<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK Sodba Cpg 6/2020

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2020:CPG.6.2020
Evidenčna številka:VSK00033903
Datum odločbe:21.04.2020
Senat, sodnik posameznik:mag. Gorazd Hočevar (preds.), mag. Jana Petrič (poroč.), Špela Prodan
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:gospodarska prodajna pogodba - pregled stvari - obstoj stvarne napake - očitna napaka - proorganizacijsko vedenje

Jedro

Če ima kupec možnost ugotoviti stvarne napake, se na določbo tretjega odstavka 461. člena OZ ne more sklicevati. Določba je namreč namenjena urejanju tistih položajev, ko kupec zaradi načina transporta (na primer kontejnerski prevoz, originalna embalaža,...) nima možnosti, da bi pregledal tovor, preden ta prispe do končnega kupca.

Tožeča stranka ni navedla nobenih posebnih okoliščin, na podlagi katerih bi se vzpostavila obveznost toženca, da še dodatno nadzoruje avtobus, ki je shranjen na servisu, in preverja, ali morda kaj manjka. Le če taka obveznost obstaja, pa je mogoč zaključek, da bi toženec moral vedeti za napake. Splošno sklepanje ni dovolj.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki III spremeni, tako da mora tožeča stranka toženi povrniti 813,11 EUR (namesto z izpodbijano sodbo prisojenih 1.032,70 EUR), v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v točki II potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici (I) dovolilo spremembo tožbe in (II) zavrnilo tako primarni zahtevek (da sklep o izvršbi VL 109143/2018 ostane v celoti v veljavi) kot podrejeni zahtevek (na znižanje kupnine in plačilo 2.717,55 EUR s pripadki). Tožeči stranki je (III) v plačilo naložilo 1.032,70 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se tožnik pritožuje. Najprej očita sodišču napačno uporabo materialnega prava in sicer je nepravilno tolmačilo dogovor med strankama z dne 31.8.2018, s katerim je toženec tožniku jamčil za identičnost stanja vozila in pristal na znižanje kupnine v primeru neskladij. Smisel zaveze je bil ravno v tem, da je prodajalec vnaprej garantiral kupcu dogovorjeno stanje vozila. Tega dogovora stranki časovno nista omejili, domet dogovora je celo širši od instituta stvarnih napak (upoštevajo se na primer tudi neznatne stvarne napake). Dogovorjena klavzula predstavlja nasprotje klavzule "videno - kupljeno". Sodišče pa je po mnenju pritožnika kršilo tudi določbe postopka in sicer 15. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ko je zapisalo, da nihče ni trdil, da bi šlo za dejanski stan iz tretjega odstavka 461. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožnik je namreč navajal, da je vozilo kupoval na licitaciji prek spletne strani A. O., pri čemer je bilo tožencu znano, da tožnik kupuje vozilo za končnega kupca, o pomanjkljivostih pa je tožnik toženca obvestil takoj, ko ga je o manjkajoči opremi obvestil končni kupec. Ta dejstva med strankama tudi niso bila sporna. Prav tako je tožnik zlasti v pripravljalni vlogi z dne 27.8.2019 podrobno utemeljil, zakaj meni, da ugotovljene pomanjkljivosti v opremi tožencu niso mogle ostati neznane. Vozilo je bilo namreč ves čas do prevzema v hrambi na servisu po naročilu toženca. S tem ko je omogočil dostop drugim osebam, bi moral zagotoviti tudi nadzor. Zavedati bi se moral, da obstoji nevarnost odtujitve, še posebej, ker ga je tožnik na to izrecno opozoril. Svoje navedbe je tožnik utemeljeval tudi z dokaznimi predlogi (elektronsko sporočilo z dne 3.10.2018, zaslišanje U. D., zahteva, da sodišče pozove toženca na predložitev podatkov o hrambi vozila). Do tožnikovih navedb se sodišče ni opredelilo, prav tako ni obrazloženo zavrnilo dokaznih predlogov ter s tem zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Neobrazložena je tudi odločitev o stroških postopka, poleg tega je sodišče tožencu priznalo previsoko nagrado glede na vrednost spora.

3. V odgovoru na pritožbo je toženec pritrdil razlogom sodišča prve stopnje in predlagal zavrnitev pritožbe. Izjava z dne 31.8.2018 ne spreminja pravil uveljavljanja stvarnih napak, z njo sta stranki le uredili materijo 468. člena OZ. Tožena stranka ne more prevzeti odgovornosti za napake, saj zanje do trenutka, ko jo je o tem obvestil tožnik, ni vedela niti sama.

4. Pritožba je utemeljena le v delu, v katerem se nanaša na odločitev o pravdnih stroških, sicer pa ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi pravilno uporabilo materialno pravo, to je dogovor med strankama z dne 31.8.2018. Zapis, da je tožena stranka seznanjena, da bo v primeru neskladij oziroma manjkajoče opreme in delov vozila kupnina za vozilo ustrezno zmanjšana (tržna vrednost manjkajočega dela oz. opreme na dan prevzema vozila), da se bo kupnina zmanjšala v primeru manjkajoče dokumentacije za 50 EUR na dokument in v primeru manjkajočih ključev za 120 EUR na ključ, je mogoče razlagati samo na način, na katerega ga je razložilo sodišče prve stopnje. Gre za dogovor o tem, za koliko se bo kupnina znižala, če se bo izkazalo, da ima vozilo stvarne napake. Stranki sta se na ta način očitno želeli izogniti sicer običajno zamudnemu ugotavljanju, za koliko naj se ob posamezni napaki kupnina zniža (v drugi in tretji alineji sta določili konkretna zneska, v prvi pa, da se bo pri ostalih pomanjkljivostih kupnina zmanjšala za tržno vrednost manjkajočega dela na dan prevzema vozila). Ob upoštevanju še dejstva, da je izjavo pripravila tožeča stranka1, izjave v nobenem primeru ni mogoče razlagati kot odstop od splošnih pravil o uveljavljanju stvarnih napak, to je, da naj bi z njo tožena stranka pristala na časovno neomejeno uveljavljanje očitnih napak. Obe stranki sta gospodarska subjekta, zato se od njiju pričakuje ustrezna skrbnost. Pri prodajni pogodbi je to najmanj, da kupec stvar ob prevzemu pregleda in takoj uveljavi morebitne očitne napake (v predmetni zadevi nesporno gre za očitne napake).

6. Ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožeče stranke v zvezi s tretjim odstavkom 461. člena OZ, saj je zapisalo, da toženec ni bil v razmerju z nobeno drugo osebo, od končnega kupca ni prevzemal nobenih obveznosti. Ugotovilo pa je tudi, da nihče ni zatrjeval, da gre za situacijo iz te določbe OZ. Zapis je sicer nekoliko neroden, vendar ugotovitev drži in ne gre za kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz trditev tožnika namreč izhaja, da je kupec prevzel avtobus in ga ob prevzemu celo fotografiral, že iz teh fotografij pa je razvidno, da manjkajočih stvari že takrat ni bilo2. Ne gre torej za situacijo, ko bi kupec "odpravil stvar naprej, ne da bi jo preložil". Če ima kupec možnost ugotoviti stvarne napake, se na določbo tretjega odstavka 461. člena OZ ne more sklicevati3. Določba je namreč namenjena urejanju tistih položajev, ko kupec zaradi načina transporta (na primer kontejnerski prevoz, originalna embalaža,...) nima možnosti, da bi pregledal tovor, preden ta prispe do končnega kupca.

7. Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo tudi do navedb tožnika v zvezi s 465. členom OZ. Tožena stranka je avtobus dala v hrambo servisu (iz izjave v prilogi A18 izhaja, da se vozilo nahaja na M. T. & B. S.). To samo po sebi še ne pomeni, da bi morala zagotoviti dodatno varovanje avtobusa. Podobno velja za navedbe, da je toženec omogočil dostop do avtobusa določenim osebam. Katere so te osebe, izhaja iz elektronskega sporočila tožene stranke z dne 3.10.2018 (priloga A23). Gre za dokaz, ki ga je v spis predložila tožeča stranka (zato dodatne poizvedbe niso potrebne). V zvezi s tem ni postavila nobenih trditev, da gre za kakšne osebe, ki dostopa do avtobusa ne bi smele imeti. Tožeča stranka ni navedla nobenih posebnih okoliščin, na podlagi katerih bi se vzpostavila obveznost toženca, da še dodatno nadzoruje avtobus, ki je shranjen na servisu, in preverja, ali morda kaj manjka. Le če taka obveznost obstaja, pa je mogoč zaključek, da bi toženec moral vedeti za napake. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, splošno sklepanje ni dovolj. Ker ni bilo konkretnih navedb, tudi izvajanje dokazov ni bilo potrebno, oziroma bi šlo lahko kvečjemu za prepovedane informativne dokaze. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je tako široka razlaga, kot se zanjo zavzema tožeča stranka, v nasprotju z določbami OZ o stvarnih napakah. Če gre za očitne napake, bi tako lahko vedno trdili, da bi prodajalec moral vedeti zanje in bi torej že zakon lahko določil, da za uveljavljanje očitnih napak ni časovnih omejitev. Vendar temu ni tako. Določba 465. člena OZ je uporabna le v situacijah, ko dejansko obstaja kakšna konkretna obveznost prodajalca v zvezi s pomanjkljivostmi, ki predstavljajo stvarno napako in ki je ta ni upošteval. Te obveznosti pa tožnik ni konkretizirano zatrjeval.

8. Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo zoper sodbo (točka II izreka sodbe) kot neutemeljeno zavrnilo in v točki II potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

9. Pravilno pa pritožnik opozarja, da je sodišče toženi stranki presodilo previsoke stroške, saj znaša nagrada za odvetniško zastopanje po tar. št. 18 Odvetniške tarife (OT) 300 in ne 400 točk. Pritožbeno sodišče je zato odločitev v točki III spremenilo (3. točka 365. člena ZPP), tako da mora tožeča stranka toženi povrniti 813,11 EUR pravdnih stroškov (namesto z izpodbijano sodbo prisojenih 1.032,70 EUR).

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 154. člena ZPP in sicer mora tožeča stranka toženi povrniti 279,99 EUR (nagrada za sestavo pritožbe, materialni stroški in DDV na odvetniške storitve).

-------------------------------
1 V izjavi ni izrecno navedeno, kdaj lahko kupec uveljavlja napake. V tem smislu je torej izjava nejasna. Pripravila pa jo je tožeča stranka. Po določbi 83. člena OZ se nejasna določila razlagajo v korist nasprotne stranke, torej v našem primeru tožene stranke.
2 Na te fotografije se tožnik celo sklicuje pri dokazovanju višine zahtevka.
3 Primerjaj odločbo VSL I Cpg 236/2015.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (uradno prečiščeno besedilo) (2007) - OZ-UPB1 - člen 83, 461, 461/3, , 465

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.11.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQxNDM0