VSK Sodba I Cp 612/2018

Jedro

Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti in strahu. Udeležba tožnika kot motorista v promerni nesreči.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba:

- v I. točki izreka spremeni tako, da se znesek odškodnine v višini ”29.500,00 EUR“ nadomesti z zneskom ”30.500,00 EUR“ ter

- v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov v višini ”2.538,20 EUR“ nadomesti z zneskom ”2.547,04 EUR“;

sicer pa se pritožba zavrne in v izpodbijanem a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora toženka plačati tožniku znesek 29.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2011 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženki je še naložilo, da mora povrniti tožniku 2.538,20 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper to sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni sledilo njegovemu dokaznemu predlogu za pritegnitev izvedenca psihiatrične (in infektološke) stroke, temveč se je zadovoljilo z izvedencem specialistom kirurgije in travmatologije. Meni, da bi le izvedenec psihiatrične stroke lahko najbolj verodostojno podal izvedensko mnenje o posledicah ugotovljene posttravmatske stresne motnje z depresivnim sindromom. S tem, ko sodišče prve stopnje ni sledilo temu dokaznemu predlogu, je bilo tožniku onemogočeno, da bi v celoti dokazal obseg utrpele nepremoženjske škode, s trajnimi posledicami v njegovi duševni sferi. Posledično je tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in zmotno uporabljeno materialno pravo. V nadaljevanju izpodbija višino odmerjene odškodnine iz naslova telesnih bolečin, strahu in zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem mu je sodišče prve stopnje priznalo odškodnino v višini 19.000,00 EUR, meni pa, da je glede na utrpelo škodo, katastrofalne posledice ter vse nevšečnosti upravičen vsaj do odškodnine v višini 29.000,00 EUR. Iz naslova strahu mu je sodišče prve stopnje priznalo odškodnino v višini 3.000,00 EUR, tožnik pa meni, da mu gre odškodnina v vtoževanem znesku 5.000,00 EUR. Tudi za odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki mu je bila priznana v višini 35.000,00 EUR, meni, da mu pripada v višjem znesku (vsaj 45.000,00 EUR). V zvezi s tem navaja, da je pri njem prišlo do drastičnega zmanjšanja trajnih življenjskih aktivnosti, njegova noga je v katastrofalnem stanju, mu otrpne, v njej nima motorike in ne more počepniti. Prav tako ne more dlje časa hoditi oziroma stati, vstavljene ima implantate. Zaradi vsega tega je živčen, razdražljiv in nejevoljen, kar je vse objektivno potrdil izvedenec V.. Pritožniku se je tudi razvila posttravmatska stresna motnja z depresivnim sindromom, ki zahteva zdravljenje pri psihiatru in ga še dodatno ovira v aktivnostih vsakdanjega življenja. Priglasil je stroške podane pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik kot motorist dne 26. 7. 2006 udeležen v prometni nesreči. V tej nezgodi je utrpel zlom leve stegnenice, zdrobljeni zlom leve goleni, zlom baze prve dlančnice leve roke in odkrhanje zunanje vzdolžne vezi levega gležnja. Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je uveljavljal odškodnino (denarno satisfakcijo) v znesku 38.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je priznalo znesek v višini 19.000,00 EUR (slabih 18 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji). V razlogih izpodbijane sodbe (10. točka obrazložitve) je povzelo trajanje in intenziteto telesnih bolečin, v 11. točki obrazložitve pa je opisalo potek zdravljenja oziroma posamezne zdravstvene posege ter številne neprijetnosti in nevšečnosti, ki so bile s tem povezane. Po mnenju pritožbenega sodišča je pri odmeri odškodnine ustrezno upoštevalo bistvene značilnosti konkretnega primere ter dosojeni znesek tudi ustrezno objektiviziralo. Podobna višina odškodnine (v znesku okrog 18 povprečnih neto plač) je bila namreč priznana tudi v smiselno primerljivih zadevah II Ips 436/2007 in II Ips 888/2007.

5. Glede denarne odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti je tožnik zahteval 55.000,00 EUR, sodišča prve stopnje pa mu je priznalo 35.000,00 EUR (slabih 33 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji). Pravilno je ugotovilo, da so poškodbe pustile pri tožniku določene trajne posledice, ki se kažejo na anatomskem, funkcionalnem in duševnem področju ter jih v 18. in 19 točki obrazložitve tudi podrobneje opisalo. Zaradi tega tožnik zagotovo prestaja in bo prestajal duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, vendar pa v pritožbi neutemeljeno navaja, da mu je sodišče prve stopnje iz tega naslova prisodilo prenizko odškodnino. Obravnavani primer je namreč primerljiv z zadevo II DoR 353/2017, kjer je bila za smiselno podobno zmanjšanje življenjskih aktivnosti (s prav tako razvito depresivno simptomatiko) priznana odškodnina v višini (okrog) 33 povprečnih neto plač. Po mnenju pritožbenega sodišča je torej sodišče prve stopnje tudi v tem delu ugotovljene konkretne okoliščine in individualne posebnosti tožnika ustrezno umestilo v objektivne okvirje ter odmerilo odškodnino v primernem znesku.

6. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje v postopek pritegniti še izvedenca specialista psihiatrične¹ stroke, ki bi lahko najbolj verodostojno podal svoje mnenje o posledicah posttravmatske stresne motnje z depresivnim sindromom ter s tem ustvaril kompletno sliko duševnega stanja tožnika. Prvostopenjsko sodišče je v tej pravdni zadevi izvedensko delo zaupalo Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti, strokovnjak te ustanove, ki je konkretno mnenje izdelal (prof. dr. V.) pa je ugotovil, da se je pri tožniku razvila omenjena anksiozno - depresivna reakcija, zaradi katere se občasno zdravi pri psihiatru in ki ga dodatno ovira v njegovih fizičnih in mentalnih aktivnostih. To okoliščino je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Glede zavrnitve podanega predloga za postavitev izvedenca psihiatrične stroke je tudi pravilno pojasnilo, da je tožnik v svojih pripombah na izdelano izvedensko mnenje zgolj (pavšalno) predlagal, da se glede na opisane psihične težave in posledice pritegne v predmetni postopek še izvedenec psihiatrične stroke², brez ustrezne konkretizacije, da so (in zakaj so) ugotovitve izvedenca V. neustrezne ali nezadostne. Predlog, da naj sodišče prve stopnje angažira novega izvedenca, torej ni bil podkrepljen z ustreznimi razlogi oziroma je sodišče prve stopnje razumno in utemeljeno pojasnilo, zakaj temu dokaznemu predlogu ni sledilo. Zatrjevana procesna kršitev ni podana, posledično pa ni utemeljen niti pritožbeni očitek o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, niti očitek o zmotni uporabi materialnega prava.

7. Za pretrpljeni strah je tožnik zahteval odškodnino v višini 5.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je priznalo 3.000,00 EUR (2,8 povprečnih neto plač). Po mnenju pritožbenega sodišča pritožnik v tem delu upravičeno opozarja, da obseg in intenziteta prestanega strahu utemeljuje odmero odškodnine v višjem znesku. Tožnik je namreč utrpel intenziven primarni strah, zatem pa je trpel še relativno intenziven sekundarni strah, ki ga je s pojemajočimi učinki spremljal vse do zaključka zdravljenja v decembru 2008 (dobri dve leti in štiri mesece). Po mnenju izvedenca se je občutek (sekundarnega) strahu, zaradi neznanega vzroka vročinskih stanj in bolečin v levem kolenu, intenziviral še v letu 2014, po postavljeni diagnozi v letu 2016 (osteitis oziroma osteomielitičen proces) pa je tožnik trpel še nadaljnji (občasno intenzivni) strah zaradi nejasne prognoze, poteka in uspešnosti zdravljenja. Glede na opisane okoliščine pritožbeno sodišče ocenjuje, da je upravičen do celotnega vtoževanega zneska, torej do odškodnine v višini 5.000,00 EUR (približno 4,7 povprečnih neto plač).

8. V tem delu je torej pritožbi ugodilo in glede na ugotovljeno 50 % odgovornost toženke izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da je namesto odškodnine v višini 29.500,00 EUR tožniku priznalo odškodnino v višini 30.500,00 EUR (5. alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Zaradi tega se je končni uspeh tožnika povečal na 42,97 %, zato je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških pred sodiščem prve stopnje, v III. točki izreka izpodbijane sodbe. V skladu s tem mora toženka namesto zneska 2.538,20 EUR povrniti tožniku 2.547,04 EUR pravdnih stroškov. V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu, pa je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. in drugi odstavek 350. člena ZPP).

9. Ker je tožnik s pritožbo uspel zgolj v manjšem delu, je pritožbeno sodišče še odločilo, da sam krije svoje pritožbene stroške (smiselno drugi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

-------------------------------
¹ Glede odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev izvedenca infektološke stroke pritožba ne poda nobenih vsebinskih razlogov.
² Zapis tožnika na 4. strani pripravljalne vloge z dne 16. 11. 2016 in 4. strani pripravljalne vloge z dne 30. 4. 2018.

Datum zadnje spremembe:

11.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 1851/2020
• VSL Sodba II Cp 1889/2017
• VSK Sodba I Cp 406/2019