VSK Sodba Cpg 121/2019

Jedro

Pravdni stranki sta dogovorili način poračunavanja obveznosti v primeru preplačil (točka 7.4. Splošnih pogojev, ki so sestavni del Pogodbe o leasingu). Preplačila je treba poračunati pri naslednjih obrokih. Ker se obdobje plačevanja leasing pogodbe še ni izteklo (izteče se šele leta 2021) in ker tožeča stranka niti ni trdila, da je že preplačala celotno dogovorjeno obveznost (oziroma je zahtevek oblikovala le tako, da je ugotovila višino preplačil, ne pa tudi preostale obveznosti), z zahtevkom, takim, kot ga je postavila, ne more uspeti. V nadaljevanju pogodbenega razmerja bosta pogodbeni stranki morali opraviti ustrezen obračun in ugotoviti višino preostale obveznosti skladno z določbo točke 7.4. Splošnih pogojev. Šele v primeru, da bi se izkazalo, da je tožeča stranka plačala več, kot je bila po pogodbi dolžna, bi lahko imela zahtevek na vračilo preplačanega.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 20.567,94 EUR s pripadajočimi obrestmi in stroški ter tožeči stranki naložilo v plačilo 78 EUR pravdnih stroškov. Iz razlogov sodbe izhaja, da sta pravdni stranki dne 25.10.2006 sklenili pogodbo o finančnem leasingu nepremičnine št. 10179/06 (v nadaljevanju Pogodba o leasingu), pri čemer je bila tožena stranka leasingodajalec, tožeča pa leasingojemalec. V Pogodbi o leasingu je bilo dogovorjeno, da se bo višina obveznosti tožeče stranke izračunavala z uporabo obrestne mere, ki je sestavljena iz spremenljive obrestne mere Euribor za šestmesečne depozite, ki je ob sklenitvi pogodbe znašal 3,54 p.a., in fiksne obrestne marže v višini 2,7 %. Tožena stranka je imela možnost samostojno ali na pisno zahtevo tožeče stranke spremeniti višino obveznosti tožeče stranke, če se za več kot 0,2 odstotnih točk spremeni višina referenčne obrestne mere, vendar te možnosti ni izkoristila. Plačila temeljijo na Pogodbi o leasingu, tožena stranka pa je ravnala v skladu s svojimi legitimnim poslovnim interesom, zato v njenem ravnanju ni protipravnosti. Ravnanje tožene stranke, ki višine obrokov ni usklajevala, tudi ni v nasprotju z utečeno prakso med strankama. Spremembo pa je tako ali tako mogoče zahtevati le za naprej.

2. Tožeča stranka se zoper sodbo pritožuje. Sodišče je nepopolno in napačno ugotovilo dejansko stanje, saj ni upoštevalo ugotovitev sodnega izvedenca. Njegovo mnenje je v celoti prezrlo, namesto da bi ga pozvalo naj ustrezno dopolni mnenje. Izvedenec je opozoril, da v Pogodbi o leasingu ni jasno določeno, kdaj se lahko obrestna mera spremeni in kako se ugotavlja vrednost Euriborja. Napačen je zaključek sodišča, da je nespreminjanje obrokov, če bi sprememba šla v njen minus, legitimen interes tožene stranke. Pasivnost tožeče stranke v spornem obdobju je posledica predhodnih ravnanj tožene stranke, ko je višino obrokov spreminjala tako v svoj plus kot v svoj minus. Tožeča stranka je bila prepričana, da njej ni treba mesečno slediti spremembam Euriborja, saj je njen sopogodbenik finančni strokovnjak. Tudi stališče, da je mogoče obveznosti usklajevati le za naprej je v nasprotju z dosedanjo prakso tožene stranke, ki je obveznosti usklajevala za nazaj. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo vzpostavljene prakse med strankama, poleg tega ni mogoče interesa tožene stranke, da pri poslu doseže dobiček, postaviti nad pravičnost in poštenost pogodbenega razmerja med strankama. Tako razumevanje tudi nasprotju Ustavi, prisilnim predpisom in morali. Sodišče se ni opredelilo do sodne prakse, na katero je tožeča stranka opozarjala med postopkom.

3. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek so sicer napačni. Leasing pogodba je pogodba, ki v predpisih ni posebej urejena, zato je njena pravna podlaga sama pogodba (skupaj s Splošnimi pogoji). Namen finančnega leasinga nepremičnin je prvenstveno financiranje nakupa nepremičnine. Tako je treba tudi razumeti določbe Pogodbe o obveznostih tožeče stranke. Iz listin (ponudba, Pogodba o leasingu, Dodatek k tej pogodbi in Splošni pogoji, vse v prilogah A2 do A4 in B2) izhaja, da sta stranki dogovorili znesek financiranja v višini 59 Mio takratnih SIT in obrestno mero v višini šestmesečnega Euribora, povečanega za fiksno obrestno mero 2,7 %. Ob sklenitvi pogodbe je obrok ob upoštevanju tako določene obveznosti znašal 2.073,02 EUR. S plačilom zadnjega obroka bi tožeča stranka pridobila opcijo odkupa (25.10.2021). V Dodatku je bilo dogovorjeno, da leasingodajalec lahko samostojno ali na pisno zahtevo leasingojemalca, brez podpisa kakršnegakoli dodatka, spremeni višino obveznosti leasingojemalca po tej pogodbi, če se za več kot 0,2 odstotnih točk spremeni višina referenčne obrestne mere v primerjavi s tisto, veljavno ob sklenitvi pogodbe ali tisto, ki je upoštevana ob vsakokratni zadnji spremembi (vsakokratna izhodiščna obrestna mera) po tej pogodbi (točka 2.). V Splošnih pogojih pa je med ostalim določeno, da se leasingojemalec skladno s točko 7.1. strinja, da se morebitna preplačila in predplačila ne vračajo, ne obrestujejo in ne revalorizirajo, se pa upoštevajo pri naslednji zapadlosti po tečaju na dan zapadlosti naslednje terjatve (točka 7.4.). Na podlagi vsega naštetega, ob upoštevanju namena finančnega leasinga in navsezadnje tudi določbe 83. člena Obligacijskega zakonika (OZ)¹ je mogoča edino razlaga, da se je tožeča stranka zavezala za plačilo 59 Mio SIT z obrestmi v višini referenčne obrestne mere, povečane za fiksno obrestno mero, in ne za več. Razlaga, kakršno je uporabilo sodišče prve stopnje, pa pomeni, da mora tožeča stranka plačati več kot se je zavezala. Za tako razlago ni podlage v Pogodbi o leasingu, prav tako pa je tudi v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava.

6. Povedano pa kljub temu ne pomeni, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Zahtevek je namreč preuranjen. Pravdni stranki sta dogovorili način poračunavanja obveznosti v primeru preplačil (točka 7.4. Splošnih pogojev, ki so sestavni del Pogodbe o leasingu). Preplačila je treba poračunati pri naslednjih obrokih. Ker se obdobje plačevanja leasing pogodbe še ni izteklo (izteče se šele leta 2021) in ker tožeča stranka niti ni trdila, da je že preplačala celotno dogovorjeno obveznost (oziroma je zahtevek oblikovala le tako, da je ugotovila višino preplačil, ne pa tudi preostale obveznosti), z zahtevkom, takim, kot ga je postavila, ne more uspeti. V nadaljevanju pogodbenega razmerja bosta pogodbeni stranki morali opraviti ustrezen obračun in ugotoviti višino preostale obveznosti skladno z določbo točke 7.4. Splošnih pogojev. Šele v primeru, da bi se izkazalo, da je tožeča stranka plačala več, kot je bila po pogodbi dolžna, bi lahko imela zahtevek na vračilo preplačanega.

7. Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

-------------------------------
¹ Pogodbo je sestavila tožena stranka. Če obstajajo kakšne nejasnosti, je pogodbo treba razlagati v korist tožeče stranke.

Datum zadnje spremembe:

09.06.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 435/2011
• Sodba II Ips 792/2007
• VSK sodba I Cpg 268/2002