VSK Sodba Cpg 495/1995

Jedro

Revizijski postopek pa Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l. RS štev. 55/92, 7/93 in 31/93, v nadaljevanju ZLPP) je namenjen reviziji lastninskega preoblikovanja in ga je mogoče opraviti glede na situacije določene v 1. odst. 48. člena ZLPP. V 2.odst. tega zakonskega določila pa so navedeni primeri, ko lahko predlagatelji ocenijo, da obstoji utemeljen sum, da je prišlo do oškodovanja družbene lastnine. V takih primerih revizijski organ opravi postopek revizije, to pomeni, da navedeni primeri še ne pomenijo, da je tudi dejansko prišlo do oškodovanja družbene lastnine. To mora tožeča stranka šele dokazati v pravdi.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Predlog tožene stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem je ta zahtevala naj se ugotovi, da odločba Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje štev. 390-27/93-II z dne 18.5.1995 v izreku pod točko I. 1. s katero je tožeči stranki naloženo, da mora povečati kratkoročne terjatve do delavcev za 66.302.350,00 SIT ter v enakem znesku povečati družbeni kapital, nima pravne podlage. Nadalje tudi, da citirana odločba v izreku pod točko I.4. s katero je toženi stranki naloženo, da mora povečati kratkoročne terjatve do delavcev v znesku 3.869.939,00 SIT ter v enakem znesku povečati družbeni kapital, nima pravne podlage. Določbi odločbe Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje štev. 380-27/93-II z dne 18.5.1995 se v omenjenem izreku odpravita. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka. Tožeči stranki pa je naložilo, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 351.690,00 EIT.

2. Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi zatrjuje, da je Ustavno sodišče v citirani odločbi presojalo skladnost z ustavo 48.a, 48.b in 48.c člena ZLPP z vidika neodplačnih prenosov družbenega kapitala, pri tem pa je v obrazložitvi zapisalo med drugim tudi, da je zakonodajalec določil dejanske stane za katere se že po zakonu domneva, da pomenijo odškodovanje družbene lastnine; seveda v okviru obveznosti, ki so obstajale že pred tem v času, na katerega se določba nanaša. V smislu take odločbe Ustavnega sodišča pa sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno podlago, ko očita tožeči stranki, da je kršila splošna načela ZOR. Tožeča stranka z izplačili regresa, izdajo komercialnih zapisov in sklenitvijo pogodb o življenjskem nezgodnem zavarovanju svojih delavcev seveda ni mogla kršiti nikakršnih splošnih načel ZOR-a, kršila pa ni niti takrat veljavnih predpisov s področja delovnega prava. Nadalje je tudi odločitev sodišča napačna, ko to v sodbi zatrjuje, da je tožeča stranka oškodovala družbeni kapital po 10. točki 48.a člena ZLPP v zvezi z Zakonom o računovodstvu, ki je tedaj, ko so bila zavarovanja sklenjena veljal. Glede 72. člena Zakona o računovodstvu, ki je v 1. odst. določa, da se v račun prihodkov in odhodkov lahko vključijo samo tisti odhodki in stroški, ki so neposredno pogoj za poravnavanje dejavnosti pravne osebe ali posledica opravljanja te dejavnosti oziroma samo tisti odhodki, ki so neposreden pogoj za ustvarjanje njenih prihodkov in katerega naj bi po mnenju sodišča prve stopnje kršila tožeča stranka s tem, da je knjižila vplačane zavarovalne premije kot odhodek podjetja, pa sodišče prve stopnje napačno uporablja materialno pravo. Tožeča stranka je namreč v spornem primeru take premije tudi plačala zavarovalnici in jih popolnoma v skladu z določili Zakona o računovodstvu tudi knjižila. Ne tožena stranka v svoji odločbi ne sodišče prve stopnje pa ni razložilo zakaj bi bilo tako ravnanje tožeče stranke nezakonito. Sodbe okrožnega sodišča ni mogoče preizkusiti. V kolikor bi veljala razlaga prvostopnega sodišča bi namreč kadarkoli lahko postalo vprašljivo tudi plačevanje premij za kolektivno nezgodno zavarovanje delavcev. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni in zahtevku tožeče stranke ugodi v celoti, podrejeno pa pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila ter v celoti prerekala pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ob preizkusu sodbe v mejah pritožbenih razlogov ter v mejah razlogov po 2. odst. 365. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da v pritožbi uveljavljani razlogi niso podani. Revizijski postopek pa Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l. RS štev. 55/92, 7/93 in 31/93, v nadaljevanju ZLPP) je namenjen reviziji lastninskega preoblikovanja in ga je mogoče opraviti glede na situacije določene v 1. odst. 48. člena ZLPP. V 2.odst. tega zakonskega določila pa so navedeni primeri, ko lahko predlagatelji ocenijo, da obstoji utemeljen sum, da je prišlo do oškodovanja družbene lastnine. V takih primerih revizijski organ opravi postopek revizije, to pomeni, da navedeni primeri še ne pomenijo, da je tudi dejansko prišlo do oškodovanja družbene lastnine. To mora tožeča stranka šele dokazati v pravdi. V tem pa se 2. odst. 48. člena ZLPP razlikuje od 48. a člena ZLPP sprejetega z novelo zakona in kateri velja za to pravdno zadevo. V tem zakonskem določilu so navedene zakonske domneve oz. primeru, ko se šteje, da je bila družbena lastnina odškodovana. Seveda pa ima nasprotna stranka možnost nasprotnega dokaza, to je dokazuje in dokaže dejstva, iz katerih izhaja neresničnost zakonite domneve. Tega pa tožeči stranki v omenjenem postopku ni uspelo dokazati oz. celo tega tožeča stranka niti ni dokazovala. Po 6. točki 48. a člena ZLPP je podjetje lahko izplačalo regres za letni dopust delavcem v višini, ki ne presega brutto plače zaposlenega delavca. Ta pa je znašala 43.318,000 SIT na delavca. Tožena stranka pa je v letu 1992 izplačala regres, ki za 11.228.905,00 SI presega omenjeni znesek. Poleg tega pa je obračunavala zaposlenim regres še v višini petkratne mesečne plače, kar skupaj znaša 51.079.580,00 SIT. To pomeni oškodovanje družbene lastnine, saj se je na ta način družbeni kapital zmanjšal. Tega tožeča stranka ne zanika, prav tako nasprotnega tudi ni dokazala. Tudi pri plačilu premij za življenjsko zavarovanje vodilnih delavcev v znesku 3.869.939,00 SIT gre za oškodovanje družbene lastnine po 10. točki 48. a člena ZLPP, saj je to osebno zavarovanje. Upravičenci iz zavarovanja so fizične osebe, to je delavci tožeče stranke, zato se premije niso mogle izplačevati iz sredstev pravne osebe, ampak bi upravičenci iz zavarovanja te premije morali izplačevati iz lastnih sredstev. Tudi na ta način je bilo družbeno premoženje oškodovano, kar tožeča stranka ne zanika, enako tudi ni izkazala, da to dejanje ne predstavlja zmanjšanje družbenega kapitala. V pritožbi ponovno zatrjuje, da za vsa dejanja, ki so bila izvršena v letu 1992 ne more veljati novela ZLPP. Za sodišče prve stopnje je citiralo odločbo Ustavnega sodišča RS štev. 32/94, s katero je bilo ugotovljeno, da določbe 48. a, 48. b in 48.c člena ZLPP niso v neskladju z ustavo in to s 155. členom ustave, ki prepoveduje retroaktivno veljavo pravnih aktov. Domneve oškodovanje družbene lastnine po 48. a členu ZLPP torej ne učinkujejo retroaktivno, kot še vedno meni tožeča stranka. Zakaj je temu tako, je obširno obrazloženo v citirani odločbi in pritožbeno sodišče razlogov ne bo ponavljalo. Sodišče prve stopnje tudi sodbe ni oprlo na razloge iz Zakona o obligacijskih razmerjih, ampak je samo povzelo razlago ustavne odločbe, V pritožbi zatrjevane trditve, da ni bil kršen Zakon o računovodstvu niso sprejemljive, vendar pa tudi niso pravno relevantne za presojo tega spora, ker oškodovanje družbene lastnine pomenijo sama dejanja tožeče stranke, s katerimi je zmanjšala družbeni kapital. Posredno pa je bil pri plačilu zavarovalnih premij tudi kršen zakon o računovodstvu, kajti tožeča stranka je plačilo teh premij izkazovala kot stroške pravne osebe, kar pomeni, da je knjižila neresnično dejstvo. Pritožba tožeče stranke iz navedenih razlogov ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP).

6. Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo, kajti odgovor na pritožbo za razjasnitev zadeve, ni bil potreben.

Datum zadnje spremembe:

03.07.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 13/97
• VSK Sodba Cpg 125/1998
• Sodba Ur 50/93