VSK Sklep II Kp 6544/2019

Jedro

Sodišče je nastanek poškodbe zob zanesljivo ugotovilo z drugimi izvedenimi dokazi, zato zavrnitev dokaznega predloga, ki se nanaša na ugotavljanje istega dejstva, ni pomenila kršitve pravice do obrambe.

Ločeno od vprašanja načina nastanka poškodb zobovja je sodišče prve stopnje obravnavalo vprašanje njihove intenzivnosti (teže) in zaključilo, da ta ni bila takšna, da bi pomenila lahko telesno poškodbo. Ker pa je takšno poškodbo pomenil zlom nosu, ki ga je oškodovanec utrpel v sklopu istega historičnega dogodka, zagovornica neutemeljeno zatrjuje, da bi moralo sodišče poškodbe zob iz opisa kaznivega dejanja izpustiti. Zaradi povzročene poškodbe nosu je namreč celota vseh poškodb, za katere je sodišče z gotovostjo ugotovilo, da jih je oškodovanec utrpel z udarci obdolženca, pomenila lahko telesno poškodbo, in kot taka sodi v opis kaznivega dejanja.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega M.B. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sklep o sodnem opominu sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi mora kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v višini 75,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje obdolžencu za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ‑1 izreklo sodni opomin in mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka.

2. Zoper tak sklep se pritožuje obdolženčeva zagovornica iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti še zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in kršitve načela in dubio pro reo. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v smeri pritožbenih navedb, pri tem pa ni zasledilo kršitev, ki jih zatrjuje zagovornica. Sodišče prve stopnje je kritično ocenilo izvedene dokaze ter se izčrpno opredelilo do dejstev, odločilnih za sprejem pravilne odločitve, na podlagi katere je izreklo opozorilno sankcijo. V sklepu ni zaslediti nasprotja med opisom kaznivega dejanja in obrazložitvijo razlogov glede poškodbe zob oškodovanca, ki ga zatrjuje zagovornica. Ta navaja, da sodišče v postopku ni preverjalo, ali je imel oškodovanec zobe okrušene že pred obravnavanim dogodkom, navedlo pa je tudi, da navedena poškodba že na podlagi ugotovitev izvedenca ni dosegla tolikšne intenzivnosti, da bi zadostila kriterijem (zakonskim znakom) za lahko telesno poškodbo, kljub temu pa je poškodbo očitno subsumiralo pod znake obravnavanega kaznivega dejanja. S tem naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka (11. točka prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku – ZKP) in kršitev kazenskega zakona, z zavrnitvijo dokaznega predloga za dopolnitev izvedenskega mnenja in morebitnim zaslišanjem izvedenca pa tudi kršitev obdolženčeve pravice do obrambe kot relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

5. Navedbe nimajo podlage v spisu in vsebini izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, da je obdolženi z udarcem z roko proti nosu oškodovanca temu zlomil nosno kost, z udarcem s kolenom proti ustom pa mu poškodoval zobe, pri čemer je prva poškodba dosegla intenziteto lahke telesne poškodbe (začasno okvarjeno zdravje, začasno zmanjšana zmožnost za delo in začasno prizadetost njegove zunanjosti zaradi poškodbe nosu), druga pa ne (11. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Sklepanje je utemeljilo s skladnostjo izpovedi oškodovanca z ugotovitvami izvedenca o načinu nastanka poškodb, obrazložilo pa je tudi, zakaj ni bilo mogoče slediti obdolženčevemu zagovoru, da je do poškodbe nosu prišlo pri preusmeritvi z metom in padcem obeh na tla (10. točka obrazložitve). Nastanek poškodb, tudi zob, je torej ugotavljalo v dokaznem postopku in se do ugotovljenih dejstev tudi opredelilo.

6. Nadalje ne drži pritožbena navedba zagovornice, da je sodišče prve stopnje dokazni predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja z ogledom oškodovančeve zobozdravstvene kartoteke zavrnilo z obrazložitvijo, da okruški zob ne predstavljajo elementa obravnavanega kaznivega dejanja. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da je zavrnitev v prvi vrsti utemeljilo s tem, da je že na podlagi ostalih izvedenih dokazov z gotovostjo zaključilo, da je do poškodb zobovja oškodovanca prišlo ob obravnavanem dogodku. Sodišče je torej nastanek poškodbe zob zanesljivo ugotovilo z drugimi izvedenimi dokazi (3. točka obrazložitve), zato zavrnitev dokaznega predloga, ki se nanaša na ugotavljanje istega dejstva, ni pomenila kršitve pravice do obrambe. Ločeno od vprašanja načina nastanka poškodb zobovja je sodišče prve stopnje obravnavalo še vprašanje njihove intenzivnosti (teže) in zaključilo, kot pravilno povzema tudi zagovornica, da ta ni bila takšna, da bi pomenila lahko telesno poškodbo. Ker pa je takšno poškodbo pomenil zlom nosu, ki ga je oškodovanec utrpel v sklopu istega historičnega dogodka, zagovornica neutemeljeno zatrjuje, da bi moralo sodišče poškodbe zob iz opisa kaznivega dejanja izpustiti. Zaradi povzročene poškodbe nosu je namreč celota vseh poškodb, za katere je sodišče z gotovostjo ugotovilo, da jih je oškodovanec utrpel z udarci obdolženca, pomenila lahko telesno poškodbo, in kot taka sodi v opis kaznivega dejanja.

7. V nasprotju z obrazložitvijo izpodbijanega sklepa so tudi pritožbene navedbe zagovornice, da sklep temelji zgolj na indicih, ki ne predstavljajo zaključenega kroga in ne dajejo podlage za sklepanje o naklepu obdolženca. Kot je bilo že obrazloženo, je sodišče sklep o sodnem opominu oprlo na izpoved oškodovanca in na izvedensko mnenje ter se opredelilo do nasprotujočih dokazov, predvsem izpovedi prisotnih kot prič. Dejansko stanje je bilo torej ugotovljeno na podlagi dokazov, ki sami zase kažejo na odločilna dejstva. Po presoji pritožbenega sodišča ne drži niti navedba, da je sodišče prve stopnje napravilo napačne zaključke o odločilnih dejstvih, ker je sledilo izvedenskemu mnenju, čeprav je bilo to neskladno z izpovedjo oškodovanca, ter je s tem napačno uporabilo načelo proste presoje dokazov in kršilo načelo in dubio pro reo (domnevo nedolžnosti), sklep pa nima razlogov o odločilnih dejstvih. Že iz samih pritožbenih navedb izhaja, da ima sklep o odločilnem dejstvu razloge, ki pa so po oceni zagovornice nepravilni. Zatrjevana kršitev zato ne more pomeniti bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP), temveč pomeni ponavljanje zatrjevane zmotne ugotovitve dejanskega stanja, v zvezi s čimer pa je bilo na pritožbo že odgovorjeno.

8. Sodišče prve stopnje je tudi primerno obrazložilo sklepanje o naklepu obdolženca, ki ga je utemeljilo z njegovim aktivnim ravnanjem zoper oškodovanca z udarcem po nosu, nato pa še z brco s kolenom v usta (11. točka obrazložitve). Zaradi tega se za neutemeljene pokažejo pritožbene navedbe o izključitvi protipravnosti ravnanja obdolženca, ker da se je zgolj branil pred sočasnim napadom oškodovanca z njegovo preusmeritvijo, ki je vodila v padec. Prepričljivi zaključki sodišča prve stopnje namreč potrjujejo, da so bile poškodbe posledica zavestnega ravnanja obdolženca in ne slučajna posledica padca pri obrambi, kot skuša to v pritožbi prikazati zagovornica.

9. Na podlagi zatrjevane kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je pritožbeno sodišče sklep preizkusilo še glede uporabe določb o sodnem opominu (386. člen ZKP). Sodišče prve stopnje je izrek opozorilne sankcije oprlo na zaključek, da je bil obdolženec izzvan z agresivnim ravnanjem oškodovanca, pri čemer je upoštevalo tudi, da doslej še ni bil kaznovan, ter njegovo osebnost in osebne razmere. Na tej podlagi je ocenilo, da bo sodni opomin nanj vplival v zadostni meri, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal. Upoštevaje težo kaznivega dejanja, okoliščine storitve in osebne okoliščine obdolženca se izrek sodnega opomina izkaže za utemeljenega (tretji odstavek 122. člena KZ‑1 in četrti odstavek 68. člena KZ‑1).

10. Zaradi vsega navedenega in ker v postopku ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člen ZKP), je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o sodnem opominu (tretji odstavek 450. v zvezi s 391. členom ZKP).

11. Ker obdolženi s pritožbo svoje zagovornice ni uspel, mora na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso v znesku 75,00 EUR (tar. št. 7122 Zakona sodnih taksah – ZST‑1, ob upoštevanju takse 50,00 EUR, ki jo je obdolženemu odmerilo sodišče prve stopnje po tar. št. 71112 ZST‑1).

Datum zadnje spremembe:

02.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSC sodba II Kp 24659/2012
• VSL Sodba VII Kp 6128/2016
• VSM Sodba IV Kp 45642/2016