VSK Sodba II Kp 8306/2020

Jedro

Neutemeljene so navedbe pritožnice, da je bilo z izrečeno kazensko sankcijo – pogojno obsodbo, kršeno načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave Republike Slovenije ter da gre v obravnavanem primeru za odstop od dosedanje sodne prakse. Pri tem se pritožnica sklicuje na odločbe pritožbenega sodišča v drugih kazenskih zadevah, vendar gre pri tem za povsem posplošeno in nekonkretizirano primerjavo. Izbira kazenske sankcije in višina določene zaporne kazni je vselej odraz ugotovljenih relevantnih okoliščin v vsaki posamezni zadevi ter tudi obteževalnih in olajševalnih okoliščin na strani vsakega posameznega obdolženca. Sankcija je vedno odmerjena individualno ter načelo enakosti ni prizadeto, če je podan stvaren razlog za drugačno obravnavanje. Le ob enakem dejanskem stanju ne sme priti do različnih odločitev. Pritožnica le citirala odločbe Višjega sodišča v Kopru, pri tem pa ne pove, katera so tista dejstva, ki bi kazala na enako dejansko stanje obravnavane zadeve z izpostavljenimi. Pritožbeno sodišče je pregledalo v pritožbi citirane odločbe pritožbenega sodišča in pri tem ugotovilo, da gre za popolnoma neprimerljive zadeve.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pri obtožencu niso podane take osebne okoliščine, ki bi pomenile resno grožnjo za javni red ali javno varnost. Predvidevanje pritožnice, da ni mogoče izključiti, da obtoženec v podobnih okoliščinah na ozemlju Republike Slovenije ne bi ponovil enakih ali podobnih kaznivih dejanj, je za obravnavano zadevo nesprejemljivo. Za izrek te stranske kazni mora biti podana resna grožnja za javni red ali javno varnost, resne grožnje pa ni mogoče utemeljiti z golim predvidevanjem, kot tudi ne z dejstvom, da obtoženec nima prijavljenega prebivališča na ozemlju Republike Slovenije ter da je na ozemlju Republike Slovenije izvršil kaznivi dejanji.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega S. G. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanje meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter kaznivo dejanje ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 je obtožencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 določilo kazen pet mesecev zapora, za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 251. člena KZ-1 kazen tri mesece zapora, nakar mu je, na podlagi prvega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen sedem mesecev zapora, ki se ne bo izrekla, če obtoženec v preizkusni dobi štirih let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je odločilo, da se obtožencu v določeno kazen všteje prestan pripor. Na podlagi tretjega odstavka 308. člena KZ-1 in 47. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo denarno kazen 80 dnevnih zneskov po 10,00 EUR ter navedlo, da je obtoženec dolžan denarno kazen plačati v roku treh mesecev. Če se denarna kazen ne da niti prisilno izterjati, jo sodišče izvrši tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo zaseženo ponarejeno vozniško dovoljenje. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP, vključno s krivdnimi stroški na podlagi 94. člena ZKP, kar bo vse odmerjeno s posebnim sklepom, pri čemer je sodno takso za izrek pogojne obsodbe na podlagi tarifne številke 7111 in 71113 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) odmerilo na 100,00 EUR, za znesek denarne kazni na podlagi tarifne številke 7119 ZST-1 odmerilo na 50,00 EUR in za varnostni ukrep odvzema predmetov na podlagi tarifne številke 71110 ZST-1 na 50,00 EUR.

2. Zoper sodbo je vložila pritožbo okrožna državna tožilka iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, v zvezi s 374. členom ZKP, to je zaradi odločbe o kazenskih sankcijah. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje glede kazenske sankcije spremeni tako, da obtožencu za kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 izreče kazen zapora desetih mesecev, za kaznivo dejanje ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1 pa štiri mesece, nato pa enotno zaporno kazen v trajanju enega leta in en mesec, denarno kazen ter stransko kazen izgona tujca iz ozemlja Republike Slovenije za dve leti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica trdi, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je obtožencu izreklo pogojno obsodbo. Pri tem izpostavlja, da je za kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države predpisana kazen do pet let zapora, za kaznivo dejanje ponarejanja listin kazen do treh let zapora, obtožencu pa je za obe kaznivi dejanji bila izrečena pogojna obsodba z določeno enotno kaznijo sedem mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let. Pritožnica trdi, da to pomeni pomemben odmik od sodne prakse in dosedanje kaznovalne politike, čeprav sodišče, razen splošnih olajševalnih okoliščin, ni navedlo utemeljenega razloga. Navaja, da je sodišče v primerljivih zadevah glede kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 izrekalo zaporne kazni, hkrati pa kot stranski kazni še denarno kazen in izgon tujca iz države. Pri tem citira sodbe Višjega sodišča v Kopru z opravilnimi številkami: III Kp 31835/2019, III Kp 31805/2019, III Kp 17594/2019 in III Kp 5859/2019. Res je bil obtoženec v preteklosti nekaznovan, vendar je na ozemlje R. S. prišel izključno z namenom izvršitve kaznivih dejanj, dejanje je storil iz koristoljubnosti in se izmikal postopku na glavni obravnavi ter je njegova navzočnost na njej bila zagotovljena šele z odreditvijo pripora na podlagi drugega odstavka 307. člena ZKP in Evropskega naloga za prijetje. Pritožnica na podlagi tega zaključuje, da ni pozitivne prognoze, da obtoženec ne bo ponavljal kaznivih dejanj. Po njeni oceni ne drži, da iz zagovora obtoženca izhaja, da poskuša sebi in družini urediti življenje v N., saj zagovora ni podal. Njegovo opravičilo sodišču in Republiki Sloveniji ne pomeni, da je svoje dejanje obžaloval kot je navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Tudi okoliščina, da je poročen in ima dva otroka, ni olajševalna okoliščina, ker je obstajala že v času storitve kaznivega dejanja. Dejstvo, da je v vozilo prevzel le tri osebe, glede na celoten očitek, da je ravnal v sostorilstvu s soobtoženim in sta skupaj prevzela pet oseb, ni pravilno. Ni pravilno minimiziranje očitka, da bi obtoženec po uspešni izvedbi dejanja prejel najmanj 1,00 EUR, saj je jasno, da je takšen znesek naveden le zato, ker tožilstvo ni prišlo do natančne višine zneska. Splošno znano je, da so ti zaslužki veliki. Po oceni pritožnice sta nekaznovanost in priznanje krivde le olajševalni okoliščini pomembni pri določitvi višine zaporne kazni, ne pa tiste tehtne olajševalne okoliščine, ki bi opravičevale izrek drugačne kazenske sankcije. Nekaznovanost je pričakovano obnašanje posameznika v družbi, priznanje obtoženca pa nima tolikšne teže, saj je bil pri kaznivem dejanju zaloten. Glede kaznivega dejanja ponarejanja listin pritožnica izpostavlja, da se je obtoženec s ponarejenim vozniškim dovoljenjem izkazal in ga tudi uporabil kot pravega. V nadaljevanju pritožnica izpodbija tudi višino določene kazni zapora za posamezno kaznivo dejanje. Po njeni oceni sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo in pojasnilo teže kaznivega dejanja ter okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni. Teža kaznivega dejanja je hujša zaradi hkratne izvršitve kaznivega dejanja ponarejanja listin. Po njeni oceni je obtoženec imel vlogo prevoznika v širši organizaciji poti ilegalnih prebežnikov, ponarejena listina pa je bila predložena z namenom preslepitve pristojnega organa, kar predstavlja dodatno obteževalno okoliščino. Pritožnica navaja, da so res sodišča za kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meja ali ozemlja države izrekala tudi pogojne obsodbe, vendar še v času, ko ta kazniva dejanja niso bila tako pogosta. Pri tem citira sodbe Višjega sodišča v Kopru, ki je v njih zapisalo, da kaznovalna politika ni vedno enaka, ampak je med drugim odvisna tudi od različnih družbenih pojavov, zaradi katerih postanejo določena kazniva dejanja bolj nevarna kot so prvotno bila. Ker je zaradi legalnih prehodov državnih mej podana večja stopnja ogrožanja javnega reda in miru, se mora to dejstvo tudi iz razloga generalne prevencije ustrezno izraziti pri kazenski sankciji. Pritožnica izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki ni izreklo stranske kazni izgona tujca iz države, saj se ne strinja, da morebitna prisotnost obtoženca na ozemlju Republike Slovenije ne more predstavljati resne grožnje za javni red ali javno varnost. Po njeni oceni ni mogoče izključiti, da obtoženec v podobnih okoliščinah na ozemlji Republike Slovenije ne bi ponovil enakih ali podobnih kaznivih dejanj. Izpostavlja, da je tujec, ki na ozemlju Republike Slovenije sploh nima prijavljenega prebivališča, svoje bivanje na ozemlju Republike Slovenije pa je izrabil za izvrševanje kaznivih dejanj. S tem, ko se je policistom izkazal s ponarejenim vozniškim dovoljenjem je po njeni oceni utemeljen zaključek, da je na podlagi njegovih osebnih okoliščin podana resna grožnja za javni red ali javno varnost. Osebno obnašanje obtoženca namreč predstavlja resnično in sedanjo grožnjo, ki lahko prizadene osnovne interese družbe ali Republike Slovenije, saj je pri njem podana težnja takemu obnašanju tudi v prihodnje. Glede na korist, ki jo je zasledoval, je po oceni pritožnice očitno, da je podvržen lahkemu zaslužku s tovrstnimi kaznivimi dejanji in bi tako tudi v prihodnje pridobival sredstva za življenje. Glede načina izvršitve kaznivega dejanja je po oceni pritožnice tudi očitno, da je dobro povezan z ostalimi sostorilci in organizatorji tihotapljenja ljudi.

5. Najprej pritožbeno sodišče odgovarja na očitek pritožnice, ki se nanaša na višino določenih kazni zapora za posamezno kaznivo dejanje za katera je bil obtoženec spoznan za krivega. Kot je navedla že pritožnica v pritožbi, je za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 predpisana kazen do petih let zapora, za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 251. člena pa zaporna kazen do treh let. Sodišče kazen odmeri v skladu s splošnimi pravili za odmero kazni, navedenimi v 49. členu KZ-1. Kazen se odmeri v mejah, ki so z zakonom predpisane glede na težo storitve kaznivega dejanja in storilčevo krivdo, pri tem se upoštevajo olajševalne in obteževalne okoliščine, ki so primeroma naštete v drugem odstavku 49. člena KZ-1. Pritožničino stališče, da okoliščina, da je obtoženec poročen in oče dveh mladoletnih otrok, ni olajševalna okoliščina, je v nasprotju s sodno prakso, ki to dejstvo šteje kot olajševalno okoliščino, upoštevajoč, da je dolžnost očeta nuditi mladoletnim otrokom varstvo, vzgojo in preživljanje. Pritožnica nadalje nima prav, ko izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da gre v obravnavani zadevi za sorazmerno lahko kaznivo dejanje. Iz spisovnih podatkov izhaja, da gre za pet tujcev, ki so bili spravljeni čez mejo Republike Slovenije in prevažani po njej, od tega štiri ženske, stare od 19 do 25 let (sestre) in en moški, star 16 let (brat prej navedenih), s katerimi je bil obtoženec v sorodu. Okoliščina, da je v svoj osebni avtomobil prevzel le tri osebe in ne vseh pet, ni nepomembna kot trdi pritožnica, saj kaže, da obtoženec ni želel v vozilu peljati več oseb kot bi jih smel. Dejstvo, da je bilo dejanje storjeno iz koristoljubnosti, kar pritožnica še posebej izpostavlja, ni relevantno, ker je to znak kaznivega dejanja, odsotnost katerega bi pomenila, da kaznivo dejanje ni podano. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri odmeri posameznih zapornih kazni tudi pravilno upoštevalo nekaznovanost kot olajševalno okoliščino, kot tudi priznanje krivde že na predobravnavnem naroku, kar je pripomoglo k hitremu zaključku kazenskega postopka. Pritožbena navedba, da je teža kaznivega dejanja hujša zaradi hkratne izvršitve kaznivega dejanja ponarejanja listin, ni razumljiva, saj je bil obtoženec spoznan za krivega tako kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 kot tudi kaznivega dejanja po tretjem odstavku 251. člena KZ-1.

6. Neutemeljene so navedbe pritožnice, da je bilo z izrečeno kazensko sankcijo – pogojno obsodbo, kršeno načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave Republike Slovenije ter da gre v obravnavanem primeru za odstop od dosedanje sodne prakse. Pri tem se pritožnica sklicuje na odločbe pritožbenega sodišča v drugih kazenskih zadevah, vendar gre pri tem za povsem posplošeno in nekonkretizirano primerjavo. Izbira kazenske sankcije in višina določene zaporne kazni je vselej odraz ugotovljenih relevantnih okoliščin v vsaki posamezni zadevi ter tudi obteževalnih in olajševalnih okoliščin na strani vsakega posameznega obdolženca. Sankcija je vedno odmerjena individualno ter načelo enakosti ni prizadeto, če je podan stvaren razlog za drugačno obravnavanje. Le ob enakem dejanskem stanju ne sme priti do različnih odločitev. Pritožnica le citirala odločbe Višjega sodišča v Kopru, pri tem pa ne pove, katera so tista dejstva, ki bi kazala na enako dejansko stanje obravnavane zadeve z izpostavljenimi. Pritožbeno sodišče je pregledalo v pritožbi citirane odločbe pritožbenega sodišča in pri tem ugotovilo, da gre za popolnoma neprimerljive zadeve, še posebej ob dejstvu, da je pritožbeno sodišče tedaj obravnavalo pritožbe obtožencev oziroma njihovih zagovornikov, ki so izpodbijali le odločbo o kazenski sankciji. V tem primeru je namreč pritožbeno sodišče vezano na pritožbene navedbe in kazenske sankcije ne preizkuša po uradni dolžnosti. V zadevi opravilna številka III Kp 31805/2019 je šlo za obtoženca, ki je živel v azilnem centru, samskega brez otrok, nanj pa je bil naslovljen očitek, da je v sostorilstvu v tovornem vozilu po ozemlju Republike Slovenije prevažal 25 tujcev; v zadevi III Kp 17594/2019 je šlo za obtoženca, samskega brez otrok, že večkrat obsojenega, tudi za istovrstno kaznivo dejanje, v vozilu pa je prevažal 14 tujcev; v zadevi III Kp 5859/2019 je šlo za obdolženega tujca, ki je bil zaloten z 28 tujci natrpanimi v tovornem vozilu brez nameščenih sedežev in varnostnih pasov, brez zračnikov; v zadevi III Kp 31835/2019 je šlo za obdolženega tujca, ki je prevažal 22 tujcev. V vseh prej navedenih zadevah so pritožniki uveljavljali le znižanje izrečene zaporne kazni.

7. Prvi odstavek 58. člena KZ-1 določa, da se pogojna obsodba sme izreči, če je sodišče storilcu določilo kazen zapora do dveh let ali denarno kazen. Drugi odstavek pa določa, da se pogojna obsodba ne sme izreči za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen zapora najmanj treh let. V obravnavani zadevi, kot pravilno navaja pritožnica, je za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 predpisana zaporna kazen do petih let (torej najmanj en mesec), za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 251. člena KZ-1 pa je predpisana zaporna kazen do treh let (torej najmanj en mesec), kar pomeni, da je pogoj iz drugega odstavka 58. člena KZ-1 izpolnjen, ravno tako je izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 58. člena KZ-1, saj je sodišče prve stopnje določilo enotno kazen sedem mesecev zapora. Tretji odstavek 58. člena KZ-1 nadalje predpisuje, da sodišče izreče pogojno obsodbo, če glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo krivde in glede na druge okoliščine, o katerih dejanje storil, spozna, da je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje razumno prišlo do spoznanja, da je pozitivna prognoza pri obtožencu podana ter je v izpodbijani sodbi to tudi zadostno obrazložilo. Okoliščina, ki jo izpostavlja pritožnica, da je obtoženec na ozemlje RS prišel izključno z namenom izvršitve kaznivih dejanj, ni relevantna, saj če ne bi bila podana, kaznivega dejanje ne bi storil. Že zgoraj je bilo navedeno, da je koristoljubnost znak obravnavanega kaznivega dejanja, zato tudi ta okoliščina ne more ovreči pravilnosti spoznanja sodišča prve stopnje. Pritožnica nadalje nima prav, da je bil v obravnavani zadevi postopek že v fazi glavne obravnave, ampak je šlo za predobravnavni narok, na katerem je obtoženec priznal krivdo, kar je tudi po oceni pritožbenega sodišča pomembna okoliščina, ki kaže na osebnost obtoženca. Že iz osebnih podatkov in tistih, ki jih je posredoval tekom postopka, izhaja, da si obtoženec dejansko poskuša sebi in družini urediti življenje v N., saj gre za osebno, ki je pridobila stalno prebivališče v N., ki je po poklicu glasbenik in občasno dela kot kurir za laboratorij v G., zato je nepomembno, da obtoženec v svojem zagovoru teh okoliščin ni posebej poudarjal. Tudi dejstvo, da se je obtoženec v končni besedi opravičil, kar izpostavlja pritožnica v pritožbi, ni nepomembno in je v njem vsebovano obžalovanje storitve kaznivega dejanja, saj če nekdo nečesa ne obžaluje, ni jasno, zakaj bi se opravičeval. Upoštevajoč okoliščine, ki se nanašajo na težo obravnavanih kaznivih dejanj, okoliščine v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, pri čemer je sodišče prve stopnje vse okoliščine primera pravilno povezalo tudi z dejstvom, da obtoženec še ni bil obsojen ter da je v priporu že prestal skoraj štiri mesece, je spoznanje sodišča prve stopnje o pozitivni prognozi povsem utemeljeno. Ko pritožnica povzema iztrgane dele iz odločb pritožbenega sodišča opravilna številka III Kp 38722/2018 in III Kp 31805/2019 ter III Kp 26632/2019, spregleda, da je tudi v obravnavanih zadevah šlo za drugačno dejansko podlago, ki z obravnavano niso primerljive, tega pritožnica niti ne zatrjuje. Res je, da se po drugem odstavku 49. člena KZ-1 pri izreku (določitvi) kazni upošteva tudi stopnjo ogrožanja ali kršitve zavarovane pravne vrednote, vendar je pri tem potrebno izhajati iz konkretne zadeve, ne pa abstraktnih in posplošenih okoliščin, kot jih izpostavlja pritožnica v pritožbi. Pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje sodišču prve stopnje, da gre za sorazmerno lahko kaznivo dejanje (tako tisto po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 kot tudi tisto po tretjem odstavku 251. člena KZ-1).

8. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko obtožencu ni izreklo stranske kazni izgona tujca iz države. Ta se, v skladu s prvim odstavkom 48.a člena KZ-1 sme izreči, če gre za kaznivo dejanje, za katero se sme izreči kazen več kot dveh let zapora (ta pogoj je v obravnavani zadevi izpolnjen) in če je na podlagi obtoženčevih osebnih okoliščin podana resna grožnja za javni red ali javno varnost. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pri obtožencu niso podane take osebne okoliščine, ki bi pomenile resno grožnjo za javni red ali javno varnost. Predvidevanje pritožnice, da ni mogoče izključiti, da obtoženec v podobnih okoliščinah na ozemlju Republike Slovenije ne bi ponovil enakih ali podobnih kaznivih dejanj, je za obravnavano zadevo nesprejemljivo. Za izrek te stranske kazni mora biti podana resna grožnja za javni red ali javno varnost, resne grožnje pa ni mogoče utemeljiti z golim predvidevanjem, kot tudi ne z dejstvom, da obtoženec nima prijavljenega prebivališča na ozemlju Republike Slovenije ter da je na ozemlju Republike Slovenije izvršil kaznivi dejanji. Pritožnica iz dejstva, da je obtoženec storil kaznivo dejanje ponarejanja listin, ki tudi sicer spada v pristojnost okrajnega sodišča, kar kaže na težo tega kaznivega dejanja, neutemeljeno izpeljuje zaključek, da predstavlja obtoženec "resnično in sedanjo grožnjo, ki lahko prizadene osnovne interese družbe Republike Slovenije ter da je pri obtožencu podana težnja k takemu obnašanju tudi v prihodnje". Ker obtoženec kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 ne bi storil, če ne bi pričakoval plačila (najmanj 1,00 EUR), je nerazumljiva trditev pritožnice, da je obtoženec "glede na koristi, ki jih je zasledoval, očitno, da je podvržen lahkemu zaslužku s tovrstnimi kaznivimi dejanji“. Okoliščina, da je obtoženec v Republiko Slovenijo prišel zgolj z namenom izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja, tudi ne more biti relevantna okoliščina za izrek te stranske kazni, ta okoliščina je lahko pomembna pri odločanju ali je podan priporni razlog begosumnosti. Obtoženec je bil res spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja v sostorilstvu, vendar je glede na okoliščine storitve obravnavanega kaznivega dejanja močno pretirana trditev, da je dobro povezan z ostalimi sostorilci, brez podlage pa je trditev pritožnice, da je tudi dobro povezan z organizatorji tihotapljenja ljudi na splošno. Nadaljnja okoliščina, da obtoženca na ozemlje Republike Slovenije ne veže "prav nič" ni osebna okoliščina, na podlagi katere bi bilo mogoče razumno sklepati o resni grožnji za javni red ali javno varnost.

9. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je izrečena pogojna obsodba, v njej določeni zaporni kazni, določena enotna zaporna kazen in daljša preizkusna doba štirih let, brez izreka stranske kazni izgona tujca iz države, pravilna in ne pomeni odstopa od dosedanje sodne prakse, zato je po tem, ko tudi preizkus v mejah 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

10. Odločitev pritožbenega sodišča je v korist obtoženca, zato ni bilo potrebno odločiti o stroških pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

15.10.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba III Kp 39547/2015
• VSK Sodba III Kp 34134/2020
• VSM Sodba II Kp 49228/2018