VSK Sodba Cp 819/1997

Jedro

Negatorno opustitveno tožbo po 42. čl. ZTLR ima na razpolago lastnik proti tretjemu, ki kakorkoli neutemeljeno posega v lastninsko pravico in ga s temi posegi vznemirja. Tožeča stranka torej mora dokazati lastninsko pravico in da je tožena stranka posegla v lastninsko pravico. Sam poseg v prostor v določenem primeru ni sporen. Tožeči stranki pa ni uspelo dokazati, da ima na hodniku (portonu) in prostoru za njim v stanovanjski hiši na stavbni parceli št. 1 k.o. D. lastninsko pravico. Lastninsko pravico na omenjenem prostoru je izkazala tožena stranka in to na podlagi priposestvovanja.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se kot neutemeljena zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek po katerem se tožencem prepoveduje vznemirjati tožečo stranko v njeni lastninski pravici stanovanjske hiše na stavbni parceli št. 1 k.o. D., zlasti pa z razširitvijo obokanega portona v pritličju navedene stanovanjske hiše z lesenimi vrati in namestitvijo betonske prečke namesto prvotnega oboka ter zamenjavo prvotnih lesenih vrat z lesenimi vrati pravokotne oblike, kasneje pa z žeznimi vrati pravokotne oblike, ki se nahajajo na severni strani tega stavbnega objekta, kot tudi uporabljati tako razširjeni in spremenjeni prostor ter prostor za njim za potrebe garaže. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna izročiti in prepustiti tožeči stranki hodnik, in prostor, ki se nahaja v pritličju stanovanjske hiše stoječe na parc. št. 1 k.o. D., ki se nahaja na severni strani stanovanjske hiše v stanje, kakršen je bil pred razširitvijo in zamenjavo obokanega portona z lesenimi vrati v porton oziroma vrata z betonsko prečko oziroma z lesenimi vrati pravokotne oblike oziroma železnimi vrati pravokotne oblike. Tožečo stranko je sodišče obvezalo, da mora toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 84.130,00 SIT z zamudnimi od dneva izdaje sodbe do plačila.

2. Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka po svoji pooblaščenki zaradi zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Po mnenju tožeče stranke je odločitev sodišča materialnopravno napačna, kajti predmet etažne lastnine je lahko samo stanovanje in ne posamezen prostor ali soba, kot je v konkretnem primeriu prostor za portonom. Sklicuje so na določila 12. člena Stanovanjskega zakona ter na dosedanjo sodno prakso. Nesprejemljivi so zaključki sodišča prve stopnje, da spada porton in prostor za njim k hiši tožencev. Sodišče se je spustilo v presojo identitete parcelnih meja po starih in novih mapnih kopijah, kar je po mnenju tožeče stranke nedopustno. To nima pooblastila da ugotavlja identiteto parcelnih meja in parcelnih številk, kar lahko opravlja le geodetska uprava. Pri tem pa sodišče pozablja, da so se mapne kopije iz prejšnjega stoletja spreminjale in upoštevati je potrebno vse spremembe od leta 1821 pa do danes. Če se sledi zaključku sodišča prve stopnje glede katastrskih meja, potem je tudi smiselno vprašanje zakaj toženci oziroma njihovi predniki pred drugo svetovno vojno in tudi po njej niso nikdar zahteval izročitve prostora nad prehodom, v katerem so imeli tožnikovi predniki vedno bivalne prostore in so imeli vedno ta prostor v posesti. Nadalje se sprašuje, kako je sodišče prišlo do zaključka, da tudi fasada kaže na to, da je sporni prostor last tožene stranke. Tožeča stranka je v spis predložila fotografije spornega prostora oz. bolje fasade, ko sprememb še ni bilo in v času, ko je prišlo do zamenjave vrat portona in posegov na fasado, katerih posledica je bila intervencija tožnikove stare matere in ta pravdni postopek. Vprašljivost sklepa sodišča pa je podana tudi iz fotografije iz oktobra 1968. Tudi na novejših fotografijah sodišče hote ali nehote spregleda, da imata sosednji fasadi na stavbah okrasno "borduro", ki je na strani tožnikov višja od tiste na strani tožene stranke. Tožeča stranka je sodišču predložila tudi poročilo o vojni škodi in pomoči, ki so jo prejeli njegovi predniki za popravilo hiše. Pove, da je bila pomoč zavezniške vojaške uprave le del potrebnega materiala. Skrb za obnovo hišo so prevzeli tožnikovi predniki, jo obnovili in se vanjo vselili. Tožnikovi predniki so imeli torej v posesti tudi fasado, ki je bila ob obnovi ometana. Do sporov med njimi in predniki tožencev, pri obnovi do sporov ni prišlo, kar pomeni, da so toženci priznavali lastništvo na zgradbi kot celoti, sicer bi tudi sami prevzeli določene obveznosti pri obnovi ali pa vsaj se sprli s tožnikovimi predniki ob obnovi, kolikor bi zatrjevali lastništvo nad portonom, fasado in prostorom za portonom. Obnova hiša je očitno zunanja manifestacija lastništva in gre za konkreten dokaz o posesti nepremičnine in tudi fasade, portona in prostora, ki so bili vsi predmet obnove po 2. svetovni vojni. Tožeča stranka pa je tudi vseskozi poudarjala dejstvo, da je bila vodovodna pipa na dvorišču tožene stranke približno 2 metra od prehoda in je služila tudi za potrebe hiše tožene stranke. Tožeča stranka tudi meni, da je nepravilna ocena sodišča, ki zatrjuje, da sodni postopek dokazuje spornost posesti. Tožnikova stara mati je skušala zadevo rešiti pri poravnalnem svetu krajevne skupnosti, kot to dokazuje listina v spisu. Tožeča stranka izrecno meni, da tožena stranka ni mogla priposestvovati prostora za portonom, ker soba ne more biti predmet etažne lastnine in podrejeno, ker ni podana dobra vera in čas potreben za priposestvovanje lastninske pravice.

3. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki se sicer strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, je pa odgovor povsem neupošteven v delu, ko si tožena stranka po svoje razlaga predhodno odločitev pritožbenega sodišča.

4. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

5. Negatorno opustitveno tožbo po 42. čl. ZTLR ima na razpolago lastnik proti tretjemu, ki kakorkoli neutemeljeno posega v lastninsko pravico in ga s temi posegi vznemirja. Tožeča stranka torej mora dokazati lastninsko pravico in da je tožena stranka posegla v lastninsko pravico. Sam poseg v prostor v določenem primeru ni sporen, saj tožena stranka zatrjuje, da ga ima v posesti najmanj 20 let, tako sama, kot po svojih pravnih prednikih, pa tožeči stranki ni uspelo dokazati, da ima na hodniku (portonu) in prostoru za njim v stanovanjski hiši na stavbni parceli št. 1 k.o. D. lastninsko pravico. Lastninsko pravico na omenjenem prostoru je izkazala tožena stranka in to na podlagi priposestvovanja. Sporno vprašanje, ki ga vidi tožeča stranka in ponavlja v pritožbi, pa je vprašanje etažne lastnine na portonu in prostoru za njim, v hiši tožnikov. Stanovanjski zakon v določenem primeru ne pride v poštev, (čeprav interpretacija tega, kot jo ponuja pritožba tudi ne drži), saj gre za vprašanje etažne lastnine kot elementa lastninske pravice po 1. odst. 3. čl. ZTLR, ki je na tem področju priznana (vpliv italijanskega prava, kateri je imel lastnino na delu hiše urejeno v civilnem zakoniku). Zato tudi v pritožbi sklicevanje na obstoječo sodno prakso ne drži, saj odločbe, katere pritožba citira, se ne nanašajo na etažno lastnino na delu stanovanjske hiše. Razlogi prvostopne sodbe glede lastninske pravice tožencev na omenjenih dveh prostorov na podlagi priposestvovanja so jasni in prepričljivi ter jih pritožbeno sodišče sprejema v celoti. Pritožba zgolj polemična do zaključkov sodišča prve stopnje teh ne more izpodbiti. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo na podlagi izpovedi številnih prič, da so posest nad portonom in prostorom za njim vedno imeli toženci, oziroma njihovi pravni pradniki in to izključno preko 20 let. Samo v podkrepitev zaključkov o izključni posesti tožencev nad spornim prostorom je sodišče prve stopnje uporabilo primerjavo starega stanja, mapnih kopij oziroma numeracij, kar gotovo lahko stori in enako velja tudi za vpogled v barvne fotografije (B9 in B10 ter A5 in A6). Poročilo o vojni škodi, na katerega se pritožnica ponovno sklicuje, ne pove nič konkretnega, saj gre le za grafične prikaze načrtov, sam poseg v sporni prostor pa je tožena stranka tožeči stranki preprečila, kar pa tudi ni sporno. Sama ureditev fasade pa za etažno lastnino nad omenjenim prostorom nima ključnega pomena. Dobrovernost posesti se predpostavlja, zato bi morala tožeča stranka izkazati slabo vero tožencev, kar pa ji ni uspelo, saj samo zatrjuje, da je bila posest tožencev nedobroverna. Ponovno se sklicuje na listino oziroma spor pred poravnalnim svetom Krajevne skupnosti D. To listino je sodišče vpogledalo, vendar ne izkazuje, da bi do spora konkretno prišlo zaradi posesti nad omenjenim spornih prostorom. Materialnopravna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in ker to sodišče tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je to pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (čl, 368. ZPP).

Datum zadnje spremembe:

17.07.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 30/99
• VSL sodba I Cp 1196/2011
• VSL Sodba II Cp 1277/2017