VSK Sodba in sklep I Cp 90/2019

Jedro

Skladno z določbo 191. člena OZ, kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. V konkretnem primeru ni podana nobena od izjem iz citiranega 191. člena OZ. Toženec je namreč navajal le, da nikoli ni privolil v prikrajšanje in da se zahtevku za vračilo ni odpovedal.

Svoje nestrinjanje bi moral namreč jasno izraziti in to sporočiti nasprotni stranki, in sicer s pridržkom, da bo plačilo zahteval nazaj.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke po tožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi v I. točki izreka glede zneska 1.535,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.10.2013 dalje (stroški dela v zvezi z izdelavo terase) in zneska 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (izvršilni stroški) ter v stroškovnem delu (V. točka) izreka in v razveljavljenem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbi tožene stranke po nasprotni tožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni v III. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, ki se glasi:

"Tožena stranka po nasprotni tožbi: ZIDARSTVO IN STORITVE Z ROVOKOPAČEM A. R. s.p., P., A., je dolžna vrniti tožeči stranki po nasprotni tožbi: M. P., D., A., znesek v višini 4.339,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.11.2015 dalje do plačila, vse v roku 15 dni."

III. V ostalem se pritožbi obeh strank zavrneta in v izpodbijanem a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu (delno I., v celoti II. in IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. V izogib nejasnostim pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da v nadaljevanju te odločbe uporablja izraz tožeča stranka ali tožnik za tožečo stranko po tožbi in toženo stranko po nasprotni tožbi ter izraz tožena stranka oziroma toženec za toženo stranko po osnovni tožbi in tožečo stranko po nasprotni tožbi.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino, opr. št. VL 52805/2014 z dne 16.5.2014 in sicer tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati znesek 1.638,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.10.2013 dalje ter izvršilne stroške v znesku 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve izpodbijane sodbe (I. točka izreka), v preostalem je sklep o izvršbi razveljavilo in zahtevek tožeče stranke za plačilo 2.106,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.10.2013 dalje zavrnilo (II. točka izreka). Ugodilo je zahtevku po nasprotni tožbi tako, da je tožeča stranka dolžna vrniti toženi stranki znesek v višini 4.339,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.11.2015 dalje do plačila (III. točka izreka) in višji zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo (IV. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo povrnitev stroškov tožene stranke v znesku 1.380,54 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka sodbe).

3. Zoper sodbo sta pravočasni pritožbi vložili obe pravdni stranki.

4.Zoper zavrnilni del sodbe po tožbi (II. točka izreka) in ugodilni del sodbe po nasprotni tožbi (III. točka izreka) in posledično zoper stroškovno odločbo se iz vseh pritožbenih razlogov po pooblaščencu pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovi terjatvi po tožbi v celoti ugodi, po nasprotni tožbi pa naj zahtevek toženca v celoti zavrne in ponovno odloči o stroških postopka. V pritožbi najprej obširno graja dokazni zaključek prvostopenjskega sodišča, da je toženec za izdelavo terase tožniku že pred začetkom del v gotovini plačal 1.750,00 EUR. Kot neprimerno in nezadostno šteje, da je sodišče takšen zaključek naredilo na podlagi lastnoročnih zapiskov zgolj ene stranke, ki ji slepo verjame in sledi njenim močno čustveno moralno obarvanim navedbam o (ne)izstavljanju računov s strani tožnika. Izpostavlja, da je prvotna ideja za (ne)izdajo računov bila predstavljena s strani toženca, saj je izvajalcu dejal, da davkov že ne bo plačeval. Poudarja, da je toženec tisti, ki je ob vsakem plačilu izročal denar in bi sam moral biti toliko skrben, da bi od prevzemnika denarja zahteval vsaj podpis na listu papirja. Lastnoročni zapiski v lasten zvezek niso verodostojen dokaz, čeprav ga je sodišče kot takega povezalo s pričami in sicer z izpovedbo toženčeve žene T. P.. Glede na to, da je toženec na zaslišanju dne 29.9.2016 izpovedal, da svoje žene najprej ni želel vpletati v problematiko, pomeni, da slednja, ki naj bi pisala sprotne zapiske v zvezek, s potekom zidave in dogovori s tožnikom sploh ni bila seznanjena oz. ni bila podrobno seznanjena. Ustrezno stopnjo skrbnosti bi predstavljal zgolj podpisan dokument/list papirja, kjer bi bila podpisa obeh strank. Tega pa toženec, ki dokazuje delno plačilo za teraso (dokazno breme je na njem) nima. Gre za situacijo, ko razlogov o odločilnih dejstvih ni mogoče preizkusiti, so namreč nejasni in je zato podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Nepravilno so izpeljane tudi ugotovitve prvostopenjskega sodišča o časovni komponenti izgradnje terase v letu 2010. Tožnik je večkrat poudaril, da je bila terasa zaradi tega, ker ni imela gradbenega dovoljenja izdelana proti koncu leta 2010 in v začetku leta 2011. Da se je terasa delala pozneje so potrdile priče ter obe stranki. Glede na to časovnico je tudi življenjsko neverjetno, da naj bi bilo julija 2010 domnevno plačanih 1.750,00 EUR namenjenih za teraso. Na zaslišanju dne 29.9.2016 je tožnik na izrecno vprašanje odgovoril, da plačila vnaprej ni prejemal. To je potrdil tudi toženec, ki je povedal, da so bila dela plačana, ko so bila izvedena. Tudi žena toženca je na zaslišanju dne 29.9.2016 izpovedala, da so se dela plačevala sproti, po obrokih. Iz tega izhaja, da stranke niso poslovale z avansom. V zvezi z navedenim pritožnik zaključuje, da je sodišče popolnoma napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je bila terasa delno plačana. Meni, da je v celoti dokazal utemeljenosti svojega zahtevka v višini 3.285,00 EUR (3.000,00 EUR neto + 285,00 EUR na račun DDV), kot je vtoževano na podlagi računa št. 14/2013. Če temu prištejemo še 103,50 EUR vrednosti del za postavitev betonskega stebra (tožnik se oceni izvedenca za steber ne protivi), bi morala biti priznana terjatev tožeče stranke v višini 3.388,50 EUR z vključenim DDV-jem (3.285,00 EUR + 103,50 EUR).

5. Glede odločitve po nasprotni tožbi je prvostopenjsko sodišče že v točki 29 obrazložitve povsem nekritično presojalo zapisano pogodbo med strankama z dne 4.1.2011 in okoliščine sklenitve le te. Plačilo v višini 6.000,00 EUR brez DDV se ni nanašalo zgolj na gradbena dela, ki so bila zajeta v tej pogodbi, temveč tudi na dela, ki so se izvajala že pred sklenitvijo te pogodbe, kar je tožnik v tem postopku večkrat zatrdil, in sicer najmanj v treh pripravljalnih vlogah. Znesek 6.000,00 EUR plus DDV po računu 10/10 zajema tudi storitve, ki niso bile navedene v pisni pogodbi z dne 4.1.2011, ki jih je tožnik ustrezno specificiral že v svoji vlogi z dne 2.11.2015, toženec pa te specifikacije nikoli ni zanikal ali ji kakorkoli nasprotoval. Ni pravilen sklep sodišča iz točke 30 sodbe, češ da je tožnik najprej priznal povezanost pisne pogodbe in računa 10/10, kasneje pa to zanikal. Že večkrat je poudaril, da se je v celotni poslovni odnos poglobil šele, ko je s strani toženca znova in znova prejemal vloge in navedbe o celotnem poslovnem razmerju. Tožnik je odreagiral na navedbe nasprotnika. Nikakor ni šlo za prikrojevanje lastnih navedb. Pisna pogodba z dne 4.1.2011 je bila sestavljena na hitro in njena vsebina ne odraža resničnega dejanskega stanja. Sestavila sta jo toženec in njegova žena, tožnik pa le podpisal. Pri presoji resničnosti pogodbenih določil (predvsem zapisanih del) je še kako pomembno tudi dejstvo, da je bil račun št. 10/10 izstavljen že dne 14.12.2010, torej 20 dni pred sklenjeno pogodbo. Iz tega jasno izhaja, da je na podlagi ustnih dogovorov tožnik izstavil račun št. 10/10, šele nato je toženec sestavil pogodbo in v njo vnesel, kar je sam želel in hotel. Tudi sam datum izstavitve računa št. 10/10 (to je 14.12.2010) jasno kaže na to, da so v tem znesku zajeta tudi druga gradbena dela, ne samo tista, ki so bila 20 dni pozneje pavšalno in nekonkretizirano vnesena v pisno pogodbo z dne 4.1.2011.

6. Zaradi širjenja navedb mimo prvotnega spora, je tožnik večkrat predlagal angažiranje sodnega izvedenca, ki bi pregledal in ocenil prav vsa dela, ki jih je na objektu toženca izvedel tožnik. Tak dokazni predlog je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno zavrnilo. Gre za neobrazloženo in nerazumno odločitev sodišča, zaradi česar je bilo tudi napačno oz. nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. V nadaljevanju pritožnik povzema določbe pisne pogodbe z dne 4.1.2011 in sicer točko I in točko II ter zaključuje, da iz navedene pogodbe jasno izhaja, da je toženec ob pisanju pogodbe imel pred očmi, da bo izvajalec uredil dvorišče do 28.2.2011 za ceno 1.500,00 EUR in da mu bo tedaj investitor tudi plačal. V tem postopku je tožnik ves čas trdil, da dvorišča ni izvedel in zato tudi novega računa za 1.500,00 EUR z DDV ni izstavil. Pomembno je tudi, da toženec nikoli ni imel pripomb ne na količino ne na kakovost izvedenih del. Še bolj pomemben je časovni vidik narejenega in plačanega. Vse dokler tožnik ni pričel s sodnim postopkom za plačilo računa 14/2013 (to je bilo v letu 2015), toženec ni nikoli izpostavil dejstva, da je toženka plačala kar 4.500,00 EUR preveč za dvorišče, ki ni bilo izvedeno. Po mnenju tožnika tega več kot štiri leta ni zahteval, ker se je še kako dobro zavedal, da tisti denar ni bil dogovorjen za izvedbo dvorišča, temveč se je nanašal na druga gradbena dela v hiši. Vsak skrben človek bi takoj, ko je postalo jasno, da izvajalec dvorišča ne bo izdelal, pozval, da mu vrne tisto, kar je bilo plačano. Tega pa toženec ne njegova žena do konkretnega sodnega postopka nista storila. Nejasno in popolnoma neobrazloženo je, zakaj sodišče ničesar ni verjelo tožniku. Pritožnik izpostavlja svojo izpovedbo z dne 29.9.2016 v zvezi z dvoriščem in zapisom pogodbe z dne 4.1.2011 in izpovedbo toženke, ki je dejala, da je za dejstvo, koliko znaša postavka ureditev dvorišča izvedela pozneje. Nedvomno gre za sprenevedanje, saj morajo biti cene in količine dogovorjene ob podpisu pogodbe. Skrajno neverjetno je, da ob vsem tem sodišče v 32. točki sodbe očita nekonsistentnost tožeči stranki, ki je podala konkreten odgovor in konkretno obrazložitev o ceni dvorišča, po drugi strani pa toženec in njegova žena, ki sta delovala povezano, nista vedela povedati popolnoma ničesar v zvezi s tem. Toženec cene dvorišča sploh ni poznal, njegova žena pa ga je preko prsta ocenila na 5.000,00 EUR. Iz kje ona to ve, če je njen mož dejal, da žene sploh ni vpletal v gradnjo objekta. Glede dvorišča je tožnik v številnih vlogah tekom postopka zatrjeval, da je bila višina dogovorjena za 1.500,00 EUR, zaradi tega je toženec namesto 7.500,00 EUR neto plačal samo 6.000,00 EUR neto po računu št. 10/10. Torej je razlika odpadla na dvorišče. Glede na to večkrat predstavljeno dejstvo, ki izhaja iz pisne pogodbe, toženec tekom celotnega postopka ni imel nikakršne nasprotne razlage, kaj šele dokazov, česar sodišče ni upoštevalo. Toženec, ki za svoje trditve nosi dokazno breme, bi moral predlagati angažiranje izvedenca, ki bi po specifikaciji del (ta dela so skladno opisali obe pravdni strani in priča Tanja Pipan) ocenil približno vrednost teh del. Tega pa ni storil. Opustil je ta dokazni predlog, ki bi ga tekom postopka lahko podal, da bi resnično lahko ugotovili postavko "urejanje dvorišča" v pisni pogodbi z dne 4.11.2011. Potem pa bi lahko to višino del za ureditev dvorišča sodišče odbilo od skupne dogovorjene cene 7.500,00 EUR brez DDV. Kljub temu, da je imelo sodišče vse podatke za smiseln, logičen, razumljiv, tehten zaključek je ocenilo, da sta se stranki v pogodbi dogovorili za urejanje dvorišča za ceno v višini 4.339,00 EUR. Bistvo je, da je tožena stranka sama v pisni pogodbi postavila rok izvedbe in rok plačila dvorišča (oboje do 28.2.2011 za 1.500,00 EUR) in da je štiri leta ni zanimalo, da ima preplačilo v višini 4.340,00 EUR, saj niti enkrat ni pozvala k vrnitvi tega zneska in dejstvo, da ob sklenitvi sploh ni vedela, koliko znaša vrednost dogovorjenih del za dvorišče. V kasnejšem obdobju od 2011 do 2015 pa to dvorišče z drugim izvajalcem uredila za približno 1.200,00 EUR. Ni nobenih elementov, ki bi izkazovali preplačilo. Tudi končni sklep sodišča v tej točki ni pravilen, saj temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju. Glede na navedeno je sodba v izpodbijanem delu (točka II in III izreka) nepravilna in nezakonita in kot taka ne more ostati v veljavi.

7. Na pritožbo tožeče stranke je po pooblaščenki odgovorila tožena stranka, predlaga njeno zavrnitev in uveljavlja plačilo stroškov v zvezi z odgovorom.

8. Zoper odločitev po tožbi in sicer zoper točko I ter zoper odločitev po nasprotni tožbi glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti se iz vseh pritožbenih razlogov po pooblaščencu pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek po tožbi v celoti zavrne, obrestnem zahtevku po nasprotni tožbi pa ugodi tako, da se kot začetek teka roka zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska določi vtoževani datum, podrejeno pa dan 7.10.2013. Toženec ni nikjer zapisal, niti trdil, da je za dela "pozidava spodnjega prostora do terase" plačal le akontacijo in je ta zaključek sodišča umeten in protispisen. Bistvo toženčevih trditve je, da je za dela "izgradnja terase in prostora pod njo" plačal vnaprej v znesku 1.750,00 EUR in s tem se je tožnik očitno strinjal in ta znesek sprejel in ga tudi prejel. Očitek bistvene kršitve določb ZPP in sicer protispisnosti je tako utemeljen. Da bi toženec tožniku plačal le akontacijo, ne izhaja niti iz njegovih ugovornih navedb. Toženec trdi, da je vse, kar je zanj opravila tožnik tudi plačal, potem je logično, da trdi, da je plačal vse, kar je dolgovala oziroma plačala toliko, kot sta se dogovorila. Zato je jasno, da je šlo v konkretnem primeru na tožnikovi strani za spor o višini zahtevka (tega mora dokazati tožeča stranka), na strani toženca pa ob zatrjevanju, da je že plačal vse, kar je dolgoval iz naslova izvršenih del, za dokazovanje plačila izvršenih del v dogovorjeni višini. S tem je toženec ne le zatrjeval, da sta se pravdni stranki dogovorili za točno določen obseg del, dokazoval je tudi njihovo višino (4.500,00 EUR + 13.000,00 EUR + 1.750,00 EUR) in da je vsa ta dela že plačal v celoti. Zato je protispisna ugotovitev sodišča, da je toženec trdil, da je plačal akontacijo. Tudi v evidenci ni nikjer zapisano, da je šlo zgolj za akontacijo. V teh zapiskih so akontacije zabeležene kot npr."do sedaj 10.000,00 od 13.000,00 EUR" ali pa "del plačila za elektriko" in podobno. Sodišče sicer tožniku v pretežnem delu ne verjame, verjame pa mu, da je bila vrednost del povezanih s teraso toliko kot zanaša v spornem računu, torej 3.285,00 EUR, čeprav te vrednosti ni izkazal z ničemer. Če toženec trdi, da je vsa opravljena dela, ki jih je kronološko opisal in so se izvajala in bila zaključena do decembra 2010, plačal v celoti, potem to najmanj pomeni, da je vrednost vtoževanega zneska sporna, ker tožnik zahteva več od dogovorjenega in plačanega. Zato sodišče ne more šteti sporne postavke za nesporne oz. da toženec temu znesku ni ugovarjal po višini. V zvezi z višino sodišče ni odločalo o toženčevih ugovorih. Preprosto je štelo, da teh trditev ni, ker je zmotno in protispisno povzelo vsebino toženčevih navedb. S tem je bila tožencu kršena pravica do upoštevane njegove izjave in seveda do enakopravnega obravnavanja. Opisane kršitve pa so vplivale na ugotovitev dejanskega stanja, ki je zato zmotna, posledično pa tudi materialno pravo napačno uporabljeno. Sodišče je napačno uporabilo tudi materialno pravo in sicer v delu, ki se nanaša na dokazno breme. Če je toženec zatrjeval dogovor o obsegu in višini del in to, da je dela plačal v celoti, potem je tožnik tisti, ki mora s svoje strani dokazati višino, torej vrednost storitve. Če je torej spor o višini, mora višino dokazati tisti, ki jo zatrjuje. Nazadnje pa tudi ni zanemarljivo dejstvo, da toženec od svoje prve vloge dalje stoji za svojimi navedbami in jih ne spreminja, razen v delu, ki se nanaša na izkop jarka, kar je tudi priznal, a je ugovarjal višini.

Nepravilno je prvostopenjsko sodišče odločilo o začetku teka zakonskih zamudnih obresti v 3. točki izpodbijane sodbe. Ker pretežnega obsega dela tožnik ni opravil, je toženec zahteval vračilo denarja z nasprotno tožbo. Iz tožbenih trditev toženca jasno izhaja, da se je moral tožnik ob izdaji spornega računa 14/2013, to je dne 7.10.2013, jasno zavedati, da bi moral denar vrniti. Najkasneje v času izdaje računa je bil nepošten. Zadrževal je denar, do katerega ni bila upravičena, saj pogodbeno prevzetih del ni imela namena opraviti. Sicer pa toženec ni ugovarjal teku zamudnih obresti po zahtevku po nasprotni tožbi, temu zahtevku je le generalno nasprotoval in ga smatral za neutemeljenega po temelju in višini. Zato ne more biti pravilna odločitev sodišča, da je tožnik postal nepošten šele v trenutku vložitve nasprotne tožbe, ker je to v nasprotju s podatki spisa. Toženec meni, da bi sodišče moralo slediti njeni pritožbi in na novo odločiti tudi o pravdnih stroških in jih v celoti naložiti v plačilu tožniku, vključno s pritožbenimi. Toženec uveljavlja plačilo pritožbenih stroškov.

9. Na toženčevo pritožbo je po pooblaščencu odgovoril tožnik, ki meni, da so vse pritožbene navedbe tožene neutemeljene in dokazno nepodprte. Predlaga, da jih sodišče v celoti zavrne in hkrati še naprej vztraja pri svoji pritožbi in sodišču predlaga, da ji ugodi.

10. Pritožbi obeh pravdnih strank sta delno utemeljeni.

O pritožbah obeh pravdnih strank v zvezi z zahtevkom po tožbi:

11. S tožbo tožnik zahteva plačilo zneska 3.744,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.10.2013. Za navedeni znesek je tožnik tožencu izstavil račun št. 14/2013, s katerim zahteva plačilo zneska 3.285,00 EUR, ki se nanaša na pozidavo spodnjega prostora do terase in postavitev travetne plošče terase, ter zneska 459,90 EUR, ki se nanaša na kopanje jarka za steber ter postavitev cevi in betoniranje ter preboj skozi kamniti betonski zid. Sodišče je zahtevku po tožbi delno ugodilo in tožniku na račun dela za izkop jarka za postavitev stebra priznalo 103,50 EUR (da je upravičen do višjega zneska za ta dela tožnik ni dokazal), na račun terase pa 1.535,00 EUR, saj je po obširnem dokaznem postopku ugotovilo, da je toženec na račun terase že vnaprej plačal 1.750,00 EUR.

12. V zvezi z dokaznim zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je toženec že pred izgradnjo terase tožniku v gotovini plačal 1.750,00 EUR, tožnik neutemeljeno očita, da odločitve v tem delu ni mogočen preizkusiti in posledično prvostopenjskemu sodišču očita, da je zagrešilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V točkah 22 in 23 razlogov izpodbijane sodbe je prvostopenjsko sodišče utemeljilo svoj dokazni zaključek. Tem razlogom pritožbeno sodišče sledi in pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje o gotovinskem plačilu 1.750,00 EUR ne omajejo niti številni pritožbeni pomisleki. Glede na pritožbene navede pa poudarja: Sodišče prve stopnje je na podlagi logične in v 8. členu ZPP skladne, to je celostne dokazne ocene ugotovilo, da tožnik običajno ni izdajal računov za opravljena dela ter da mu je toženec plačeval v gotovini na roko. Navedeno je sodišče ugotovilo po skrbni in vestni oceni izpovedbe tožnika, toženca in njegove žene ter zapisov v ročni evidenci plačil. Čeprav se je strinjati s tožnikom, da je večjo skrbnost pričakovati od tistega, ki denar daje, kot od tistega, ki denar sprejema, je v obravnavni zadevi potrebno upoštevati širši kontekst in okoliščino, da je tožnik do takrat, ko je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča prejel predplačilo za izvedbo terase na toženčevem objektu delal že dalj časa, da se pravdni stranki poznata od otroštva, sta enake starosti in da živita v sosednjih vaseh. Dokaznega zaključka prvostopenjskega sodišča o vnaprejšnjem plačilu zneska 1.750,00 EUR, tožnik ne more izpodbiti niti z izpostavljanjem časovne komponente izgradnje terase. Da je bila terasa, prostor pod njo in s tem povezana dela, dokončana najkasneje v decembru 2010, je prvostopenjsko sodišče ugotovilo na podlagi fotografij, ki so bile posnete v decembru 2010. Sicer pa je tudi tožnik, ko je bil zaslišan, izpovedal, da so dela v zvezi s teraso izvajala v letu 2010¹. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka po tožbi (II. točka izreka) zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. V zvezi s pritožbo toženca zoper ugodilni del zahtevka po tožbi pa je treba pritrditi pritožniku, da ne drži ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je toženec za dela v zvezi s pozidavo spodnjega prostora do terase in izdelavo terase plačal le akontacijo in v zvezi s tem utemeljeno opozarja na svoje navedbe že v ugovoru zoper sklep o izvršbi² in v pripravljalnem spisu z dne 2.2.2015³ in v vlogi z dne 29.29.2015⁴. Prvostopenjsko sodišče, ki je očitno štelo, da ni sporna višina zahtevka, ki ga je tožnik vtoževal za dela vezana na izgradnjo prizidka in terase, se s trditvami in dokaznimi predlogi pravdnih strank, ki so bile podane v zvezi z navedenim, ni ukvarjalo oziroma se do njih ni opredelilo. Pritožnik zato utemeljeno očita, da je bila s tem kršena pravica do izjave, saj gre za dopustne ter za odločitev relevantne navedbe. Ker se ni, je podana uveljavljana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Gornje procesne kršitve glede na njeno naravo pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti. Opredeljevanje pritožbenega sodišča do bistvenih dejanskih navedb strank, katere je prvostopenjsko sodišče ob tokratnem sojenju prezrlo, bi namreč pomenilo kršitev pravice do pritožbe, saj bi bile te navedbe obravnavane in preizkušane le na eni stopnji sojenja. Poleg navedenega bo zaradi vrnitve zadeve sodišču prve stopnje postopek trajal manj časa, kot če bi bil izveden pred pritožbenim sodiščem, saj bi moralo pritožbeno sodišče v zadevi opraviti obravnavo (347. člen ZPP) in ponovno zaslišati pravdni stranki in priče in v primeru, če nobeni od pravdnih strank ne bi uspelo dokazati zatrjevanega dogovora, vrednost opravljenega dela ugotavljati z izvedencem. Zato je višje sodišče delno razveljavilo izpodbijano sodbo v točki I. izreka sodbe sodišča prve stopnje in zadevo poslalo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

15. Kakšni posebni napotki za novo sojenje sodišču prve stopnje niso potrebni, saj so dovolj jasno razvidni že iz zgornje obrazložitve.

16. Pritožbi odločitve prvostopenjskega sodišča v delu, ki se nanaša na dela za izkop jarka za postavitev stebra v znesku 103,50 EUR in v delu, v katerem je prvostopenjsko sodišče zavrnilo višji zahtevek po tožbi, konkretizirano ne izpodbijata, uradni preizkus pa nepravilnosti v tem delu ni pokazal, zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbah obeh pravdnih strank v zvezi z zahtevkom po nasprotni tožbi:

17. Tožnik prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita, da je nekritično presojalo pogodbo med strankama z dne 4.1.2011 (v nadaljevanju pogodba), pri čemer izpostavlja, da je bila ta sestavljena na hitro, da sta jo sestavila toženec in njegova žena, da je lahko vanjo vnesel, kar je sam hotel in da je bil račun št. 10/10 izstavljen že dobrih 20 dni pred sklenjeno pogodbo. Nesporno je, da je toženec to pogodbo podpisal, pred tem pa jo je oziroma bi jo vsaj moral tudi prebrati (ob tem ni nepomembno, da je vsebina pogodbe izredno kratka in vsebuje vsega skupaj 5 točk) in opozoriti, če se z njeno vsebino ni strinjal. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tožnik najprej priznal povezanost pisne pogodbe in računa št. 10/10, kasneje pa to zanikal, tožnik ne uspe izpodbiti z izpostavljanjem okoliščine, da se je v celotni poslovni odnos poglobil šele, ko je s strani toženca znova in znova prejemal vloge in navedbe o celotnem poslovnem razmerju in da je zgolj od-reagiral na navedbe nasprotnika in nikakor ne gre za prikrojevanje lastnih navedb. Dejstvo je, da je tožnika ves čas postopka zastopal odvetnik, ki je strokovnjak na pravnem področju. Sicer pa je prvostopenjsko sodišče svoj zaključek o povezavi med pogodbo in izdanim računom 10/10 oprlo tudi na tožnikovo izpovedbo, ki je na izrecno vprašanje svojega pooblaščenca odgovoril, da je bil račun št. 10/10 izdan za dela opravljena v tisti pisni pogodbi in se glasi na 6.000,00 EUR, ker pač ni bilo obračunano dvorišče⁵.

18. Tožnik zmotno meni, da je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da sta se pravdni stranki dogovorili za urejanje dvorišča za ceno 4.339,22 EUR. Takšne ugotovitve v izpodbijani sodbi ni. Znesek 4.339,22 EUR, ki ga je prvostopenjsko sodišče dosodilo tožencu namreč ne prestavlja zneska, ki naj bi ga bil tožnik dolžan plačati zaradi tega, ker naj bi se stranki dogovorili za izvedbo del v zvezi z dvoriščem za znesek 4.339,22 EUR. Zahtevku po nasprotni tožbi je sodišče ugodilo, ker je ugotovilo, da je toženec tožniku po računu 10/10 plačal znesek 6.510,00 EUR in da znaša seštevek vseh pogodbeno dogovorjenih del, ki jih je za toženca opravil tožnik, le 2.170,78 EUR. Po oceni prvostopenjskega sodišča zato znesek v višini 4.339,22 EUR predstavlja preplačilo. Zahtevku v navedeni višini po nasprotni tožbi je prvostopenjsko sodišče ugodilo na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi, kot to jasno izhaja iz 47. in 48. točke razlogov izpodbijane sodbe.

19. Tožnikova pritožba pa je v delu, ki se nanaša na odločitev po nasprotni tožbi, utemeljena, vendar iz drugih razlogov. Pritožbeno sodišče, ki mora po uradni dolžnosti paziti, ali je bilo v povezavi z zatrjevanimi dejstvi in zatrjevanimi pravnimi učinki materialno pravo pravilno uporabljeno, torej konkretno kar zadeva vprašanje neupravičene obogatitve, ali so bili vsi zakonski predpisi uporabljeni in ali so bili pri tem pravilno uporabljeni, je ob tem uradnem preizkusu ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče očitno prezrlo določbo 191. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Skladno z navedeno določbo OZ, kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. V konkretnem primeru ni podana nobena od izjem iz citiranega 191. člena OZ. Toženec je namreč navajal le, da nikoli ni privolil v prikrajšanje in da se zahtevku za vračilo ni odpovedal⁶. Da je plačal zato, da bi se izognil sili⁷, toženec ni navajal. Da si je pridržal pravico zahtevati izpolnitev nazaj, toženec ni trdil. Trditve, da nikoli ni privolil v prikrajšanje, ne zadostujejo. Svoje nestrinjanje bi moral namreč jasno izraziti in to sporočiti nasprotni stranki, in sicer s pridržkom, da bo plačilo zahteval nazaj⁸. V tem delu je tožnikova pritožba, iz zgoraj navedenih razlogov utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo v III. točki izreka spremenilo (358. člen ZPP) tako, da je zavrnilo zahtevek tožene stranke še za plačilo zneska 4.339,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.11.2015 dalje do plačila.

20. Ker je pritožbeno sodišče zahtevek po nasprotni tožbi v celoti zavrnilo, je v posledici navedenega odpadla potreba po odgovarjanju na pritožbena izvajanja tožene stranke, ki odločitev po nasprotni tožbi izpodbija v delu, ki se nanaša na začetek teka roka za plačilo zakonskih zamudnih obresti.

O stroških postopka:

21. Ker je odločitev o stroških odvisna od odločitve o glavni stvari, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi V. točko izreka, ki se nanaša na stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških pa je pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Prim. tožnikovo izpovedbo na list. št, 126 spisa.
² Prim. navedbe na list št. 16 spisa.
³ Prim. navedbe na list. št. 51 do 57.
⁴ Prim. navedbe v vlogi na list. št.74 do 77.
⁵ Prim. tožnikovo izpovedbo na list. št. 128-129 spisa.
⁶ Prim. navedbe na list. št. 3 nasprotne tožbe v pridruženem spisu P 158/2014.
⁷ Za primer, ko stranka plača, da bi se izognila sili, iz 191. člena OZ, gre, ko gre za nedopusten vpliv (grožnjo) na stranko, ki zaradi tega izpolni nedolg - primerjaj Ada Polajnar Pavčnik v Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 50.
⁸ Prav tam.

Datum zadnje spremembe:

27.05.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2359/2010
• Sodba II Ips 582/2003
• VSL sodba I Cpg 1465/2010