<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK Sodba Cpg 51/2020

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2020:CPG.51.2020
Evidenčna številka:VSK00034916
Datum odločbe:18.06.2020
Senat, sodnik posameznik:mag. Jana Petrič (preds.), mag. Gorazd Hočevar (poroč.), Berta Žorž
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:prepoved pobotanja - venire contra factum proprium - dogovor o pobotu - ničnost izjave

Jedro

Vendar pa je sodna praksa že zavzela stališče, da prepoved pobotanja ni absolutna, temveč se stranki lahko dogovorita, da je pobot tudi v primerih iz 2. točke 316. člena OZ dopusten. Ker je namen prepovedi pobota zaščita upnika, po oceni pritožbenega sodišča ni nobene pravne ovire za pobot terjatve, ki izvira iz brezpravnega zadržanja denarja, če pobotno izjavo izjavi sam upnik takšne terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v 15-ih dneh povrniti toženi stranki tudi stroške pritožbenega postopka v višini 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Obrazložitev

1. Na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. Su 495/2020 z dne 22.4.2020 je za odločanje v pritožbenem postopku o konkretni pritožbi pristojno Višje sodišče v Kopru.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke ter odločilo, da mora tožeča stranka v 15-ih dneh plačati toženi stranki 1.866,47 EUR stroškov postopka, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne zamude dalje do plačila.

3. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svoji pooblaščenki in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da so zaradi ravnanja tožene stranke (nevrnitev prejetih odkupnin za dostavljene pakete) nastale kršitve pogodbene zaveze, kar pa bi utegnilo imeti posledice zgolj na upravnopravnem področju. Zaradi neupoštevanja odločilnega dejstva o neobstoju dogovora strank o zadrževanju odkupnin je sodišče prezrlo uporabo kogentne določbe 316. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Predmetna medsebojna pobota sta bila izvedena v nasprotju z omenjeno zakonsko določbo, pri čemer je pravno nepomembno, katera od strank je pobot predlagala. Ničnost je imela za posledico tudi na področju moralno spornega ravnanja tožene stranke oziroma ravnanja v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter standardom skrbnosti.

4. Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

6. S pobotom ne more prenehati terjatev stvari ali vrednosti stvari, ki jih je dolžnik brezpravno vzel ali brezpravno pridržal (2. točka 316. člena OZ). V obravnavani zadevi ni bilo nobenega dvoma o tem, da tožena stranka denarja od prejetih odkupnin za dostavljene pakete na dan povzetja ni izročila tožeči stranki (kar predstavlja kršitev pogodbene obveznosti), pri čemer za zadržanje zaupanega denarja ni imela nobenega pravnega temelja. Takšno terjatev tožeče stranke (upnice) pa varuje poseben namen, ki je v tem, da se posebej zaščiti interes upnika takšne terjatve. Zato dolžnik s takšno terjatvijo ne more pobotati svoje, iz drugega razmerja izvirajoče terjatve do upnika. Vendar pa je sodna praksa1 že zavzela stališče2, da prepoved pobotanja ni absolutna, temveč se stranki lahko dogovorita, da je pobot tudi v primerih iz 2. točke 316. člena OZ dopusten. Ker je namen prepovedi pobota zaščita upnika, po oceni pritožbenega sodišča ni nobene pravne ovire za pobot terjatve, ki izvira iz brezpravnega zadržanja denarja, če pobotno izjavo izjavi sam upnik takšne terjatve.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v konkretnem primeru podal takšni pobotni izjavi z dne 21.1.2018 prav upnik (tožeča stranka), zato tudi po oceni pritožbenega sodišča niso podani zakonski pogoji ničnosti takšne izjave. Ker je šlo za dovoljen pobot, v konkretnem primeru ne moremo govoriti o pobotni izjavi, ki nasprotuje prisilnim predpisom (86. člen v zvezi z 2. točko 316. člena OZ).

8. Prav tako omenjeni pobotni izjavi nista v nasprotju z moralnimi načeli (86. člen OZ). Tožeča stranka namreč v obravnavani zadevi zahteva ničnost lastnega ravnanja. Ravno takšna zahteva pa nasprotuje načelu vestnosti in poštenja (2. člen OZ), saj, kot je zavzelo pravilno stališče sodišče prve stopnje, se nihče ne sme sklicevati na to, da njegovo prejšnje dejanje, ki nasprotuje njegovim trenutnim prizadevanjem, ni bilo pravno relevantno (venire contra factum proprium).

9. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke, upoštevaje pri tem, da je sodišče prve stopnje na ugotovljena dejstva pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka (353. člen ZPP).

10. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR (odgovor na pritožbo 500 odvetniških točk, 2 % za pavšalne materialne stroške in 22 % DDV.

-------------------------------
1 Enako tudi pravna teorija, glej Miha Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, II. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 407.
2 Sodba VS RS II Ip 310/2011, VSL II Cpg 1066/2015,VSM sklep I Cpg 445/2015.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (uradno prečiščeno besedilo) (2007) - OZ-UPB1 - člen 86, 316, 316-2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.11.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQxNDI4