priloga A9 spisa).

7. Sodišče prve stopnje je takšno dopolnitev štelo kot nezadostno in pomanjkljivo z obrazložitvijo, da tožeča stranka v tožbi ni navedla, kaj točno predstavljajo pogodbeno dogovorjeni stroški, na katero obdobje se nanašajo in na katero poslovno oz. stanovanjsko enoto, niti ni navedla podlage svojega zahtevka (pogodba, gestija, itd.). Zaradi tega po oceni sodišča tudi ni mogoča individualizacija historičnega dogodka, na katerega se tožbeni zahtevek nanaša, posledično pa takšna tožba ni sposobna za vsebinsko obravnavanje.

8. S takšnim stališčem sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče ne strinja. Skladno s prvim odstavkom 180. člena ZPP mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira svoj zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga (105. člen ZPP). Da je tožba popolna in sposobna za obravnavanje pa tožeči stranki ni potrebno navesti vseh pravotvornih dejstev (tistih, ki so potrebna za sklepčnost tožbe), temveč le toliko, da ta omogočajo jasno identifikacijo zahtevka in njegovo ločitev od morebitnih drugih zahtevkov. Navesti mora torej predvsem historični dogodek, iz katerega izvaja sklep o nastanku upravičenja, ki ga uveljavlja s tožbo.¹

9. Temu pa je tožeča stranka po oceni pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru zadostila. Že v predlogu za izvršbo je namreč opredelila, da gre za njeno denarno terjatev po računu, ki ga je označila ter navedla višino terjatve ter njeno zapadlost. V dopolnitvi tožbe pa je podala konkretnejše trditve tudi o aktivni in pasivni legitimaciji za to pravdo, podlagi svojega zahtevka (pogodba o upravljanju) ter računu, ki temelji na njej (račun št. 1 z dne 27. 3. 2018 za pogodbeno dogovorjene stroške). V zvezi s slednjim je še dodatno pojasnila, da ga je toženi stranki poslala, ker ga je ta sama zahtevala, saj ni prejela obračunov stroškov za obdobje od januarja 2015 do novembra 2017². Res je sicer, da tožeča stranka v tožbi ni izrecno navedla tudi posameznih stroškovnih postavk iz računa št. 1 z dne 27. 3. 2018, vendar to za popolnost tožbe ni potrebno, saj v ta namen zadostujejo podane splošne navedbe v zvezi z računom, ki so v njem kot prilogi oz. dokazu natančneje substancirane³. V predloženem računu št. 1 z dne 27. 3. 2018 pa so vse postavke zaračunanih stroškov iz naslova pogodbe o upravljanju natančno opredeljene (priloga A9 spisa).

10. Glede na to je po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka v zadostni meri opredelila historičen dogodek in njen zahtevek tako individualizirala, da ga je mogoče ločiti od drugih morebitnih zahtevkov (računov), naslovljenih na toženo stranko. Tožba tožeče stranke zato ni nepopolna, temveč je sposobna za meritorno obravnavanje. Morebitna druga dejstva, ki jih sodišče prve stopnje šteje kot pravno pomembna za odločitev o zadevi, pa lahko kvečjemu sodijo v okvir presoje sklepčnosti tožbe, ki pa je tudi sicer v pretežni meri odvisna od obrambe tožene stranke.

11. Upoštevaje vse navedeno je pritožba utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je zato ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Gre namreč za pomanjkljivost, ki je pritožbeno sodišče glede na njegovo stvarno pristojnost za sojenje ne more samo odpraviti (35. člen ZPP). V nadaljevanju postopka bo tako moralo sodišče prve stopnje o tožbenemu zahtevku tožeče stranke vsebinsko odločiti.

12. Skladno z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge (člen 357a/2 ZPP) in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozvalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oz. odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
¹ Prim.: A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 130.
² S tem se je navezala tudi na obdobje, na katero se zaračunani stroški nanašajo.
³ Prim. A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 132 in VSL sklep I Cpg 1296/2011.

Datum zadnje spremembe:

24.12.2020

Podobni dokumenti:

• VSK Sklep Cpg 110/2020
• VSL sklep I Cp 1313/2009
• VSL sodba in sklep I Cpg 148/2010