VSK Sodba Cpg 46/2020

Jedro

Glede na določbe ZFPPIPP sodišče tudi ne more zgolj na podlagi trditev dolžnika o poplačilu upnikov (če upniki tem trditvam nasprotujejo in predloga ne umaknejo, kot je bilo v predmetni zadevi) ustaviti postopka odločanja o predlogu za začetek stečaja, temveč bi v vsakem primeru moralo ugotavljati sporno dejstvo, ali predlagatelji še imajo terjatev, oziroma ali je tožeča stranka bila insolventna. Dokler postopek traja, se mu lahko (in glede na načelo koncentracije se mu morajo) pridružijo novi upniki. Takojšnje odločanje o spornih dejstvih pa je preprečila tožeča stranka sama z vložitvijo predloga za začetek prisilne poravnave. Zaradi tega predloga in zaradi poteka postopka prisilne prisilne poravnave o predlogu za odlog začetka postopka stečaja in o predlogih za ustavitev postopka ni bilo in niti ni moglo biti nikoli več odločeno. V predlogu za začetek postopka prisilne poravnave je tožeča stranka namreč sama pritrdila, da je insolventna. Povedano pomeni, da je prišlo do pretrganja vzročne zveze med kršitvami, ki jih v zvezi s predhodnim postopkom odločanja o začetku stečaja tožeča stranka očita sodišču, in med zatrjevano škodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 495/2020 z dne 22.4.2020.

2. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki ga je ta temeljila na 26. členu Ustave RS in sicer je zahtevala povrnitev zatrjevane škode, ki naj bi ji nastala zaradi protipravnega ravnanja Okrožnega sodišča v Kopru v zvezi s postopkom stečaja, ki naj bi se neutemeljeno vodil proti tožeči stranki. Tožeči stranki je sodišče naložilo v plačilo 8.733,24 EUR pravdnih stroškov.

3. Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, sodišču pa očita tudi kršitev določb Ustave.

Zatrjevane kršitve postopka:

- Sodišče ni obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov in je po mnenju tožnice s tem kršilo njeno pravico do poštenega sojenja, do pravnega sredstva in določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). S predlogom za zaslišanje E. M. in M. P. (prejšnje in sedanjega zakonitega zastopnika tožnice) je tožnica želela dokazovati svoje trditve glede poplačil upnikom, glede podanih predlogov za ustavitev stečajnega postopka, glede seznanjenosti s sklepi in vlogami, glede neaktivnosti sodišča, glede dokazovanja solventnosti, glede podanega predloga za prisilno poravnavo, o škodi,…. Enako velja glede dokaznega predloga za postavitev izvedenca finančne stroke za izračun posameznih postavk škode.

- Sodba je neobrazložena, saj se sodišče ni opredelilo do tožničinih argumentov, da Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) ne pozna instituta razširitve predloga za začetek stečaja z novimi upniki in da bi moralo zato sodišče razširitev zavrniti, ter da stečajno sodišče ni odločilo o predlogih za preklic odložitve in ni razpisalo naroka za obravnavo ugovora zoper predlog stečajnega upravitelja. Sodišče je navedbe o protipravnem ravnanju neutemeljeno obravnavalo vsako posebej, saj se na ta način ne upošteva širše slike. Ker sodišče ni opravilo presoje pravnih stališč, ostaja tožnica v dvomu, ali se je z njimi sploh seznanilo ali pa jih je nemara spregledalo. Sodba zaradi naštetih pomanjkljivosti ne dosega standarda obrazloženosti. Očitane kršitve pa so imele za posledico napačno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Ker se sodišče ni opredelilo do vseh dokazov, je s tem tožnici odvzelo učinkovito možnost izrabe pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prav tako ni obrazložena odločitev o stroških.

Zmotna ugotovitev dejanskega stanja:

- Napačna je ugotovitev, da naj bi Okrožno sodišče v Kopru tekom predhodnega postopka predloge upnikov redno vročalo tožeči stranki, saj iz podrobnih navedb tožeče stranke in predložene dokumentacije jasno izhaja, da je prihajalo do številnih napak pri vročanju.

- Sodišče napačno zaključi, da naj bi tožeča stranka s svojimi vlogami sama priznavala insolventnost. Drži sicer, da je sama vložila predlog za prisilno poravnavo, vendar je bilo to zato, ker je bila v to prisiljena, ker Okrožno sodišče v Kopru kljub poplačilu upnikov predhodnega stečajnega postopka ni ustavilo. Predlog za prisilno poravnavo je treba šteti kot ukrep tožeče stranke za zmanjšanje škode. Če bi bila tožnici vročena pritožba upnikov zoper sklep o odlogu in bi se tožeča stranka o pritožbi lahko izjavila, se zoper njo stečajni postopek ne bi začel, saj bi že znotraj dvomesečnega odloga lahko izkazala, da je solventna. Zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke so postopki trajali dve leti, tožeča stranka pa je svojo solventnost lahko izkazala šele, ko je lahko umaknila predlog za prisilno poravnavo.

- Sodišče napačno ugotovi, da naj tožeča stranka ne bi poplačala vseh upnikov že v letu 2013. Tožeča stranka poudarja, da je sodišče o vsakem poplačilu upnikov pravočasno obveščala in tudi o tem, da so upniki poplačani. Navedbe višjega sodišča so v obrazložitvi izvzete iz konteksta. Ugotovitev, da iz preglednic ni razvidno, da bi bili upniki poplačani, še ne pomeni, da niso bili. Iz navedenega sklepa izhaja, da so bili poplačani vsi upniki, tudi V. Z., L. H. in K. J. d.o.o. v višini terjatev, kot so izhajale iz predloga za začetek stečajnega postopka in njegovih dveh dopolnitev. Ti upniki so bili poplačani s strani turistične kmetije B. in s strani B. B. d.o.o..

- Napačne so ugotovitve sodišče glede posameznih oblik škode (plačane zamudne obresti, stroški finančnih svetovalcev in odvetnikov, izgubljeni dobiček, pogodbene obresti, plačane hčerinski družbi).

Glede napačne uporabe materialnega prava:

- Sodišče je napačno uporabilo določbe ZFPPIPP, ki se nanašajo na obveznosti glede vročanj sodnih pisanj (123. člen ZFPPIPP), na odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka (237.a člen ZFPPIPP) in na pogoje za začetek stečajnega postopka. Pomanjkljivosti pri vročanju ni mogoče sanirati z vpogledom v spis. Sodišče z nevročitvijo pritožbe ni uporabilo povsem jasne zakonske določbe. Enako velja za obveznost odločanja o ugovoru zoper upraviteljev predlog za preklic odločitve o odlogu odločanja o stečaju.

- ZFPPIPP ne pozna instituta razširitve predloga za začetek stečaja z novimi upniki.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev v zadevi, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti očitanih kršitev postopka niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Vse svoje odločilne zaključke je obrazložilo, opredelilo se je tudi do argumentov tožeče stranke o tem, da naj ZFPPIPP ne bi poznal instituta razširitve predloga za začetek stečaja (točka 17 obrazložitve), glede navedb o postopku v zvezi s predlogom za odlog odločanja o začetku stečaja (točka 10 obrazložitve). Sodba vsekakor omogoča preizkus. Zavrnitev dokaznih predlogov, s katerimi je tožeča stranka želela dokazovati nastanek in višino škode, pa je bila ob neizpolnjenih drugih postavkah za nastanek odškodninske obveznosti¹, zadostno obrazložena z navedbo, da ti dokazi niso pomembni za odločitev. Podobno velja za ostale dokazne predloge, saj so se nanašali bodisi na nesporna dejstva (ni sporno, da je tožeča stranka vlagala predloge za ustavitev postopka, kateri predlogi so bili podani in katere vloge in odločbe niso bile vročene) bodisi na za ta postopek nepomembna dejstva (ker niso bile izpolnjene že druge predpostavke odškodninske odgovornosti, kot bo obrazloženo v nadaljevanju).

7. Tožeča stranka je očitala naslednje protipravno ravnanje: nevročanje posameznih vlog v postopku (predloga stečajnega upravitelja G. za preklic odločanja o odložitvi odločanja o stečaju in pritožbe upnikov zoper sklep z dne 22.10.2013 o odložitvi odločanja o stečaju), neodločanje o posameznih predlogih (več predlogov upravitelja za preklic odločanja o odložitvi odločanja o stečaju, več predlogov tožeče stranke za ustavitev postopka, ugovor tožeče stranke z dne 27.11.2013), odločanje o umiku predloga za prisilno poravnavo šele osem mesecev po vložitvi umika ter po mnenju tožeče stranke očitno napačno uporabo določb ZFPPIPP, saj upniki, ki so bili že poplačani, izgubijo aktivno legitimacijo v stečajnem postopku, ZFPPIPP pa ne pozna instituta razširitve predloga za začetek stečaja z novimi upniki.

8. Sam potek postopka pred Okrožnim sodiščem v Kopru ni sporen. V odgovoru na s strani nekaj upnikov vložen predlog za začetek stečaja je tožeča stranka vložila predlog za odlog odločanja o začetku stečaja. Preden je bilo o odlogu pravnomočno odločeno, je tožeča stranka vložila še predlog za začetek prisilne poravnave, kar je po določbi 152. člena ZFPPIPP pomenilo prekinitev stečajnega postopka do konca postopka prisilne poravnave. Tožeča stranka je nato predlog za začetek postopka prisilne poravnave umaknila, zaradi česar je stečajno sodišče v skladu s 149. členom ZFPPIPP moralo spet odločati o začetku stečajnega postopka. Sklep o ustavitvi postopka, ker naj bi tožeča stranka zunaj postopka prisilne poravnave odpravila vzroke za insolventnost, je bil na pritožbo upnikov razveljavljen. V nadaljnjem postopku je stečajno sodišče moralo ugotavljati, ali je tožeča stranka izkazala, da ni več insolventna. Ker in ko je ta dokaz uspel, je bil postopek dokončno ustavljen. To pa je hkrati pomenilo, da do dokončnega odločanja o predlogu za odlog odločanja o začetku stečaja in s tem o predlogih stečajnega upravitelja za preklic odloga ni več niti moglo priti. Neprerekana je v zvezi s potekom postopkov zaradi insolventnosti ostala ugotovitev sodišča prve stopnje, da je predloge tožeče stranke za ustavitev postopka, ker naj bi bili upniki, ki so vložili predlog za stečaj, poplačani, stečajno sodišče vročalo upnikom in da so ti pri predlogu za začetek stečaja vztrajali in trdili, da tožeča stranka še ni poplačala vseh obveznosti in da je insolventna.

9. Pri odločitvi v predmetni zadevi je treba upoštevati značilnosti postopkov zaradi insolventnosti, to je, da se zoper eno pravno osebo lahko hkrati vodi samo en postopek. To pravilo je razdelano v določbah, po katerih ima odločanje o predlogu za prisilno poravnavo prednost pred odločanjem o predlogu za začetek stečaja, predlog za začetek postopka prisilne poravnave (ki povzroči prekinitev morebiti prej uvedenega stečajnega postopka) pa podrejeno vsebuje tudi predlog za začetek stečaja (prvi odstavek 149. člena ZFPPIPP). Ker se lahko vodi samo en postopek, to v praksi pomeni, da se predlogi vseh morebitnih predlagateljev lahko obravnavajo samo skupaj. Zato tudi 55. člen ZFPPIPP določa, da je stranka predhodnega postopka poleg predlagatelja in dolžnika tudi upnik, ki verjetno izkaže, da ima terjatev do dolžnika, in to terjatev prijavi. Stečajno sodišče je tako ravnalo pravilno, ko je upoštevalo tudi prijave novih upnikov² in navsezadnje tudi (podrejeni) predlog tožeče stranke. Stališče pritožnika, da naj "razširitev predloga za začetek stečaja" z novimi upniki ne bi bila možna, pa je napačno in v nasprotju z načelom koncentracije kot enim od temeljnih načel stečajnega postopka.

10. Naslednja okoliščina, ki jo je v tej zadevi treba upoštevati, je vloga sodišča v insolvenčnih postopkih. Sodišče mora obravnavati vsak predlog za začetek insolvenčnega postopka, ki ga prejme, postopek pa mora nato voditi ob upoštevanju pravic in obveznost vseh udeležencev postopka. Zato ne more odgovarjati za dejstvo, da je bil insolvenčni postopek sploh predlagan. Glede na določbe ZFPPIPP sodišče tudi ne more zgolj na podlagi trditev dolžnika o poplačilu upnikov (če upniki tem trditvam nasprotujejo in predloga ne umaknejo, kot je bilo v predmetni zadevi) ustaviti postopka odločanja o predlogu za začetek stečaja, temveč bi v vsakem primeru moralo ugotavljati sporno dejstvo, ali predlagatelji še imajo terjatev, oziroma ali je tožeča stranka bila insolventna. Dokler postopek traja, se mu lahko (in glede na načelo koncentracije se mu morajo) pridružijo novi upniki. Takojšnje odločanje o spornih dejstvih pa je preprečila tožeča stranka sama z vložitvijo predloga za začetek prisilne poravnave že 27.11.2013. Zaradi tega predloga in zaradi poteka postopka prisilne prisilne poravnave o predlogu za odlog začetka postopka stečaja in o predlogih za ustavitev postopka ni bilo in niti ni moglo biti nikoli več odločeno. V predlogu za začetek postopka prisilne poravnave je tožeča stranka namreč sama pritrdila, da je insolventna³ (in da bo insolventnost lahko odpravila v postopku prisilne poravnave⁴). Povedano pomeni, da je prišlo do pretrganja vzročne zveze med kršitvami, ki jih v zvezi s predhodnim postopkom odločanja o začetku stečaja tožeča stranka očita sodišču, in med zatrjevano škodo. Če tožeča stranka predloga za prisilno poravnavo ne bi vložila, bi lahko ob ponovnem odločanju o predlogu za začetek stečaja, oziroma o predlogu za odlog odločanja o začetku stečaja izkazala svoje trditve, da predlagatelji nimajo več terjatve (če je takrat res niso imeli) in bi bil postopek, ki se je vodil na predlog upnikov, lahko že takrat ustavljen.

11. Hkrati vložitev predloga za začetek postopka prisilne poravnave pomeni, da je tožeča stranka pridobila položaj predlagateljice postopka (postopka prisilne poravnave, podrejeno stečajnega postopka). Zato je sodišče že na podlagi njenega predloga moralo nadaljevati s postopkom in ravnati v skladu z določbami 152. člena ZFPPIPP (prekinitev postopka odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečaja zaradi vloženega predloga za prisilno poravnavo), po umiku predloga za prisilno poravnavo pa v skladu z določbo prvega odstavka 149. člena ZFPPIPP (umik predloga za začetek prisilne poravnave nima učinka umika predloga v delu, v katerem vsebuje podrejeni zahtevek, da sodišče začne stečajni postopek) in četrtega odstavka 149. člena ZFPPIPP (če je bil zaradi uvedbe postopka prisilne poravnave prekinjen postopek odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečaja, mora sodišče dolžnikovo izjavo vročiti upnikom in razpisati narok za začetek stečajnega postopka). V zvezi s tem je pomembno, da upniki svojega predloga za začetek stečaja niso umaknili niti kasneje. Nasprotno, celo pritožili so se na sklep o ustavitvi postopka z dne 21.8.2014. V ravnanju sodišča po prejemu predloga za začetek postopka prisilne poravnave zato ni bilo nobene protipravnosti, ki bi imela za posledico nastanek zatrjevane škode, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

12. Res sodišče ni takoj izdalo sklepa o ustavitvi postopka prisilne poravnave, vendar to na položaj tožeče stranke ni vplivalo, saj je sodišče v skladu z določbami ZFPPIPP takoj nadaljevalo s postopkom po predlogu upnikov za začetek stečajnega postopka in postopek tudi ažurno vodilo⁵. Tudi v primeru, da bi sklep o ustavitvi postopka prisilne poravnave izdalo, postopanje sodišča ne bi bilo nič drugačno. Ob upoštevanju določbe 149. člena ZFPPIPP namreč umik predloga za prisilno poravnavo ne pomeni zaključka postopkov zaradi insolventnosti. Sklep o ustavitvi postopka prisilne poravnave pa je v tem primeru zgolj deklaratorne narave. Povedano pomeni, da bi bila tožeča stranka v vsakem primeru še naprej v insolvenčnem postopku z vsemi posledicami, ki jih to prinaša in zato očitana kršitev ni v vzročni zvezi z zatrjevano škodo.

13. Navedbe, da naj bi bila tožeča stranka v vložitev predloga za prisilno poravnavo prisiljena, predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP), saj jih je prvič podala šele v pritožbi in poznega navajanja niti ni skušala opravičiti. Poleg tega pa so tudi že na prvi pogled neutemeljene, saj ni bilo sodišče tisto, ki je predlagalo in nato vztrajalo pri predlogu za začetek stečaja, tožeča stranka pa je imela že od začetka na voljo tudi druge možnosti (na primer drugi odstavek 235. člena ZFPPIPP).

14. Ob upoštevanju zgoraj povedanega o pretrganju vzročne zveze, očitki v zvezi z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje o zatrjevanih napakah pri vročanju v predhodnem postopku in o poplačilu upnikov že v letu 2013, niso relevantni za odločitev v tej zadevi in se pritožbenemu sodišču z njimi ni treba ukvarjati. Podobno velja za uporabo materialnega prava pri zaključkih sodišča prve stopnje, ali je bilo vročanje v predhodnem postopku izvedeno na pravilen način.

15. Ker med ravnanjem sodišča in zatrjevanimi posameznimi oblikami škode ni vzročne zveze (ravnanja v predhodnem postopku, zamuda pri izdaji sklepa o ustavitvi postopka prisilne poravnave), oziroma v ravnanju sodišča ni bilo nobenih kršitev (postopek po vložitvi predloga za začetek postopka prisilne poravnave), pritožnik ne more uspeti s trditvami, da je bilo dejansko stanje glede posameznih oblik škode napačno ugotovljeno, saj morajo biti za nastanek odškodninske odgovornosti kumulativno izpolnjene vse štiri predpostavke. Zato sodišče tudi utemeljeno ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, s katerimi je tožeča stranka želela dokazovati nastanek in višino škode. Če pa tožeča stranka meni, da so bila protipravna tudi ravnanja stečajnega upravitelja (kot je odklonitev dovoljenj za prodajo, naročilo in plačilo posameznih storitev,..), pa zanje po določbi 102. člena ZFPPIPP odgovarja stečajni upravitelj in ne država⁶.

16. Zadostno obrazložena je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj se je sodišče sklicevalo na vloženi stroškovnik (ki je po vsebini tudi sicer primerljiv s stroškovnikom, ki ga je v spis vložila tožeča stranka).

17. Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Kot bo obrazloženo v nadaljevanju.
² Pri čemer prvotni predlagatelji (oziroma večina njih) svojega predloga za začetek stečaja niso nikoli umaknili.
³ V bistvu enako je trdila tudi že v predlogu za odlog odločanja o začetku stečaja, le da je tam predvidela, da bo insolventnost odpravila zunaj insolvenčnih postopkov. Tožeča stranka se ob prejemu predloga za začetek stečaja namreč ni odločila za drugo možnost iz drugega odstavka 235. člena ZFPPIPP in ni ugovarjala, da ni insolventna.
⁴ Kar se je tudi zgodilo, vendar šele v zvezi s prejemom izjave enega od upnikov o odpovedi terjatve z dne 13.5.2014, ki je bila v ustrezni obliki v spis vložena 30.12.2014.
⁵ Do zastojev je prišlo le zato, ker tožeča stranka ni takoj dostavila dokazil o odpustu dolga.
⁶ Država odgovarja le za izbiro in nadzor nad delom stečajnih upraviteljev, v tej smeri pa tožeča stranka ni podala trditev.

Datum zadnje spremembe:

23.11.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep I R 122/2021
• VSL sodba I Cp 584/2004
• VSK sklep I Cpg 270/2005