VSK Sklep I Cp 209/2020

Jedro

V konkretnem primeru gre za opravilo, ki ga ni mogoče šteti kot nenadomestno obveznost (odstranitev ograje in kolov), pač pa to lahko opravi tudi kdo drug, in se v takem primeru odpravi izvršba skladno z določbami 225. člena ZIZ. Takega predloga tožeča stranka ni podala, ni torej predlagala primernega sredstva zavarovanja ter je zato predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, po katerem naj bi se prvi toženki naložilo, da je dolžna v roku 8 dni od prejema začasne odredbe iz služnostne poti odstraniti ograjo s koli, ki se nahaja na kolovozni poti na severozahodnem delu parc. št. 1 k.o. Ž. in na prehodu iz parc. št. 1 na parc. št. 2, obe k.o. Ž. in vzpostaviti ovir prosto služnostno pot (točka I izreka). Prepovedalo naj bi se ji, da na pot postavi novo ograjo ali druge ovire, ki bi onemogočile nemoteno uporabo služnostne poti za vožnjo s traktorjem in traktorskimi priključki, kosilnico, avtomobilom in avtomobilskimi priključki, mopedom in peš hojo, realizirati pa mora prvo točko izreka začasne odredbe, sicer se za primer kršitve ali nerealizacije iz prve točke izreka začasne odredbe, prvotoženi stranki določi plačilo denarne kazni v višini 5.000,00 EUR (točka II izreka).

2. Zoper sklep se je tožeča stranka pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sklep tako spremeni, da se predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožeča stranka je, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, verjetnost zahtevka izkazala. Prav tako z realizacijo začasne odredbe tožena stranka ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi z izdajo začasne odredbe nastale tožencema. Napačno pa je zaključilo, da v obravnavani zadevi ne gre za nenadomestno obveznost, zato naložitev denarne kazni in njena izterjava po uradni dolžnosti ni dopustna. Zaključilo je, da bi izvršba smela teči le po 225. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), tako, da bi sodišče pooblastilo tožnika, da na stroške prve toženke zaupata to delo nekomu drugemu ali pa ga opravita sama, a tega nista predlagala.

3. Pritožnika menita, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Opozarjata na stališče Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi I Cp 2391/2015, ki je v podobnem primeru sprejelo drugačno odločitev, upnik bi lahko izbral način, ki je možen oziroma manj škodljiv za dolžnika ter primerjalo ureditev iz 34., 225. in 226. člena ZIZ. Tožeča stranka je predlagala odstranitev ograje s koli preko poti, kar naj izvrši prvi toženec. Ograja nima vrat, v enotnem delu je napeljana čez služnostno pot. Mreža tudi sicer v večjem delu obkroža celotno nepremičnino prvega toženca. Gre za odločitev o ograji kot celoti. Tožeča stranka bi z rezanjem ali odmotavanjem mreže na poti lahko posegla v lastnino tožene stranke in povzročila materialno škodo. Poseg bi predstavljal poseg v lastninsko pravico. Tožeča stranka je zato s predlagano začasno odredbo želela doseči najprimernejši oziroma najcenejši način. Če pa je že sodišče ugotovilo, da predlagano izvršilno sredstvo glede na dejansko stanje ni možno, bi moralo v okviru materialnoprocesnega vodstva pozvati tožečo stranko, da ustrezno dopolni predlog.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni pravdni zadevi je tožeča stranka vložila tožbo, predlagala je tudi izdajo začasne odredbe. Obveznost v zvezi z začasno odredbo se nanaša na nedenarno terjatev, odstranitev ograje s koli. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča, da gre v konkretnem primeru za opravilo, ki ga ni mogoče šteti kot nenadomestno obveznost, pač pa to lahko opravi tudi kdo drug, in se v takem primeru opravi izvršba skladno z določbami 225. člena ZIZ. Takega predloga tožeča stranka ni podala, ni torej predlagala primernega sredstva zavarovanja ter je zato predlog za izdajo začasne odredbe pravilno zavrnjen (primerjaj tudi razloge v odločbah višjih sodišč VSL II Ip 1939/2018, VSM I Ip 317/2017 ter VSM I Ip 1135/2016, ki jih je citiralo že sodišče prve stopnje). Sklicevanje pritožbe na odločbo VSL I Cp 2391/2015 je neutemeljeno, šlo je za specifično situacijo, ko je bilo treba odstraniti vozilo, kjer je bilo izpostavljeno, da ima ključe vozila le toženec, ki bi zato najlažje opravil izvršilno dejanje. Pritrditi tudi ni očitku, da bi moralo prvostopenjsko sodišče v okviru materialnoprocesnega vodstva pozvati tožečo stranko, da ustrezno dopolni predlog. Predlog je bil vsebinsko napačen, neutemeljen, sodišče ga je pravilno zavrnilo, materialno procesno vodstvo ni na mestu (prim. tudi Neža Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, IUS Software 2015, stran 156, sklep VSM Ip 316/2017, ...). Da je v postopku zavarovanja zaradi hitrosti postopka zelo omejeno materialno procesno vodstvo, ki je v primerih, ko ni naroka za obravnavo predloga ali ugovora, celo izključeno ter je na stranki, ki zahteva hitro in učinkovito zavarovanje svoje terjatve, breme pravilne in popolne priprave ustreznega predloga tako glede same terjatve, ki naj se zavaruje, sredstva zavarovanja in povezave med njim in terjatvijo, se je že izrekla sodna praksa (npr. odločbe VSC II Cpg 249/2016, VSL II Cp 2942/2015, VSL II Cp 1066/2013). Predlagatelj začasne odredbe pa lahko vloži nov predlog s primernim sredstvom zavarovanja.

6. Pritožbeni razlogi niso podani ter je pritožbeno sodišče, ki tudi uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena in drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ).

Datum zadnje spremembe:

11.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSK sklep II Cp 38/2004
• VSL sklep III Cp 208/95
• Sodba U 735/93