VSK Sodba in sklep I Cp 201/2019

Jedro

Po določbi prvega odstavka 362. člena OZ zastaranje teče tudi proti mladoletnikom in drugim poslovno nesposobnim osebam, ne glede na to, ali imajo zakonitega zastopnika ali ne. V drugem odstavku istega člena OZ (oziroma ZOR) je določena izjema od tega pravila: zastaranje terjatve mladoletnika, ki nima zastopnika, in druge poslovno nesposobne osebe brez zastopnika ne more nastopiti, preden ne pretečeta dve leti, odkar je taka oseba postala poslovno popolnoma sposobna ali odkar je dobila zastopnika. Navedeni določili 362. člena OZ, ki urejata posebna pravila o nastopu zastaranja posebej varovanih oseb, urejata le iztek zastaralnega roka, ne pa začetek njegovega teka.

Izrek

I. Pritožbi tožnice zoper sodbo se ugodi in se v izpodbijanem delu (zavrnilnem delu v točki III izreka in v točki IV izreka) sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

II. Pritožba prvega toženca zoper sodbo se zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (ugodilnem delu III. točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožba tožnice zoper sklep se zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

IV. Pritožbeni stroški so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

I. Izpodbijana sodba:

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče (v nadaljevanju: sodišče) ugotovilo, da je notarski zapis notarja D.F. iz Kopra, opr. št. SV 588/12 z dne 24.5.2012, sklenjen med pokojnim M.M. in P.M. (prvi toženec) in B.M.S. (pravna prednica drugega toženca in tretje toženke), ničen (točka I izreka). Preostali del tožbenega zahtevka je zoper drugo toženko in tretjega toženca zavrnilo (točka II izreka). Nazadnje je ugotovilo, da v razmerju do prvega toženca obstoji terjatev pokojnega M.M. v višini 37.054,46 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 19.9.2012 dalje in da v zapuščino po njem sodi tudi navedena terjatev, preostali del zahtevka pa zoper prvega toženca zavrnilo (točka III izreka). Pod točko IV izreka je sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

I.1. Glede pritožbe prvega toženca:

2. Prvi toženec se je pritožil zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Najprej povzema vsebino pooblastila, ki mu ga je dal pokojni .M.M. dne 24.5.2012 v obliki notarskega zapisa. Po navedenem pooblastilu ter izrecnih posameznih pooblastilih za vsak račun posebej je prvi toženec nakazal denarna sredstva vnukinjama pokojnika kot darilo, plačal obveznosti v imenu in za račun pokojnika in uredil vezavo denarnih sredstev. Tožnica je svoj zahtevek na razveljavitev notarskega zapisa utemeljevala na trditvi, da je pooblastilo nično ter zahtevala vračilo denarnih sredstev v znesku 538.884,46 EUR v zapuščinsko maso, podrejeno pa, da sodišče ugotovi, da obstoji odškodninska terjatev M.M. do prvega toženca in da v zapuščino sodijo tudi denarna sredstva v navedeni višini, nakar je tožnica delno umaknila tožbo za znesek v višini 200.000,00 EUR. Po mnenju toženca je zaključek sodišča glede ničnosti notarskega zapisa napačen, posledično pa tudi del sodbe, ki nalaga plačilo v zapuščino in sama stroškovna odločitev. Sodišče je sledilo izključno izvedenskemu mnenju izvedenke psihiatrične stroke prof. dr. M.K. četudi je iz vseh pričevanj izhajalo nasprotno, tj. da je bil pokojni M.M. v času sklepanja notarskega zapisa sposoben izražati svojo voljo ter razumeti pomen svojih dejanj. Četudi je obstajalo popolno nasprotje med izvedenskim mnenjem ter izpovedbami vseh prič in je sama izvedenka na zaslišanju izpovedala, da dopušča, da je bil pokojni v določenih trenutkih luciden (da je imel tako imenovane svetle trenutke), je sodišče zavrnilo dokazni predlog z drugim izvedencem, s čimer je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ker je vprašanje ničnosti pooblastila odvisno izključno od presoje, ali je zapustnik v času notarskega zapisa lahko veljavno izrazil in razumel pomen svojih dejanj, bi moralo sodišče primerno težo dati tudi izpovedbam prič, ki so presojale zapustnikovo sposobnost na podlagi osebnega stika in ne zgolj izvedenskemu mnenju na podlagi medicinske dokumentacije. Še posebej bi moralo sodišče upoštevati izjave prič, ki od odločitve sodišča v predmetnem postopku niso imele nobenih koristi. Pritožnik izpostavlja notarja D.F., pokojnikovega prijatelja J.Z., V.Z., S.K, J.L, sosedo Z.O. Z izvedenskim mnenjem se je skladalo le pričevanje tožnice, ki ima za izid pravde neposreden interes in ki v času spornega pooblastila sploh ni imela nobenih stikov s pokojnim in tako ni bila zmožna podati opisa stanja pokojnega pred in po podaji spornega pooblastila. Popolno ignoriranje vseh preostalih izvedenih dokazov je toliko bolj nerazumljivo, ker je tudi sodišče samo na naroku dne 18.10.2018 izvedenko vprašalo, zakaj pri izdelavi svojega mnenja ni upoštevala izpovedb prič in strank, nato pa svojo odločitev tudi samo sprejelo izključno na podlagi izvedenskega mnenja, temelječega na nepopolni medicinski dokumentaciji. Obrazložitev iz sodbe je tudi nekonsistentna, razlogi sodbe so nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče je mnenje psihiatra pokojnega povsem prezrlo z argumentom, da se je lahko izjavljal o stanju zapustnika le do julija 2011, ki ne spada v kritično obdobje. Prav tako je zaključilo, da mnenje psihiatra ne nasprotuje mnenju izvedenke, kar je v nasprotju z listinami in zapisniki v spisu. Izvedenka je nesporno navedla (v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 23.4.2018), da je že vsaj leto dni pred podpisom pooblastila demenca pri M.M. napredovala do takšne stopnje, da v času podpisa notarskega zapisa ni mogel razumeti pomena svojih dejanj. V tem delu se izvedensko mnenje ne sklada z mnenjem lečečega psihiatra (zaslišanje priče O.D.), ki je med drugim opisal tudi stanje pokojnega do leta 2011, ter pri tem navedel, da se mu je leta 2011 stanje sicer poslabšalo, vendar “vseeno ni šlo pri njem za hudo obliko demence, ki bi jasno pomenila, da ni več zmožen varovati svojih pravic in koristi“. Ugotovitvi sodne izvedenke ter psihiatra pokojnega glede zdravstvenega stanja pokojnega v letu 2011 sta si torej nasprotujoči, saj je prva zavzela stališče, da pokojni ni mogel razumeti pomena svojih dejanj, saj je demenca tako napredovala že vsaj leto dni pred podpisom (torej maja 2011 ali celo prej), medtem ko je za isto obdobje leta 2011 psihiater pokojnega, ki je imel z njim osebni stik, povedal, da pri pokojnem ni šlo za hudo obliko demence. Sodišče je stališče, da si mnenje izvedenke ter mnenje psihiatra pokojnega ne nasprotujeta (stran 9 sodbe), zavzelo tudi v nasprotju s prepisom zvočnega posnetka z naroka z dne 5.6.2018, na katerem izvedenka stališče psihiatra, pokojnega označila kot „subjektivno presojo, s katero se izvedenka ne strinja“). V zvezi z izpovedbami prič je izvedenka v ustni obrazložitvi dopustila možnost, da se je pokojni v spornem obdobju (v letu 2012) lahko pogovarjal o vsebinah, ki jih je nekoč daleč nazaj dobro poznal (ter jih tudi razumel), sama pa je očitno sprejela zaključek, da upravljanje z lastnim premoženjem ni eno od teh področij, kljub temu, da je bil pokojni po besedah njegovega psihiatra osebnostno in inteligenčno visoko diferenciran ter je bil nesporno sposoben za upravljanje z lastnim premoženjem. Sodna izvedenka je s tem opravila oceno, ki bi morala biti prepuščena sodišču, sodišče pa je zgolj sledilo izvedenskemu mnenju. Še posebej pa je nerazumljiv zaključek sodišča v zvezi s pričanjem notarja D.F., češ da njegova ocena ni mogla biti povsem nevtralna, ker je z njim poslovno sodeloval že od leta 1980 in si je torej oblikoval dolgoletni vtis o zapustniku. Sodišče je tudi v celoti prezrlo izpovedbo priče J.Z. dolgoletnega prijatelja pokojnika, ki je bil z njim v stiku v njegovih različnih življenjskih obdobjih in je tako lahko najbolje opisal zdravstveno in splošno stanje pokojnika. Sodišče torej pričam po eni strani očita, da z zapustnikom niso imeli „celostnega odnosa“, po drugi strani pa, da zaradi dolgoletnega odnosa in vtisa niso bile nevtralne. Izvedenka je poleg tega mnenje podala v zvezi z bolezenskim stanjem, s katerim ima očitno osebno izkušnjo, kar bi lahko vplivalo na objektivnost njene presoje v konkretni zadevi, saj je na naroku dne 18.10.2018 tekom obrazložitve svojega stališča povedala, da ima mamo v 92. letu starosti, ki je dementna. Izvedenka je na naroku tekom obrazložitve svojega stališča dopustila tudi možnost, da je imel pokojni lucidne trenutke, v zvezi s čimer se sodišče v obrazložitvi sodbe ni opredelilo in je sodba v tem delu ostala neobrazložena ter je ni moč preizkusiti. Zgolj obstoj starostne demence ter ugotavljanje, da pokojni s stopnjo verjetnosti ni razumel pomena svojih ravnanj, še ne pomeni, da je izpodbita domneva o obstoju poslovne sposobnosti pokojnika. Sodišče bi tako moralo z gotovostjo ugotoviti, da pokojni v času podaje spornega pooblastila in kasnejših bančnih pooblastil, ni razumel pomena svojega ravnanja in v celoti izključiti tako imenovane svetle trenutke pri pokojnem. Prepričanje prvega toženca, da je pokojni v času podpisa pooblastila veljavno izrazil in razumel pomen svojih dejanj, dodatno potrjuje dejstvo, da mu je pokojni med drugim naročil vezavo zneska 200.000,00 EUR. Sodišče se do tega ni opredelilo, kot tudi ne do vzrokov za pokojnikov prstni odtis namesto podpisa na spornem notarskem zapisu. Prvi toženec je pojasnil, da se je pokojni odločil za odtis prstov zaradi upada fizičnih in ne psihičnih sposobnosti, konkretno zaradi tresoče roke, kar je potrdil tudi notar. Pokojni je namreč sam ocenil, da bo prstni odtis bolj pristen kot njegov podpis s tresočo roko. V zvezi s plačilom zneska v višini 37.054,46 EUR na račun Reiffeisen Leasing d.o.o. ni prešlo do neposrednega prehoda premoženja iz sfere pokojnika v sfero prvega toženca, zato od njega ni mogoče terjati vračila in ni pasivno legitimiran na tej pravni podlagi. Glede obrestnega dela pritožnik navaja, da je sodišče odločilo, da obstoji terjatev v višini 37.054,46 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19.9.2012 dalje do plačila. Če bi pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo prvega toženca iz zgoraj navedenih razlogov, je odločitev sodišča napačna v delu, kjer tožnici priznava zakonske zamudne obresti od 19.9.2012 dalje. V primeru neupravičene pridobitve je pridobitelj dolžan plačati zamudne obresti od dneva pridobitve le, če je bil nepošten, sicer pa od dneva vložitve zahtevka. Sodišče se v predmetni zadevi sploh ni spuščalo v presojo morebitne nepoštenosti prvega toženca, temveč je brez obrazložitve ugodilo zahtevku za plačilo obresti od 19.9.2012 dalje, to je od dne, ko je bil znesek prenakazan na račun družbe Reiffeisen Lesasing d.o.o. in ne zgolj od 17.7.2015, ko je bila vložena tožba. Sodba je v tem delu neobrazložena in očitno napačna. Sodišče tudi ni odločalo o primarnem ugovoru pritožnika, da dedič pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju ne more podati lastninskopravnih zahtevkov, temveč le ugotovitveni zahtevek glede obsega zapuščine in da je tožba preuranjena.

3. Tožnica je odgovorila na pritožbo. Predlagala je njeno zavrnitev in priglasila stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvi toženec izpodbija odločitev sodišča v delu, v katerem je bila ugotovljena ničnost notarskega zapisa, sklenjenega med pokojnim M.M. in prvim tožencem ter B.M. (točka I izreka) in v delu, v katerem je bilo ugotovljeno, da obstoji terjatev pokojnega M.M. v višini 37.054,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.9.2012 in da v zapuščino po njem sodi tudi navedena terjatev (ugodilni del točke III izreka), posledično pa tudi stroškovni del odločbe (točka IV) izreka.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijano odločitev preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov, opravilo pa je tudi uradni preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP), ki kršitev ni pokazal. Prvi toženec dejansko preko očitka o nejasnih razlogih sodbe in njihovem notranjem nasprotju graja dokazno oceno in s tem ugotovljeno dejansko stanje, o čemer se bo sodišče opredelilo v nadaljevanju te obrazložitve.

7. Sodišče je ugotovilo, da ni sporen obstoj notarskega zapisa pooblastila z dne 24.5.2012, s katerim je M.M. med drugim pooblastil prvega toženca, da v njegovem imenu in na njegov račun ureja njegove bančne storitve, v skladu s pooblastili, ki mu jih bo dal za vsak račun posebej. Glede spornega dejstva, ali je tedaj, pa tudi do konca leta 2012 (glede na čas, ko so bila s strani prvega toženca na podlagi navedenega pooblastila izvršena sporna nakazila), M.M. glede na bolezensko stanje (demenco¹) lahko veljavno oblikoval svojo voljo, jo veljavno izrazil in razumel pomen lastnih dejanj, je sodišče zaključilo, da ne. Zaključek sodišča temelji na celoviti dokazni oceni, narejeni v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Dokazna ocena je tudi življenjsko logična in prepričljiva in je pritožba s svojo lastno dokazno oceno ne omaja. Pritožbena trditev, da je sodišče sprejelo svojo odločitev izključno na podlagi mnenja izvedenke psihiatrične stroke dr.M.K in ignoriralo izpovedbe prič, iz katerih izhaja nasprotno, ne drži. Sodišče je v svoji obrazložitvi jasno navedlo, zakaj se je oprlo zlasti na mnenje izvedenke. V točki 13 obrazložitve se je opredelilo do izpovedb prič, ki jih prvi toženec izpostavlja v pritožbi (J.Z., V.Z., S.K., J.L., Z.O). Sodišče je prepričljivo pojasnilo, da gre za priče, ki z M.M. v spornem obdobju niso imele celostnega odnosa, videvale so ga le občasno, zato jih je sodišče ocenilo ob upoštevanju izvedenkinega mnenja, da demenca ne izključuje komunikacije in da je v določenih trenutkih pokojni M.M. lahko prepoznaval osebe in se z njimi pogovarjal o vsebinah, ki jih je nekoč, daleč nazaj sam izjemno dobro obvladoval. Pritožba pa v svoji lastni dokazni oceni spregleda vse ostale relevantne ugotovitve sodišča, ki temeljijo na mnenju izvedenke (točka 12 in 13 obrazložitve), ki se je oprla na medicinsko dokumentacijo. Katero medicinsko dokumentacijo naj bi izvedenka prezrla, pritožba konkretizirano ne navede. Dejstvo, da je izvedenka ob neposrednem zaslišanju omenila, da ima osebno izkušnjo z demenco, ne utemeljuje očitka o njeni neobjektivnosti. V zvezi s pričo, ki jo pritožba še posebej izpostavlja kot dolgoletnega prijatelja pokojnika, J.Z., ki je ocenila, da je bil pokojni sposoben razumevanja in odločanja, pritožba povsem zanemari ugotovitev sodišča, da je priča ob zaslišanju tudi sama mešala časovna obdobja in je torej bila neverodostojna. Tako je priča v zvezi s fotografijo, datirano 30.5.2012, na kateri je prepoznala svojo hišo, trdila, da je tedaj imela 60 let, čeprav je bila tedaj dejansko stara 84 let (ob zaslišanju 89 let). Neutemeljena je tudi pritožbena graja v zvezi z dokazno oceno izpovedbe priče D.F. ki je sestavil notarski zapis in je oceno zapustnika, s katerim je sodeloval že od leta 1980, oblikoval zgolj glede na svoj dolgoletni vtis o zapustniku (da gre za osebo, ki jasno izraža svojo voljo), kar tudi po mnenju pritožbenega sodišča, samo po sebi ne omogoča zaključka o voljni sposobnosti pokojnega M. ob sestavi notarskega zapisa. Dokazne ocene sodišča pa pritožba ne uspe izpodbiti niti z izpostavljanjem izpovedbe priče O.D. (pokojnikov psihiater). Tudi kolikor je ta izpovedal, da se je pokojnemu leta 2011 stanje bolezni poslabšalo, da pa pri njem ni šlo za hudo demenco, ki bi pomenila, da ni zmožen varovati svojih pravic in koristi, izvedenka pa je ocenila, da je demenca pri njem že vsaj leto pred podpisom notarskega zapisa tako napredovala, da ni mogel razumeti pomena svojih dejanj, to ni odločilno. Relevantno stanje pokojnega v predmetni zadevi je v letu 2012, za katerega pa navedena priča ni mogla izpovedati ničesar, saj ga tedaj M.M. ni obiskoval (nazadnje ga je videl julija 2011). Nenazadnje pa dokazne ocene sodišča o stanju M.M.v kritičnem obdobju ne ovržejo niti izpostavljene okoliščine, da naj bi se le-ta odločil za prstni odtis na notarskem zapisu zaradi upada psihičnih in ne fizičnih sposobnosti in dejstvo, da naj bi naročil vezavo 200.000,00 EUR, saj gre za dejstva, ki sama po sebi ne povedo ničesar o njegovi voljni sposobnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča. Dejstvo, da se prvi toženec z dokazno oceno ne strinja, ne more biti razlog za postavitev drugega izvedenca, za kar se zavzema v pritožbi. Sodišče je glede na ugotovitev o nesposobnosti razsojanja M.M., pravilno štelo, da gre za položaj, ki je istovrsten tistemu, ko pogodba sklepa poslovno nesposobna oseba, ter pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo ničnost notarskega zapisa in se posledično opredelilo do ostalih zahtevkov.

8. Sodišče je zahtevku na ugotovitev obstoja terjatve v znesku 37.054,46 EUR in vrnitvi navedenega zneska v zapuščino zoper prvega toženca ugodilo na podlagi 87. člena OZ. Kondikcijski zahtevek na podlagi navedene zakonske določbe ima obogatitveno naravo. Za prvega toženca ni sporno, da je na podlagi pooblastila, za katerega je sodišče v predmetnem postopku ugotovilo, da je nično, s pokojnikovega računa nakazal znesek 37.054,46 EUR na račun Reiffeisen Leasing d.o.o.. Glede na dejstvo, da je sam izpovedal, da je šlo za plačilo leasing obroka za njegovo hišo, ki bi ga sicer moral plačati iz lastnih sredstev, je povsem jasno, da je bil on tisti, ki je pridobil korist in je bil torej obogaten. Zato je sodišče pravilno štelo, da je pasivno legitimiran za vračilo.

9. Sodišče je zahtevku na vračilo 37.054,46 EUR v zapuščino v obrestnem delu ugodilo od 19.9.2012. Odločitev sodišča se da tudi v tem delu preizkusiti. Za pritožbo ni sporno, da je bil navedeni znesek nakazan Reiffeisen Leasing d.o.o. 19.9.2012. Sodišče je torej priznalo zakonske zamudne obresti od dneva pridobitve koristi. Evidentno je, da je prvega toženca štelo za nepoštenega pridobitelja, ker je glede na okoliščine konkretnega primera ta nedvomno vedel za očetovo zdravstveno stanje. OZ v 193. členu pa v primeru nepoštenega pridobitelja določa plačilo zamudnih obresti od dneva pridobitve koristi in ne od dneva vložitve zahtevka, za kar si prizadeva pritožba.

10. Pritožba pa ne more uspeti niti z očitkom, da se sodišče ni opredelilo do njegovega ugovora, da tožnica (kot dedinja po pokojnem) pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju ne more podati lastninskopravnih zahtevkov. Tudi kolikor se sodišče do tega ugovora ni izrecno opredelilo, mu pravilno ni sledilo, saj tožnica takega zahtevka v predmetni pravdi ni niti postavila.

11. Glede na navedeno je pritožba prvega toženca neutemeljena in je sodišče potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

I. 2. Glede pritožbe tožnice:

12. Tožnica se je pritožila zoper zavrnilni del točke III izreka in zoper točko IV izreka sodbe. Meni, da je sodba v izpodbijanem delu nepravilna in nezakonita. Kot je razvidno iz 20. točke obrazložitve, je sodišče zavrnilo del tožbenega zahtevka na ugotovitev, da obstoji terjatev pokojnega M.M. do P.M. v skupni višini 301.830,00 EUR in da tudi ta terjatev sodi v zapuščino po pokojnem M.M., ker se je postavilo na stališče, da naj bi bil zahtevek zastaran. Pri tem je nepravilno uporabilo določilo 352. člena OZ, ki ga pritožba povzema. Začetek zastaralnega roka je odvisen od vedenja o škodi in njenem povzročitelju (subjektivni zastaralni rok) oziroma od nastanka škode (objektivni zastaralni rok), kar je sodišče spregledalo. Sodišče v postopku ni ugotovilo, da bi bil pokojn iM.M. nemudoma po izvršenih spornih nakazilih seznanjen s škodo, ki mu jo je z njimi povzročil prvi toženec, zaradi česar je kot začetek subjektivnega zastaralnega roka nepravilno štelo prvi dan po opravljenih spornih nakazilih. Iz izvedeniškega mnenja, izdelanega v tem postopku, je jasno, da pokojni M.M. v obdobju od maja 2012 do konca 2012 ni bil sposoben oblikovati svoje volje in jo veljavno izraziti, kot tudi ne razumeti pomena svojih dejanj. Sodišče je v obrazložitvi sicer navedlo, da pokojni M. v tem času (torej v času, ko naj bi po mnenju sodišča že začel teči subjektivni zastaralni rok) ni imel voljne sposobnosti, vendar je nepravilno dodalo, da to dejstvo na tek (subjektivnega) zastaralnega roka ne vpliva oziroma le v toliko, da naj bi bilo potrebno zaradi navedenega v predmetni zadevi uporabiti določilo 262. člena OZ (pravilno 362. člena OZ). Tudi ta ugotovitev sodišča ni pravilna, saj navedeno določilo v predmetni zadevi ni relevantno, saj ne vpliva na začetek teka subjektivnega zastaralnega roka. Subjektivni triletni zastaralni rok v konkretnem primeru ni začel teči prvi dan po izvršenih nakazilih, temveč bistveno kasneje. Ker v postopku ni bilo zatrjevano, da bi bil skrbnik pokojnega M.M. seznanjen s škodo in njenim povzročiteljem, je potrebno šteti, da je subjektivni zastaralni rok začel teči šele konec leta 2014, ko se je s škodo in njenim povzročiteljem seznanila tožnica, dedinja po pokojnem M.M. Drži, da je v tem času že tekel objektivni zastaralni rok, in sicer od dneva izvršenih nakazil, vendar se le ta še ni iztekel. Objektivni petletni zastaralni rok bi se iztekel šele 28.5.2017 ter 28.12.2017, tožba pa je bila vložena pred tem, pred iztekom subjektivnega roka konec leta 2017 in terjatev ni zastarala. Sodišče tako ni pravilno uporabilo določbo 352. člena OZ glede pričetka teka subjektivnega roka, v svoji obrazložitvi pa sploh ni pojasnilo, zakaj je štelo, da naj bi zastaralni rok začel teči že dan po izvršitvi spornih nakazil, s čimer je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi nepravilne odločitve o glavnem zahtevku, je nepravilna in nezakonita tudi odločitev o stroških postopka. Tožnica opozarja še na tretji odstavek 180. člena ZPP. Sodišče na pravno podlago ni vezano, tožnica pa je že v tožbi postavila ustrezen zahtevek in kljub navajanju drugačne, obogatitvene pravne podlage, navedla dovolj pravno relevantnih dejstev, da bi sodišče že njen zahtevek iz tožbe z dne 13.7.2015 lahko obravnavalo tudi na odškodninski podlagi. Nazadnje pritožnica navaja, da je prvi toženec s spornimi nakazili izpolnil tudi vse znake kaznivega dejanja izneverjenja po 215. člen KZ-1, zaradi česar bi bilo mogoče oz. bo mogoče v predmetni zadevi uporabiti tudi daljši zastaralni rok iz 353. člena OZ. Ker tožnici do zaključka naroka še ni bila poznana opravilna številka zadeve, pod katero Okrožno državno tožilstvo v Kopru vodi predkazenski postopek zoper prvega toženca, le-te sodišču ni mogla prej sporočiti. Sedaj razpolaga z opr. št. zadeve. Iz dopisa, za katerega navaja, da ga prilaga, izhaja, da tožilska odločitev še ni sprejeta.

13. Prvi toženec je odgovoril na pritožbo. Predlagal je njeno zavrnitev in priglasil stroške pritožbenega postopka.

14. Pritožba je utemeljena.

15. Tožnica izpodbija odločitev sodišča v delu, v katerem je bil zavrnjen zahtevek na ugotovitev, da obstoji terjatev pokojnega M.M. v višini 301.830,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19.9.2019 dalje in da je ta terjatev predmet zapuščine po njem. Navedeni znesek predstavlja seštevek zneskov, ki jih je prvi toženec z računa pokojnega M.M. nakazal na druge račune: zneska 100.000,00 EUR, dne 27.8.2012 nakazanega na račun R.M., zneska 100.000,00 EUR, dne 28.12.2012 nakazanega na njen račun ter zneska 101.830,00 EUR, istega dne nakazanega na račun M.M. Sodišče je zaključilo, da prvi toženec za navedene zneske ni bil obogaten, za odškodninski zahtevek v zvezi z navedenimi nakazili, za katerega je štelo, da ga je tožnica postavila v tretji pripravljalni vlogi z dne 27.6.2016, pa da je zastaran.

16. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče že od vložitve tožbe njen zahtevek obravnavati na odškodninski podlagi. Res je, da v skladu s tretjim odstavkom 180. člena ZPP sodnik vzame tožbo v postopek tudi tedaj, če tožeča stranka ni navedla pravne podlage tožbenega zahtevka, če pa jo je navedla, sodnik ni vezan nanjo. Navedeno določilo pa v ničemer ne spremeni dejstva, da je sodnik vezan na trditveno podlago strank. Tožeča stranka je tista, ki mora navesti toliko dejstev, ki omogočajo jasno identifikacijo zahtevka in njegovo ločitev od morebitnih drugih zahtevkov. Pritožnica zgolj posplošeno navaja, da je že v tožbi (tožba z dne 13.7.2015 je bila vložena dne 17.7.2015) navedla dovolj pravnih dejstev, ki bi sodišču omogočala, da njen zahtevek obravnava tudi na odškodninski podlagi, vendar jih ne konkretizira. S tako pritožbeno kritiko ne more izpodbiti pravilnosti stališča prvostopenjskega sodišča, da je tožnica zahtevek na odškodninski podlagi utemeljila šele v tretji pripravljalni vlogi z dne 27.6.2016.

17. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče pri presoji konkretnega primera upoštevati zastaralni rok iz 353. člena OZ, ki v prvem odstavku določa, da v primeru, če je škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona. Sodišče je v točki 21 obrazložitve navedlo pravilne razloge. Tožnica se sklicuje na dopis sodišča, ki naj bi ga prejela po zaključku obravnave, ki ga (kljub drugačni pritožbeni navedbi) ni priložila. Že iz povzetka njegove vsebine (sama navaja, da Okrožno državno tožilstvo tožilstvo v K. odločitve v predkazenskem postopku še ni sprejelo) jasno izhaja, da ne more vplivati na zavzeto stališče prvostopenjskega sodišča.

18. Pritožba pa je utemeljena v delu, v katerem izpodbija zaključek sodišča o zastaranju terjatve. Iz razlogov odločitve izhaja, da M.M. v trenutku, ko je nastala škoda (ko so bila denarna sredstva nakazana z njegovega računa) ni imel voljne sposobnosti, da pa mu je bil postavljen začasni skrbnik, zaradi česar je sodišče štelo, da je zastaranje nastopilo 3.4.2015, tj. po dveh letih od pravnomočnosti odločbe o postavitvi začasnega skrbnika, kar naj bi bilo še pred potekom siceršnjega triletnega subjektivnega zastaralnega roka, ki naj bi potekel 27.8.2015 in 29.12.2015 (tri leta od od izvršenih spornih nakazil). Pri tem se je oprlo na 362. člena OZ (zaradi očitne pomote je navedlo 262. člen OZ), ki ga je materialnopravno zmotno razlagalo v povezavi s 352. člena OZ. Po določbi prvega odstavka 362. člena OZ zastaranje teče tudi proti mladoletnikom in drugim poslovno nesposobnim osebam, ne glede na to, ali imajo zakonitega zastopnika ali ne. V drugem odstavku istega člena OZ (oziroma ZOR) je določena izjema od tega pravila: zastaranje terjatve mladoletnika, ki nima zastopnika, in druge poslovno nesposobne osebe brez zastopnika ne more nastopiti, preden ne pretečeta dve leti, odkar je taka oseba postala poslovno popolnoma sposobna ali odkar je dobila zastopnika. Navedeni določili 362. člena OZ, ki urejata posebna pravila o nastopu zastaranja posebej varovanih oseb, urejata le iztek zastaralnega roka, ne pa začetek njegovega teka. V povezavi z določbo prvega odstavka 352. členom OZ, ki določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (subjektivni rok), ju je mogoče razlagati le tako, da se subjektivni rok ne more izteči preden ne potečeta dve leti od nastopa poslovne nesposobnosti osebe oziroma imenovanja zastopnika. Zakaj šteje, da naj bi M.M. že na dan, ko je prvi toženec izvršil sporna nakazila, vedel za škodo in storilca (sploh glede na ugotovitev, da M.M. v trenutku nastanka škode, ko so bila denarna sredstva nakazana z njegovega računa, ni imel voljne sposobnosti), sodišče ni navedlo. Ker so tako izostali razlogi o odločilnih dejstvih v zvezi z zastaranjem, je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP.

19. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo v točki III izreka v delu, v katerem je bil preostali del tožbenega zahtevka zavrnjen proti prvemu tožencu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (354. člen ZPP). Posledično je razveljavilo tudi stroškovni del odločbe. Za razveljavitev se je pritožbeno sodišče odločilo glede na naravo kršitve. Prvo ugotavljanje pravno relevantnih dejstev v zvezi z zastaranjem (in v primeru njegove neutemeljenosti ugotavljanje celotnega sklopa dejstev v zvezi z odškodninsko podlago) bi nesorazmerno poseglo v pravico strank do pritožbe. Ponovno sojenje na prvi stopnji hkrati ne bo povzročilo hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Do sedaj je namreč postopek tekel redno, brez zastojev.

20. V novem sojenju bo moralo sodišče odpraviti navedeno kršitev in v primeru, da bo ugotovilo, da je bil tožbeni zahtevek na odškodninski podlagi vložen pravočasno, vsebinsko presodi njegovo utemeljenost (kar terja ugotovitev celotneg sklopa dejstev).

II. Izpodbijani sklep

21. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnica za izdajo začasne odredbe.

Glede pritožbe tožnice zoper sklep

22. Zoper sklep se pritožuje tožnica in navaja, da se je sodišče postavilo na materialnopravno napačno stališče, da bi izdaja predlagane začasne odredbe posegla v pravico prvega toženca do sodnega varstva in da naj ne bi bilo pravne podlage za njeno izdajo. Pravna podlaga za predlagano začasno odredbo je razvidna iz predloga. Sodišče sme namreč skladno z določbo prvega odstavka 271. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) za zavarovanje denarne terjatve izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, pri čemer je nekaj primerov eksemplifikativno naštetih. Tudi iz primeroma naštetih vrst začasnih odredb je razvidno, da popolnoma vse na tak ali drugačen način posegajo v dolžnikove ustavno zagotovljene pravice, predvsem v pravico do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) ter pravico do lastnine iz 67. člena URS, pa so zaradi zavarovanja upnikove ustavno zagotovljene pravice do sodnega varstva vseeno dopustne in celo izrecno predvidene. Posledično je dopustna tudi začasna odredba, ki jo je predlagala tožnica. Z njo namreč ne bi bilo poseženo v ustavno zagotovljeno pravico prvega toženca do sodnega varstva, pač pa v njegovo pravico do zasebne lastnine in dedovanja, vendar bi bil tak poseg upravičen, saj bi bil sorazmeren in nujno potreben zaradi zagotavljanja tožničine ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva. Sicer pa odpovedi dediščini tudi ni mogoče enačiti z umikom že vloženega zahtevka ali pravnega sredstva v postopku, kot to zmotno meni sodišče, pač pa s prepovedjo dolžniku, da odtuji svoje premoženje. Ne gre namreč pozabiti, da je prvi toženec skupni lastnik premoženja, ki sodi v zapuščino. Kljub temu pa izdaja začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve premoženja z zaznambo v zemljiški knjigi ne bi bila mogoča, saj ni tudi zemljiškoknjižni lastnik. Poleg tega kot skupni lastnik niti ne more razpolagati z zapuščino brez tožničinega soglasja. Lahko pa to premoženje odtuji na način, da se odpove dediščini v svojem imenu, kar pomeni, da bi njemu pripadajoči del dedovali njegovi hčerki na podlagi vstopne pravice in bi se njegovo premoženje zmanjšalo za premoženje, ki bi ga sicer podedoval po svojem pokojnem očetu. S tem pa bi tožnici onemogočil uveljavitev terjatve iz predmetnega postopka. Zato je predlagana začasna odredba dopustna in potrebna, saj toženec nima drugega premoženja za poplačilo terjatve. Sodna odločba, na kateri se sklicuje sodišče, ni relevantna, saj ne obravnava primerljivega dejanskega stanja. Stališče tožnice, da predlagana začasna odredbi ni nedopustna, potrjuje tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1396/2011 ter posredno sklep Višjega sodišča v Mariboru. I Cp 990/2016. S tem, ko je sodišče zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe kljub temu, da je slednja potrebna zaradi varovanja tožničine pravice do učinkovitega sodnega varstva, je poseglo v pravico do enakega varstva pravic, saj je odločilo v nasprotju s sodno prakso v podobnih primerih, svojega arbitrarnega odstopa pa ni obrazložilo.

23. Pritožba ni utemeljena.

24. V obravnavani zadevi je tožnica predlagala izdajo začasne odredbe, s katero naj se prvemu tožencu prepove, da se v zapuščinskem postopku po pok.M.M., ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Piranu pod opr. št. D 143/2014, odpove dediščini v svojem imenu ter da se s predmetno začasno odredbo po uradni dolžnosti seznani zapuščinsko sodišče. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker je ocenilo, da je po vsebini nedopusten in zanj ni pravne podlage, saj bi se s predlagano začasno odredbo prvemu tožencu naložilo, kako naj razpolaga z zahtevkom oziroma procesnim aktom ter na ta način poseglo v njegovo pravico do sodnega varstva.

25. Navedeno stališče prvostopenjskega sodišča ni pravilno. Kot pritožba utemeljeno opozarja, predlagana začasna odredba po vsebini ne predstavlja posega v pravico prvega toženca do sodnega varstva. Predlagana prepoved tožencu, da bi z odpovedjo dedovanju neodplačno razpolagal s premoženjem, ki mu je pripadlo kot dediščina, predstavlja sicer poseg v pravico do zasebne lastnine in dedovanja, vendar pa ne pomeni prepovedi razpolaganja z zahtevkom ali pravnim sredstvom. Zgolj poseg v lastninsko pravico pa ni ovira za izdajo začasne odredbe v primeru, ko je tak poseg potreben zaradi zagotavljanja pravice druge stranke do učinkovitega sodnega varstva. Skladno z določbo prvega odstavka 271. člena ZIZ, sme namreč sodišče za zavarovanje denarne terjatve načeloma izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, to je učinkovito sodno varstvo tožbenega zahtevka².

26. Kljub navedenemu pa je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe pravilna, saj predlagano sredstvo zavarovanja ni primerno. V primeru, ko je začasna odredba usmerjena v prepoved določenega ravnanja tožencu, je primerno in zakonsko povsem jasno predvideno sredstvo denarna kazen³, ne more pa to biti predlagana seznanitev zapuščinskega sodišča z začasno odredbo. Drugemu sodišču ali organu namreč z začasno odredbo ni mogoče nalagati določene storitve ali opustitve, če za to ni zakonske podlage. Ravno to pa bi predlagana začasna odredba glede na predlagano sredstvo, če naj bi se z njo dosegel namen zavarovanja, pomenila.

27. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, po tem, ko tudi kršitev, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ki se skladno s 15. členom ZIZ smiselno uporablja tudi v postopku zavarovanja) ni zasledilo, na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

III. Glede pritožbenih stroškov

28. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep pod točko I izreka je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge (člen 357a/2 ZPP) in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozvalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oz. odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
¹ Demenca Alzheimerjevega tipa, diagnosticirana leta 2008
² Poleg tega tudi Obligacijski zakonik (v nadaljevanju: OZ) v 256. členu odpoved dediščini šteje za neodplačno razpolaganje, ki je lahko predmet izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj.
³ Prim. 226. člen ZIZ.

Datum zadnje spremembe:

28.05.2020

Podobni dokumenti:

• VSC sklep Cp 924/2009
• Sodba II Ips 619/2006
• Sodba III Ips 68/2005