VSK Sodba in sklep Cpg 44/2020

Jedro

Določba 76. člena ZGJS namreč ureja lastninjenje objektov in naprav, ki so bili do takrat v družbeni lastnini. Zakon je določil, da zaradi namembnosti in pomena teh sredstev (šlo je za objekte javne infrastrukture), pa tudi zaradi načina financiranja izgradnje javne infrastrukture v času prejšnje družbene ureditve, ta sredstva postanejo last občine, oziroma republike, ne glede na to, na koga je bila vpisana pravica uporabe. V tem se položaj razlikuje od primerov, na katere se sklicuje pritožnik. V teh primerih je namreč šlo za lastninsko pravico fizičnih in pravnih oseb, v katero dejansko ni mogoče poseči brez ustreznega postopka in brez ustrezne odmene. V zadevah po 76. členu ZGJS pa je šlo šele za spremembo družbene lastnine v zasebno in za (prvo) določitev imetnika lastninske pravice.

Izrek

I. Pritožba zoper točko 1 izpodbijane sodbe se zavrže.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v točkah 2, 3 in 4 potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 466,65 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 495/2020 z dne 22.4.2020.

2. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani (1) ugotovilo, da je priznana izločitvena pravica tožeče stranke na nepremičnini z ID znakom 1737 3816 (predmetni nepremičnini), (2) ugotovilo, da je lastnica te nepremičnine tožeča stranka, (3) ugotovilo, da je prodajna pogodba za predmetno nepremičnino, sklenjena 5.2.2019 med toženkama (v nadaljevanju Pogodba), nična in (4) toženkama naložilo v plačilo 1.959,93 EUR pravdnih stroškov.

3. Zoper sodbo se pritožuje druga toženka. Najprej ponavlja svoje stališče, da za odločitev v točki 1 tožeča stranka nima pravnega interesa, saj je stečajni upravitelj njeno izločitveno pravico priznal. Ker pa je bila nepremičnina ob prijavi že prodana, je tožeča stranka upravičena le do kupnine. Tožeča stranka bi morala pravočasno uveljavljati izločitveno pravico. Ker je zamudila, nima več pravnega interesa za ugotovitev izločitvene pravice. Sklep o tem, da je tožeča stranka tudi lastnica te nepremičnine, ki ga sodišče izpelje samo iz priznanja izločitvene pravice, pa je povsem neobrazložen, arbitraren in ga ni mogoče preizkusiti. Tožeča stranka je v podkrepitev tega dela zahtevka navajala številne navedbe, do katerih se sodišče ni vsebinsko opredelilo. Še več, iz stališč pritožbenega sodišča v zvezi z razveljavitvijo sklepa o izročitvi nepremičnin izhaja, da bi bilo treba na nepremičnini najprej izvesti postopek razlastitve, oziroma da je kupec take nepremičnine lahko samo razlastitveni upravičenec (to je tožeča stranka). Po ZGJS se ni lastninila vsa infrastruktura, temveč le tista, ki je izpolnjevala pogoje glede virov financiranja (o tem tožeča stranka nima navedb). Prav tako je po Zakonu o cestah predviden poseben razlastitveni postopek za javne ceste, ki so ob uveljavitvi zakona že obstajale, potekale pa so po nepremičninah, last fizičnih in pravnih oseb. Ustavno sodišče tako sistematično razglaša za neustavne občinske odloke, ki za javne ceste razglašajo ceste, potekajoče po zasebnih zemljiščih. Zato so zmotna stališča, da je bila nepremičnina izven pravnega prometa in celo javno dobro, samo zato, ker je bila vključena v Odlok tožeče stranke o kategorizaciji javnih cest. Nedopustno je, da si tožeča stranka prizadeva priti do nepremičnine neodplačno. Zaradi stečaja lastnika možnost razlastitve sicer odpade, bi pa postala aktualna, če bo prodajna pogodba med toženkama uveljavljena, oziroma na njeni podlagi prenesena lastninska pravica. Druga toženka je tudi izpostavila, da upnik skladno s petim odstavkom 342. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) ne more uveljavljati ničnosti prodajne pogodbe, zato je materialnopravno napačna tudi točka 3 izpodbijane sodbe. Sklenjena prodajna pogodba ni nična, ampak je le izvedbeni akt postopka prodaje po (tedaj še) pravnomočnem sklepu sodišča. Kupec je po pozivu v roku podpisal prodajno pogodbo in plačal kupnino¹.

4. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe. V zvezi s točko 1 in 2 zahtevka druga toženka ni pasivno legitimirana, saj gre za zahtevka po ZFPPIPP, pri čemer ni upnica v stečajnem postopku. Poleg tega je Višje sodišče v Ljubljani že razsodilo, da druga toženka v nobenem primeru, tudi če tožeča stranka še ne bi bila lastnica predmetne nepremičnine, ne more te nepremičnine več kupiti. Druga toženka je pasivno legitimirana le za zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe. Za tak zahtevek ima tožeča stranka pravni interes, ker je sama lastnica nepremičnine, ki je bila predmet pogodbe. Poudarja, da je lastninsko pravico na nepremičnini pridobila z lastninjenjem na podlagi določb ZGJS (da je bila cesta financirana iz sredstev prve toženke, je njeno dokazno breme in ne dokazno breme tožeče stranke) in da ne gre za situacijo, ki jo obravnava Ustavno sodišče.

5. Pritožba zoper točko 1 izpodbijane sodbe ni dovoljena, v preostalem delu pa je pritožba neutemeljena.

6. Tožeča stranka pravilno opozarja, da se odločitev sodišča v točki 1 nanaša na razmerje med tožečo stranko in prvo toženko na podlagi določb ZFPPIPP o uveljavljanju izločitvene pravice in da v takem postopku druga toženka (ki ni upnik stečajnega dolžnika) ni pasivno legitimirana. Če je tako, nima pravnega interesa za pritožbo zoper odločitev o obstoju izločitvene pravice. Morebitna odločitev o pritožbi namreč ne bi vplivala na njen pravni položaj. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot nedopustno zavrglo (352. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

7. Drugače je glede zahtevka po točki 2, to je zahtevka na ugotovitev lastninske pravice. Odločitev o tem zahtevku namreč veže tudi drugo toženko kot stranko v tem pravdnem postopku in bi tudi lahko vplivala na njen pravni položaj. Njen pravni interes za pritožbo zato ne more biti sporen.

8. Je pa pritožba v tem delu neutemeljena. Ne drži, da bi sodišče prve stopnje svojo odločitev sprejelo le na podlagi dejstva, da stečajni upravitelj izločitvene pravice ni prerekal. V točki 12 obrazložitve sodbe je namreč pravilno obrazložilo, da je tožeča stranka postala lastnica sporne nepremičnine na podlagi zakona in sicer ZGJS. Določba 76. člena ZGJS namreč ureja lastninjenje objektov in naprav, ki so bili do takrat v družbeni lastnini. Zakon je zato določil, da zaradi namembnosti in pomena teh sredstev (šlo je za objekte javne infrastrukture), pa tudi zaradi načina financiranja izgradnje javne infrastrukture² v času prejšnje družbene ureditve, ta sredstva postanejo last občine, oziroma republike, ne glede na to, na koga je bila vpisana pravica uporabe³. V tem se položaj razlikuje od primerov, ki jih je obravnavalo Ustavno sodišče in na katere se sklicuje pritožnik. V teh primerih je namreč šlo za lastninsko pravico fizičnih in pravnih oseb, v katero dejansko ni mogoče poseči brez ustreznega postopka in brez ustrezne odmene. V zadevah po 76. členu ZGJS pa je šlo šele za spremembo družbene lastnine v zasebno in za (prvo) določitev imetnika lastninske pravice. ZGJS je sicer omogočil tistim pravnim osebam, ki so sredstvo pridobile na nek drug način od navedenih v prvem odstavku, torej zlasti odplačno iz lastnih sredstev, da postanejo lastniki teh sredstev. Da so izpolnjeni ti pogoji, pa morajo dokazovati te pravne osebe. Prva toženka ni zatrjevala ničesar podobnega, nasprotno v stečajnem postopku je priznala, da obstaja izločitvena pravica tožeče stranke na predmetni nepremičnini. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da je tožnica lastnica predmetne nepremičnine že od 2.7.1993 in da je lastninsko pravico pridobila na originaren način.

9. Ker je tožeča stranka lastnica predmetne nepremičnine, je pravilen tudi nadaljnji zaključek, da je nepremičnina javno dobro. Kot tako jo je tožeča stranka razglasila najkasneje z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest. Uporaba določbe 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah v tem primeru ne pride v poštev, saj je ob uveljavitvi odloka šlo za obstoječo javno cesto v lasti občine.

10. Res je v petem odstavku 342. člena ZFPPIPP določeno, da tretja oseba ni upravičena niti v stečajnem niti v drugem postopku uveljavljati zahtevka za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe, vendar je namen te določbe varovati dobrovernega kupca, druga toženka pa glede dejstva, da gre za javno pot (ki posledično ni v pravnem prometu), ni mogla biti dobroverna. Iz razpisa dražbe v prilogi A14 je namreč razvidno, da je stečajni upravitelj opozoril, da je predmet prodaje javna površina – cesta. Tudi sicer pa prodaja na koncu ni bila realizirana in je bil predlog stečajnega upravitelja za izdajo sklepa o izročitvi nepremičnine zavrnjen, zato druga toženka niti še ni pridobila statusa kupca po 342. členu ZFPPIPP in se zato peti odstavek tega člena v tej zadevi ne more uporabljati. Sodišče prve stopnje zato pravilno ugotavljalo ničnost Pogodbe. Ker je predmet Pogodbe javno dobro, ki ni v pravnem prometu, je predmet pogodbe nedopusten, v posledici pa sporna pogodba nična. Pogodba pa je nična, kot pravilno opozarja tožeča stranka, še iz enega razloga, in sicer je zanjo z razveljavitvijo sklepa o prodaji odpadla pravna podlaga. Po določbi 330. člena ZFPPIPP namreč prodaja premoženja stečajnega dolžnika brez pravnomočnega sklepa o prodaji ni možna. V predmetni zadevi pa je bil ta sklep po uradni dolžnosti razveljavljen in predlog upravitelja za prodajo zavrnjen.

11. Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo zoper odločitev v točkah 2 in 3 (posledično pa tudi 4, saj v zvezi z odločitvijo o stroških tožena stranka nima konkretnih ugovorov) kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

12. Druga toženka v pritožbenem postopku ni uspela, zato mora tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v priglašeni višini v znesku 466,65 EUR (sestava odgovora na pritožbo, materialni stroški in DDV na odvetniške storitve).

-------------------------------
¹ Kot izhaja iz neprerekanih razlogov sodišča prve stopnje je bila med tem kupnina drugi toženki že vrnjena.
² Financiranje iz sredstev prispevkov in povračil, s samoprispevki, z obveznim združevanjem sredstev na podlagi samoupravnih sporazumov in družbenih dogovorov (sredstva solidarnosti ali vzajemnosti) ali pridobitev z neodplačnim prenosom na organizacije, ki so se ukvarjale z določeno infrastrukturno dejavnostjo.
³ Vpis v zemljiško knjigo za nastanek in prenehanje pravice uporabe ni bil konstitutivnega pomena. Bistvena je bila dejanska uporaba. Predmetna zadeva se je ob uveljavitvi ZGJS nesporno uporabljala kot javna cesta.

Datum zadnje spremembe:

23.11.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2506/2010
• VSL sklep Cst 510/2021
• VSL sklep I Cp 1704/2015