VSK Sodba Cpg 173/2019

Jedro

Zakon o prevoznih pogodbah Republike Severne Makedonije (Zakon za dogovorite za prevoz vo patniot soobraćaj), objavljen v Službenem Vesniku na Republika Makedonija št. 23/2013, v tretjem odstavku 101. člena določa subsidiarno solidarno odgovornost odpošiljatelja in/ali prejemnika in/ali organizatorja prevoza, če prevoznine ne plača oseba, ki jo je po pogodbi dolžna plačati. Tudi za toženo stranko ni več sporno, da je bila na tovornih listinah navedena kot pošiljatelj. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bili zaračunani prevozi opravljeni prav s strani tožeče stranke in da tožeča stranka prevozov ni dobila plačanih s strani naročnika prevoza, se je torej vzpostavila subsidiarna solidarna odgovornost tožene stranke za plačilo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni, tako da ostane sklep o izvršbi okrajnega sodišča VL 1/2017 z dne 13.10.2017 v veljavi, tako da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 3.838,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.200,00 EUR od 8.1.2017 dalje, od zneska 1.438,00 EUR od 16.1.2017 dalje in od zneska 1.200,00 EUR od 23.1.2017 dalje ter tožeči stranki povrniti izvršilne stroške v znesku 128,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.10.2017 dalje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti njene stroške postopka na prvi stopnji in pritožbenega postopka v znesku 1.014,48 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je okrožno sodišče v sporu majhne vrednosti razveljavilo sklep o izvršbi VL 1/2017 z dne 13.10.2017 in zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 3.838,00 EUR s pripadajočimi obrestmi in stroški. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi povrniti pravdne stroške v znesku 2,40 EUR. Predmet zahtevka je bilo plačilo izvršenih prevozov na podlagi štirih CMR, ki jih je tožeča stranka opravila po naročilu P.T. V zadevi je treba uporabiti pravo Severne Makedonije, ki pa ne določa subsidiarne solidarne odgovornosti pošiljatelja ali prejemnika, ki nista hkrati naročnika prevoza, zato tožena stranka za plačilo spornih računov ni pasivno legitimirana.

2. Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje. Meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, in sicer je spregledalo določbe Zakona o prevoznih pogodbah Severne Makedonije, ki ureja solidarno odgovornost pošiljatelja blaga. Prav tako ni upoštevalo, da je bil prevoz opravljen tudi po ozemlju Republike Slovenije in da je prejemnik I.S. članica koncerna tožene stranke. Sodišče se tudi ni opredelilo do trditev tožeče stranke, da je s podpisom na tovornih listih CMR toženka pristala na prevzem obveznosti, ki jih za pošiljatelja določajo Splošni pogoji v mednarodnem cestnem prometu, natisnjeni na hrbtnih strani tovornih listov. Po točki 7.1. Splošnih pogojev je pošiljatelj solidarno zavezan za plačilo stroškov prevoza tudi v primeru, ko rubrika 14 tovornega lista, kdo plača voznino, ni izpolnjena.

3. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka odgovorila na pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe. Meni, da je določba petega odstavka 110.a člena Zakona o prevozih v cestnem prometu (ZPCP-2) neustavna, saj enak položaj ureja nedopustno različno brez utemeljenega razloga in privilegira prevoznike. Tožeča stranka Splošnih pogojev poslovanja, na katere se sklicuje, ni pravočasno priložila. Ker Konvencija ne vsebuje splošnih pogojev, bi morali biti Splošni pogoji del dokazovanja. Na tovornem listu je kot pošiljatelj vpisana tožena stranka, kot prejemnik I.S. d.o.o. in kot prevoznik P.T., tožeča stranka pa je bila zgolj podprevoznik. Tožena stranka je bila dolžna prevoz plačati prevozniku, kar je tudi storila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče spregledalo določbe Zakona o prevoznih pogodbah Republike Severne Makedonije (Zakon za dogovorite za prevoz vo patniot soobraćaj), objavljenega v Službenem Vesniku na Republika Makedonija št. 23/2013. Ta v tretjem odstavku 101. člena določa subsidiarno solidarno odgovornost odpošiljatelja in/ali prejemnika in/ali organizatorja prevoza, če prevoznine ne plača oseba, ki jo je po pogodbi dolžna plačati. Tudi za toženo stranko ni več sporno, da je bila na tovornih listinah navedena kot pošiljatelj. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bili zaračunani prevozi opravljeni prav s strani tožeče stranke in da tožeča stranka prevozov ni dobila plačanih s strani naročnika prevoza, se je torej vzpostavila subsidiarna solidarna odgovornost tožene stranke za plačilo. Pritožbeno sodišče je zato ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo, tako da je sklep o izvršbi VL 1/2017 z dne 13.10.2017 obdržalo v veljavi (peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

6. Tožena stranka sicer meni, da je določba, ki ureja subsidiarno solidarno odgovornost pošiljatelja, protiustavna, vendar se pritožbeno sodišče s takim stališčem ne strinja. Argument, da gre za neenako urejanje enakega pravnega položaja, ne zdrži. Po slovenskem pravu je namreč podobna splošna ureditev pri podjemni pogodbi (po 631. členu Obligacijskega zakonika¹ imajo sodelavci podjemnika neposredno zahtevo na plačilo opravljenega dela do naročnika podjema, če ta noče ali ne more plačati), pri čemer je prevozna pogodba ena od vrst podjemne pogodbe. Prav tako ne gre za nesorazmeren ukrep, saj zgolj omogoča, da oseba, ki je prevoz dejansko opravila za naročnika, ta prevoz dobi tudi plačan.

7. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari, je bilo treba spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških. Tožeča stranka je v pravdi uspela, zato ji mora tožena stranka povrniti njene stroške postopka (na prvi in drugi stopnji) in sicer: 509,49 EUR za postopek do izdaje prve sodbe ter 504,99 EUR za pritožbeni postopek (sodna taksa in sestava pritožbe z materialnimi stroški in DDV). Pritožbeno sodišče pa tožeči stranki ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo (v prejšnjem postopku je tožena stranka uspela s pritožbo) in stroškov končnega poročila stranki. Pri prvem ne gre za potrebne stroške postopka, pri drugem pa je storitev že zajeta v nagrado za sestavo pritožbe.

-------------------------------
¹ Enaka pa je ureditev Severnomakedonskega 631. člena Zakona za obligacionite odnosi (Službeni vesnik RM, št. 18/2001).

Datum zadnje spremembe:

09.06.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba III U 309/2016-8
• VSL sodba II Cpg 1118/2014
• VSL Sodba in sklep I Cpg 238/2017