VSK Sklep Cpg 72/2020

Jedro

Po določbi drugega odstavka 211. člena KZ (enaka je določba drugega odstavka 90. člena sedaj veljavnega KZ-1) se zastaralni rok določi po najhujši predpisani kazni, če je za kaznivo dejanje predpisanih več kazni. V predmetni zadevi je šlo za eno kaznivo dejanje (povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti), za katerega so glede na posledice predpisane različne kazni. Kazenski pregon bi zato tudi za kaznivo dejanje, katerega žrtev je bil zavarovanec tožeče stranke, zastaral v enakem času kot glede žrtve, ki je v prometni nesreči umrla.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je okrožno sodišče zaradi zastaranja zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 18.864,16 EUR iz naslova odškodnine za škodo, ki je tožeči stranki nastala v zvezi s prometno nezgodo, ki jo je povzročila zavarovanka tožene stranke.

2. Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje. Navaja, da je bil njen zavarovanec v prometni nesreči huje telesno poškodovan, povzročiteljica pa je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 325. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). To pomeni, da odškodninski zahtevek zastara v času, ki je potreben za zastaranje kazenskega pregona. V predmetni zadevi je to 10 let in ne 5 let, kot je napačno upoštevalo sodišče. Drugi odstavek 211. člena KZ namreč določa, da se zastaralni rok, če je hkrati storjenih več dejanj, določi po najhujši predpisani kazni.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pri presoji, ali je terjatev tožeče stranke zastarala, je sodišče prve stopnje sicer pravilno uporabilo določbo 353. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po kateri zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona, če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok. Vendar pa je pri ugotavljanju, kdaj bi v predmetni zadevi zastaral kazenski pregon, kot utemeljeno opozarja pritožba, sodišče spregledalo določbo drugega odstavka 211. člena (takrat veljavnega) KZ. Ta določa, da se zastaralni rok določi po najhujši predpisani kazni, če je za kaznivo dejanje predpisanih več kazni. V predmetni zadevi je šlo za eno kaznivo dejanje (povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti), za katerega so glede na posledice predpisane različne kazni. Kazenski pregon bi zato tudi za kaznivo dejanje, katerega žrtev je bil zavarovanec tožeče stranke, zastaral v enakem času kot glede žrtve, ki je v prometni nesreči umrla. To pa pomeni, da je zastaralni rok 10 let in terjatev tožeče stranke zato še ni zastarala.

5. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču v novo sojenje (zadnji stavek prvega odstavka 355. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). V predmetni zadevi namreč ne gre za situacijo, ko bi kršitev z izvedbo pritožbene obravnave lahko brez pretiranega posega v pravico do pritožbe odpravilo kar pritožbeno sodišče samo. O celotnem sklopu spornih vprašanj v zvezi z višino zahtevka namreč sodišče zaradi napačnega materialnopravnega stališča, da je zahtevek zastaral, doslej še ni odločalo, tožba pa je bila vložena decembra 2018.

6. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.

Pravni pouk:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v petnajstih dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge (člen 357.a/2 ZPP) in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozvalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oz. odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

Datum zadnje spremembe:

23.11.2020

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 196/2011
• Sodba VIII Ips 6/95
• VSL sodba I Cp 1971/2010