VSK Sklep I Cp 586/2019

Jedro

Stališče sodišča, da v konkretnem primeru, ko je bilo vozilo povzročitelja prometne nesreče zavarovano pri tuji, avstrijski zavarovalnici, do plačila pavšalne odškodnine Zavodu ni prišlo in slednjemu škoda v konkretnem primeru ni bila poravnana, je pravilno. Zato je glede na določbi 26. in 27. člena ZOZP slednji upravičen od toženca zahtevati povračilo škode.

Tožnik je celoten obseg premoženjske škode lahko ugotovil šele s plačilom vseh računov za stroške zdravljenja in nadomestil plač. Šele takrat je imel zbrane vse elemente, da je lahko določil višino odškodninskega zahtevka za njihovo povrnitev. Zato je pravilno stališče izpodbijane sodbe o pričetku teka zastaralnega roka takrat, ko mu je bil znan zadnji strošek.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki (v nadaljevanju: toženec) naložilo plačilo 57.065,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, to je 20. 10. 2014 do plačila (I. točka izreka) ter plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnik) v višini 1.935,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec in navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter kršilo določbe pravdnega postopka, zaradi česar se sodbe ne da preizkusiti. Sodišče je zmotno presodilo, da terjatve tožnika niso zastarale. Glede na to, da je sodišče samo zaključilo, da je škodni dogodek, ki je relevanten v konkretnem primeru, prometna nesreča, do katere je prišlo 15. 9. 2007, je tožnikov zahtevek, ki ga je uveljavljal s tožbo z dne 17. 10. 2014, glede na čas nastanka škodnega dogodka zastaran ne glede na to, kdaj je tožnik izvedel za škodo, saj zastaranje nastopi v vsakem primeru v petih letih, odkar je škoda nastala. Škoda pa je oškodovancu nastala 15. 9. 2007. V kolikor drži, da je bil škodni dogodek 15. 9. 2007, potem je bil oškodovanec seznanjen z nastankom škode že takrat, poleg tega pa sodišče navaja, da je bil oškodovanec v bolniškem staležu do 16. 11. 2007 in ves čas tožil izbranemu zdravniku zaradi bolečin. Sodišče tudi ni razmejilo, kako so predhodni identični škodni dogodki vplivali na njegovo poškodbo. S tem se ni ukvarjalo, ampak je le pavšalno navedlo, da predhodni in naknadni identični škodni dogodki niso vplivali na nastanek škode. Same razmejitve pa ne pojasni niti izvedenec 1, niti izvedenec 2. Izvedenec 1 celo ne more pripisati škodne posledice nobenemu od škodnih dogodkov. Sodišče tako ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, ker ni pojasnilo, zakaj predhodni in naknadni škodni dogodki niso bili razlog nastanka škode. Posledično se sodbe ne da preizkusiti. Materialnopravno zmoten je zaključek sodišča, da se plačilo pavšalne odškodnine, določene v četrtem odstavku Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju: ZOZP) nanaša samo na domače zavarovalnice. Toženec sicer ni zavarovalnica, je pa domače zavarovalno združenje in torej domač pravni subjekt. Sodišče ne navede, zakaj za toženca ne velja omejitev iz 18. člena ZOZP, tožnik pa tudi ni prerekal, da ne bi od toženca prejel plačila po navedenem členu. Sodba torej nima razlogov o tem, zakaj je toženec iz privilegija iz 18. člena ZOZP izključen. Prav tako je sodišče naredilo zmoten in protispisen zaključek, da je prometna nesreča z dne 15. 9. 2007 razlog na nastanek škodne posledice. Že sam izvedenec 1 je izpovedal, da s sigurnostjo ne more povedati, ali je retrolisteza posledica poškodbe v prometni nesreči ali pa posledica kongenitalne spondidolize. Proti zaključku sodišča po mnenju izvedenca govorijo podatki o tem, da gre za zelo redko poškodbo, da se težave niso pojavile takoj oziroma bolj hitro po nezgodi in so bile diagnosticirane šele dve leti in pet mesecev po nesreči, da je bil na pregledu MRI dne 28. 1. 2008 postavljen sum na spondidolizo zaradi kongenitalnih sprememb. Torej, če so bile že štiri mesece po nesreči zapažene starostne obrabne spremembe na ledveni hrbtenici, ni mogoče trditi, da teh v letu 2010 ni bilo in zdrs pripisati prometni nesreči. Takšen zaključek sodišča je netočen, saj je sam izvedenec celo naredil razmejitev in retrolistezo pripisal neposredni posledici poškodbe z verjetnostjo 30%, posledici degenerativnih sprememb pa s 70% verjetnostjo. Ker sodišču mnenje 1 ni ustrezalo, pa se je poslužilo izvedenskega mnenja izvedenca 2 iz drugega postopka, ki niti ni potekal med istima strankama in slednjemu poklonilo vero, kljub temu, da mu je toženec nasprotoval. Toženec izvedencu 2 v tem postopku ni mogel postavljati vprašanj niti ga soočiti z drugačnimi ugotovitvami izvedenca 1, s čimer mu je bila onemogočena pravica do izvedbe dokaza in pravica do zaslišanja obremenilne strokovne priče. Ker se je sodišče znašlo v dokazni stiski, bi bilo dolžno za razrešitev spornega vprašanja, če je dvomilo v pravilnost mnenja 1, angažirati novega izvedenca. Sodišče pa je v nasprotju z 254. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) samo brez izvedbe dokaza vsaj z zaslišanjem izvedenca 2 nadomestilo trditveno podlago tožnika in naredilo zaključke medicinske stroke. Zaključki izvedencev so bili diametralno nasprotni, saj je izvedenec 1 s 70% verjetnostjo pripisal nastanek škodne posledice degenerativnim spremembam, izvedenec 2 pa z 80% verjetnostjo prometni nesreči, slednje pa ne dopušča sodišču, da samo odloči o vprašanjih medicinske stroke. Kljub temu, da je sodišče izvedenca 1 zaslišalo na naroku, slednji svojega mnenja ni spremenil. Sodišče je tudi njegovo zaslišanje napačno ocenilo, da je potrdil, da je bila prometna nesreča vzrok retrolisteze. Slednje ne drži, saj je izvedenec izpovedal, da izredno redko pride do travmatske retrolisteze brez prehodne spondidolize in če bi energetsko močan trk povzročil spondidolizo, bi bila ta poškodba vretenca vidna na navadnem RTG, ki so ga po nesreči opravili v S. G.. Sodišče je v zvezi s tem naredilo napačno dokazno oceno in zmotno ugotovilo dejanske okoliščine ter ravnalo v nasprotju z 254. členom ZPP. V vsakem primeru je bilo dolžno, če je dopustilo dokaz z mnenjem izvedenca 2, opraviti tudi zaslišanje obeh izvedencev, ne samo 1, zaradi česar je postopek obremenjen s pomanjkljivostmi, ki jih ni mogoče odpraviti brez zaslišanja izvedenca 2 ali postavitve novega izvedenca. Sodišče se je poleg tega v utemeljitev zaključka, da je retrolisteza posledica prometne nesreče, odločilo tudi na podlagi izpovedbe oškodovanca, čeprav samo tega zaključka brez ustrezne medicinske preveritve ne more narediti. Prav tako je sodišče zmotno zaključilo, da oškodovanec ni zainteresiran za izid pravde in je njegova izpovedba prepričljiva, pri tem pa spregledalo, da je v teku postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, kjer se prav tako ugotavlja odškodninska odgovornost toženca za nepremoženjsko škodo in bi negativen izid tega postopka lahko imel neugodne posledice v drugem postopku. Pravno zmoten je tudi zaključek sodišča, da izpovedba oškodovanca potrjuje mnenji obeh izvedencev, saj sta njuni mnenji diametralno nasprotni in bi slednja lahko bila skladna le z mnenjem 2. Sodišče pa je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev postopka, ko je jakost trka ob nesreči ugotovilo kar iz izpovedbe oškodovanca. Slednja ne more nadomestiti strokovno tehnične analize na podlagi poškodb na vozilih, poškodb pri udeležencih in drugih podatkov. O jakosti trka lahko govori le izvedenec prometne stroke. Sodišče pa je naredilo zaključek, za katerega ni imelo ne potrebnega spisovnega gradiva ne trditvene podlage tožnika.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo in v njem izrazil svoje nestrinjanje s pritožbenimi navedbami in predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sodišče ugodilo zahtevku za povrnitev škode, ki je tožniku nastala s plačilom stroškov zdravljenja, pregledov, fizioterapij in nadomestil plač kot posledica zdravljenja poškodbe hrbtenice, ki jo je zavarovanec tožnika utrpel v prometni nesreči dne 15. 9. 2007, povzročitelj katere je v času škodnega dogodka imel vozilo zavarovano pri tuji, avstrijski zavarovalnici. Glede na ugotovitve izpodbijane sodbe, da je poškodba, zaradi zdravljenja katere so tožniku nastali zgoraj navedeni stroški (to je travmatska retrolisteza med 5. ledvenim in 1. križnim vretencem), nastala v posledici prometne nesreče z dne 15. 9. 2007, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik upravičen do povračila navedenih stroškov zdravljenja in nadomestil plače od toženca.

6. Pritožba neutemeljeno izpodbija stališče sodišča prve stopnje o tem, da se dolžnost plačila pavšalne odškodnine Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: Zavod), ki izhaja iz določbe četrtega odstavka 18. člena ZOZP in s plačilom katere se šteje, da je Zavodu poravnana vsa škoda, ki mu nastane zaradi smrti ali poškodb zavarovanih oseb v prometnih nesrečah (sedmi odstavek 18. člena ZOZP), nanaša le na domače zavarovalnice. Stališče sodišča, da v konkretnem primeru, ko je bilo vozilo povzročitelja prometne nesreče zavarovano pri tuji, avstrijski zavarovalnici, do plačila pavšalne odškodnine Zavodu ni prišlo in slednjemu škoda v konkretnem primeru ni bila poravnana, je pravilno. Zato je glede na določbi 26. in 27. člena ZOZP slednji upravičen od toženca zahtevati povračilo škode in je drugačno pritožbeno stališče zmotno. Pravilnosti takega stališča pritožba ne omaje niti z navedbami o tem, da je toženec domača pravna oseba in velja tudi zanj določba 18. člena ZOZP, saj se dolžnost plačila pavšalne odškodnine Zavodu nanaša le na zavarovalnice.

7. Prav tako ne drži stališče pritožbe o tem, da je tožbeni zahtevek glede na čas škodnega dogodka in s tem tudi nastanka škode, to je dne 15. 9. 2007, ko se je zgodila prometna nesreča, zastaran. V konkretnem razmerju do toženca ima Zavod na podlagi določbe 86. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ) položaj oškodovanca, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, zato ni relevantno, kdaj se je zgodila prometna nesreča, ampak je pomembna le škoda, ki jo je utrpel Zavod s plačilom stroškov zdravljenja in nadomestil plač poškodovanemu zavarovancu. Tožnik je celoten obseg premoženjske škode lahko ugotovil šele s plačilom vseh računov za stroške zdravljenja in nadomestil plač¹. Šele takrat je imel zbrane vse elemente, da je lahko določil višino odškodninskega zahtevka za njihovo povrnitev. Zato je pravilno stališče izpodbijane sodbe o pričetku teka zastaralnega roka takrat, ko mu je bil znan zadnji strošek² in da vtoževana terjatev ni zastarala.

8. V zvezi z izvedenim dokaznim postopkom o tem, ali je poškodba, zaradi zdravljenja katere so tožniku nastali zgoraj navedeni stroški (to je retrolisteza med 5. ledvenim in 1. križnim vretencem), nastala v posledici prometne nesreče z dne 15. 9. 2007, pritožba sodišču neutemeljeno očita, da ne bi smelo upoštevati mnenja izvedenca 2, ki je bilo izdelano v drugem postopku, s čimer smiselno opozarja na kršitev načela kontradiktornosti. Skladno s stališčem sodne prakse in teorije³ se namreč sodišče lahko izjemoma opre na izvedensko mnenje iz drugega postopka tudi, če ni soglasja strank, in sicer v primeru, ko ni kršena pravica stranke do kontradiktornega postopka in je v tem drugem postopku imela možnost sodelovati pri izvedbi tega dokaza, izvedencu postavljati vprašanja, se izjaviti o rezultatih dokazovanja ter podati svoja pravna naziranja. Da je toženec (ki z uporabo mnenja izvedenca 2 ni soglašal) v postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani opr. št. P 70/2013, v katerem je pridobljeno sporno mnenje v zvezi z istim življenjskim dogodkom, bil stranka in aktivno sodeloval, pa izhaja iz pritožbeno neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje.

9. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče ob ugotovitvi, da sta si izvedenski mnenji nasprotujoči⁴, zaslišalo le izvedenca 1⁵ in na podlagi njegovega zaslišanja zaključilo, da sta si izvedenca v ključnih dejstvih enotna in da je z njegovim zaslišanjem nasprotja v mnenjih odpravilo. Takšno stališče sodišča ni pravilno, kot utemeljeno opozarja pritožba. Izvedenec 1 je namreč bil v svoji izpovedbi skladen z izvedencem 2 le v ugotovitvi, da mu ni znano, da bi bile degenerativne spremembe pri oškodovancu medicinsko ugotovljene oziroma v medicinski dokumentaciji zabeležene, ne pa glede samega mnenja o vzročni zvezi med škodnim dogodkom in poškodbo⁶. Če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev, se dokazovanje ponovi z istimi ali z drugimi izvedenci (2. odstavek 254. člena ZPP). Če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja in se te pomanjkljivosti ali dvoma ne da odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih izvedencev (3. odstavek 254. člena ZPP). Glede na navedeno nasprotje v mnenjih bi sodišče moralo postopati tako, da bi zaslišalo tudi izvedenca 2⁷ oziroma po potrebi izvedenca soočiti ali postaviti novega izvedenca in šele nato bi lahko naredilo dokazno oceno. Zaključek sodišča, da je šlo za travmatsko retrolistezo zaradi močnega trka ob nezgodi je tako najmanj preuranjen.

10. Sodišče prve stopnje je z zgoraj opisanim postopanjem, ko ni izkoristilo možnosti po drugem in tretjem odstavku 254. člena ZPP, zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je glede na zgoraj navedeno nedvomno lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, na kar opozarja tudi pritožba. Ker pritožbeno sodišče ugotovljenih pomanjkljivosti glede na naravo kršitve ne more samo odpraviti (354. člen ZPP), saj bi bila odprava pomanjkljivosti v dokaznem postopku, in sicer izvedba dokaza z izvedencem 2 in morebitno soočenje oziroma postavitev novega izvedenca na drugi stopnji v nasprotju z ustavno zagotovljeno pravico pravdnih strank do pritožbe oziroma dvostopenjskega sojenja, je pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Pri tem je upoštevalo, da bo glede na že izvedene dokaze sodišče prve stopnje tudi lahko hitreje in lažje odpravilo naštete pomanjkljivosti pri dokazovanju in ugotavljanju dejanskega stanja, ne da bi to povzročilo hujšo kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja oziroma bistveno podaljšalo postopek. Z vrnitvijo zadeve pred sodišče prve stopnje bo strankama zagotovljena in varovana ustavna pravica do poštenega postopka na vseh stopnjah sojenja, ob tem tudi ustavna pravica do izjave (22. člen Ustave RS) pred sodiščem prve stopnje ter pravica do pravnega sredstva (pritožbe) pred sodiščem druge stopnje (25. člen ustave RS).

11. Nadaljnji napotki sodišču prve stopnje glede na zgoraj navedeno niso potrebni.

12. Razveljavitev odločitve o glavni stvari, je narekovala tudi razveljavitev odločitve o stroških postopka, odločitev o pritožbenih stroških pa se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala (tretji odstavek 343. člena ZPP), jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
¹ Prim. VSL sodba I Cpg 28/2007.
² Prim. VSRS sodba II Ips 236/2015, VSRS sodba II Ips 237/2012, VSL sodba in sklep II Cp 2662/2016.
³ L. Ude in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2006, 2. knjiga, str. 498, VSRS sodba III Ips 34/2010, VSL sodba III Cp 2477/2016.
⁴ Po mnenju izvedenca 1 je 70% verjetnost, da retrolisteza ni posledica prometne nesreče, ampak degenerativnih sprememb oziroma spondidolize, medtem ko je po mnenju izvedenca 2 80% verjetnost travmatske retrolisteze kot posledice prometne nesreče.
⁵ Pri tem je pojasnilo, da zaslišanja izvedenca 2 nobena od pravdnih strank ni predlagala.
⁶ Vztrajal je namreč pri svojem mnenju, da je manjša, le 30% verjetnost, da je retrolisteza posledica trka in ne degenerativnih sprememb ter slednje obrazložil.
⁷ Kljub temu, da zaslišanje 2 ni bilo predlagano, saj predstavlja pisno mnenje in zaslišanje izvedencev in v okviru tega tudi morebitno soočenje izvedencev enoten dokaz, zato za zaslišanje izvedencev, da se odpravijo nejasnosti oziroma protislovja pobuda strank ni potrebna.

Datum zadnje spremembe:

12.08.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 417/2003
• VSL sodba I Cp 378/2010
• Sodba II Ips 457/2000