VSK Sodba I Cp 611/2019

Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in izpodbijana sodba tako spremeni, da se v izreku pod točko I znesek 23.204,16 EUR nadomesti z zneskom 30.704,16 EUR, znesek 17.316,00 EUR pa z zneskom 24.816,00 EUR;

sicer se pritožba kot neutemeljena zavrne in v izpodbijanem a nespremenjenem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna poleg že priznanih stroškov postopka na prvi stopnji plačati tožeči stranki še 563,34 EUR nadaljnjih stroškov prvostopenjskega postopka ter 250,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, vse v roku petnajst dni od prejema sodbe druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (v nadaljevanju sodišče) je z izpodbijano sodbo toženi stranki (v nadaljevanju toženka) naložilo, da plača tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) odškodnino v znesku 23.204,16 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 17.316,00 EUR od 4.12.2018 dalje do plačila, - od zneska 1.716,98 EUR od 28.11.2017 dalje do plačila, - od zneska 4.064,64 EUR od 10.4.2019 dalje do plačila, - od zneska 106,54 EUR od 26.4.2019 dalje do plačila ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo, da tožniku povrne 5.429,66 EUR pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da je bil tožnik 9.4.2016 poškodovan v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec toženke. Tožnik je v nezgodi utrpel nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Vtoževal je odškodnino 122.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo ter odškodnino za premoženjsko škodo. Zavarovalnica je tekom postopka 20.3.2018 plačala odškodnino v višini 32.000,00 EUR na račun nepremoženjske škode (pred pravdo je že poravnala določen znesek na račun premoženjske škode). Sodišče je ocenilo, da je tožnik upravičen do skupne odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 50.500,00 EUR, plačani znesek 32.000,00 EUR revaloriziralo, ter toženki iz tega naslova naložilo še plačilo 17.316,00 EUR, poleg tega pa je v pretežni meri ugodilo tudi zahtevku za plačilo premoženjske škode v višini 5.888,16 EUR. Presodilo je ugovor toženke, da je bila tožba preuranjena, ker zdravljenje tedaj še ni bilo zaključeno ter ocenilo dokaze, predvsem izvid in mnenje izvedenca medicinske stroke. Ta je v mnenju, izdelanem med pravdo, a pred zadnjim operativnim posegom 14.11.2018, zapisal, da je mogoče po odstranitvi vijakov iz stopala in komolca pričakovati neko izboljšanje gibljivosti in funkcionalnosti ter tudi nekaj manj bolečin pri naslonitvi na notranjo stran levega komolca. Zato je zaključilo, da je bilo tožnikovo aktivno zdravljenje zaključeno 3.12.2018, ko so tožniku po opravljeni odstranitvi OST materiala odstranili šive iz pooperativne rane. S tem je bilo zaključeno tisto zdravljenje, od katerega je bilo še realno pričakovati neko zmanjšanje škode. Tožnik je odškodnino za nepremoženjsko škodo vtoževal z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.10.2016 dalje, to je od poteka 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti po odškodninskem zahtevku, ki ga je dne 1.10.2016 naslovil na toženko oziroma po plačilu nespornega dela še zakonske zamudne obresti od zneska 32.000,00 EUR od 17.10.2016 dalje. Sodišče je poudarilo, da odškodninska terjatev za nepremoženjsko škodo zapade, ko oškodovancu škoda nastane, to je praviloma takrat, ko je zdravljenje končano. Toženka je po vložitvi tožbe plačala zanjo nesporni del odškodnine za nepremoženjsko škodo, torej je štela, da je bila tožnikova škoda vsaj v tem obsegu takrat že znana, a do zaključka zdravljenja z izpolnitvijo svoje obveznosti ni bila v zamudi (zanjo nesporni del odškodnine je plačala že pred njeno zapadlostjo). Tožnik je zato upravičen do zakonskih zamudnih obresti od zneska 17.316,00 EUR od 4.12.2018 dalje, v presežku pa je njegov obrestni zahtevek neutemeljen. Glede zahteve za plačilo obresti iz naslova premoženjske škode pa je pojasnilo, da zapadlost terjatve in zamuda nista identična pravna pojma. Zapadlost terjatve je upravičenje zahtevati izpolnitev obveznosti, ki pri odškodninskih terjatvah nastane z dnem nastanka škode (165. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Zamudne obresti pa ne gredo od zapadlosti, temveč od nastanka zamude. Prvi odstavek 299. člena OZ določa, da pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev, če pa ta rok ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost, to je v tem primeru od vložitve tožbe (oz. njene spremembe).

2. Sodišče je ugotovilo, da je imel tožnik hude telesne bolečine dva dni, trajne srednje hude 14 dni, občasne srednje hude v trajanju treh ur dnevno mesec dni, srednje hude do ene ure dnevno ob intenzivnejših aktivnostih tri mesece, trajne lahke dva meseca in trajne lahke do štiri ure dnevno šest mesecev. Pri operativnem posegu v novembru 2018 je tožnik pretrpel trajne srednje hude telesne bolečine 10 dni, občasne srednje hude do štiri ure dnevno nadaljnjih šest tednov in lahke telesne bolečine mesec dni. Telesne bolečine bo trpel tudi v bodoče, ob dalj časa trajajoči hoji, v desnem stopalu tudi pri hoji po neravnem terenu, pri vzpenjanju po lestvi, po stopnicah, pri hitri hoji, intenzivnih odrivih, poskusu teka in skokov. Pri intenzivnih aktivnosti bo občasno trpel srednje hude telesne bolečine. Lahke telesne bolečine v levem komolcu, ki bodo lahko občasno tudi srednje hude, bodo prisotne pri dalj časa trajajočih fizičnih obremenitvah rok – ob prenašanju in dvigovanju težjih bremen, ponavljajočih gibih in ob seganju v skrajne lege dosega gibljivosti komolca, ki je trajno zmanjšana. Tožnik je utrpel številne nevšečnosti povezane z zdravljenjem: urgentni prevoz v bolnišnico, klinične preiskave, nastavitev perifernih kanalov, kasneje tudi centralnega kanala in urinskih katetrov, številna rentgenska slikanja in operativna posega, preveze pooperativnih ran, klinične kontrole, laboratorijske preiskave, kasneje tudi premestitev v UKC, kjer so bili ponovno izvedeni številni osebni pregledi, preiskave. V tem času je bil v veliki meri odvisen od pomoči drugih pri hranjenju, oblačenju, umivanju, vezan je bil pretežno na posteljo. Prejemal je analgetike, antibiotike in zdravila za preprečevanje globoke venske tromboze. Zaradi okužbe sečil in urosepse je bil nekaj dni v sobi za intenzivno terapijo, nato pa je po stabiliziranju vitalnih parametrov pričel s fizikalno terapijo. Dva meseca je imel na desni nogi nameščeno nehodilno longeto, sprva je uporabljal invalidski voziček, nato bergle. V bolnišnici, kamor je bil napoten na podaljšano zdravljenje, je opravljal sklop fizikalnih terapij, s katerimi je nadaljeval tudi v termah. Zaradi močno omejene gibljivosti levega komolca še vedno ni mogel doseči obraza in zatilja, zato je potreboval pomoč pri hranjenju, umivanju in oblačenju. Štiri mesece po poškodbi in opravljeni rehabilitaciji se je njegovo funkcionalno stanje in telesno počutje izboljšalo. Po prestanem operativnem posegu v novembru 2018 so se kot dodatne nevšečnosti pojavili mehurji na nadlahti, zaradi česar je bilo pooperativno razgibavanje upočasnjeno, potrebno je bilo punktiranje rane in dodatni prevozi. Tekom zdravljenja je tožnik opravil številne fizioterapije. Upoštevaje intenzivnost in trajanje telesnih bolečin ter številne med zdravljenjem utrpljene nevšečnosti, je sodišče ocenilo, da znaša pravična denarna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti v času zdravljenja 25.000,00 EUR. Tožnik je bil ob dogodku v nezavesti, utrpel pa je strah zaradi izida zdravljenja: v skupnem trajanju šestih mesecev je bil podan srednje hud sekundarni strah, ki je v pomembni meri vplival na tožnikovo duševno zdravje. Sekundarni strah je tožnik trpel zaradi obsežne poškodbe, v zvezi s primarno oskrbo, nato zaradi premestitve v kliniko ter v posledici dolgotrajnega zdravljenja utrpelih poškodb in relativno dolge rehabilitacije. Strah je bil po oceni sodišča zaradi številnih zapletov med samim zdravljenjem upravičen, pravična odškodnina znaša 1.500,00 EUR. Kot trajna posledica je pri tožniku ostala močno omejena gibljivost levega komolca ter manjša moč pri vseh dejavnostih, ki zahtevajo gibanje s poškodovano roko. Prav tako je močno omejena gibljivost njegovega desnega gležnja in s tem tudi stabilnost desne noge. Ker se mu desno stopalo obrača navzven, mora položaj koregirati z gibanjem v kolku, kar se nato navzven kaže kot šepanje. Težave ima s hojo, ob daljšem obremenjevanju mu desni gleženj oteče. Po poklicu je pleskar, zaradi poškodb ni več sposoben opravljati svojega dela v enakem obsegu. Prav tako je omejen pri vsakdanjih gospodinjskih opravilih in se ne more več ukvarjati s številnimi športnimi aktivnostmi, zlasti s turnim smučanjem, jahanjem, planinarjenjem. Zaradi poškodb je moral močno spremeniti način svojega življenja, pred poškodbo je bil zelo aktivno naravnan. Zaradi poškodbe je tožnikova gibljivost v levem komolcu omejena, obstaja deficit iztega 30 stopinj. Pri normalni drži telesa se z levo roko ne more dotakniti ust oziroma obraza. Zaradi zavrtega iztega je zmanjšana njegova sposobnost dalj časa trajajočega prenašanja bremen, saj komolca ne more dobro iztegniti, zato prihaja do dodatnih obremenitev v predelu ramena. Omejen je pri delih na višini, pri katerih bi moral v celoti iztegniti roko, zmanjšana je njegova sposobnost, da bi se obesil na levo roko. Sama moč leve roke ni pomembno zmanjšana, je pa bolj okoren in potrebuje več naporov pri vzpenjanju, pri upravljanju s kmetijskimi stroji. Poškodbe niso ovira za jahanje, vendar ima zaradi poškodb desnega stopala nekaj več bolečin pri obremenitvah v stremenih. Večji napor vlaga tudi v vožnjo avtomobila. Zmanjšana je njegova sposobnost dalj časa trajajočih pohodov, planinarjenja in turne smuke. Zaradi zmanjšanja občutka v četrtem in petem prstu leve roke je nekoliko omejen tudi pri igranju kitare. Pri tožniku je zaradi posledic poškodb podana invalidnost III. kategorije, zaradi česar mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, kjer se ne zahteva moč in spretnost leve roke, zmožnost za soročno premeščanje bremen do 10 kg in kjer se ne zahteva vzpenjanje po lestvi. Sodišče je ocenilo, da pravična odškodnina z duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti znaša 23.000,00 EUR. Tožnik ima na levi nadlahti in komolcu trajno vidne razmeroma dolge brazgotine. Vidna je tudi nepravilna lega komolca. Zaradi poškodb tožnik občasno šepa. Sprememba pri drugih vzbuja pozornost. Sodišče je ocenilo, da znaša pravična odškodnina zaradi skaženosti 1.000,00 EUR.

3. Tožnik se je zoper sodbo pritožil, uveljavlja vse pritožbene razloge in priglaša stroške. Sodbo izpodbija v delu, ko je zavrnjen zahtevek za prisojo višje odškodnine za nepremoženjsko škodo, z obrestmi ter glede delne zavrnitve zahtevka za odškodnino iz naslova premoženjske, kolikor se nanaša na stroške prevoza v zvezi z zdravljenjem v znesku 294,52 EUR ter stroške odpovedi potovanja pri agenciji S d.o.o. v znesku 115,27 EUR, z obrestmi. Glede nepremoženjske škode povzema poškodbe, ki jih je utrpel ter posledice, kar je povzelo že sodišče v sodbi. Pri odškodnini za prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti sodišče ni v zadostni meri upoštevalo, da je poškodba zapustila trajne telesne bolečine, ki jih tožnik še vedno prestaja in jih bo v bodoče prestajal, gre za občasne lahke oziroma srednje hude bolečine. Izpostavi še, da so se pri tožniku zaradi okrnjene hoje začele pojavljati bolečine v levem kolku, ki se zvečer še pojačajo. Prenizko so ovrednotene tudi številne neugodnosti, ki jih je utrpel tekom zdravljenja, predvsem pa ni upoštevano, da je bil v času škodnega dogodka star komaj 50 let, popolnoma zdrav in vitalen. Ne soglaša z zaključkom sodišča, da primarnega strahu ni utrpel, ker je bil v nezavesti. Tega toženka ni nikoli zatrjevala. Sodišče bi po 214. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) moralo upoštevati, da je tožnik utrpel tudi primarni strah. Treba je ločiti tri različne momente, to je dogajanje pred trkom, dogajanje ob samem trku in dogajanje po trku. Za presojo primarnega strahu je treba upoštevati prva dva. Tožnik tik pred trkom in ob njem še ni bil v nezavesti in je doživel smrtni strah. Dejstvo, da se tožnik ne spominja samega škodnega dogodka in prvega sprejema v bolnišnico, ne pomeni, da primarnega strahu ni utrpel. Sklicuje se še na mnenje izvedenca v drugi zadevi, kjer je zavedeno, da sama izguba zavesti ne izključuje prisotnosti primarnega strahu v času prometne nezgode. Tudi glede sekundarnega strahu je sodišče premalo ovrednotilo izvedensko mnenje z dopolnitvijo in tudi samo izpovedbo tožnika. Strah za izid zdravljenja je bil namreč srednje hude intenzitete v skupnem obdobju šest mesecev, kar je izjemno dolga doba. Tožniku bi šla odškodnina v višini 5.000,00 in ne zgolj 1.500,00 EUR. Glede odškodnine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, pa bi mu šla odškodnina 50.000,00 in ne 25.000,00 EUR. Prenizka je tudi prisojena odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi trajno zmanjšane življenjske aktivnosti, tožniku bi moral biti prisojen še nadaljnji znesek 39.000,00 EUR. Posledice so prenizko ovrednotene. Povzema posledice, ki jih je v bistvenem povzelo že sodišče. Glede skaženosti pa izpostavi, da so brazgotine dobro vidne, prisotna je šepajoča hoja, ki se tekom dneva še stopnjuje, kar tožnika navdaja z žalostjo in jezo in občasno vpliva na njegovo razpoloženje.

4. Zaključi, da bi mu moralo sodišče prisoditi celoten zahtevan znesek v višini 122.000,00 in ne zgolj 50.500,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo. Takšno višino odškodnino narekuje tudi sodna praksa v podobnih primerih, ki jo je potrebno upoštevati zaradi ustavne pravice do enakosti pred zakonom. Tako je s sodbo VS RS II Ips 336/2003, ko je šlo za manjši obseg škode, sodišče oškodovanki prisodilo odškodnino v višini 101 povprečne mesečne neto plače s sodbo VS RS II Ips 413/99, ko je tudi šlo za manjši obseg nepremoženjske škode, je sodišče prisodilo odškodnino v višini 116 povprečnih mesečnih neto plač, v zadevi VS RS II Ip s 91/2017, v kateri je šlo za primerljiv obseg škode, je prisojena odškodnina v višini 122,60 povprečnih mesečnih neto plač. Po sodni praksi Vrhovnega sodišča je merodajna primerjava na podlagi povprečnih mesečnih neto plač in ta pokaže, da sodišča v podobnih primerih prisojajo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini približno 122 povprečnih mesečnih neto plač. Ob izdaji izpodbijane sodbe je le ta bila okoli 1.000,00 EUR in bi bil tožnik upravičen do celotne zahtevane odškodnine.

5. Nepravilna je tudi odločitev o zavrnitvi dela zahtevka za povrnitev premoženjske škode. Glede stroškov zdravljenja je prisojen prenizek znesek, in bi sodišče moralo upoštevati, da toženka trditev tožnika glede stroškov prevozov ni nikoli substancirano prerekala ter je sodišče bistveno kršilo 2., 7. in 214. člen ZPP ter je posledično tudi dejansko stanje napačno ugotovljeno. Pa tudi sicer je tožnik število prevoženih kilometrov na poti v terme dne 19.8.2016 in 26.8.2019 izkazal z računom term z dne 26.8.2019 iz katerega izhaja, da je bilo zaračunanih 7 dni v obdobju 19.8.2016 do 26.8.2016, kar je potrdil tudi tožnik, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi 20.6.2018. Glede stroškov odpovedi potovanja pri agenciji S d.o.o. v skupnem znesku 115,27 EUR, pa je tožnik že v tožbi podrobno pojasnil, da je imel pri tej agenciji rezerviran program potovanja v terminu od 23.4.2016 do 1.5.2016. Vplačal je rezervacijo aranžmaja (zase in partnerko) v skupnem znesku 748,27 EUR (za potovanje 637,42 EUR in za najem avtomobila 120,85 EUR). Ker je moral zaradi nezgode potovanje odpovedati, je dobil za rezervacijo aranžmaja dobropis oz. vrnjenih 558,00 EUR (od tega za letalo 193,20 EUR in za hotel 364,80 EUR) in za najem avtomobila 85,00 EUR. Tožniku je nastala škoda v višini 115,27 EUR (po izračunu: 637,42 EUR - 558,00 EUR + 120,85 EUR - 85,00 EUR - 115,27 EUR). Tožnik je priložil dokumentacijo - mail z dne 12.4.2016 ter dobropise agencije z dne 18.4.2016 in 25.5.2016, iz katere izhaja, da je tožnik aranžma že vplačal in kolikšen dobropis je prejel zaradi odpovedi.

6. Graja tudi prisojo zakonskih zamudnih obresti. Celoten obseg nepremoženjske škode je bil toženki znan, ko je prejela odškodninski zahtevek in zdravstveno dokumentacijo, vedela je, da bo tožnik moral kasneje opraviti še en operativen poseg, toda tedaj je bilo zdravstveno stanje stabilizirano do te mere, da je bilo mogoče opredeliti škodo, toženka pa se profesionalno ukvarja z odškodninskimi zadevami. V zamudo je prišla, ko ni izpolnila obveznosti v roku, ki ga je tožnik pred pravdnim zahtevkom določil za plačilo škode (299. člen OZ), to je 15 dni po prejemu odškodninskega zahtevka z dne 2.10.2016. V najslabšem primeru pa je bilo pri tožniku nekoliko stabilno zdravstveno stanje doseženo že v juniju 2017 in operativni poseg v mesecu novembru 2018 (odstranitev OSM in nadaljnja rehabilitacija) ni prinesel izboljšanja zdravstvenega stanja, kar vse izhaja iz mnenja in dopolnitve izvedenca. Po določbah OZ škoda zapade v plačilo z dnem nastanka, ne glede na to, kdaj je toženki posredovan odškodninski zahtevek in ugotovljen temelj ter znesek njene obveznosti. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških, predvsem pa sodišče pri presoji uspeha ni upoštevalo, da je tožnik po temelju uspel s 100 %. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožniku prisodi še nadaljnjo odškodnino v višini 71.909,79 EUR z obrestmi.

7. Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu:

8. O višini odškodnine za nepremoženjsko škodo:

9. Odmera odškodnine je stvar materialnega prava in je pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo sodišče vezano na merila iz 179. člena OZ: stopnjo bolečin in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Odmera poteka vedno na dveh ravneh, konkretnih in abstraktni. Upoštevati je treba konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) ter mu z odškodnino nameniti pravično zadoščenje za omilitev njegovih bolečin, po drugi strani pa je treba upoštevati tudi primere iz sodne prakse, torej objektivno merilo in mora biti odškodnina odmerjena glede na primerjavo z odškodninami za primerljivo škodo ter upoštevaje razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Načelo objektivizacije odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in enakem varstvu pravic ter je namenjeno vzpostavljanju sorazmerja in enakosti med več osebami glede na težo primera. Glede na navedene kriterije so delno utemeljene tožnikove pritožbene navedbe, da je sodišče odmerilo nekoliko prenizko odškodnino za posamične oblike nepremoženjske škode. Upoštevaje ugotovljeno intenziteto in trajanje bolečin, ki so in bodo še prisotne ter številne nevšečnosti med dolgim zdravljenjem bi primerna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem po oceni pritožbenega sodišča znašala 28.000,00 EUR in ne 25.000,00 EUR. S to odškodnino so ustrezno ovrednotene vse pomembne okoliščine na strani oškodovanca. Prenizka je tudi odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, po presoji pritožbenega sodišča bi bila primerna odškodnina 26.000,00 in ne 23.000,00 EUR. Tožnik je bil, kot poudarja tudi v pritožbi, v času škodnega dogodka relativno mlad ter športno in drugače aktiven. Zaradi posledic poškodbe je tožniku za vse življenje onemogočeno normalno funkcioniranje na vseh področjih njegovega življenja, vključno na delovnem področju. Prav tako bi bil tožnik upravičen do višje odškodnine, 2.000,00 EUR in ne 1.500,00 EUR zaradi strahu za izid zdravljenja, to je bilo dolgotrajno, povezano tudi s številnimi zapleti, zato je bil upravičeno zaskrbljen. Pravilno pa je sodišče izpostavilo, da mu odškodnina zaradi primarnega strahu ne gre, saj je ob trčenju izgubil zavest. Res je, da toženka v odgovoru na tožbo ni oporekala, da tožnik ne bi utrpel primernega strahu, vendar tožnik v tožbi ni povedal, da je bil ob trku v nezavesti, čim se je to v postopku ugotovilo, pa je toženka navedla, da tožnik primarnega strahu ni mogel utrpeti in podala (upravičen) očitek, da je to tožnik v tožbi zamolčal (vloga z dne 13.5.2019). Neuspešno je sklicevanje na izvedensko mnenje v drugi zadevi, saj se pri presoji pravične odškodnine zaradi posamičnih oblik nepremoženjske škode upoštevajo okoliščine konkretnega primera. Nenazadnje tudi v zadevi, na katero se sklicuje tožnik v pritožbi (VS RS II Ips 91/2017), oškodovanki ni bila priznana odškodnina zaradi primarnega strahu, saj ga tožnica, ki je ob trčenju izgubila zavest, ni utrpela. V prenizkem znesku je odmerjena tudi odškodnina zaradi skaženosti, v premajhni meri je upoštevano, da tožnik občasno tudi šepa (trpi tudi duševne bolečine zaradi nastalih brazgotin in oteklin), primerna odškodnina bi znašala 2.000,00 EUR in ne 1.000,00 EUR. Celokupna odškodnina za nepremoženjsko škodo tako znaša 58.000,00 EUR. Res je tudi medsebojna primerjava enotnih odškodnin nujni pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega, kot izpostavlja pritožba, ki se sklicuje na razlago VS RS v zadevi II Ips 91/2017. Pritožnik ponuja primerjave z določenimi zadevami, ki jih je obravnavalo Vrhovno sodišče. V zadevi II Ips 336/2003 je bila odmerjena višja odškodnina (101 povprečne plače), a je šlo za zelo hud primer, tudi za poškodbe glave in možganov (poleg poškodb kolena in goleni ter roke in ramenskega obroča), oškodovanka je bila zaradi posledic prometne nezgode nesposobna za pridobitno delo, tak primer pa v tukaj obravnavani zadevi ni podan. Tudi v zadevi VS RS II Ips 413/99 gre za obsežnejše poškodbe, tudi poškodbe glave. Zadeva II Ips 91/2017 je neprimerljiva, šlo je tudi za poškodbe glave, očesa, daljše zdravljenje in za mlajšo oškodovanko.

10. O višini premoženjske škode:

11. Pritožnik izpodbija sodbo v delu, ko je zavrnjen zahtevek za plačilo stroškov določenih prevozov in zaradi odpovedi potovanja. Sodišče določenih stroškov za prevoze ni priznalo, ker je ugotovilo, da jih tožnik ni izkazal. Pritožba netočno trdi, da toženka teh trditev ni nikoli substancirano prerekala, nasprotno, toženka se je v postopku branila (že v odgovoru na tožbo), da bo povrnila tiste stroške, ki so izkazani z listinami. Podrobno je proučila zahtevek tožnika za povrnitev stroškov prevoza, izjavo in specifikacijo tožnika ter podala svojo oceno, v kolikšnem obsegu so ti stroški utemeljeni. Ne drži, da bi bilo število prevoženih kilometrov v terme za obdobje med 19.8.2016 in 26.8.2016 izkazano z računom z dne 26.8.2019. Navedena listina tega, da bi bil v tem obdobju tožnik gost zdravilišča, ne izkazuje (podatki spisa pa izkazujejo, da se je tožnik tam zdravil med 7.7. in 21.7.2016 - na primer odpustnica v prilogi A3). V tej listini niso navedene ne nočitve oziroma njihovo število, kot to trdi pritožnik. O tem določno tudi na naroku za glavno obravnavo ni izpovedal.

12. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z dokazno oceno sodišča, da tožnik ni dokazal, da bi bil oškodovan, ker naj bi pred nezgodo plačal aranžma pri agenciji za potovanje in ne dobil povrnjenega celotnega plačanega zneska (točka 30 razlogov sodbe). S posplošenimi navedbami, da iz dokumentacije, ki je pravočasno priložena, izhaja plačilo in kolikšen dobropis je prejel zaradi odpovedi, te dokazne ocene ni ovrgel, tudi ne s sklicevanjem na svojo izpovedbo, saj o tem, da določenega zneska ne bi prejel, ni določno izpovedal.

13. O zakonskih zamudnih obrestih:

14. V tem delu je odločitev pravilna. Na izrecno vprašanje, kdaj je bilo zdravljenje zaključeno, je izvedenec v mnenju 19.10.2018 povedal, da je bilo nekako stabilno stanje sicer doseženo v juniju 2017, vendar je načrtovana odstranitev osteosintetskega materiala iz komolca, sprostitev zarastlin in odstranitev ektopičnih osifikatov ter odstranitev vijakov iz skočnice ter se s posegom pričakuje izboljšano gibljivost levega komolca in nekaj manj bolečin v predelu desnega stopala. Ti posegi so bili izvedeni konec leta 2018. Na podlagi navedenega je sodišče sprejelo zaključek, da je bilo s tem zdravljenje zaključeno. Tudi sodna praksa šteje, da je za presojo, kdaj je zdravstveno stanje oškodovanca zaključeno, pomembno, kdaj se je toliko stabiliziralo, da ni več mogoče pričakovati bistvenega izboljšanja ali poslabšanja in s tem odpravo ali zmanjšanje škode (prim. zadevi VS RS II Ips 60/2008 in 574/2008). Do zamude ne more priti pred zapadlostjo odškodninske terjatve, škoda pa nastane s koncem zdravljenja (tako tudi VS RS v odločbi II Ips 199/2013). Pravilna je tudi odločitev pri oceni nastopa zamude glede premoženjske škode. Nastop zamude je namreč odvisen od zapadlosti in ravnanja upnika in dolžnika po trenutku zapadlosti, ter je za nastop zamude pomembno, da upnik dolžnika pozove k plačilu, kar je tožnik v tej zadevi storil, ko je vložil tožbo (oziroma tožbo spremenil). Gre za direktno tožbo tretjega oškodovanca proti zavarovalnici, ki nosi breme zamudnih obresti po splošnih pravilih, ki urejajo odškodninsko obveznost (299. člen OZ).

15. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo tako spremenilo, da se tožniku, upoštevaje že plačano in revalorizirano akontacijo odškodnine, dosodi še odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 7.500,00 EUR, sicer pa pritožbo zavrnilo in sodbo v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo, saj je prvostopenjsko sodišče odločilna dejstva ugotovilo tudi materialno pravo pravilno uporabilo, uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev pa ni zagrešilo (353. člen ZPP in peta alineja 358. člena ZPP).

16. Pritožbeno sodišče je zaradi delne spremembe sodbe poseglo tudi v stroškovno odločbo. Po delni spremembi sodbe je uspeh tožnika v postopku nekoliko višji, 51,5 %. Pritožbena graja, da bi moralo sodišče upoštevalo tudi uspeh po temelju, je neutemeljena že zato, ker temelj zahtevka med strankama ni bil sporen. Stroške obeh strank je ugotovilo sodišče, 51,5 % stroškov tožnika znaša 6.212,00 EUR, 48,5 % stroškov toženke pa 219,00 EUR. Nepobotano razliko 5.993,00 EUR je dolžna toženka plačati tožniku s tem, da mora razliko do že priznanega zneska 5.429,66 EUR, to je 563,34 EUR plačati v roku petnajst dni od prejema sodbe druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

17. Tožnik je s pritožbo uspel delno, z 10,5 %. Upoštevaje vrednost izpodbijanega dela bi bil upravičen do nagrade za sestavo pritožbe 1.250 točk (Tar. št. 21 v zvezi s Tar. št. 18 Odvetniške tarife), povečano za 22 % DDV in 2% materialni stroškov, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 933,00 EUR ter 1.449,00 EUR sodne takse. 10,5 % skupnega zneska 2.382,00 EUR, torej 250,00 EUR, mu je dolžna toženka plačati v petnajstih dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ni pa upravičena zahteva za povrnitev nagrade za obvestilo o prejeti sodbi in o vložitvi in uspehu pritožbe, saj so ti stroški všteti v nagrado za zastavo pritožbe (165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

19.11.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS sodba II Ips 199/2013
• Sklep II DoR 478/2012
• VDSS Sodba Pdp 250/2021