VSK Sodba Cpg 180/2019

Jedro

Pri prodaji sporne nepremičnine ni šlo za navadno kupoprodajno pogodbo med dvema strankama, temveč za kupoprodajno pogodbo na podlagi javne dražbe v okviru stečajnega postopka. S tem so povezane tudi posebnosti pri ugotavljanju volje strank glede predmeta kupoprodajne pogodbe. Volja prodajalca ni volja stečajnega upravitelja, temveč se volja oblikuje v z zakonom določenem postopku, navzven pa je razvidna iz sklepov stečajnega sodišča.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke zoper stroškovno odločitev se ugodi in se izpodbijana sodba v točki II spremeni, tako da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti 746,64 EUR pravdnih stroškov (namesto z izpodbijano sodbo prisojenih 571,18 EUR), v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 861,61 EUR stroškov pritožbenega postopka, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v znesku 16.000 EUR v zvezi z nepremičnino, ki ni bila navedena v sklepu o prodaji in v kupoprodajni pogodbi, s katero je tožeča stranka od tožene po izvedeni javni dražbi v okviru stečajnega postopka kupila nepremičnine v kamnolomu. Tožena stranka mora tožeči povrniti 571,18 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga ugoditev zahtevku in povrnitev stroškov, ki jih je imela v postopku. Vztraja, da je zaključek, da naj bi bil predmet pogodbe določen z zemljiškoknjižnimi podatki, napačen. Za ugotovitev, kaj je predmet pogodbe, je odločilno soglasje volj med pravdnima strankama. Predmet je bil opisan na dva načina, opisno in z zemljiškoknjižnimi podatki, iz katerih pa je pomotoma izpadla parcela št. 5182. Kamnolom se je ves čas prodajal kot poslovna celota. Ni šlo torej za zmoto v predmetu prodajne pogodbe. Tudi v cenilnem elaboratu je bila ocenjena vrednost celotnega kamnoloma in to je bila podlaga za izklicno ceno in tudi za doseženo ceno na dražbi. Sporna parcela pa nedvomno tudi sicer spada v kompleks kamnoloma. Povedano pomeni, da je bila predmet zavezovalnega pravnega posla tudi parc.št. 5182. Neutemeljeni so očitki o neustrezni skrbnosti tožeče stranke. Opustitev navedbe sporne parcele je zgolj posledica malomarnosti tožene stranke. Prav tako v tem postopku navedene predhodne napake stečajne upraviteljice tožeči stranki do tega postopka niso bile znane. Tudi sicer skrbnost kupca za odločitev v obravnavani zadevi ni pomembna, saj ta očitek ne more vplivati na odgovornost za pravne napake. Tožeča stranka ni privolila, da kamnolom kupi brez sporne parcele. Pravdni stranki sta napako odkrili šele po izvedeni prodaji. Tožeča stranka je takoj reagirala in poskušala doseči preklic ponovne prodaje, čemur pa stečajno sodišče ni ugodilo. Ugotovljeno napako bi bilo enostavno sanirati z izstavitvijo zemljiškoknjižnega dovolila. Namesto tega je tožena stranka parcelo prodala ponovno, kar kaže, da je ravnala namerno. Neutemeljeno je tudi stališče glede škode. Tožeča stranka namreč sporne parcele ni prejela v last in je ne more izkoriščati, zato je za vrednost te parcele prikrajšana.

4. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev o pravdnih stroških in sicer je sodišče po njenem mnenju zmotno upoštevalo vrednost točke, ki ni več veljavna. Pooblaščenec tožene stranke je dejanja opravljal tudi v času, ko je že veljala nova vrednost točke, običaj pa je, da se račun izstavi na koncu postopka.

6. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene pa je utemeljena.

Glede pritožbe tožeče stranke

7. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pri prodaji sporne nepremičnine ni šlo za navadno kupoprodajno pogodbo med dvema strankama, temveč za kupoprodajno pogodbo na podlagi javne dražbe v okviru stečajnega postopka. S tem so povezane tudi posebnosti pri ugotavljanju volje strank glede predmeta kupoprodajne pogodbe. Volja prodajalca ni volja stečajnega upravitelja, temveč se volja oblikuje v z zakonom določenem postopku, navzven pa je razvidna iz sklepov stečajnega sodišča. Ni sporno, da niti v sklepu o prodaji z dne 28.9.2016 niti v razpisu kombinirane javne dražbe niti v pogodbi o prodaji premoženja z dne 20.12.2016 niti v sklepu o izročitvi, na podlagi katerega je prišlo do vpisa v zemljiško knjigo, sporna parcela ni bila izrecno navedena. Predmet prodaje je bil v vseh teh aktih opredeljen kot "nepremičnine, ki v naravi predstavljajo kompleks aktivnega kamnoloma" in ki so v nadaljevanju naštete z identifikacijskimi znaki. Res je bil v razpisu javne dražbe tudi zapis, da se premoženje prodaja kot celota¹, vendar to ne daje nobene podlage za sklepanje, da se prodaja vse, kar bi morebiti lahko spadalo v kompleks kamnoloma, temveč so lahko bile glede na določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP)² predmet prodaje samo izrecno naštete nepremičnine³ in premičnine (tudi pri premičninah se je prodajalec skliceval na seznam, ki je bil v prilogi razpisa), prodajajo pa se vse navedene nepremičnine in premičnine skupaj in ne posamezno. Tožena stranka torej na javni dražbi, izvedeni dne 15.12.2016 ni prodajala tudi sporne nepremičnine, saj ta ni bila navedena niti v sklepu o prodaji niti v razpisu, niti pozneje v pogodbi.

8. Če je tako, tožena stranka ni ravnala protipravno, ko je sporno nepremičnino prodala posebej (nasprotno, glede na določbe ZFPPIPP in namen stečajnega postopka je to celo morala storiti). Ker ni izpolnjena ena od predpostavk odškodninske odgovornosti, ni pomembno, ali je tožeča stranka ravnala dovolj skrbno in kolikšna škoda naj bi ji nastala. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o pravni napaki, saj, kot zgoraj pojasnjeno, sporna parcela ni bila predmet prodajne pogodbe.

9. Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Glede pritožbe tožene stranke

10. Pritožba utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče pri izračunu nagrade uporabiti vrednost točke 0,6 EUR. Zadnje procesno dejanje v postopku na prvi stopnji je tožena stranka opravila že v času, ko je veljala nova vrednost točke. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in odločitev o stroških (točka II izreka sodbe) spremenilo, tako da mora tožeča stranka toženi namesto 571,18 EUR povrniti 746,64 EUR pravdnih stroškov.

Glede pritožbenih stroškov

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, uspela pa je tožena, zato mora tožeča stranka toženi povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 861,61 EUR (sodna taksa za pritožbo, nagrada za pritožbo zoper stroške, nagrada za odgovor na pritožbo, materialni stroški in DDV na odvetniške storitve).

-------------------------------
¹ Ne pa kot "poslovna celota".
² Po 330. členu ZFPPIPP se prodaja začne s sklepom sodišča o prodaji, ki vsebuje tudi opis premoženja, ki se prodaja, prodajna pogodba začne veljati pod pogojem, da k njej da soglasje stečajno sodišče. Le-to pa lahko da soglasje le, če je bila prodaja opravljena v skladu s pravnomočnim sklepom o prodaji (341. člen ZFPPIPP).
³ Nepremičnine so "opisane" z identifikacijskim znakom.

Datum zadnje spremembe:

09.06.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 14/97
• Sodba II Ips 365/2006
• VSL Sklep Cst 244/2019