VSK Sodba III Kp 27334/2018

Jedro

Takšna obrazložitev ne potrjuje pritožbenih navedb, da je sodišče napačno štelo, da sta obtožena sodelovanje v hudodelski združbi priznala, temveč je iz razlogov sodbe jasno razbrati, da je sodišče na njuno sodelovanje v hudodelski združbi sklepalo izključno na podlagi ostalih izvedenih dokazov, kar je tudi obširno obrazložilo.

Obtoženca sta kaznivo dejanje storila z več ravnanji in je bila pri nekaterih (z dne 27. 3. 2018 in 14. 5. 2018) identiteta ilegalnih prebežnikov točno ugotovljena, zaradi česar obstoj kaznivega dejanja z vidika, ki ga izpostavljata zagovornika, ne more biti sporen.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obtoženega I. Đ in zagovornice obtoženega M. B. se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišče prve stopnje.

II. Obtoženega I. Đ. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

III. Obtoženi M. B. je dolžan plačati sodno takso za pritožbo, ki jo bo naknadno odmerilo sodišče prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo sta bila obtožena I. Đ. in M. B. spoznana za kriva za kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ‑1. Prvemu je sodišče prve stopnje izreklo kazen tri leta in šest mesecev zapora ter denarno kazen 500 dnevnih zneskov (1.000,00 EUR), v kazen zapora pa vštelo čas, ki ga je prestal v priporu, ter ga na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo stroškov kazenskega postopka. Drugemu je izreklo kazen tri leta zapora ter denarno kazen 500 dnevnih zneskov (2.000,00 EUR), na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP pa mu v plačilo naložilo tudi stroške kazenskega postopka.

2. Zoper tako sodbo se pritožujeta zagovornika obeh obtoženih. Zagovornik I. Đ. pritožbo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in obtožencu odpravi pripor. Zagovornica M. B. sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločbe o kazenski sankciji, odločbe o stroških postopka ter kršitev Ustave RS in evropske konvencije o človekovih pravicah. Predlaga, da jo pritožbeno sodišče spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da sta obtoženca obravnavano kaznivo dejanje storila skupaj z drugimi znanimi (v opisu kaznivega dejanja poimensko navedenimi) in neznanimi storilci kot člana hudodelske združbe, ki se je ukvarjala s tem, da je ilegalne prebežnike (tujce brez dovoljenj za vstop in prebivanje v državi) za plačilo nezakonito spravljala na in čez ozemlje Republike Slovenije. V opisu kaznivega dejanja so navedena ravnanja I. Đ z dne 27. 3. 2018, 20. 4. 2018, 4. 5. 2018 in 14. 5. 2018 ter M. B. dne 4. 5. 2018, 8. 5. 2018 in 14. 5. 2018. Za pritožnika sodelovanje obeh obtoženih pri kaznivem dejanju na določene dneve ni sporno in sta ga obtožena tudi priznala. Presoja dokazanosti ravnanj, na katera se nanašata pritožbi, zato ne vpliva na sklepanje o storitvi kaznivega dejanja, temveč na sklepanje o njegovi teži, pravni kvalifikaciji in za M. B. tudi obliki udeležbe.

5. Oba zagovornika izpodbijata zaključek sodišča prve stopnje, da sta obtožena kaznivo dejanje storila kot člana hudodelske združbe, in v tej zvezi uveljavljata zmotno ugotovljeno dejansko stanje (prvi odstavek 373. člena ZKP), glede na odvisnost pravne kvalifikacije kaznivega dejanja po 30. členu KZ‑1 od tega vprašanja pa smiselno tudi kršitev kazenskega zakona (4. točka 372. člena ZKP). Sodišču očitata, da je priznanje ravnanj (I. Đ. za ravnanje dne 27. 3. 2018 in oba za ravnanje dne 14. 5. 2018) napačno razumelo kot priznanje sodelovanja v hudodelski združbi, saj je, kot navaja njegov zagovornik, I. Đ. pri prevozu sodeloval naključno in ni bil seznanjen z ničemer, kar bi ga povezovalo z osebami, ki so dejanje načrtovale, ravnanje M. B. pa je po navedbah njegove zagovornice pomenilo nepremišljeno pomoč dolgoletnemu znancu D. G., pri čemer si je v tem času že urejal delo v tujini, česar ne bi počel, če bi se ukvarjal z prevozi ilegalnih prebežnikov in sodeloval v hudodelski združbi.

6. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da obtoženca kaznivega dejanja po obtožbi nista priznala, temveč sta v podanih zagovorih priznavala zgolj posamezna ravnanja, ki jih je sodišče prve stopnje ugotavljalo tudi v dokaznem postopku, z ostalimi izvedenimi dokazi, enako pa je ravnalo tudi glede tistega dela očitka, ki sta ga obtožena zanikala. V zvezi s priznanimi ravnanji je v obrazložitvi povzelo navedbe obtoženih, da je I. Đ. 27. 3. in 14. 5. 2018 sodeloval zgolj kot voznik, M. B. pa je dne 14. 5. 2018 na prošnjo D. G. preveril, če je na cesti kakšna policijska patrulja, in ga o tem obvestil. Takšna obrazložitev ne potrjuje pritožbenih navedb, da je sodišče napačno štelo, da sta obtožena sodelovanje v hudodelski združbi priznala, temveč je iz razlogov sodbe jasno razbrati, da je sodišče na njuno sodelovanje v hudodelski združbi sklepalo izključno na podlagi ostalih izvedenih dokazov, kar je tudi obširno obrazložilo.

7. Obstoja same hudodelske združbe v smislu prvega odstavka 41. člena KZ‑1, ki se je ukvarjala s spravljanjem ilegalnih prebežnikov čez mejo in ozemlje Republike Slovenije, pritožnika ne zanikata, sodišče prve stopnje pa je tudi sicer prepričljivo obrazložilo njen obstoj s kontinuiranim izvrševanjem kaznivih dejanj znanih in neznanih storilcev v več državah in delitvijo vlog udeleženih. Za oba zagovornika pa je sporno sklepanje sodišča o sodelovanju obeh obtoženih v hudodelski združbi, ki ga je sodišče utemeljilo tudi z ravnanji, ki jih v zagovorih nista priznavala, zato je bilo treba sodbo najprej preizkusiti v tem delu.

8. Zagovornik I. Đ. navaja, da ga je za prevoz dne 27. 3. 2018 naključno angažirala oseba z vzdevkom A. nekaj dni pred dogodkom in da obtoženi ni bil seznanjen z ničemer, kar bi ga povezovalo z načrtovalci kaznivega dejanja. Takšne navedbe temeljijo izključno na zagovoru obtoženca. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj njegovemu zagovoru ni sledilo v delu, da telefonski kontakti z D. G. niso bili povezani s storitvijo kaznivega dejanja tega dne, ravno povezava z njim pa kaže, da zagovor v tem delu ne drži.

9. Nadalje zagovornik izpodbijani sodbi očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede ravnanj obtoženega I. Đ. 20. 4. 2018 in 4. 5. 2018. V zvezi s prvim navaja, da je sodišče prve stopnje brez podlage v spisu sklepalo, da je bil dogovor za prevoz prebežnikov 18. 4. 2018, ki ni bil izveden, predpriprava za prevoz 20. 4. 2018, da za sklepanje o 14 prepeljanih osebah v spisu ni podlage, da je sodišče napačno sklepalo, da naziv „mali“ pomeni obtoženca, da posnetki pogovorov z dne 20. 4. 2018 dokazujejo le, da sta D. G. in D. K. obtoženca obiskala, ko sta peljala mimo njegovega kraja, da je ta pred tem spal in zato pri kaznivem dejanju ni sodeloval, saj je D. I., ki je prebežnike vozil, krenil na pot ob 2.33 uri, ter da sta že D. G. in D. K. opravljala nalogo predhodnice, zato je nesmiselno, da bi v kaznivo dejanje vključevala tudi obtoženca, ki ga tudi dogovor o nagradi ni vključeval. Takšne navedbe se z vidika obrazložitve odločilnih dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in na podlagi katerih je sklepalo o udeležbi in vlogi obtoženca navedenega dne, pokažejo za neutemeljene. Kot navaja že pritožnik, sta se D. G. in D. K. v zgodnjih jutranjih urah 20. 4. 2018 srečala z obtoženim v K., kar je ta potrdil v zagovoru. Iz pogovorov, ki jih je povzelo sodišče prve stopnje, jasno izhaja, da je D. G. med 3. in 4. zjutraj večkrat poklical obtoženca, ta pa mu je ob 4.58 vrnil klic, v pogovoru sta se se dogovorila za srečanje in je obtoženi D. G., ki ga je prevažal D. K., usmerjal na kraj (ob 5.28 uri). Skoraj istočasno, ob 5.41 uri, je D. I. obvestil D. G. o prestopu meje in mu je slednji dajal navodila glede prevoza, prvi pa je hotel, da še enkrat preveri, če je ob meji vse čisto (brez policijskih patrulj). Takšno soslednje dogodkov, ob upoštevanju predhodnega in poznejšega sodelovanja, ki ga obtoženi priznava, potrjuje sodelovanje pri predhodnici, ki jo je z D. K. kot voznikom opravljal še D. G., obenem pa daje zanesljivo podlago za ovrženje ponujene razlage pritožnika, da so se dobili le zato, da bi kadili konopljo. Vprašanje, ali je obtoženi pred tem spal, kot sicer izhaja iz pogovora, glede na predhodne dogovore, tudi tistega z 18. 4. 2018, ne more imeti odločilnega pomena na zaključek, da je bilo srečanje namenjeno temu, da se vključi v opravljanje predhodnice D. I., saj je bil takšen način sodelovanja z D. G. že prej dogovorjen in ni zahteval posebnih priprav. Sodišče prepričanje o vlogi obtoženca pri tem opre še na njegov pogovor z neznano žensko (v prepisih označeno z „XŽ“) dne 24. 4. 2018, katerega vsebino zagovornik v pritožbi razlaga drugače, vendar ponujena interpretacija s poskusom šarmiranja sogovornice ni prepričljiva in ne omaje sprejetega zaključka sodišča. Zgolj dejstvo, da je obtoženi sogovornici omenil zgodnejšo uro srečanja z D. G. od ugotovljene s prisluškovanjem, namreč v ničemer ne omaje verodostojnosti njegovih nadaljnjih izjav sogovornici, da ga je klical D. iz G. in ga spraševal, če gre z njim en giro, da ga je prišel iskat in da so šli skoraj do B., ona dva in še dva (povzetek pogovora na l. št. 554). Izjave so namreč skladne z dogajanjem, ugotovljenim na podlagi posnetkov pogovorov z dne 20. 4. 2018, kot jih je povzelo sodišče. Na podlagi pogovora z „XŽ“ je sodišče zaključilo tudi, da so prebežnike peljali skoraj do B., kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja, pri čemer za obstoj kaznivega dejanja z vidika prevoza čez ozemlje S. niti ni pomembno, ali so jih peljali le do T., kot navaja zagovornik na podlagi predhodnih pogovorov med vpletenimi, niti ni odločilnega pomena število prepeljanih oseb, o katerem sodišče sicer sklepa na podlagi dogovorov dne 18. 4. 2018, kar je sicer, glede na to, da so bile tega dne v načrtovani prevoz, ki pa ni bil opravljen, vključeni isti storilci, tudi prepričljivo. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe glede tega, na koga se nanaša naziv „mali“, saj je iz razgovora med D. K. in D. G. 20. 4. 2018 popoldne izhaja, naj pride z „malim“, da mu da (l. št. 560), istega dne zvečer, da je prvi pohvalil delo fanta, ki je bil sinoči z njima oziroma ki ga je zjutraj pobral (l. št. 557–558), 21. 4. 2018 popoldne pa, da je ravno govoril s tem iz S., tem „malim“ (l. št. 556–555). Končno izhaja enak zaključek že iz prevoda dopisa hrvaške policije, v katerem so policisti naziv „mali“ v pogovoru z dne 18. 4. 2018, na katerega se sklicuje zagovornik, resda povezovali z D. I. (gl. l. št. 1826), v zvezi z izplačilom dne 20. 4. 2018 pa isti izraz z obtožencem (l. št. 1829). Prepričljivih zaključkov sodišča o sodelovanju obtoženca v predhodnici 20. 4. 2018 in o prejemu koristi za to pritožnik tako ne uspe omajati.

10. Neutemeljeno zagovornik izpodbija tudi zaključke sodišča, da je obtoženi I. Đ. sodeloval pri prevozu ilegalnih prebežnikov 4. 5. 2018. V zvezi s tem navaja, da telefonski pogovori potrjujejo zgolj dogovor D. G. za srečanje z obtožencem, do katerega je tudi prišlo, a le, da so pokadili nekaj konoplje. Da to ne drži, izhaja že iz razlogov izpodbijane sodbe, saj dajejo podatki mobilnih operaterjev trdno oporo za zaključek, da so se D. G., I. Đ. in M. B. med 3.41 in 5.00 uro nahajali na območju mejnega prehoda S., kar demantira zagovor obtoženega I. Đ.. Tudi zagovornica M. B. izpodbijani sodbi očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede ravnanja obtoženca istega dne, vendar njene navedbe niso utemeljene. Izjava D. G., da je spil še dve rakiji in zaspal (l. št. 631–632), po presoji pritožbenega sodišča nikakor ne pomeni, da obtoženi pri izvršitvi kaznivega dejanja ni sodeloval, saj je očitno, da se navedeni pogovor nanaša na čas pred spanjem, torej po prevozu prebežnikov. Zaradi tega je z vidika ugotavljanja odločilnih dejstev nepomembno, ali je sodišče prve stopnje vsebino pogovora utemeljeno razumelo kot šifre. Pritožnica tudi ne pojasni pomena navedbe, da policisti naslednjega dne pri postopku ugotavljanja identitete D. G. in M. B. niso ugotovili ničesar nenavadnega, za obstoj kaznivega dejanja, zaradi česar je pritožba v tem delu neutemeljena.

11. Zagovornica M. B. se ne strinja niti z zaključki sodišča prve stopnje glede ravnanja obtoženca 8. 5. 2018. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe v tem delu izhaja, da je sodišče na podlagi posnetkov pogovorov med D. G. in obtoženim, tudi že 5. 5. 2018, pogovorov med D. G. in A. J. ter podatkov o nahajanju mobilnih telefonov vpletenih, ob upoštevanju, da D. G. ni imel vozniškega dovoljenja, zaključilo, da so tega dne vsi trije sodelovali pri spravljanju ilegalnih prebežnikov preko meje s H. v S.. Izjavo obtoženega v pogovoru z D. G. ob 0.08 uri, da bo prišel, da pa mora videti, ker mora počakati do jutra (l. št. 700), je sodišče tolmačilo, da je čakal na prihod ilegalnih prebežnikov. Tak zaključek izpodbija zagovornica, ki navaja, da izjava pomeni, da se z D. G. ni nameraval dobiti te noči, temveč šele zjutraj, in torej pri prevozu ni sodeloval, česar kot priča ni potrdil niti A. J.. Zgolj z drugačnim tolmačenjem vsebine pogovora zagovornica prepričljivih zaključkov sodišča prve stopnje ne more ovreči. Kot namreč izhaja že iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je A. J. kot priča na glavni obravnavi povedal, da 8. 5. 2018 ni vozil ljudi, saj bi si sicer to zapomnil, je pa bil zraven obtoženega in D. G., s katerima se je tedaj družil. Glede na to, da prisotnost obeh ob meji potrjujejo dokazi, ki jih povzema sodišče prve stopnje, in sta oba kaznivo dejanje tudi priznala, poleg tega pa je A. J. zatrjeval le, da se dogajanja tega dne ne spomni, zagovornica s sklicevanjem na njegovo izpoved ne omaje prepričljivih zaključkov sodišča prve stopnje o sodelovanju obtoženca pri kaznivem dejanju tudi tega dne, zlasti še ob upoštevanju drugih ravnanj obtoženca, usmerjenih v prevoz ilegalnih prebežnikov.

12. Oba zagovornika sodbo izpodbijata tudi, ker v postopku v zvezi z ravnanji z dne 20. 4. 2018, 4. 5. 2018 in 8. 5. 2018 ni bila ugotovljena identiteta ilegalnih prebežnikov (niti njihovo število, kraj vstopa in izstopa iz države itd.). Zagovornik I. Đ. zatrjuje, da obtoženemu zato kaznivo dejanje ni bilo dokazano, zagovornica M. B. pa, da je sodišče v tej zvezi kršilo kazenski zakon. Po presoji pritožbenega sodišča je zaključek o prevozu ilegalnih prebežnikov na podlagi okoliščin posameznega dogodka, kot izhaja iz obrazložitve sodbe, pravilno. Sodišče prve stopnje je namreč o tem sklepalo na podlagi ravnanj udeleženih, pa tudi dejstva, da je do prehoda meje prišlo zunaj mejnih prehodov, za kar osebe, ki bi posedovale veljavne potne listine in dovoljenje za vstop ali bivanje v državi, ne bi imele razumnega razloga. Kot je bilo že obrazloženo, sta obtoženca kaznivo dejanje storila z več ravnanji in je bila pri nekaterih (z dne 27. 3. 2018 in 14. 5. 2018) identiteta ilegalnih prebežnikov točno ugotovljena, zaradi česar obstoj kaznivega dejanja z vidika, ki ga izpostavljata zagovornika, ne more biti sporen.

13. Obtoženima so bila vsa obravnavana ravnanja z gotovostjo dokazana. Zaradi strukture združbe in načina sodelovanja zagovornika nimata prav, da nista sodelovala v hudodelski združbi, kot je to utemeljeno zaključilo sodišče prve stopnje. Ravnanje obtoženega M. B. iz izreka izpodbijane sodbe tudi ni moglo pomeniti pomoči h kaznivemu dejanju, za kar se (glede ravnanja 14. 5. 2018) zavzema zagovornica, saj je pomenilo odločilen prispevek k uspešnemu dokončanju vsakega od prevozov, pri katerih je sodeloval. V zvezi s tem pritožnica navaja še, da je obramba v smeri ugotavljanja udeležbe M. B. predlagala zaslišanje tajnih delavcev, ki so navedenega dne opravljali tajno opazovanje, sodišče pa tega dokaza ni izvedlo, pri čemer ne pojasni pomena izvedbe tega dokaza niti vsebine zatrjevane kršitve, zato se pritožbe v tem delu ne da preizkusiti. Zaradi prepričljivosti sprejetih zaključkov, ki temeljijo na izvedenih dokazih in dajejo zanesljivo podlagi prepričanju o krivdi obtoženca, tudi ni mogoče pritrditi navedbi zagovornice, da je sodišče prve stopnje v postopku izhajalo iz domneve krivde.

14. Zagovornica zatrjuje še pristranskost sodečega sodnika, ki jo utemeljuje s tem, da je izrekel že sodbi D. G. in A. J. po tem, ko je sodišče sprejelo njuni priznanji krivde po obtožbi, in zato v predmetni zadevi ne bi smel soditi. V navedenih obsodilnih sodbah se je namreč že pojavljalo ime M. B., čeprav o njegovi krivdi sploh še ni bilo odločeno, kar pomeni, da se je sodnik opredelil tudi do njegove krivde, to pa pri povprečnem in razumnem človeku zbuja dvom o njegovi nepristranskosti. Poleg tega je sodišče sodbo oprlo tudi na priznanje krivde D. G., kar je po stališču zagovornice nedopustno.

15. Izločitev predsednika senata je zagovornica iz istih razlogov zahtevala že na predobravnavnem naroku 7. 5. 2019. Njena zahteva je bila zavrnjena s sklepom predsednice Okrožnega sodišča v Kopru Su 356/2019, I K 27334/2018 z dne 8. 5. 2019, ki je presodila, da okoliščine, ki bi vzbujale dvom o sodnikovi nepristranskosti, niso podane, saj predsednik senata s tem, ko je sprejel priznanje krivde soobtožencev, ni odločil tudi o krivdi M. B.. V sodbi A. J. ni ovrednotil konkretnih ravnanj M. B. oziroma izrazil stališč, ki bi prejudicirala kasnejšo odločitev. Pritožbene navedbe takšnih zaključkov ne izpodbijejo. Zagovornica se namreč sklicuje zgolj na izrek sodbe A. J., ki vsebuje tudi navedbo o vlogi M. B., pri čemer sodba ne vsebuje nikakršnega stališča sodnika o njegovi krivdi (in je zato v bistvenem drugačna od zadeve, obravnavane z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-57/14 z dne 26. 1. 2017, na katero se sklicuje zagovornica). Dvom v nepristranskost sodnika ni podan. Glede zatrjevanega nedopustnega sklicevanja sodišča na priznanje krivde D. G. pritožnica ne pojasni kršitve, ki jo uveljavlja, zato pritožbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Navedeno sklicevanje je sicer del širše dokazne ocene dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.

16. Na podlagi pritožbenih navedb zagovornice M. B. ter za oba obtoženca tudi zaradi zatrjevanih zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona je pritožbeno sodišče sodbo preizkusilo še glede odločitve o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Zagovornica M. B. navaja, da sodišče prve stopnje kot olajševalne okoliščine ni upoštevalo, da je obtoženi zaposlen v A. in ima urejeno življenje ter da bi glede na njegovo obnašanje in osebnost tudi nižja zaporna kazen dosegla svoj namen, prav tako pa ni pojasnilo, zakaj je ravnal trdovratno, odločno, previdno in zvijačno, kar je štelo za obteževalne okoliščine. Izpostavljene okoliščine po presoji pritožbenega sodišča niso takšne, da bi lahko vplivale na znižanje zaporne kazni, zlasti zaradi obtoženčeve predkaznovanosti, ravnanja obtoženca, ki jih je sodišče deloma štelo kot obteževalne okoliščine, pa so skozi celotno obrazložitev izpodbijane sodbe ustrezno opredeljene, zato zatrjevana pomanjkljivost ni podana. Izrečeni zaporni kazni ter stranski denarni kazni, ki sta za obravnavano kaznivo dejanje predpisani kot obvezni, ustrezno odražajo naravo in težo dejanj obeh obtožencev ter ostale relevantne okoliščine. Zato v odločitev o kaznih ni bilo treba poseči.

17. Obtoženec mora v primeru obsodbe povrniti stroške kazenskega postopka, razen če bi bilo s tem ogroženo vzdrževanje njega ali oseb, ki jih mora vzdrževati (prvi in četrti odstavek 95. člena ZKP). Ker zagovornica M. B. takšnih okoliščin ne izpostavlja, je pritožba zoper odločitev o stroških neutemeljena.

18. Zaradi vsega navedenega in ker pri preizkusu sodbe ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče na podlagi 391. člena ZKP obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19. Iz istih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče obtoženega I. Đ. oprostilo plačila sodne takse za pritožbeni postopek (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP), obtoženemu M. B. pa v plačilo naložilo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje (prvi odstavek 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

15.10.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep X Kp 22499/2021
• VSL Sklep II Kp 10161/2020
• Sodba I Ips 171/2009