VSK Sodba Cpg 463/1995

Jedro

Ne glede na morebitno utemeljene učitke prvotoženi stranki, da ni poskrbela za smotrno uporabo družbenih sredstev, pa pritožbeno sodišče meni, da tako ravnanje še ne more pomeniti razloge za razveljavitev določene pogodbe.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se razveljavi posodbena pogodba, sklenjena med prvo in drugotoženo stranko, in da je drugotožena stranka dolžna plačati prvotoženi stranki za 6 apartmajev mesečno najemnino v znesku 50.500,00 SIT od 1.6.1992 do dneva izročitve apartmajev. Glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženima in sicer prvotoženi v znesku 152.390,00 SIT ter drugotoženi v znesku 226.297,00 SIT, vse v 8-ih dneh.

2. Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi. V pritožbi navaja, da je iz navedb v revizijskem poročilu SDK in iz navedb v sami tožbi razvidno, koliko znaša oškodovanje družbenega premoženja. Najnižja mesečna najemnina za apartmaje bi znašala 1.200 DEM oz. 84.000,00 SIT v protivrednosti, medtem ko je prvotožena stranka oddala drugotoženi stranki v uporabo 6 počitniških apartmajev za dobo 50 let neodplačno. Na ta način pa prvotožena stranka ni poskrbela za ekonomsko smotrno uporabo družbenih sredstev in s tem kršila določilo 5. člena ZOR. Prav tako pa tudi ni ravnala s skrbnostjo dobrega gospodarja, kar je v nasprotju z določilom 18. člena ZOR. Če drugotoženi stranki posojanje počitniške kapacitete res prinaša finančno izgubo, bi morala sporne počitniške kapacitete tudi drugotožena stranka ponuditi na turističnem trgu in doseči ustrezne finančne učinke.

3. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede bistvene okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, ki bi jo pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Ne glede na morebitno utemeljene učitke prvotoženi stranki, da ni poskrbela za smotrno uporabo družbenih sredstev, pa pritožbeno sodišče meni, da tako ravnanje še ne more pomeniti razloge za razveljavitev določene pogodbe. Določilo 5. člena ZOR o uporabi družbenih sredstev v obligacijskih razmerjih je načelnega značaja, ki nima nobene konkretne sankcije. V poštev pa niti ne pride določilo 18. člena ZOR, na katero se tudi sklicuje tožeča stranka, saj to določilo govori le o skrbnosti ravnanja pri izpolnjevanju obveznosti in uveljavljanju pravic, ne pa pri sklepanju samih pogodb. Ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da pri posodbeni pogodbi, ki sta jo glede apartmajev sklenili prva in drugotožena stranka, ni šlo za navidezno pogodbo, ki bi prikrivala kakšno drugo, npr. darilno pogodbo, pa tožeča stranka v pritožbi niti ne pobija. Za trditev, da je sama posodbena pogodba, s katero je prvotožena stranka odstopila drugotoženi stranki v brezplačno uporabo 6 apartmajev, sama po sebi neveljavna, pa ni nobene materialnopravne opore. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

02.07.2020

Podobni dokumenti:

• Sklep III Ips 32/96
• Sodba III Ips 13/97
• Sodba III Ips 114/2003