VSK Sodba Cpg 176/2019

Jedro

Distribucijska pogodba se sicer po pravni naravi približuje prodajni pogodbi, vendar poleg elementov slednje vsebuje tudi elemente agencijske pogodbe. Distributer od svojega dobavitelja (dajalca distribucije) kupuje blago običajno v večjih in vnaprej dogovorjenih količinah, z namenom, da ga v svojem imenu in za svoj račun proda nadaljnjim kupcem in ima s prodajo na določenem območju običajno tudi priviligiran položaj, hkrati pa mu dajalec distribucije običajno pri nakupu blaga nudi tudi določene rabate. Ima pa zato distributer na drugi strani tudi določene dolžnosti v zvezi s promocijo in pospeševanjem prodaje blaga ter varstvom interesov dajalca distribucije, pogosto pa tudi z odkupom minimalnih količin blaga.

Sodišče prve stopnje je na podlagi navedb in dokazov, ki sta jih pravdni stranki podali v postopku, pogodbo med njima pravilno opredelilo kot prodajno in ne distribucijsko. Zato je pri odločanju o zahtevku glede na sedež tožeče stranke kot prodajalca na podlagi določbe 1a) člena 4 Uredbe Rim I pravilno uporabilo italijansko pravo (Codice Civile - CC). Skladno z določbo člena 2946 CC pa deset letni zastaralni rok za zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb še ni potekel.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči v roku 15 dni plačati 19.379,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega vtoževanega računa dalje (I. točka izreka), da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče v višini 19.379,18 EUR (II. točka izreka), in da je tožena stranka dolžna tožeči v roku 15 dni povrniti 2.425,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka¹. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje pri odločanju ne bi smelo uporabiti italijanskega prava. Tožena stranka je namreč že v ugovoru zoper sklep o izvršbi poudarila, da je del zahtevkov za plačilo zastaranih na podlagi določbe 349. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). To implicira, da se v zvezi z opravo plačil uporabi slovensko pravo. Sodišče pri odločitvi, katero pravo se uporabi, tudi spregleda, da je tožena stranka že v ugovoru podala neprerekane trditve, da ključev ne potrebuje, zaradi česar naj ji tožeča stranka dobavi zgolj ključavnice, in da sta se stranki dogovorili, da se bo ta praksa prodaje nepotrebnih ključev prenehala, vendar se to ni zgodilo. Tožeča stranka je bila dobro seznanjena, da stranke tožene stranke odkupujejo ključavnice brez ključev, ker so ključi tipski. Tako v skladišču tožene stranke še zmeraj čaka na prevzem 28.760 ključev, ki so ostali od prodanih ključavnic od leta 1999 do januarja 2015. Vrednost ključa je 0,7 EUR, tako da vrednost ključev skupaj znaša 20.132,00 EUR, kar je približno toliko, kot znaša tožbeni zahtevek. Tožeča stranka je vedela, da je pošiljanje ključev nepotrebno, čemur je tožena stranka oporekala in upala, da bosta skladno z dogovorom stranki to na nek način pobotali, in sicer tako da se pretekli strošek upošteva pri naslednjih dobavah. Glede na navedbe v ugovoru in pripravljalnih vlogah je jasno, da stranki nista imeli le odnosa, kot velja za prodajalca in kupca, temveč je imel ta naravo distribucijske pogodbe. S to pravno naravo njunega razmerja se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je med strankama nesporno, da se je sklenila prodajna pogodba, čeprav iz vsega izhaja, da gre za razmerje distribucijske narave. Ni namreč sporno, da je bila tožena stranka distributer, saj je kot edini kupec kupila od tožene stranke v 16 letih 14.380 ključavnic, tožeča stranka pa je ves čas vedela, komu so ključavnice namenjene. Če tožena stranka ne bi imela ekskluzive na področju S., potem bi tožeča stranka sama prevzela prodajo v S.. Tožena stranka blaga tudi ni prodajala potrošnikom, ampak ekskluzivno eni ali dvema poslovnima strankama. Razlika med nabavno in prodajno ceno je predstavljala provizijo oziroma zaslužek tožene stranke. Slednja je vodila tudi vse reklamacije glede ključavnic. V tej smeri so izpovedale tudi zaslišane osebe na naroku. Sodišče pozabi tudi na primerjavo določb Uredbe (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (v nadaljevanju: Uredba Rim I) z določbami Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju: ZMZPP), ki so uporabne v primeru dvoma o materialnem pravu (npr. 20. člen). Sodišče bi lahko stališče o uporabi prava obrazložilo že na naroku in dalo strankam možnost, da se o tem izjasnijo. Tožena stranka pa je na naroku nasprotovala zahtevi tožeče stranke, da se uporabi italijansko pravo. Tožena stranka se je branila sama, zato bi ji sodišče lahko dalo nekaj časa, da preuči ta vidik o uporabi prava in poda navedbe v tej smeri, pa tega ni storilo. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj je v zadevi uporabilo italijansko pravo. Navaja zgolj, da med strankama ni sporno, da gre za prodajno pogodbo, česar pa z ničemer ne podpre. To pomeni, da izpodbijana sodba nima razlogov in je v bistvenem delu neobrazložena, kar predstavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in 22. člena Ustave Republike Slovenije.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Navedla je, da je pritožba glede na žig z datumom prejema sodišča prepozna, zaradi česar jo je potrebno zavreči. Sicer pa je nasprotovala pritožbenim navedbam, da je bila med strankama sklenjena distribucijska pogodba. Tožeča stranka namreč ni prodajala blago koga drugega, zato ni distributer. Če pa bi bila, pa Uredba Rim I določa, da se tudi v tem primeru uporabi pravo distributerja, torej tožeče stranke. Predlagala je tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in pri tem ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo (niti očitanih niti drugih) kršitev določb postopka, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in prepričljivi ter v celoti omogočajo pritožbeni preizkus.

6. V obravnavani zadevi je tožeča stranka zahtevala plačilo dobav kompletov ključavnic z dvema ključema, ki jih je po predhodnem pisnem naročilu za toženo stranko izvršila in zaračunala v letu 2014 in 2015. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku ugovarjala z zatrjevanjem, da je v skladu z določbo 349. člena OZ terjatev tožeče stranke zastarala, poleg tega pa naj bi na podlagi zakonskih določb o pobotu terjatev tudi prenehala. Sodišče prve stopnje je na podlagi dejstev in dokazov, ki sta jih v postopku podali pravdni stranki, presodilo, da je bila v zvezi z dobavami ključavnic med pravdnim strankama sklenjena prodajna pogodba. Zato je pri odločanju o zahtevku glede na sedež tožeče stranke kot prodajalca na podlagi določbe 1a) člena 4 Uredbe Rim I² uporabilo italijansko pravo, natančneje določbe Codice Civile (v nadaljevanju: CC). Na tej podlagi je ugotovilo, da deset letni zastaralni rok za zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb še ni potekel (člen 2946 CC), da nasprotna terjatev tožene stranke ne obstoji in pogoji za pobot niso izpolnjeni (člen 1243 CC), zaradi česar je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

7. Takšna odločitev pa je v celoti pravilna in je pritožba ne uspe izpodbiti. Ni namreč mogoče slediti pritožbenemu stališču, da bi moralo sodišče prve stopnje sporno razmerje presojati kot distribucijsko razmerje, zaradi česar bi bilo za odločitev o zadevi potrebno uporabiti slovensko pravo (točka 1f) člena 4 Uredbe Rim I)³. Distribucijska pogodba se sicer po pravni naravi približuje prodajni pogodbi, vendar poleg elementov slednje vsebuje tudi elemente agencijske pogodbe, zaradi česar je razmerje med dajalcem distribucije in distributerjem trajnejše in trdnejše kot pri navadnem kupu. Distributer od svojega dobavitelja (dajalca distribucije) kupuje blago običajno v večjih in vnaprej dogovorjenih količinah, z namenom, da ga v svojem imenu in za svoj račun proda nadaljnjim kupcem in ima s prodajo na določenem območju običajno tudi priviligiran položaj (v obliki izključne-ekskluzivne distribucije), hkrati pa mu dajalec distribucije običajno pri nakupu blaga nudi tudi določene rabate. Ima pa zato distributer na drugi strani tudi določene dolžnosti v zvezi s promocijo in pospeševanjem prodaje blaga ter varstvom interesov dajalca distribucije, pogosto pa tudi z odkupom minimalnih količin blaga.⁴ Trditev v tej smeri pa v postopku ni podala nobena od strank. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da je toženi stranki dobavila komplete ključavnic s ključi, česar tožena stranka v postopku ni prerekala, dodatnih oz. drugačnih trditev v zvezi s pravnim razmerjem s tožečo stranko pa ni podala niti v pisnih vlogah (ugovor in odgovor na tožbo) niti na prvem naroku za glavno obravnavo, kljub temu, da se je tožeča stranka za uporabo italijanskega prava zavzemala že v tožbi, na naroku za glavno obravnavo pa je na poziv sodišča podala še dodatne navedbe o elementih spornega razmerja in naveznih okoliščinah za uporabo prava, na katere tožena stranka ni imela nobenih pripomb (zapisnik naroka z dne 12. 9. 2018, list. št. 44 spisa).

8. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje na podlagi navedb in dokazov, ki sta jih pravdni stranki podali v postopku, pogodbo med njima pravilno opredelilo kot prodajno in ne distribucijsko. Trditve, da je v zvezi z dobavami ključavnic tožena stranka nastopala kot distributer in v tej zvezi kot edini kupec tožeče stranke z ekskluzivno prodajo na območju Republike Slovenije, je tožena stranka prvič podala šele v pritožbi, pri čemer pa ni izkazala, zakaj jih brez svoje krivde ni podala že pred sodiščem prve stopnje. Te navedbe zato predstavljajo nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), ki jih pritožbeno sodišče pri odločanju ni upoštevalo. Zaključek sodišča prve stopnje, da se v tem primeru za prodajno pogodbo uporabi italijansko pravo, se tako izkaže kot pravilen (točka 1a) člena 4 Uredbe Rim I).

9. Do enakega zaključka pa bi sodišče prve stopnje prišlo tudi na temelju določbe 20. člena ZMZPP, za kar se zavzema pritožba. Skladno z 20. členom ZMZPP se namreč v primeru, ko stranki ne izbereta prava, uporabi pravo, s katerim je razmerje najtesneje povezano. Če posebne okoliščine ne napotujejo na drugo pravo, se šteje, da je najtesnejša zveza podana s pravom države, v kateri ima stranka, ki je zavezana opraviti za posamezno pogodbo značilno izpolnitev, stalno prebivališče oziroma sedež. Pri prodajni pogodbi je značilna izpolnitev izročitev stvari kupcu, kar je bila v konkretnem primeru zavezana tožeča stranka kot prodajalec blaga. Glede na njegov sedež, je torej tudi na tej podlagi odločitev o uporabi italijanskega prava pravilna.

10. V zvezi s tem pa ni mogoče slediti niti očitkom pritožbe, da je bila tožena stranka o uporabi italijanskega prava prvič seznanjena šele z izpodbijano sodbo. V postopku pred sodiščem prve stopnje ji je bilo omogočeno, da se izreče tako glede narave samega spornega razmerja, kot tudi glede predlagane uporabe prava, pa navedb v zvezi s tem ni podala, iz zapisnika prvega naroka pa tudi ne izhaja, da bi uporabi italijanskega prava kakorkoli nasprotovala. Sicer pa je glede na ugotovljeno dejansko stanje kvalifikacija narave pogodbe med pravdnima strankama in uporaba prava pravno vprašanje. V zvezi z razlago prava pa je sodišče samostojno, zato tožena stranka v konkretnem primeru, ko za presojo pogodbe pravo ni bilo dogovorjeno, z morebitnim nasprotovanjem uporabi italijanskega prava niti ne bi uspela.

11. Glede na dejstvo, da je skladno z določbo člena 2946 CC splošni zastaralni rok za terjatve 10 let⁵, je torej sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek tožeče stranke ni zastaran. Ker tožena stranka ni uspela dokazati obstoja njene nasprotne terjatve, v zvezi s čimer pritožba zaključkov sodišča prve stopnje tudi ne izpodbija (temveč zgolj ponavlja v postopku že podane navedbe in nesklenitev dogovora o kompenzaciji oz. popustih celo priznava), pa niso podani niti pogoji za medsebojni pobot terjatev pravdnih strank (člen 1243 CC). Zaključek sodišča, da je tožena stranka dolžna tožeči v celoti plačati po vtoževanih računih izvršene dobave je torej pravilen.

12. Glede na vse navedeno je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Ker tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, pritožbeno sodišče o njih ni odločalo. Tožeča stranka pa sama krije svoje pritožbene stroške, saj z odgovorom na tožbo ni v ničemer prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča, zato ti stroški za postopek niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Rok za pritožbo se je iztekel 26. 8. 2019, tega dne pa je tožena stranka pritožbo oddala na pošto.
² Glede na to, da imata pravdni stranki sedež v državah, ki sta članici Evropske Unije, zanje primarno (pred zakonom države članice) veljajo in se tudi neposredno uporabljajo predpisi Evropske Unije, med njimi Uredba Rim I, ki velja za pogodbena obligacijska razmerja.
³ V skladu s citirano določbo se za pogodbo o distribuciji uporablja pravo države, v kateri ima običajno prebivališče distributer.
⁴ Prim. tudi VSRS III Ips 93/2015, VSL I Cpg 644/2013, VSL Cpg 191/2018.
⁵ Upoštevaje dejstvo, da terjatev po prodajni pogodbi v konkretnem primeru ni mogoče uvrstiti med druge terjatve, ki skladno z nadaljnjimi členi CC zastarajo v drugačnih (krajših) zastaralnih rokih.

Datum zadnje spremembe:

10.06.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 522/2019
• VSL sklep IV Cpg 35/2006
• VSL sodba in sklep II Cpg 260/2010