VSK Sodba II Kp 14127/2016

Jedro

Pritožnik je podal vsebinsko prazen predlog za udeležbo na seji senata, pri čemer ni v ničemer pojasnil morebitnega prispevka obdolženca in njegovega zagovornika pri razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj. Pritožbeno sodišče pa je glede na naravo stvari presodilo, da njuna navzočnost na seji ne bi bila koristna za razjasnitev stvari (445. člen ZKP). Navedena namreč ne bi mogla natančneje pojasniti navedb in stališč iz pritožbe, povezanih z uveljavljanjem pritožbenih razlogov bistvene kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega D. I. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Sežani je z izpodbijano sodbo obdolženega D. I. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je, po prvem odstavku 211. člena KZ-1, določilo kazen tri mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP. Na podlagi 74. člena KZ-1 je obdolžencu odvzelo protipravno pridobljeno premoženjsko korist v višini 160, 00 EUR.

2. Zoper sodbo je vložil pritožbo obdolženčev zagovornik, kot navaja, iz razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma je treba pojasniti, da je obdolženčev zagovornik v pritožbi predlagal, da pritožbeno sodišče obdolženca in zagovornika obvesti o seji senata. Pritožbeno sodišče predlogu ni sledilo. Pritožnik je podal vsebinsko prazen predlog za udeležbo na seji senata, pri čemer ni v ničemer pojasnil morebitnega prispevka obdolženca in njegovega zagovornika pri razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj. Pritožbeno sodišče pa je glede na naravo stvari presodilo, da njuna navzočnost na seji ne bi bila koristna za razjasnitev stvari (445. člen ZKP). Navedena namreč ne bi mogla natančneje pojasniti navedb in stališč iz pritožbe, povezanih z uveljavljanjem pritožbenih razlogov bistvene kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5. V nasprotju s pritožnikom pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja goljufije. Pri sprejemanju in podajanju dokazne ocene je namreč skrbno pretehtalo vse izvedene dokaze, vsakega posebej in v zvezi z drugimi dokazi, ter na podlagi take presoje izvedenih dokazov sprejelo pravilne dokazne zaključke glede ravnanja obdolženca in njegove krivde, ki jih je utemeljilo z razumnimi in prepričljivimi razlogi, pritožnikovo nestrinjanje z njimi in podajanje svoje subjektivne dokazne ocene jih ne more ovreči.

6. Res je, kot izpostavlja pritožnik, da obdolženčev zagovor, da je bil kritičnega dne v službi, podpirajo izpovedbe njegove žene T. I., njegovega zavarovalniškega agenta Z. G. in I. T., vendar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo razumne razloge, zakaj jim ne verjame. Pri tem se ni oprlo zgolj na nedoslednosti v njihovih izjavah oziroma med njihovimi izjavami in izjavami obdolženca, ampak tudi in predvsem na naslednje pravno relevantne okoliščine. Tako je utemeljeno izpostavilo, da je obdolženec postopek stornacije letnega dopusta za dne 20. 9. 2013 izpeljal v obdobju od prejema plačilnega naloga z globo za prekršek, storjen navedenega dne, do vložitve zahteve za sodno varstvo. V tej zvezi ni spregledalo obrambne trditve, da so zaposleni na FURS izpis ur za pretekli mesec prejeli šele sredi tekočega meseca, ter jo je pravilno ocenilo. Dalje se je utemeljeno sklicevalo na ugotovitve izrednega notranjega nadzora FURS, iz katerih izhaja, da obdolženca kritičnega dne ni bilo v službi in da je stornacijo dopusta po mesecu dni izvedel izključno zaradi dokazovanja na sodišču, da ni storil prekrška, ter na dejstvo, da je bila obdolžencu tudi iz navedenega razloga s sklepom z dne 10. 9. 2014 izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi. Prav tako ni spregledalo relevantne okoliščine, da je bil obdolženčev računalnik kritičnega dne ves čas izklopljen, ter v tej zvezi pravilno presodilo obdolženčeve navedbe, da je imel službeno elektronsko pošto preusmerjeno na zasebni elektronski naslov ter da je kritičnega dne komuniciral z E. P.. V nasprotju s pritožnikom pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje, na podlagi izvedenih dokazov in njihove ocene, vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo ter sprejelo pravilne dokazne in pravne zaključke, ki jih je tudi prepričljivo utemeljilo. Zato pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje vnaprej sprejelo odločitev o zadevi, da so zaključki sodišča arbitrarni ter da je sodišče kršilo pravilo o dokaznem bremenu, predstavljajo zgolj videnje pritožnika.

7. Čeprav obdolženčev zagovornik v pritožbi ne izpodbija odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Sodišče prve stopnje je odločbo o kazenski sankciji obrazložilo v 26. točki izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, ter je obdolžencu za obravnavano kaznivo dejanje goljufije izreklo primerno kazensko sankcijo, to je pogojno obsodbo, v kateri je določilo primerno zaporno kazen in primerno preizkusno dobo. Zato v odločbo o kazenski sankciji ni bilo treba poseči.

8. Glede na povedano pritožbena izvajanja obdolženčevega zagovornika niso utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti.

9. Ker obdolženec s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso, ki bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom prvostopenjskega sodišča.

Datum zadnje spremembe:

26.10.2020

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba IV Kp 68165/2020
• VSRS Sodba I Ips 26373/2020
• Sodba I Ips 51/2008