VSK Sodba I Cp 1077/2003

Jedro

Podzakupna pogodba preneha na podlagi zakona, vendar kot akcesorna posledica prenehanja zakupa.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da so tožene stranke O.S., O.D., O.K. in O.H., solidarno dolžne plačati tožeči stranki 3.397.099,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.11.1997 dalje do plačila v 15 dneh. Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek tožnika do toženih strank O.S., O.D., O.K. in O.H. za zakonske zamudne obresti od zneska 3.397.099,00 SIT od 16.12.1992 do 9.11.1997. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek tožnika zoper drugega toženca M.A. za plačilo 104.015,75 SIT z zamudnimi obrestmi od 16.12.1992 skupaj z O.S., O.D., O.K. in O.H., navedlo je od zneska 3.397.099,00 SIT, vendar je ta opomba brezpredmetna, kajti zahtevek za plačilo 104.015,75 SIT ni zajet v znesku 3.397.099,00 SIT, kar jasno izhaja iz prvega odstavka sodbe. Glede stroškov postopka pa je odločilo, da so prva, tretja, četrta in peta tožena stranka solidarno dolžne povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 801.615,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.12.2002 do plačila. Tožeča stranka pa je dolžna povrniti drugemu tožencu pravdne stroške v znesku 454.225,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.12.2002 dalje do plačila.

2. V kolikor je sodišče prve stopnje zavrnilo obrestni del zahtevka za zamudne obresti od zneska 3.397.099,00 SIT od 16.12.1992 do 9.11.1997 se je pritožil tožnik zaradi napačne uporabe materialnega prava. Meni, da je stališče sodišča prve stopnje napačno. Izvedenec je res v cenitvi uporabil kot osnovo DEM, vendar je sadovnjak ovrednotil na november 1992, kar je takrat v tolarski protivrednosti znašalo 3.397.099,00 SIT. Ker je ta terjatev takrat že zapadla v plačilo, tečejo od takrat dalje zakonske zamudne obresti in sodišče ni imelo pravne podlage za zavrnitev tega dela zahtevka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da toženi stranki naloži plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.397.099,00 SIT tudi za čas od 16.12.1992 do 9.11.1997.

3. Prvotožena stranka O.S. se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da sodišče prve stopnje ni popolnoma razumelo vsebine oziroma namena sklenjenega sporazuma med občinami bivše O.S.. Sodišče se tekom dokaznega postopka ni posebej ukvarjalo z razmerji med njimi, kljub temu, da je prvotožena stranka v svoji pripravljalni vlogi z dne 22.11.2002 na to posebej opozorila. Poleg tega je tudi pooblaščenec četrte in pete tožene stranke na naroku izjavil, da se četrta in peta tožena stranka s stališčem prvotožene stranke glede ureditve premoženjskopravnih razmerij med občinami bivše O.S. popolnoma strinjata. Tudi četrta in peta tožena stranka sta torej potrdili dogovor zajet v citiranem Sporazumu o teritorialni delitvi bremen bivše O.S. med novo nastale občine. Kljub navedenemu in ne upoštevaje dejstvo, da je bilo med pravdnimi strankami nesporno, da parcela št. 1/1 k.o. B. leži na območju O.D., je sodišče odločilo, da je podana solidarna odgovornost vseh novo nastalih občin. To pa še bolj eksplicitno izhaja iz 3. tč. Sporazuma o delitvi knjigovodskega stanja nerazdeljenega premoženja O.S. na dan 31.12.1994. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tretjetožena stranka O.D. pa je vložila pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, češ da ima sodba take pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je namreč na 5. strani sodbe ugotovilo, da se je Kmetijska zemljiška skupnost KZS O.S. po sodni poravnavi zavezala vrniti sporno parcelo najkasneje do 31.12.1995, da je bil v zvezi z omenjeno sodno poravnavo sestanek dne 25.2.1996, da sta druga tožena stranka in V.V. dne 15.1.1996 podpisala sporazum o vrednosti nasada, da so bila dogovorjena sredstva kot odškodnina nakazana TOK V.S. ki je sredstva vrnilo dne 5.12.1996 in da je sodišče na predlog drugotožene stranke sprejelo depozit v znesku 289.065,00 takratnih dinarjev dne 24.12.1996. Vsa ta dejstva, ki jih je sodišče ugotovilo in so podlaga za odločitev, so glede časovne dinamike v nasprotju z listinami v spisu. Prav tako nista priči S.S. in D.T. v svojem pričevanju potrdili kdo so bili člani S.z.B.. Gre za nasprotje med dejstvi v sodbi in vsebino listin v spisu. Iz izvedeniškega poročila mag. M.M. in iz pričevanja tožnika izhaja, da so člani S.s.B. bili s pomočjo nepovratnih sredstev v višini 20 % sami investitorji nasada in da so nasad delali v lastni režiji. Iz obrazložitve sodbe pa izhaja, da je bil investitor TOK V.S.. Zmotno je sodišče ugotovilo tudi dejansko stanje. Tožnik v pravdi ni dokazal koliko je bilo članov S.s.B., v zaslišanju pa je trdil, da obstoja pogodba o ustanovitvi S.s.B., ki pa je sodišču ni predložil. Sodišče je napačno sledilo navedbam tožnika in odločilo, da je ta kot fizična oseba aktivno legitimiran, ker je eden od članov skupnosti umrl, drugi pa je na tožnika prenesel vse svoje premoženje s pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Do takega zaključka je sodišče prišlo s pomočjo uporabe pravil ODZ in sicer paragrafa 1207, ki določa, da če se družba sestoji samo iz dveh oseb, le-ta preneha obstajati s smrtjo ene. Sodišče pri tem ni upoštevalo, da je po zatrjevanju tožnika S.s.B. bila sestavljena iz treh oseb in da s smrtjo enega od članov skupnosti ni prenehala. Sodišče pri uporabi pravnih pravil ODZ ni upoštevalo paragrafa 1205, ki določa pogoje za prenehanje skupnosti in 1206, ki določa, da pravice in dolžnosti umrlega člana praviloma ne preidejo na dediče ter paragrafa št. 1214, ki določa, da mora biti prenehanje skupnosti ugotovljeno v pisni obliki in javno naznanjeno. Sodišče je nadalje ugotovilo, da je bil investitor spornega nasada TOK V.S.. V pravdi je ostalo nepojasnjeno razmerje med TOK V.S. kot investitorjem nasada in med S.s.B. kot upravičencem do odškodnine. Šele s pojasnitvijo tega razmerja bi lahko odgovorili na vprašanje ali je tožnik sploh upravičena osebe do odškodnine glede na to, da sam ni bil investitor oziroma ali je sploh v tem postopku aktivno legitimiran. Res je, da nihče od tožencev v času spora ni prerekal aktivne legitimacije, vendar pa je dejstvo, da se tudi neprerekana dejstva dokazujejo, dokazno breme pa je na strani tožnika. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo zaradi ugotovitve pasivne legitimacije prvo, tretje, četrte in pete tožene stranke, kot zaradi višine prisojene odškodnine. V nadaljevanju pritožbe navaja oziroma se sklicuje na vrsto zakonov kot tudi na odločbe Ustavnega sodišča ter razloguje, da na novo nastale lokalne skupnosti v tej pravdi niso pasivno legitimirane, ker njihove pravice, obveznosti in odgovornosti v pravnem prometu izhajajo zgolj iz njihovih zakonsko določenih pristojnosti in iz premoženja, ki so ga pridobile na podlagi lastninjenja družbenega premoženja. Glede odločitve o povrnitvi škode pa pritožnica meni, da je sodišče povsem napačno uporabilo določbe 2. odst. 266. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o povrnitvi celotne škode. Meni, da niso podani elementi civilnega delikta, kajti toženi stranki ni moč očitati kršitev pogodbenih obveznosti, ker je do razveze prišlo na podlagi samega zakona in ne krivde, ker je bila sklenjena glede zakupne pogodbe sodna poravnava. Sodišče nadalje pri presoji škode, ni upoštevalo dejstva, da je tožniku bila že leta 1986 povrnjena celotna škoda v višini 289.065,00 takratnih dinarjev navadna škoda (kar je po ugotovitvi sodišča predstavljalo vrednost, s katero bi lahko nekdo na drugem zemljišču naredil enak nasad). Tožnik navedene odškodnine za navadno škodo ni hotel sprejeti, tako da je bil znesek odškodnine, s katero bi lahko naredil nov nasad 24.12.1986 deponiran pri pristojnem sodišču. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo določila 192. čl. ZOR in določila 266. čl. ZOR, ki določa, da je oškodovanec dolžan v razumnih mejah sodelovati pri zmanjšanju škode. Oškodovanec s svojim ravnanjem po škodnem dogodku ni preprečil nastanka škode, kar bi glede na zagotovljena sredstva lahko storil. S sredstvi bi kupil nov nasad ali posadil nov nasad. Ker tožnik ni ukrenil vse potrebno, da škoda ni bila manjša, je sam odgovoren za izgubljeni dobiček. Ob primernem ravnanju tožnika do škode iz naslova izgubljenega dobička sploh ne bi prišlo oziroma bi bila ta škoda bistveno manjša.

5. Četrto in petotožena stranka pa v pritožbi zatrjujeta, da nista pasivno legitimirani. Ob nespornem dejstvu, da predmetna parcela leži na območju O.D. je kvečjemu ta občina pasivno legitimirana stranka. Trditve v sodbi, da sporazum velja le v primerih, ki se nanaša na premoženje last občine, ne držijo, ker navedeni način delitve velja tudi za ostale primere med pravnimi naslednicami bivše O.S., kar izhaja iz 2. čl. sporazuma z dne 30.11.2001, kjer občine ugotavljajo, da se celotno premoženje, kot tudi obveznosti, urejajo po teritorialnem principu. Isti princip so pravne naslednice bivše O.S. uveljavljale v sporazumu o delitvi knjigovodskega stanja, ki v 3. čl. še dodatno opredeli, da se isti princip nanaša tudi na terjatve in obveznosti bivše O.S.. Tako je mogoče jasno ugotoviti, da je kvečjemu O.D. pasivno legitimirana stranka v tem postopku. Nadalje pritožnici menita, da prvostopenjska sodba v ponovnem sojenju v okviru napotkov višjega sodišča ni razjasnila dvomov o tem, v kakšni meri je z izpolnitvijo obveznosti na sodni depozit s strani drugotožene stranke dejansko bila izpolnjena obveznost toženih strank, še posebej pa ni pojasnila ali je z izpolnitvijo obveznosti po drugi toženi stranki tožeči stranki še nastajala škoda. Prvostopno sodišče v sodbi najprej ugotovi, da je drugotožena stranka s položitvijo depozita dne 14.12.1986 v celoti odplačala tožeči stranki vrednost njenih vlaganj v nasad v predmetni parceli. Enako sodišče ugotavlja, da je višina predmetnega depozita ocenjena realno, kar pove tudi cenilec zaslišan kot priča V.V.. Pritožnici menita, da bi lahko tožeča stranka s sredstvi depozita uredila enak nasad oziroma s temi sredstvi kupila istovrstni nasad. Ob upoštevanju dejstva, da je sporno parcelo tožeča stranka izročila drugotoženi stranki v njeno posest šele 2.10.1991, je očitno, da bi lahko v času od 24.12.1986, ko je imela depozit na razpolago pa do 2.10.1991, ko je prepustila sporno parcelo v posest drugotoženi stranki, imela nov nasad v petem letu rodnosti. Toženi stranki na ravnanje tožeče stranke nista mogli z ničemer vplivati, saj se je očitno tožeča stranka sama in zavestno odločila vztrajati na sporni parceli, čeprav je imela možnost zadevo urediti drugače. To pomeni, da si je škodo sama povzročila s svojim ravnanjem, ko se je negospodarno obnašala vedoč, da sporne parcele ne more obdržati in da bi jo morala izročiti drugotoženi stranki že konec leta 1985.

6. Pritožbe niso utemeljene.

Najprej k pritožbi tožeče stranke:

7. Za tožečo stranko je sporna odločitev sodišča prve stopnje, ko je to zavrnilo zahtevek za plačilo zamudnih obresti od zneska 3.397.099,00 SIT od 16.12.1992 do 9.11.1997. Zatrjuje, da je izvedenec sadovnjak ovrednotil na november 1992, kar je takrat v tolarski protivrednosti znašalo 3.397.099,00 SIT, zato tečejo od tedaj dalje zamudne obresti, ker je že takrat terjatev zapadla v plačilo. S takšnim razlogovanjem pritožbe pa se pritožbeno sodišče ne strinja, kajti iz izvedeniškega mnenja izvedenca mag. M.M. (list.št. 55 do 58 spisa) in iz njegovega zaslišanja (list.št. 107 in 108 spisa) izhaja, da je vrednotenje sadovnjaka opravljeno na dan cenitve, to je 9.11.1997, kajti ugotovljena vrednost v letu 1992 je bila le 2.143.395,00 SIT. Ker pa je sodišče prve stopnje upoštevalo vrednost nasada ugotovljenega 9.11.1997, v znesku 3.397.099,00 SIT, potem tožeči stranki šele od 10.11.1997 gredo zamudne obresti, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

Nato o pritožbah prve, tretje, četrte in pete tožene stranke:

8. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) kot to zatrjuje v pritožbi tretjetožena stranka, kajti sodba sodišča prve stopnje nima takšnih pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti, obrazložitev sodbe je konsistentna, jasna in možna preizkusa. Res je, da je sodišče na 5. strani sodbe nekatere letnice napačno zapisalo, vendar je prišlo zgolj do pisne napake, katero pa sodišče prve stopnje skladno z določbo 328. čl. ZPP vsak čas lahko popravi. Zaradi teh pisnih napak pa sodba ni nerazumljiva in se jo da preizkusiti. Če pa določene dejanske ugotovitve tretjetožena stranka razume drugače oziroma teh noče razumeti, pa to ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot napačno meni v pritožbi.

9. Že tekom tega postopka je bila pravilno ugotovljena aktivna legitimacija tožeče stranke, za katero ponovno tretjetožena stranka v pritožbi zatrjuje, da ni podana in se pri tem sklicuje na določbo paragrafov 1205, 1206 in 1214 ODZ. Kot je bilo že povedano, so pravni status sadjarske skupnosti urejala pravna pravila ODZ o družbeni oziroma societetni pogodbi. Paragraf 1207 v XXVII. poglavju o pogodbi o skupnosti imovine določa, da če sestoji družba samo iz dveh oseb, le-ta preneha obstajati s smrtjo ene. V obravnavanem primeru je stric drugega tožnika R.P., to je tretji član skupnosti umrl leta 1990, medtem ko je A.P. oče sedanjega tožnika s pogodbo o dosmrtnem preživljanju celotno premoženje prenesel na A.P. mlajšega, to je svojega sina. Iz tega sledi, da je ostal samo še en član skupnosti, to je A.P. mlajši in je tako sadjarska skupnost prenehala. Zato preostali član lahko nastopa v pravnem prometu kot fizična oseba in je posledično temu v tej pravdi aktivno legitimiran. Paragrafi 1205, 1206 in 1214 ODZ, na katere se tretjetožena stranka v pritožbi sklicuje, pa ne urejajo ta primer. Razmerje med tožečo stranko in podjetjem TOK V.S. pa za to pravdo ni pomembno, sicer pa tudi tretjetožena stranka v pritožbi ne zatrjuje, da bi bilo v razmerju med TOK V.S. in tožečo stranko karkoli spornega.

10. Tudi pasivna legitimacija prve, tretje, četrte in pete tožene stranke je bila tekom tega postopka razjasnjena, čeprav jo vse tožene stranke ponovno prerekajo in v pritožbi izrecno poudarjajo, da niso pasivno legitimirane. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje, kajti to je že jasno in pravilno zavrnilo ugovor navedenih strank, ki so pasivno legitimacijo prerekale. Pritožbeno sodišče samo še dodaja, kot odgovor pritožbenim trditvam, da je na podlagi Zakona o ustanovitvi občin ter določitvi njihovih območij - ZUODNO (Uradni list RS št. 60/94 s spremembami) na novo ustanovljene občine prešla aktiva in pasiva prejšnje družbenopolitične skupnosti, na katerem območju so bile ustanovljene, torej tudi v tem pravdnem postopku obravnavana obveznost prvotno tožene stranke. Novo nastale občine so sicer sklenile sporazum o ureditvi premoženjsko pravnih razmerjih ter delitev premoženja prejšnje O.S. na dan 31.12.1994 z dne 27.11.2001 kateri določa, da so stvarne in obligacijske pravice ter bremena in terjatve korist ali breme občine iz premoženja, katere izvirajo. Sporna parcela, iz katere izvira odškodninska terjatev tožeče stranke pa ni premoženje nobene od nastalih občin, zato določila tega sporazuma terjatve tožeče stranke iz naslova pogodbene škode ne obravnavajo. Enako velja tudi glede sporazuma o delitvi knjigovodskega stanja, nerazdeljenega premoženja prejšnje O.S.. Slednjega pa sploh ni mogoče upoštevati, kajti prva tožena stranka v pritožbi izrecno pove, da je bil sporazum sklenjen 8.5.2002 za terjatve nastale po 1.1.1995. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po oceni pritožbenega sodišča, da odgovarjajo vse novo nastale občine za terjatev tožeče stranke nerazdelno, pravilna, kajti uporabiti je potrebno analogijo 3. odst. 142. čl. ZD glede nerazdelne odgovornosti novo nastalih občin.

11. Da gre pri prvo, tretje, četrto in petotoženi stranki za poslovno odškodninsko odgovornost pritožbeno sodišče tudi ne dvomi, kajti dejstvo je, da je do prenehanja zakupne pogodbe med prvotno toženo stranko, to je pravnim prednikom toženih strank prišlo iz razlogov na strani tožene stranke. Tega dejstva pritožbe niti ne izpodbijajo. Posledično temu pa je prenehala tudi podzakupna pogodba in to pred potekom pogodbenega roka. Podzakupna pogodba je res prenehala na podlagi zakona (590. čl. ZOR v času pravnega razmerja veljaven zakon), vendar kot akcesorna posledica prenehanja zakupa. Zakup pa je prenehal zaradi okoliščin na strani pravnega prednika toženih strank, kar pritožbe ne izpodbijajo. Obseg odškodnine določa 266. čl. ZOR, ki v 1. odst. določa, da ima upnik pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik moral pričakovati ob sklenitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so bila takrat znana, ali bi morala biti znana. Sodišče prve stopnje je glede vrednosti vlaganj v sadovnjak odločilo, da je drugi toženec prost svoje odgovornosti s pologom zneska na sodni depozit in je zahtevek za 104.015,75 SIT zavrnilo. Prvo, tretje, četrto in peto toženo stranko je obsodilo le na povrnitev izgubljenega dobička, katerega je izvedenec mag. M.M. obračunal na 3.397.099,00 SIT. Tožene stranke mnenju izvedenca niso nasprotovale. Tudi sedaj v pritožbi tega mnenja ne izpodbijajo, le tretje, četrto in petotožena stranka v pritožbi navajajo, da bi sodišče moralo upoštevati tudi znesek, ki ga je drugotoženec položil na sodni depozit. To pa je sodišče prve stopnje upoštevalo in prvo, tretje, četrto in petotoženo stranko ni obsodilo na povrnitev stroškov investicij, ampak le na plačilo škode za izgubljeni dobiček, v katerega pa znesek za investicije ni zajet. Prav tako pa tudi tretje, četrto in petotožena stranka napačno zatrjujejo, da je imela tožeča stranka s sredstvi, ki so bila položena na depozit možnost kupiti novo parcelo in zasaditi nov sadovnjak. To so le pavšalne trditve, kajti nobenih dokazov tožene stranke za te svoje trditve o možnosti, da bi lahko tožeča stranka kupila nov sadovnjak oz. ga zasadila, tožene stranke niso predložile. Ker pritožbe pravdnih strank iz navedenih razlogov niso utemeljene, jih je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

01.06.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sklep IV Cpg 48/2003
• VSK sklep Cpg 438/99
• Sodba II Ips 428/2006