VSK Sodba I Cp 98/2019

Jedro

Za darilo se po ZD šteje vsak brezplačen prenos premoženjskega objekta ali premoženjske koristi iz zapustnikove sfere v imetje obdarjenca. Vendar po mnenju pritožbenega sodišča pravica do vračunavanja ne nastopi že z vsako naklonitvijo koristi ali ugodnosti posameznemu zakonitemu dediču, temveč mora iti za takšna neodplačna razpolaganja, za katera iz konkretnih okoliščin izhaja, da jih je zapustnik izvedel v škodo svojega premoženja in z namenom premoženjskega preferiranja posameznega zakonitega dediča ter ob neenakopravnem obravnavanju drugih zakonitih dedičev

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi

II. Tretji toženec sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta zakonita dediča J.M. in A.M. (drugi in tretji toženec) za čas življenja pokojnega J.M. prejela darilo v obliki oprostitve plačila stanarine oziroma najemnine, in sicer J.M. v skupnem znesku 44.100,00 EUR ter A.M. v skupnem znesku 28.975,00 EUR; da sta J.M. in A.M. dedno odpravljena po pokojnem J.M. ter da sta dolžna dopustiti, da se to darilo upošteva pri ugotavljanju čiste vrednosti zapuščine in vračuna v njun dedni delež. Glede na navedeno je tožniku naložilo, da mora v roku 15 dni povrniti tretjemu tožencu pravdne stroške v znesku 1.087,43 EUR, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščenki. Meni, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da bi se v primeru, če bi drugi in tretji toženec plačevala najemnino oziroma stanarino, slednje pokazalo na bogato obloženih transakcijskih računih zapustnika, tako pa je stanje na njegovih računih znašalo nič evrov. Po splošno znanih dejstvih odrasli otroci, ki živijo pri svojih starših, plačujejo najemnino in prispevajo k skupnim stroškom preživljanja. Drugi in tretji toženec pa za bivanje v skoraj treh oziroma dve desetletji nista plačala nič. Vse stroške je plačeval zapustnik J.M., vsi računi so se glasili nanj in jih je plačeval izključno on od svoje plače in zatem od svoje pokojnine. Glede na dejstvo, da zapustnik in njegova žena (prva toženka) po polnoletnosti drugega in tretjega toženca nista bila dolžna skrbeti za preživljanje svojih sinov, bi lahko oddala spodnji del stanovanjske hiše v najem in bi tako pridobila dodatna finančna sredstva. Ali je bilo z drugim in tretjim tožencem dogovorjena brezplačna uporaba se v tem postopku niti ni ugotavljalo, saj sodišče dokaznega postopka v tej smeri ni izvedlo. Po mnenju pritožnika sta torej drugi in tretji toženec bila neupravičeno obogatena oziroma okoriščena. V primeru, da ne bi uporabljala nepremičnino, katere lastnik je bil zapustnik, bi bila dolžna plačevati najemnino. Najeti bi si morala vsak svoje stanovanje in plačevati s tem povezane stroške. Poleg tega sta oba imela registrirano poslovno dejavnost na domačem naslovu. V primeru, da bi imela sedež podjetja kje drugje, bi morala najeti tudi poslovni prostor in prav tako plačevati najemnino. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe še zapisalo, da pritožnik ni zatrjeval, da zapustnik ne bi dovolil ali soglašal z morebitno brezplačno uporabo njegove nepremičnine s strani drugega in tretjega toženca. S čim je zapustnik soglašal in kakšen je bil dogovor se namreč ne ve. Zapustnik je sedaj pokojen, od tožencev pa ni mogoče pričakovati, da bi izpovedali na način, s katerim bi sami sebe prikrajšali za dediščino. Kaj sta bila drugi in tretji toženec dolžna zapustniku, bi pokazal šele dokazni postopek. Sodišče prve stopnje pa je kar brez izvajanja dokazov prišlo do zaključka, kaj je bilo dogovorjeno in kaj ne ter s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka (sodbo je oprlo na dokaze, ki niso bili izvajani). Prav tako ne drži, da drugi in tretji toženec nista bila dolžna plačevati najemnine, stanarine in obratovalnih stroškov. Po pravilnih civilnega materialnega prava sta neupravičeno obogatena najmanj v višini njunega dednega deleža, vsak do 25.000,00 EUR. Nastopilo je torej prikrajšanje na strani zapustnika, saj bi lahko ta komurkoli (proti plačilu) oddajal svojo nepremičnino, poleg tega pa je moral za oba odrasla sinova več desetletij plačevati tekoče stroške bivanja. Tako v ničemer ne more držati pravna presoja sodišča prve stopnje, da brezplačna uporaba drugega in tretjega toženca ni v ničemer vplivala na obseg zapuščinske mase. Po mnenju pritožnika je torej napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da zatrjevana brezplačna uporaba nepremičnine s strani drugega in tretjega toženca - tudi v primeru, če bi dejansko obstajala - ne predstavlja darila. Glede na navedeno pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tretji toženec je na pritožbo odgovoril. Pritožbenim navedbam je nasprotoval, pritrjeval argumentaciji sodišča prve stopnje ter predlagal zavrnitev pritožbe. Priglasil je svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Za darilo se po Zakonu o dedovanju (v nadaljevanju ZD) šteje vsak brezplačen prenos premoženjskega objekta ali premoženjske koristi iz zapustnikove sfere v imetje obdarjenca. Bistveno je, da zaradi te naklonitve dobijo drugi zakoniti dediči iz zapuščine efektivno manj kot v primeru, da darila ne bi bilo, oziroma da je bil zakoniti dedič, kateremu je zapustnik darilo dal, v razmerju do drugih zakonitih dedičev favoriziran.¹ Iz tožbenih navedb izhaja, da naj bi se zapustnik odpovedal delu svojih lastninskih upravičenj in jih (po zatrjevanju tožnika) prenesel na drugega in tretjega toženca. Slednja naj bi bila s tem okoriščena, zato ima pritožba načeloma prav, da bi tovrstna brezplačna uporaba lahko predstavlja darilo v smislu 29. člena ZD², ki bi se ob določenih pogojih vštelo v njun dedni delež. Vendar po mnenju pritožbenega sodišča pravica do vračunavanja ne nastopi že z vsako naklonitvijo koristi ali ugodnosti posameznemu zakonitemu dediču, temveč mora iti za takšna neodplačna razpolaganja, za katera iz konkretnih okoliščin izhaja, da jih je zapustnik izvedel v škodo svojega premoženja in z namenom premoženjskega preferiranja posameznega zakonitega dediča ter ob neenakopravnem obravnavanju drugih zakonitih dedičev. To stališče podpira tudi dejstvo, da do primerov omogočanja brezplačnega prebivanja pogosto prihaja zaradi želje starejše generacije po bližini potomec (iz najrazličnejših razlogov).

6. Tožnik pa pred sodiščem prve stopnje ni podal trditev o lastnem prikrajšanju (neenakopravnem obravnavanju) ali o zmanjšanju zapustnikovega premoženja, temveč je zgolj zatrjeval, da sta bila drugi in tretji toženec zaradi brezplačne uporabe zapustnikovih nepremičnin okoriščena. Zgolj s poudarjanjem koristi, ki naj bi jih bila slednja deležna, torej ne more uspeti. Navedbe glede zapustnikovega prikrajšanja (da je slednji plačeval vse stroške, da bi lahko spodnji del hiše oddajal ter tako pridobil dodatna finančna sredstva oziroma da je bil zapustnik zaradi neplačevanja najemnine in stroškov prikrajšan) pa je tožnik podal šele v pritožbi, brez ustreznih pojasnil, zakaj jih ni mogel podati že v predhodnem postopku, zato gre za nedopustne novote, ki jih pritožbeno sodišče ni smelo upoštevati (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Ne glede na navedeno pa predstavljajo trditve, da bi se v primeru plačevanja najemnine in stroškov s strani drugega in tretjega toženca povečala zapuščinska masa zapustnika, zgolj domnevo, ki temelji na predpostavki, da bi zapustnik ta sredstva privarčeval (in drugačnega načina dedovanja ne bi določil). Gre torej za okoliščino, ki bi se lahko uresničila ali pa tudi ne. Poleg navedenega pritožbeno sodišče še poudarja, da so toženci v odgovoru na tožbo zatrjevali, da ni bilo ne v zavesti zapustnika ne v zavesti obeh dedičev, da bi ta naklonitev predstavljala darilo, teh trditev pa tožnik tudi ni prerekal. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev pravdnega postopka, ker naj bi sodbo oprlo na dokaze, ki se sploh niso izvajali. Sodišče prve stopnje je namreč že na podlagi podanih trditev tožnika (da sta drugi in tretji toženec brezplačno uporabljala prostore zapustnika) utemeljeno štelo, da ni izkazana njuna obveznost iz naslova morebitne uporabnine, vendar pa ta okoliščina za odločitev niti ni odločilna.

7. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka je torej po vsebini pravilna in je pritožba ne uspe omajati. Ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

8. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožnik pritožbenih stroškov ni priglasil, tretji toženec pa s podanim odgovorom na pritožbo ni (relevantno) doprinesel k rešitvi predmetne zadeve na pritožbeni stopnji, zato mora s tem povezane stroške nositi sam.

-------------------------------
¹ Prim. dr. Albin Smole, Vračunanje daril in volil v dedni delež ter zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža, Pravnik, št. 3-4/1964.
² Pritožbena sodišča so se s tem ukvarjala tudi v zadevah VSL I Cp 174/2018, VSL II Cp 641/2018 in VSL I Cp 2709/2017, vendar pa se iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, naslovno sodišče s temi stališči v celoti ne strinja.

Datum zadnje spremembe:

11.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 641/2018
• VSC Sklep I Cp 302/2020
• VSL sodba I Cp 1243/99