VSK Sodba Cpg 132/2019

Jedro

Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča iztoževano terjatev tožeče stranke iz naslova izgubljenega dobička pravilno pravno kvalificiralo kot terjatev za povrnitev sukcesivno nastajajoče premoženjske škode, to je škode, ki kontinuirano in sproti nastaja v daljšem časovnem obdobju in jo je mogoče pričakovati tudi v bodoče. Zastaranje odškodninske terjatve za sukcesivno nastajajočo bodočo premoženjsko škodo pa začne teči, ko tožnik izve za takšno škodo in jo lahko uveljavlja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke ter odločilo, da mora tožeča stranka toženi stranki v 15 dneh plačati tudi stroške postopka v višini 5.700,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka po svoji pooblaščenki in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi opozarja, da tožnik ni vedel, kakšen je obseg in višina škode pred 1.1.2014, ampak je bila škoda znana šele ob koncu vsakega posameznega poslovnega leta. Obseg nastale škode je tožniku postal znan šele iz izvida in mnenja sodne izvedenke B.B. z dne 6.6.2017. Tožnik je lahko škodo natančno ugotovil najkasneje ob sestavi letne zaključne bilance za preteklo leto. Šele takrat je imel zbrane vse elemente glede izgube. Tožnikova škoda ni sukcesivna in takšna, da bi moral uveljavljati povračilo prve tovrstne škode pred potekom zastaralnega roka, da bi lahko zahteval povračilo nadaljnjih škod. Škoda je bila znana po koncu vsakega poslovnega leta, zato je treba presojati zastaranje zahtevka za vsako posamezno leto posebej.

3. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

4. Pravdni stranki sta 19.7.2019 sklenili sodno poravnavo, v kateri pa sta določili, da je sodna poravnava sklenjena pod odložnim pogojem, da Občinski svet občine K. na prvi redni seji po sklenitvi te poravnave potrdi sklenitev sodne poravnave. Tožena stranka je naslovnemu sodišču poslala dopis z dne 2.10.2019, iz katerega izhaja, da Občinski svet občine K. na prvi redni seji po sklenitvi sodne poravnave te sodne poravnave ni potrdil. Če je pogodba, sklenjena pod odložnim pogojem in se pogoj izpolni, učinkuje pogodba od trenutka sklenitve; če pa se odložni pogoj ne izpolni, pogodba sploh ne začne učinkovati (drugi odstavek 59. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Šteje se torej, da sploh ni bila sklenjena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da omenjena sklenjena sodna poravnava nima nobenega pravnega učinka, saj se ni izpolnil odložni pogoj, ki sta ga pravdni stranki dogovorili v tej sodni poravnavi. Iz tega razloga je moralo pritožbeno sodišče obravnavati pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na ugotovljena pravno pomembna dejstva pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

7. Nobenega dvoma ni bilo, da sta pravdni stranki sklenili Pogodbo o ustanovitvi stavbne pravice z dne 8.4.2011 ter Sporazum s klavzulo izvršljivosti v obliki notarskega zapisa z dne 17.6.2011. Tožeča stranka je v konkretni pravdi uveljavljala odškodnino zaradi tega, ker naj bi po njenih trditvah tožena stranka kršila pogodbene določbe, dogovorjene v teh dveh civilnih pogodbah. Odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem z zastaranje te obveznosti (tretji odstavek 352. člena OZ). Po materialnopravni presoji pritožbenega sodišča gre v konkretnem primeru za spor iz pogodbe, pri kateri tožena stranka ni nastopala kot nosilka oblasti, ampak kot enakopraven subjekt na trgu. Tožena stranka je v tem pravnem razmerju nastopala kot oseba civilnega prava. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje glede zastaranja terjatve iz tega pogodbenega razmerja pravilno uporabilo triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 349. člena OZ. Državo in lokalne skupnosti je treba namreč obravnavati kot gospodarske subjekte, če gre za delovanje, ki ni oblastveno, pa čeprav je povezano z izvrševanjem javnih funkcij.¹

8. V konkretnem primeru je tožeča stranka vtoževala premoženjsko škodo, to je 1.) strošek pridobitve projektne dokumentacije in spremembe za pridobitev gradbenega dovoljenja na parceli 1/1 k.o. A., ki jo je izdelala družba I. d.o.o. po računu št. 1/2011 z dne 2.11.2011 v višini 19.570,00 EUR brez DDV; 2.) strošek priprave zemljišča na omenjeni parceli z nasutjem materiala in izvedbo gradbenih posegov za pripravo terena, kot izhaja iz strokovne ocene izvedenca in cenilca gradbeništva A.A. z dne 15.5.2017 v višini 851.850,00 EUR ter 3.) izgubljeni dobiček v višini 2.160.000,00 EUR, ker tožeča stranka dejavnosti predelave gradbenih odpadkov F. d.o.o. ni mogla izvajati v 40 letnem obdobju trajanja stavbne pravice, kot to izhaja iz strokovnega izvida in mnenja sodne izvedenke za ekonomijo B.B. z dne 6.6.2017.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka v konkretnem primeru vložila tožbo 29.8.2017. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka izvedla nasip terena in iz tega naslova vtožuje znesek 851.500,00 EUR, pri čemer so bile vse postavke za izračun te navadne škode tožeči stranki poznane ob izvedbi nasipa, kar je bilo zagotovo pred 1.4.2012, ko je tožeča stranka nameravala pričeti z dejavnostjo. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje naredilo pravilen materialnopravni zaključek, da je do vložitve tožbe potekel tako triletni zastaralni rok, pa tudi splošen zastaralni rok petih let od nastanka škode. Tudi kar zadeva navadno škodo iz naslova stroškov za projektno dokumentacijo, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil račun družbe I. d.o.o. izdan 2.11.2011. Od izdaje tega računa do vložitve tožbe pa je preteklo tudi že več kot pet let. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka sploh ni dokazala, da je družba F. d.o.o. znesek po tem računu sploh plačala, predvsem pa se tožeča stranka tudi ni opredelila glede samega datuma plačila, čeprav je tožena stranka omenjena dejstva izpostavila že v odgovoru na tožbo.

10. Škodo v višini izgubljenega dobička je mogoče glede na pravila poslovanja družb kvantificirati po koncu vsakega posameznega leta za preteklo leto. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča iztoževano terjatev tožeče stranke iz naslova izgubljenega dobička pravilno pravno kvalificiralo kot terjatev za povrnitev sukcesivno nastajajoče premoženjske škode, to je škode, ki kontinuirano in sproti nastaja v daljšem časovnem obdobju in jo je mogoče pričakovati tudi v bodoče. Zastaranje odškodninske terjatve za sukcesivno nastajajočo bodočo premoženjsko škodo pa začne teči, ko tožnik izve za takšno škodo in jo lahko uveljavlja. Pravočasno sodno uveljavljanje povračila prve tovrstne škode pred potekom zastaralnega roka je pogoj za uveljavljanje povračila vseh nadaljnjih škod.² Če oškodovanec zamudi zastaralni rok za uveljavljanje prvega zahtevka, je namreč zastarana celotna terjatev. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba niti ne izpodbija), da je prva škoda iz naslova izgubljenega dobička nastala najpozneje 1.4.2012, ko bi tožeča stranka morala pričeti opravljati dejavnost na novi lokaciji in je bila torej ocenljiva konec tega poslovnega leta, najkasneje 1.1.2013. Zato se je tudi po oceni pritožbenega sodišča zastaralni rok za uveljavljanje prve škode iz tega naslova iztekel 1.1.2016. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi tudi pravilno opozorilo, da je tožnik z vsemi relevantnimi podatki glede izgube za leto 2013 razpolagal že na dan 1.1.2014. Glede na to, da je bila tožba vložena šele 29.8.2017, je več kot očitno, da je zastarala tudi iztoževana terjatev iz naslova izgubljenega dobička. V tej zvezi je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da je sama tožeča stranka pri izračunu izgubljenega dobička (strokovni izvid in mnenje, točka 2.4, ocena poslovanja ob normalnem teku stvari na novi lokaciji) izhajala iz poslovanja družbe F. d.o.o. v letu 2007 in 2008, kar pomeni, da je sama tožeča stranka uporabila podatke, ki so ji bili znani že v letu 2011 ob zavrnitvi izdaje gradbenega dovoljenja.

11. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

-------------------------------
¹ VSK sodba Cpg 112/2013.
² Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 933/2008.

Datum zadnje spremembe:

09.06.2020

Podobni dokumenti:

• VSK sodba Cpg 76/2013
• VSC Sodba Cpg 128/2019
• VSRS sklep III Ips 2/2014