VSK Sklep I Cp 493/2019

Jedro

Nujna pot se določa zgolj za redno rabo nepremičnine, ne pa za morebitne izredne dogodke.

Sodišče mora presoditi, ali je cestna povezava določene parcele z javno potjo v (pravnem smislu) dopustna.

Ker predlagatelj parcele št. 74/6 ne uporablja, udeleženka pa je tej poti (ki bi vodila zgolj do parcele št. 74/6) nasprotovala, že iz tega razloga ni izkazana zahtevana konkretna korist, ki bi utemeljevala ustanovitev predlagane nujne poti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

II. Udeleženci nosijo svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog predlagatelja za določitev nujne poti v korist parcel št. 1, 2 in 3 vse k.o. S.¹, od javne poti na parceli št. 4 preko parcele št. 5, in sicer za hojo, vožnjo s kolesom in vožnjo z vsemi motornimi vozili do skupne teže 10 ton. Predlagatelju je naložilo, da mora nasprotnemu udeležencu in udeleženki povrniti 1.717,95 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to odločitev se pritožuje predlagatelj. Navaja, da prostorski ureditveni pogoji dopolnjujejo določila Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Po ustaljeni sodni praksi sodišče za zazidljiva zemljišča, ki nimajo ustreznega dostopa, vselej določi nujno pot za dostop z vozili (pešpot ni ustrezna potna povezava). Stavbno zemljišče (in zgradba) morata imeti dostop na javno cesto. Ne strinja se z navedbo prvostopenjskega sodišča glede intervencijskega dostopa. Od vsega začetka je opozarjal, da druge možne potne povezave z javno cesto praktično ni. Sodišče prve stopnje vsiljuje mnenje, da je peš dostop po stopnicah (na severni strani hiše) dovolj dobra povezava za redno rabo, kar pa ne drži. Skica o poteku nujne poti je sestavni del sklepa tudi tedaj, ko je predlog zavrnjen, saj je le v tem primeru jasno, kaj je sodišče zavrnilo. Te skice sodišče prve stopnje ni naredilo. Sodišče prve stopnje ni imelo nikakršnega razloga oziroma podlage, da je S.S. obravnavalo kot (drugo) nasprotno udeleženko – slednja bi lahko nastopala (kot solastnica nepremičnin, v korist katerih naj se ustanovi nujna pot) kvečjemu na strani predlagatelja. V dokaznem postopku sodišče prve stopnje ni vpogledalo v vse listine, ki jih je predlagatelj predložil in ni zaslišalo vseh predlaganih prič, s katerimi je želel dokazovati, da je obstajal dovoz preko dela parcele št. 5 in da se je na parceli št. 3 tudi parkiralo; niti ni sprejelo vseh navedb predlagatelja. Zaradi tega je podana procesna kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se smiselno uporablja v tem nepravdnem postopku. Napačna je ugotovitev, da parceli št. 2 in 3 mejita na javno pot, saj bi bilo treba določiti nujno pot tudi preko parcele št. 6. Za zid in žičnato ograjo na parceli št. 6 velja režim kulturno varstvene zaščite, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, ali spadajo dnevni prevozi tovornjakov pod redno uporabo nepremičnine. Nujna pot je zagotovo namenjena nujnim vožnjam z intervencijskimi vozili ter za potrebe rednega vzdrževanja in uporabe stavbe. Povsem nerealna je ocena stroškov (1.000,00 EUR), povezanih z ureditvijo (neposrednega) dostopa iz javne ceste do parcel št. 2 in 3 ter primerjava z vrednostjo stanovanj v stavbi. Sodišče prve stopnje je prekoračilo svoje pristojnosti, ko je ugotavljalo, ali je obstoječi dostop legalen. Nasprotuje zaključkom, da gre pri predlagani trasi nujne poti za nov cestni priključek. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, na kakšen način se uporablja nepremičnina, po kateri naj bi potekala nujna pot in ali bo s tem onemogočena njena uporaba. Precej navedb nasprotne udeleženke, ki jih je v obrazložitvi povzelo prvostopenjsko sodišče, ni relevantnih (in niti dokazanih) oziroma se sodišče o njih ni izreklo. Sodnica je bila pristranska in arbitrarna. Izpodbijana odločitev je torej materialnopravno napačna in obremenjena z več procesnimi kršitvami. Nasprotuje tudi stroškovni odločitvi oziroma določitvi plačnika teh stroškov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek (pred drugim sodnikom). Priglasil je pritožbene stroške (stroške plačane sodne takse).

3. Nasprotni udeleženec in udeleženka sta na pritožbo odgovorila. Podanim navedbam sta nasprotovala ter pritrjevala odločitvi sodišča prve stopnje. Priglasila sta pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predlagatelj je podal predlog za ustanovitev nujne poti od obalne ceste (parcela št. 4), preko parcele št. 5, ki je v lasti prvega nasprotnega udeleženca (družbe R. d.o.o.), do parcel št. 1, 2 in 3. Na parceli št. 1 se nahaja dvostanovanjska stavba z naslovom XX, ki je v etažni lastnini predlagatelja in udeleženke S.S. Predlagatelj je lastnik stanovanja na zahodnem delu te stavbe, udeleženka pa stanovanja na vzhodnem delu. Parceli št. 2 in 3 predstavljata funkcionalno oziroma pripadajoče zemljišče (splošni skupni del) te stavbe. Na podlagi ustaljenega načina rabe in dogovora uporablja predlagatelj parcelo št. 2, udeleženka pa parcelo št. 3. Javna cesta (parcela št. 4) se nahaja severno od teh nepremičnin.

6. Nujna pot predstavlja omejitev lastninske pravice v obliki posebne stvarne služnosti, ki se ustanovi s pravnomočno sodno odločbo. Pri odločanju je treba upoštevati vse dejanske okoliščine konkretnega primera, pravni vidik ureditve pa zahteva restriktiven pristop, kar je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje. Po predlogu predlagatelja bi trasa nujne poti vodila preko parcele št. 5 do parcele št. 3, torej do dvorišča, ki je v izključni uporabi udeleženke S.S. Slednja je ustanovitvi te nujne poti ves čas nasprotovala. V postopku P A/B, ki se je vodil pred okrajnim sodiščem, je predlagatelj zahteval, da mu udeleženka vrne v soposest to parcelo št. 3 in omogoči njeno souporabo, vendar je bil ta zahtevek pravnomočno zavrnjen. V zvezi s tem je sodišče izpostavilo, da so po dogovoru in več kot 60 let trajajočem načinu rabe predlagatelj in njegov pravni predniki uporabljali (izključno) parcelo št. 2, udeleženka in njeni pravni predniki pa (izključno) parcelo št. 3. Udeleženci v tem postopku niso zatrjevali, da bi bila v nepravdni zadevi N C/D, ki se vodi zaradi ureditve medsebojnih razmerij med etažnimi lastniki oziroma nadomestitve pogodbe o medsebojnih razmerjih že izdana sodna odločba, ki bi določila drugačen režim uporabe in uživanja tega dela pripadajočega zemljišča. Ker torej predlagatelj parcele št. 3 ne uporablja, udeleženka S.S. pa je tej poti (ki bi vodila zgolj do parcele št. 3) nasprotovala, že iz tega razloga ni izkazana zahtevana konkretna korist, ki bi utemeljevala ustanovitev predlagane nujne poti.

7. Poleg tega je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu (7. točka) ugotovilo, da parceli št. 2 in 3 mejita na javno cesto, saj tudi vmesna parcela št. 6 predstavlja grajeno javno dobro lokalnega pomena. To izhaja tako iz odločbe Mestne občine (v nadaljevanju MO) z dne 7. 9. 2017, kjer je omenjeno, da gre za del lokalne obalne ceste, kot iz priloženega zemljiškoknjižnega izpiska, zato pritožnik s svojimi drugačnimi stališči ne prepriča. Na ogledu je sodišče prve stopnje zaznalo, da je od javne ceste možen peš dostop do predmetnih nepremičnin, in sicer preko obstoječega vhoda oziroma odprtine v kamnitem zidu (s stopnicami). Pravilno je ocenilo, da bi s preureditvijo tega stopnišča bilo mogoče urediti (boljši) dostop za kolesa (in invalidske vozičke). Dostop z osebnimi avtomobili na tem mestu sicer ni mogoč, vendar je ne glede na to štelo, da je ta zveza ustrezna za redno rabo predlagateljeve nepremičnine. Pri tem je izhajalo predvsem iz njegove izpovedbe, da stavba za vsakdanjo rabo dovozov z avtomobili ne potrebuje (sam motornega vozila nima) in da lahko obiskovalci parkirajo na 120 metrov oddaljenem (javnem) parkirišču. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da se nujna pot določa zgolj za redno rabo nepremičnine, ne pa za morebitne izredne dogodke (nesreče, požare in druge intervencije, prevoze bolnega družinskega člana, dovoze materiala v primeru popravil na hiši, ...). To stališče je sprejeto v pravni literaturi oziroma sodni praksi, ki jo je citiralo že sodišče prve stopnje. Drugačna pritožbena zavzemanja niso utemeljena. V tem kontekstu torej ni relevantno niti pritožnikovo sklicevanje na PUP, ki določa, da mora biti (zaradi varstva pred požari) do vseh objektov zagotovljen intervencijski dovoz minimalne širine 3 metrov.

8. V nadaljevanju (9. in 12. točka) je prvostopenjsko sodišče še navedlo, da za obstoječi dovoz preko parcele št. 5 ni bilo izdano soglasje za cestni priključek. Ta ugotovitev izhaja iz pisnih mnenj in pojasnil pristojnih organov ter služb. Argumentacija je prepričljiva in je pritožba ne uspe izpodbiti. Prav tako ne drži, da je sodišče prve stopnje v tem delu prekoračilo svoje pristojnosti. Sodišče namreč mora presoditi, ali je cestna povezava določene parcele z javno potjo v pravnem smislu dopustna. V zvezi s tem je pravilno upoštevalo tudi na sklep župana MO z dne 20. 3. 2017, iz katerega izhaja, da zaradi omejevanja motornega prometa na obalni cesti (ter ureditve kolesarsko rekreacijskih površin in površin za pešce), ni dovoljena izvedba novih priključkov za obstoječe stanovanjske objekte na tem območju. Pri določitvi nujne poti je odločba sodišča konstitutivne narave. Služnost se ustanovi za naprej, zato je odločilno stanje v času izdaje sodne odločbe. Z vidika nepremičnin, ki nimajo ustreznega dostopa do javne ceste, gre pri novoustanovljeni nujni poti za nov cestni priključek, zato je omenjeni sklep župana MO relevanten tudi za konkreten primer. Vsebina tega sklepa pa je jasna – izvedba novih priključkov za obstoječe stanovanjske objekte na to obalno cesto ni možna (in je treba to problematiko reševati v sklopu ostalih cest).

9. Že na podlagi vseh teh razlogov predlog za ustanovitev nujne poti ni utemeljen. Odveč so zato pritožbeni očitki, da bi se moralo sodišče prve stopnje ukvarjati z vplivom predlagane trase nujne poti na služečo nepremičnino oziroma z načinom njene uporabe. Pravno nebistvene so tudi pritožbene navedbe glede (ne)možnosti dostopa z glavne ceste (predvsem preko parcele št. 2), glede stroškov izgradnje tega dovoza, razmerja teh stroškov z vrednostjo nepremičnin in glede kulturno varstvene zaščite parcele št. 6. Prav tako pa niso relevantna pritožbena izvajanja o nameravani skupni ureditvi parkirišč in o očitani zlorabi pravic. V primeru zavrnitve predloga za določitev nujne poti skica predlaganega poteka te poti ni nujno potrebna in ne predstavlja nujne sestavine zavrnitvenega sklepa, kot to zmotno meni predlagatelj. Na podlagi podanih navedb v predlogu je namreč mogoče dovolj določno ugotoviti, kakšen predlog je bil zavrnjen.

10. Sodišče prve stopnje je v 3. točki obrazložitve res zapisalo, da je S.S. obravnavalo kot drugo nasprotno udeleženko in da je s sklepom z dne 7. 8. 2017 dopustilo njeno udeležbo v tem postopku. V tem procesnem sklepu je (jasno) navedlo, da je S.S. solastnica nepremičnin, v korist katerih predlagatelj predlaga ustanovitev nujne poti, zato se bo sodna odločba nanjo neposredno nanašala. Štelo jo je torej za materialno udeleženko v smislu prvega odstavka 19. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) ter ji omogočilo ustrezno sodelovanje v postopku. Zgolj napačno poimenovanje v izpodbijanem sklepu (druga nasprotna udeleženka namesto udeleženka postopka) na zakonitost in pravilnost meritorne odločitve ne vpliva.

11. Neutemeljena je tudi pritožbena kritika, da sodišče prve stopnje ni vpogledalo v listine, ki jih je pritožnik predložil v svoji vlogi z dne 12. 6. 2019, v zvezi z zatrjevanji udeleženk na naroku dne 3. 6. 2019. Sodišče prve stopnje je glede tega pojasnilo, da je bila na naroku dne 3. 6. 2019 obravnava zaključena. Nasprotnemu udeležencu in udeleženki je sicer naložilo, da predložita še dopis v zvezi z nakupom parkirišča na parceli št. 5, predlagatelju pa je dodelilo rok, da odgovori zgolj na ta dopis (ne pa tudi na druge navedbe in dokaze nasprotnega udeleženca in udeleženke). Glede tega naknadno predloženega dopisa so vsi udeleženci tudi soglašali, da ni treba opraviti še enega naroka in se odpovedali neposredni obravnavi tega dokaza.

12. Izpodbijana odločitev ni obremenjena s kršitvijo po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlaganih prič glede poteka oziroma obstoja dovozne poti po parceli št. 5. V izpodbijanem sklepu je pojasnjeno, da je predlagatelj navajal, da je ta cestni dovoz obstajal najmanj od leta 1957 dalje ter v zvezi s tem (primarno) predlagal prebiranje predloženih prepisov zvočnih posnetkov zaslišanih prič v pravdni zadevi P A/B okrajnega sodišča. Šele podrejeno, če bi sodišče po branju teh zapisnikov dvomilo v obstoj hišnega priključka, je predlagal zaslišanje določenih prič (prim. vlogo z dne 19. 4. 2019). Na podlagi vsebine omenjenih zapisnikov je sodišče prve stopnje zaključilo, da so te priče oziroma njihove družine dostopale na vzhodni del dvorišča tudi z motornimi vozili in da je A.G. dostopno pot razširil. Zaradi tega jih ni dodatno zasliševalo v zvezi z dejstvom, ali je dovoz na predlagani trasi nujne poti obstajal in ali so ga uporabljali. Dokazni predlogi predlagatelja torej niso bili zavrnjeni brez razlogov. Prav tako ni izkazana pritožbena trditev, da je bila sodnica v tem postopku pristranska in arbitrarna. Izpodbijani sklep je ustrezno obrazložen, navedeni so razlogi o odločilnih dejstvih, zato ni podana zatrjevana kršitev po 22. in 25. členu Ustave oziroma 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Pravno zmotna so pritožbena navajanja, da bi morala S.S. izkazati potrebno dovoljenje za zastopanje nasprotnega udeleženca in da bi se moralo sodišče prve stopnje o tem dovoljenju izjasniti. Nasprotnega udeleženca je namreč na podlagi pooblastila, ki ga je podpisal direktor M.S., v tem postopku zastopal pooblaščeni odvetnik.

13. Pravilna je tudi odločitev o stroških. Po določbi 146. člena ZNP v postopku za dovolitev nujne poti trpi stroške predlagatelj. Če so gospodujoče nepremičnine v solastnini, kot v obravnavanem primeru, na aktivni strani ni zahtevano (nujno) enotno sosporništvo vseh solastnikov. Kot je bilo že omenjeno, je udeleženka S.S. predlagani nujni poti ves čas nasprotovala. Pritožbeno naziranje, da bi morala tudi slednja nositi del stroškov ni pravilno.

14. Pritožba torej ni utemeljena. Ker niso podani niti uradoma upoštevni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških predlagatelja temelji na določbi 146. člena ZNP. Nasprotni udeleženec in udeleženka pa z odgovorom na pritožbo nista relevantno prispevala k odločitvi, zato je glede teh stroškov pritožbeno sodišče odločilo, da jih krijeta navedena udeleženca (smiselno prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

-------------------------------
¹ Ker se vse nepremičnine nahajajo na območju k.o. S. je v nadaljevanju ta oznaka izpuščena.

Datum zadnje spremembe:

31.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1606/2012
• VSL sklep II Cp 2490/2012
• VSC Sklep Cp 103/2021