VSK Sklep II Kp 18770/2017

Jedro

Sodišče prve stopnje izhaja iz zmotne predpostavke, da v tej fazi kazenskega postopka (pri odločanju o zahtevi za preiskavo) ni zagotovljena (predvidena) kontradiktornost postopka. Zahteva po kontradiktornem sodnem postopku kot izrazu pravice do enakega varstva pravic (načela enakosti orožij) mora biti spoštovana v vseh postopkih in v vseh fazah postopka.

Preiskovalna sodnica je pravilno navedla, da če sodišče nima specifičnega znanja, na podlagi katerega bi lahko presodilo, ali je ali ni podan utemeljen sum (kar pomeni, da tega znanja nimata niti tožilstvo niti policija), o zahtevi za preiskavo ne more pravilno odločiti oz. preiskave ne sme uvesti, če zahteva za preiskavo ne temelji na ustreznih mnenjih strokovnjakov (izvedencev).

Kazensko sodišče ni supervizor poslovnih odločitev v gospodarskih družbah, ampak ugotavlja, ali so poslovne odločitve prerasle v kriminalna dejanja. Tega ni mogoče ugotavljati na način, da se za nazaj odloča, kaj bi bilo v konkretnem primeru smotrna ali bolj smotrna odločitev oz. gospodarna ali bolj gospodarna odločitev. Prav tako ne, ali je gospodarstvenik ravnal skrbno, kajti skrbnost je predmet presoje disciplinskih organov in civilnega sodišča. V kazenskem postopku se presoja, ali so podane okoliščine, ki kažejo na namerno zlorabo, zato je o skrbnosti nesmiselno govoriti, ker pomanjkanje skrbnosti predpostavlja malomarnost in izključuje naklep, sploh obarvani kot je v obravnavanem primeru. Če okoliščine primera pokažejo, da storilec sam ni mogel storiti kaznivega dejanja in so odločitve drugih pogoj očitkov storilcu, če torej storilcu ni mogoče očitati protipravnosti, v kolikor se protipravnost ne očita tudi drugim ali pa dokler ni podatkov, da so bili ti drugi, ki so z njim odločali zavedeni, potem ni mogoče govoriti o utemeljenem sumu, ampak gre še vedno za utemeljene razloge za sum, ki je standard za policijsko preiskovanje in ne za sodno preiskavo. Prag med predkazenskim postopkom in sodno preiskavo se ne sme nižati do mere, ko je ob zahtevi za preiskavo v precejšnji meri vse še nejasno, od sodišča pa se pričakuje, da bo "raziskalo", kar ni raziskala policija v predkazenskem postopku.

Izrek

I. Pritožbam obdolženega R. Č. ter zagovornikov obdolžene I. A. T., M. P. ter P. V. se ugodi in izpodbijani sklep tudi po uradni dolžnosti glede obdolžene D. E., I. B. in družbe P. d.o.o., spremeni tako, da se zoper R. Č., I. A. T., D. E., M. P., P. V., I. B. in P. d.o.o.,

zavrne zahteva za preiskavo,

da je podan utemeljen sum, da je:

I. R. Č. ob pomoči D. E., M. P., P. V. in I. A. T. opisani pod tč. III/l - 4 pri vodenju gospodarske dejavnosti z namenom, da bi družbam P. M. ekonomsko svetovanje, trgovina d.o.o., katere direktorica je D. E., P. d.o.o. in P. V. s.p. pridobil veliko premoženjsko korist, L. K. d.d. pa povzročil veliko premoženjsko škodo zlorabil svoj položaj s tem, da je v K.:

kot predsednik uprave L. K. d.d. v okviru izvajanja pristaniške dejavnosti ter prekladanja, skladiščenja in izvajanja pomožnih dejavnosti v kopenskem prometu, ki jih je L. K. izvajala skladno s 3. členom Statuta družbe v obdobju od decembra 2006 do konec leta 2008 v K. zaradi izgradnje novih skladiščnih objektov za avtomobile, skladno z njihovim medsebojnim dogovorom, da L. K. d.d. ne bo naročala storitev direktno, pač pa bodo naročene storitve vsakič preko P. M. d.o.o. v vlogi inženiringa in zaračunane previsoko, da vrednosti izvedenih del v L. K. d.d. ne bodo kontrolirali, nekaterih storitev pa P. M. d.o.o. sploh ne bo opravila a jih bo L. K. d.d. vseeno plačala ter, da si bodo premoženjsko korist razdelili kot opisano v nadaljevanju, dogovoril in podpisal z družbo P. M. d.o.o.:

1. dne 21. 12. 2006 pogodbo št. 396 126, za "izdelavo kompletne projektne dokumentacije za izgradnjo novega skladiščnega objekta za avtomobile v L. K." v vrednosti 390.997.680,00 SIT - v protivrednosti 1.631.604,40 EUR brez DDV za fazo 1A in 1B, vse opravljene storitve pa je L. K. d.d. plačala v znesku 1.711.004,41 EUR, čeprav je projektno dokumentacijo takega objekta za L. K. v letu 1998 oz. 2004 že izdelala družba P. d.o.o. in bi lahko L. K. d.d. neposredno od nje naročila le novelacijo projekta, naročen projekt pa je bil vreden največ 650.000,00 EUR kot opisano pod tč. III/3 ter so bile tudi storitve samostojnega podjetnika P. V. zaračunane previsoko kot opisano pod tč. III/4, L. K. d.d. pa je projekt pridobila preko P. M. d.o.o. in ne z neposrednim naročilom, je L. K. d.d. povzročil skupno za najmanj 994.084,41 EUR velike premoženjske škode, ki jo je hotel povzročiti in, ki predstavlja razliko med plačili L. K. d.d. po prejetih računih kot so navedeni pod tč. III/lb, prva alineja v znesku 1.711.004,41 EUR in vrednostjo pridobljene dokumentacije v znesku 716.920,00 EUR kot opisano pod tč. III/3 in 4, ker pa družba P. M. d.o.o. dejansko ni dokumentacije izdelala sama, pač pa jo je pridobila in bi lahko bila upravičena največ do plačila storitev inženiringa v višini cca 4 % od pogodbene vrednosti naročenih del, ji je pridobil za najmanj 928.820,41 EUR velike protipravne premoženjske koristi, ki ji jo je hotel pridobili in je bila razdeljena z družbo P. d.o.o., ki je od tega prejela 418.900,00 EUR in P. V. s.p., ki je prejel 255.059.99 EUR tako, kot opisano pod tč. III/3 in 4,

2. dne 20. 9. 2007 pogodbo št. 39612611/45-6707 (št. 332-3258/07-PMR), za izvajanje gradbenega nadzora pri gradnji faze garažne hiše 1A, v vrednosti 29.680,00 EUR brez DDV, ki jo je L. K. d.d. tudi plačala, čeprav v dogovorjeni ceni ni bila zajeta kontrola betona, kakor ponudba P. K. s.p. v znesku 26.000,00 EUR brez DDV, s katerim ni bila sklenjena pogodba, zaradi česar je oškodoval L. K. d.d. še za najmanj 3.680,00 EUR,

3. dne 29. 1. 2008 pogodbo št. 396126/45-9702 (P. M. 332-3267/07) za izvedbeni inženiring GOI del garažne hiše faze 1A od (nad) koto 0.00 v vrednosti 13.098.826,31 EUR brez DDV vse za fiksno ceno na enoto in po dejansko ugotovljenih količinah, od česar je predstavljalo 611.861.29 EUR brez DDV plačilo za inženiring, čeprav je vedel, da vseh ponujenih del inženiringa iz te pogodbe (povabila oz. razpis zbiranja ponudb, analizo prispelih ponudb, pridobivanje uporabnega dovoljenja) družba P. M. d.o.o. ni/ne bo opravila in tega namena niti ni imela, pač pa so jih opravili zaposleni iz L. K., ker pa je L. K. za dela plačala 13.081.734,74 EUR brez DDV kot opisano pod tč. Ill/lb, tretja alineja in je bil strošek dogovorjenih in opravljenih del, ki jih je P. M. d.o.o. plačala podizvajalcem za najmanj 1.923.188,87 EUR nižji, razlika pa ni bila vrnjena, je P. M. d.o.o. na škodo L. K. d.d. pridobil za prav toliko velike protipravne premoženjske koristi, ki jo je hotel pridobiti oz. povzročiti,

4. dne 8. 10. 2008 pogodbo št. 396126/45-14672 za izvedbeni inženiring in izvedbo GOI del garažne hiše faze 1B s temeljenjem garažne hiše, v vrednosti 14.852.791,41 EUR brez DDV po ponudbi P. M. št. 203-3337/08-A v višini 14.159,000,00 EUR vse za fiksno ceno na enoto in po dejansko ugotovljenih količinah in 4,9 % kot plačilo za storitve inženiringa v višini 693.791,02 EUR brez DDV, čeprav je vedel, da so nekatera dela inženiringa tudi iz te pogodbe opravili že zaposleni iz investicijske službe L. K., ker pa je L. K. po tej pogodbi plačala 13.963.983,81 EUR brez DDV kot opisano pod tč. III/lb, četrta alineja in je bil strošek dogovorjenih in opravljenih del, ki jih je P. M. d.o.o. plačala podizvajalcem za najmanj 2.805.437,94 EUR nižji, razlika pa ni bila vrnjena, je P. M. d.o.o. na škodo L. K. d.d. pridobil za prav toliko velike protipravne premoženjske koristi, ki jo je hotel pridobiti oz. povzročiti,

s čimer je skupno povzročil za najmanj 5.726.391,22 EUR velike premoženjske škode L. K. d.d. in pridobil P. M. d.o.o. za najmanj 4.995.287,22 EUR, družbi P. d.o.o. za 418.900 EUR in P. V. s.p. za najmanj 255.059,99 EUR velike protipravne premoženjske koristi, ki jo je hotel pridobiti oz. povzročiti,

pri tem pa je imel R. Č. kot predsednik uprave L. K. d.d. na podlagi določila 27. in 28. člena statuta L. K. d.d. v zvezi s 4. členom Poslovnika o delu uprave družbe pravico, da sklepa tovrstne pogodbe, vendar jo je zlorabil tako, da je te pogodbe sklenil v imenu L. K. d.d. na ta način prav zato, da bi L. K. d.d. pa povzročil tako veliko premoženjsko škodo in P. M. d.o.o. pridobil premoženjsko korist torej, ni ravnal vestno in v dobro družbe, kot mu je to nalagal 263. člen ZGD-1;

III. I. A. T., D. E., M. P. in P. V. so naklepoma pomagali R. Č. pri izvršitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1, opisanega pod točko I s tem, da so mu skladno z njihovim medsebojnim dogovorom kot tam opisano, zaradi pridobitve velike premoženjske koristi družbi P. M. d.o.o. oz. povzročitve škode L. K. d.d., ki so jo hoteli pomagati pridobiti oz. povzročiti, omogočili, da je R. Č. storil navedeno kaznivo dejanje in sicer tako, da so v obdobju od decembra 2006 do konec leta 2008 v K., C. in M.:

1. I. A. T. kot tedanja vodja investicijske službe L. K. d.d. je skladno z dogovorom:

a) v decembru 2006 organizirala pridobivanje ponudb za pridobitev projektne dokumentacije za projekt pod tč. I/l tako, da k oddaji ponudbe namenoma ni bila povabljena družba P. d.o.o., ki je tak projekt za L. K. d.d. že izdelala, pač pa poleg družb K. d.o.o. in PN. d.o.o.. za kateri je bilo dogovorjeno, da ne bosta izbrani, povabila še P. M. d.o.o., da je bila slednja nato po odpiranju ponudb dne 18.12.2006 tudi izbrana;

b) s svojim podpisom potrdila in odredila izplačilo računov družbe P. M. d.o.o.:

- za izdelavo projektne dokumentacije iz tč. I/l: z dne 16.2.2007 v znesku 335.605,16 EUR, z dne 24.5.2007 v znesku 650.921,26 EUR, z dne 7.4.2008 v znesku 174.260,23 EUR, z dne 14.1.2008 v znesku 470.817,76 EUR, z dne 16.12.2008 v znesku 79.400,00 EUR vse brez DDV,

- za opravljen nadzor nad temeljenjem garažne hiše 1A s temeljenjem dovozne rampe pod tč. 1/2: št. 218 v znesku 13.356,00 EUR, št. 32 v znesku 4.452,00 EUR, št. 2 v znesku 7.420,00 EUR, št. 47 v znesku 2.077,60 EUR, št. 130 v znesku 3.423,45 EUR vse brez DDV,

- za gradnjo konstrukcije garažne hiše 1A s konstrukcijo dovozne rampe pod tč. 1/3: z dne 3.3.2008 v znesku 598.475,80 EUR, 1.4.2008 v znesku 1.046.740.84 EUR, z dne 28.4.2008 v znesku 1.529,827,58 EUR, z dne 2.6.2008 v znesku 1.660.031,87 EUR, z dne 7.7.2008 v znesku 1.839.036,70 EUR, z dne 4.8.2008 v znesku 1.721.362,35 EUR, z dne 4.9.2008 v znesku 1.258.102,02 EUR, z dne 2.10.2008 v znesku 1.025.768,31 EUR, z dne 7.11.2008 v znesku 508.446,27 EUR, z dne 4.12.2008 v znesku 366.417,19 EUR, z dne 22.12.2008 v znesku 60.865,21 EUR, z dne 6.2.2009 v znesku 173.286,01 EUR, z dne 19.3.2009 v znesku 1.292.974,59 EUR vse brez DDV,

- za gradnjo garažne hiše 1B s temeljenjem in konstrukcijo pod tč. 1/4: z dne 7.11.2008 v znesku 697.714,76 EUR, z dne 4.12.2008 v znesku 869.327,28 EUR, z dne 22.12.2008 v znesku 747.90296 EUR, z dne 2.2.009 v znesku 1.212.965,55 EUR, z dne 2.3.2009 v znesku 1.395.950,99 EUR, z dne 6.4.2009 v znesku 1.584.997,84 EUR, z dne 7.5.2009 v znesku 1.481.211,13 EUR, z dne 1.6.2009 v znesku 1.289.814,59 EUR, z dne 6.7.2009 v znesku 1.532.362,73 EUR, z dne 6.8.2009 v znesku 1.495.490,31 EUR, z dne 7.9.2009 v znesku 1.059.754,30 EUR, z dne v znesku 1.465.818,65 EUR,

čeprav je vedela, da so opravljene storitve zaračunane previsoko oz. niso bile opravljene, s čimer je naklepoma pomagala oškodovati L. K. d.d. tako, kot opisano pod tč. I/l – 4;

2. D. E. kot direktorica P. M. d.o.o. skladno z dogovorom:

a) podpisala pogodbe, navedene pod tč. 1/1-4 tako kot je tam opisano in na podlagi podpisanih pogodb odredila izdati L. K. d.d. račune iz tč. ll/lb, ki so bili vsi plačani, čeprav je vedela, da so storitve obračunane previsoko, ker je njihova vrednost nižja oz. storitve niso bile opravljene, kot opisano pod tč. 1/1-4.

b) naročila izdelavo projektne dokumentacije kot izhaja iz tč. I/l pri družbi P. d.o.o. za ceno 1.068.900,00 EUR brez DDV in pri P. V. s.p. za ceno 295.930,00 EUR brez DDV in odredila plačilo računov:

- družbe P. d.o.o.: št. 12-2007 v znesku 252.225,00 EUR, št. 38-2007 v znesku 353.115,00 EUR, št. 02-2008 v znesku 280.000,00 EUR, št. 20-2008 v znesku 123.560,00 EUR, št. 07-2009 v znesku 60.000,00 EUR,

- Arhitekt biroja za projektiranje P. V. s.p. št. 447/09 z dne 4.9.2009 v znesku 4.700,00 EUR, št. 61/09 v znesku 3.500,00 EUR, št. 38/09 v znesku 1.500,00 EUR, št. 344/08 v znesku 49.161,10 EUR, št. 338/08 v znesku 45.658,90 EUR, št. 351/08 v znesku 1.630,00 EUR, št. 313/07 v znesku 170.313,80 EUR, št. 301/07 v znesku 30.796,19 EUR, št. 376/09 v znesku 14.250,00 EUR, brez št. z dne 21.9.2009 v znesku 564,00 v znesku 470,00 EUR,

čeprav je vedela, da sta izdelka družbe P. d.o.o. oz. Pi. d.o.o. ter P. V. vredna skupno največ 720.000,00 EUR kot opisano v tč. III/3 in 4, s čimer jima je omogočila, da sta si pridobila premoženjsko korist v višini, kot opisano isto tam;

3. M. P. kot direktor in lastnik družbe P. d.o.o.

družbi P. M. d.o.o. oddal ponudbo št. P-40-2006 v vrednosti 1.062.000,00 EUR brez DDV z dne 14.12.2006, podpisal pogodbo št. PG-01-2007 z dne 8.1.2007 ter njen dodatek z dne 12.1.2009 in odredil izdati račune navedene v tč. III/2b prva alineja, ki so bili tudi plačani, čeprav je vedel, da bo/je projekt dejansko izdelala oz. novelirala njegova Pi. d.o.o. in le za 650.000,00 EUR brez DDV.

s čimer je svoji družbi P. d.o.o. pridobil za najmanj 418.900,00 EUR protipravne premoženjske koristi, ki sta si jo P. in V. M. v znesku vsak po 200.000,00 EUR razdelila in prilastila,

4. P. V. kot samostojni podjetnik s firmo A. za projektiranje P. V. s.p. izdelal ponudbo št. 219A/06 z dne 14.12.2006 v vrednosti 295.930,00 EUR brez DDV, čeprav je vedel, da so dela iz ponudbe vredna največ 70.000 EUR, dejansko pa podizvajalce, ki so projekte izdelali plačal v skupnem znesku 66.920 EUR in nato P. M. d.o.o. izdal račune pod tč. III/2b, druga alineja v skupni višini 321.979.99 EUR, ki so bili plačani, s čimer je pridobil za najmanj 255.059,99 EUR protipravne premoženjske koristi;

VI. D. E. kot direktorica družbe P. M. d.o.o., ki je vedela, da je bil denar pod tč. I/1-4 pridobljen s kaznivim dejanjem, ker je pri tem sodelovala kot opisano pod tč. III/2a in b in I. B. kot samostojna podjetnica, ki bi morala in mogla vedeti, da je bilo premoženje pridobljeno s kaznivim dejanjem pod tč. I/l - 4, sta ta denar uporabili pri gospodarski dejavnosti na način, ki tudi po 1. in 2;.tč, I. odst. 2.čl. Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (ZPPDFT) pomeni pranje denarja in prikrili njegov izvor tako, da sta v obdobju od maja 2007 do konec aprila 2010 v D., C. in v L.:

B. izdajala lažne račune, ki so poslovne listine, ki jih mora voditi na podlagi 21. Slovenskega računovodskega standarda (SRS), izdanega na podlagi Zakona o revidiranju in so pomembne za poslovni promet s pravnimi in fizičnimi osebami, E. pa jih je odredila izplačati in sicer:

l. št. 16-2007 z dne 30.5.2007 za svetovanje pri urejanju nepremičninskih razmerij za objekt v Č., št. 22-2007 z dne 5.7.2007 za svetovanje pri prestavitvi poti MOL - objekt Č., št. 28-2007 z dne 24.9.2007 za študijo pozidave območja 13-ih objektov V., št. 33-2007 z dne 16.11.2007 za dela na projektu T., ki jih ni nikoli opravila in na svojem poslovnem računu sprejela nakazila P. M. d.o.o.:

- dne 6.4.2007 v znesku 28.560 EUR,

- dne 16.7.2007 v znesku 15.840 EUR,

- dne 28.9.2007 v znesku 36.969,60 EUR,

- dne 16.11.2007 v znesku 15.021,60 EUR,

ki jih je v obdobju do 20.11.2007 deloma prenesla na svoj osebni račun, nato pa vse v skupnem znesku 96.391,20 EUR v gotovini dvignila in izročila D. E.,

2. na podlagi lažnih računov št. 38-2007 z dne 4.1.2008 za svetovalne storitve študentski dom R.: blok 1,2; št. 02-2008 z dne 12.2.2008 za dela na projektu T., št. 10-2008 z dne 5.6.2008 za prodajo zemljišča R. M. in Ka. d.o.o. T., dogovorjene posredniške provizije 1 del, št. 12- 2008 dne 21.7.2008 za stroške opravljenega dela na projektu T., št. 16-2008 z dne 28.8.2008 za stroške študije komunalne opremljenost zemljišča za stanovanjsko cono G. G., št. 18-2008 in št. 20-2008 za dela po pogodbi 300507 za projekt T., ki jih ni nikoli opravila in na svojem poslovnem računu sprejela nakazila P. M. d.o.o.:

- dne 11.1.2008 v znesku 12.960,00 EUR,

- dne 28.2.2008 v znesku 7.422,00 EUR,

- dne 20.6.2008 v znesku 92.534,40 EUR,

- dne 8.8.2008 v znesku 32.280,00 EUR,

- dne 5.9.2008 v znesku 41.856,00 EUR,

- dne 10.9.2008 v znesku 49.344,00 EUR,

- dne 10.11.2008 v znesku 49.449,60 EUR,

- dne 5.12.2008 v znesku 57.600 EUR,

3. na podlagi lažnih računov št. 02-2009 z dne 8.1.2009 za dela po pogodbi za projekt R., št. 04-2009 z dne 17.2.2009 za stroške po pogodbi 300507 za projekt T., št. 07-2009 z dne 7.4.2009 za dela po pogodbi 300507 za projekt T., št. 09-2009 z dne 20.5.2009 za dela po pogodbi 300507 za projekt T., št. 11-2009 z dne 18.6.2009 za dela po pogodbi 300507 za projekt T., št. 15-2009 z dne 30.9.2009 za dela po pogodbi 300507 za projekt T., št. 17-2009 z dne 28.10.2009 za stroške po pogodbi 14-4-08 za objekt SM 3260, ki jih ni nikoli opravila in na svojem poslovnem računu sprejela nakazila P. M. d.o.o.:

- dne 10.2.2009 v znesku 60.147,60 EUR,

- dne 17.2.2009 v znesku 7.800,00 EUR,

- dne 7.4.2009 v znesku 62.400,00 EUR,

- dne 27.5.2009 v znesku 54.480,00 EUR,

- dne 10.7.2009 v znesku 34.200,00 EUR,

- dne 30.9.2009 v znesku 38.400,00 EUR,

- dne 13.11.2009 v znesku 76.800,00 EUR in

- dne 20.4.2010 v znesku 86.985,60 EUR,

torej skupno 732.208,80 EUR, ki jih je v obdobju do 27.8.2010 deloma v manjših razdrobljenih zneskih prenesla na svoj osebni račun, kjer si jih je v znesku cca 73.000,00 EUR prilastila, ostalo pa v manjših razdrobljenih zneskih v gotovini dvignila in izročila D. E., ki je denar v istih časovnih in krajevnih okoliščinah sprejela in nakazila pod tč. VI/1 izročila Č., da je bilo z njim navidezno plačano stanovanje kot opisano v tč. V, preostali denar pa si prilastila in z njim razpolagala na še neugotovljen način, s čimer sta s pranjem zakrili izvor skupno najmanj 732.208,80 EUR s kaznivim dejanjem pridobljenega denarja, ki je denar velike vrednosti.

VII. Družba P. d.o.o. je na podlagi 1. in 2. točke 4. člena v zv. s 9. točko 25. člena ZOPOKD odgovorna za kaznivo dejanje iz tč. III/3 izreka, ker pomeni izvršitev protipravne odločitve njenega vodstvenega organa kot tam opisano in je njen vodstveni organ omogočil storilcu, da je izvršil kaznivo dejanje tako, kot opisano pod tč. I/l;

s čimer naj bi storili:

- R. Č. kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240.člena KZ-1,

- I. A. T., D. E., M. P. in P. V. kaznivo dejanje pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1 v zvezi s členom 38 KZ-1,

- D. E. kaznivo dejanje pranja denarja po prvem, drugem in tretjem odstavku 245. člena KZ-1,

- I. B. kaznivo dejanje pranja denarja po prvem, tretjem in petem odstavku 245. člena KZ-1,

- obdolžena družba P. d.o.o., kaznivo dejanje pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1 v zvezi z 18. členom KZ-1 v zvezi z 9. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD).

II. Na podlagi prvega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), bremenijo stroški postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolžencev ter potrebni izdatki in nagrada njihovih zagovornikov, proračun.

Obrazložitev

1. Senat sodišča prve stopnje (šesti odstavek 25. člena Zakona o kazenskem postopku – ZKP - v nadaljevanju: sodišče prve stopnje) je z izpodbijanim sklepom, ponovno odločujoč o nestrinjanju preiskovalne sodnice z zahtevo za preiskavo¹, uvedlo preiskavo zoper obdolženega R. Č.,I. A. T., D. E., M. P., P. V., I. B. in družbo P. d.o.o. zaradi v izreku tega sklepa navedenih kaznivih dejanj.

2. Zoper sklep so vložili pritožbe obdolženi R. Č. ter zagovorniki obdolženih I. A. T., M. P. in P. V..

3. Obdolženi R. Č. navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da preiskave ne dopusti in kazenski postopek zoper njega ustavi.

4. Zagovornik obdolženeI. A. T. vlaga pritožbo predvsem iz razloga, ker meni, da utemeljen sum ni podan ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da kazenski postopek ustavi oziroma, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

5. Zagovornik obdolženega M. P. sklep smiselno izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da kazenski postopek zoper obdolženca ter posledično tudi zoper družbo P. d.o.o. ustavi.

6. Zagovornik obdolženega P. V. smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja s trditvijo, da ni podan dokazni standard utemeljenega suma ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevo za preiskavo zavrne.

7. Pritožbe so utemeljene, izpodbijani sklep je bilo potrebno spremeniti tudi po uradni dolžnosti kot je razvidno iz izreka tega sklepa.

8. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ponovno odločalo o nestrinjanju preiskovalne sodnice z zahtevo za preiskavo (v nadaljevanju: nestrinjanje) v obsegu kot je razvidno iz izreka tega sklepa, potem, ko je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. II Kp 18770/2017 z dne 9.8.2018 v tem delu razveljavilo predhodni sklep o uvedbi preiskave opr. št. II Ks 18770/2017 z dne 1.2.2018, ker ga v odločilnih dejstvih ni bilo mogoče preizkusiti in je bila s tem podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 371. člena ZKP.²

9. Pritožbeno sodišče je v sklepu z dne 9.8.2018 zavzelo stališče, da je odločitev, ali bo uvedena preiskava, odvisna od presoje tako dejstev in dokazov v zahtevi za preiskavo kot tudi zagovora osumljenca. Preiskovalni sodnik oziroma v primeru njegovega nestrinjanja zunajobravnavni senat mora presoditi, ali ima npr. zagovor osumljenca takšno težo, da je mogoče že v začetni fazi postopka zaključiti, da je verjetnost, da kaznivo dejanje ni bilo storjeno, večja od tiste, da je bilo. Če bi obveljala razlaga, da zadošča obstoj utemeljenega suma, kot je naveden v zahtevi za preiskavo in da bodo nasprotne navedbe obrambe stvar nadaljnje preiskave, potem bi postopek preizkusa obstoja utemeljenega suma z zaslišanjem osumljenca bil povsem nepotreben. Pritožbeno sodišče je še pojasnilo, da mora utemeljen sum izhajati iz zahteve za preiskavo, vendar če osumljenec v svojem zagovoru izpostavi relevantna dejstva, ki tak sum zavračajo, potem se mora preiskovalni sodnik ali senat, ko odloča o nestrinjanju z zahtevo za preiskavo, o tem tudi določno izreči.

10. Kot je razvidno iz izpodbijanega sklepa, se sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju z zgoraj navedenim stališčem ne strinja in pri tem izpostavlja tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS Ips 230/1998 z dne 22.11.2001, ko naj bi iz nje izhajalo, da je ugotavljanje in preverjanje okoliščin, ki so jih v zvezi z očitanimi kaznivimi dejanji v svojih zagovorih navedli obdolženci, stvar nadaljnjega preiskovalnega postopka in ne razlogov sklepa o preiskavi glede obstoja utemeljenega suma.

11. Razlogi izpodbijanega sklepa, ki nasprotujejo zgoraj povzetemu stališča pritožbenega sodišča, niso utemeljeni. Pravica osumljenca je, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so predmet očitkov iz zahteve za preiskavo in temu je namenjeno zaslišanje osumljenca, na podlagi drugega odstavka 169. člena ZKP. Zagovor osumljenca, ki ga tedaj poda pred preiskovalnim sodnikom, je tudi dokaz v kazenskem postopku. Obdolženec je tako kot tožilec stranka v postopku, zato spoštovanje načela enakosti orožij zahteva, da mora sodišče pred odločitvijo presoditi stališča obeh strank. Nasprotni stranki v postopku morata imeti enake možnosti za uveljavljanje svojih pravic, predvsem to v kazenskem postopku velja za obdolženca, ki je v razmerju do tožilca v šibkejšem položaju. Sodišče prve stopnje izhaja iz zmotne predpostavke, da v tej fazi kazenskega postopka (pri odločanju o zahtevi za preiskavo) ni zagotovljena (predvidena) kontradiktornost postopka. Zahteva po kontradiktornem sodnem postopku kot izrazu pravice do enakega varstva pravic (načela enakosti orožij), mora biti spoštovana v vseh postopkih in v vseh fazah postopka³. Enako varstvo pravic mora biti zagotovljeno predvsem v razmerju do nasprotne stranke v postopku, v kazenskem postopku je to v razmerju obdolženca do tožilca. Načelo enakosti orožja zahteva, da ima obdolženec pri obrambi (zagovoru) enake možnosti kot tožilec, zato je pravilna razlaga, da je treba v oceno, ali je podan utemeljen sum za očitke iz zahteve za preiskavo, vključiti tudi zagovor obdolženca. Če prej navedeno ni spoštovano, je kršena pravica do obrambe, kršeno načelo enakosti in ni mogoče govoriti, da gre za pošten postopek. Kot je že pojasnilo pritožbeno sodišče v sklepu z dne 9.8.2018, bi bil v nasprotnem primeru postopek preizkusa obstoja utemeljenega suma z zaslišanjem osumljenca nesmiseln. Drugi odstavek 169. člena ZKP je torej potrebno razlagati skladno z Ustavo, v skladu z zgoraj navedenimi načeli, ki izhajajo iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic) in 29. člena Ustave (pravna jamstva v kazenskem postopku). Bojazen sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni bila zagotovljena kontradiktornost postopka z vidika tožilca, je tudi neutemeljena. V izpodbijanem sklepu je navedeno, da se državna tožilka (v nadaljevanju: tožilka) ni seznanila z nestrinjanjem preiskovalne sodnice pred odločanjem zunajobravnavnega senata (točka 8 izpodbijanega sklepa) ter da se ni seznanila z dokaznim materialom obrambe oz. da se do njega še ni opredelila (17. točka izpodbijanega sklepa). Te navedbe niso utemeljene in spisovni podatki kažejo nasprotno sliko. Tožilka je bila seznanjena z nestrinjanjem preiskovalne sodnice najkasneje 13.2.2018, z dokaznim materialom obrambe, to je predvsem z zagovorom obdolženega M. P., ki ga je podkrepil z mnenjem sodnega izvedenca A. K., ki zavrača trditve glede novelacije dokumentacije in preplačila storitev, pa je bila tožilka seznanjena najkasneje na zaslišanju tega obdolženca 22.8.2017, na katerem je bila prisotna. Tedaj je obdolženi M. P. predstavil izvedensko (strokovno) mnenje, obramba je celo predlagala, da tudi tožilstvo pridobi svoje izvedensko (strokovno) mnenje, pa je državna tožilka zatrjevala, da "mora iti preko sodišča, kadar se pridobiva izvedenska mnenja". Že tedaj je preiskovalna sodnica pravilno pojasnila, da se strokovno - izvedensko mnenje lahko pridobi že v predkazenskem postopku, tudi kot posamezno preiskovalno dejanje na podlagi 165.a člena ZKP, vendar s strani tožilke ni bilo v tej zvezi nobenega odgovora.

12. Kot že rečeno, izpodbijani sklep izpostavlja zgoraj navedeno odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta za obravnavano zadevo ni relevantna, saj iz njene obrazložitve izhaja, da je šlo za drugačno dejansko podlago⁴. Kot bo razvidno v nadaljevanju, v obravnavani zadevi ne gre za dokaze, ki bi jih predložila tožilka v zahtevi za preiskavo in bi nasprotovali tistim, ki sta jih navajala in predložila v svojem zagovoru obdolženi M. P. in obdolženi P. V.. Preiskovalna sodnica in pritožniki imajo prav, da zahteva za preiskavo ni ponudila zadostnega enakovrednega dokaza (oziroma temelja) za očitke, ampak le določena dejstva in okoliščine, ki tako po kvaliteti kot po kvantiteti zbranih podatkov (izhajajočih iz izjav oseb, od katerih je policija pridobila obvestila) ustrezajo največ utemeljenim razlogom za sum, kar je nižji dokazni standard (npr. za hišno in osebno preiskavo, za izdajo posebnih preiskovalnih ukrepov). Ustavno sodišče RS je že v odločbi U-I-25/95 z dne 27.11.1997 (ko je ugotovilo neustavnost 150. do 156. člena Zakona o kazenskem postopku - Uradni list RS, št. 63/94), pojasnilo, da se uvedba sodnega preiskovalnega postopka navezuje na obstoj utemeljenega suma tedaj, ko je zbrano dovolj specifičnih in artikulabilnih dokazov ter da mora biti utemeljen sum že rezultat, ki je do določene mere preverjen in hkrati preverljiv – dokumentiran do take mere, da omogoča preizkus s strani sodišča, ki v okviru odločanja o uvedbi preiskave odloča tudi o njegovem obstoju. Ustavno sodišče je celo za odreditev ukrepov po 150. členu ZKP⁵ navedlo, da mora verjetnost oz. sum temeljiti na določenih dejstvih, na konkretnih okoliščinah, stopnja suma pa mora biti takšna, da se tako po kvaliteti kot po kvantiteti zbiranja podatkov in njihovi preverljivosti v veliki meri približa utemeljenemu sumu. Celo za odreditev ukrepa po 150. členu ZKP, kjer se zahteva nižji dokazni standard, morajo, po stališču Ustavnega sodišča, biti zbrani že vsi podatki, razen tistih, ki jih zaradi narave kaznivega dejanja ni mogoče zbrati, so pa ključnega pomena za to, da se krog indicev oziroma dokazov zaključi v logično celoto, ki predstavlja kot utemeljen sum pogoj za uvedbo preiskave. Ustavno sodišče je nadalje že v odločbi Up-34/96 in Up-349/96 z dne 2.7.1997 sprejelo stališče, da je treba za presojo obstoja utemeljenega suma uporabiti objektivno – subjektivno merilo razumnega človeka. Po tem kriteriju je utemeljen tisti sum, za katerega bi razumen človek menil, da je utemeljen.

13. Preiskovalna sodnica je v zahtevi, naj o zahtevi za preiskavo odloči zunajobravnavni senat (sedmi odstavek 169. člena ZKP), podala podrobno obrazložitev svojega nestrinjanja (na 49 straneh). Pritožbeno sodišče je preizkusilo razloge preiskovalne sodnice, razloge izpodbijanega sklepa in pritožbene razloge pritožnikov. Kot bo razvidno v nadaljevanju, pritožbeno sodišče pritrjuje preiskovalni sodnici, in s tem tudi pritožnikom, da v obravnavani zadevi ni podan utemeljen sum, da so obdolženci storili kazniva dejanja opisana v izreku tega sklepa, ampak je stopnja suma ostala največ na ravni „utemeljenih razlogov za sum“. Pogojev za uvedbo (sodne) preiskave ni.

14. Če je za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega dejstva (tudi za sprejem zaključka, da je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila določeno kaznivo dejanje) potrebno dobiti izvid in mnenje nekoga, ki ima tako potrebno strokovno znanje, se odredi, naj to odpravijo izvedenci (248. člen ZKP)⁶. Izvedenstvo odredi s pisno odredbo organ, ki vodi postopek (prvi odstavek 249. člena ZKP), kar pomeni, da ta organ ni nujno le sodišče, kot je pravilno izpostavila preiskovalna sodnica. Preiskovalna sodnica je pravilno navedla, da če sodišče nima specifičnega znanja, na podlagi katerega bi lahko presodilo, ali je, ali ni podan utemeljen sum (kar pomeni, da tega znanja nimata niti tožilstvo, niti policija), o zahtevi za preiskavo ne more pravilno odločiti oz. preiskave ne sme uvesti⁷, če zahteva za preiskavo ne temelji na ustreznih mnenjih strokovnjakov (izvedencev). Teh mnenj preiskovalni sodnik ne more pridobivati po uradni dolžnosti, dokler preiskava ni uvedena, ta pa brez izvedenskih (strokovnih) mnenj ne more biti uvedena. Glede na navedeno tudi po oceni pritožbenega sodišča sledi logičen zaključek, da mora državno tožilstvo samo, preko policije ali v okviru posameznih preiskovalnih dejanj, pridobiti ustrezna mnenja izvedencev (strokovnjakov).

15. Kot je pritožbeno sodišče že v sklepu z dne 9.8.2018 pojasnilo, sta obdolžena P. V. in zlasti zelo podrobno M. P., predložila konkretne trditve, podkrepljene tudi z mnenjem sodnega izvedenca A. K., ki zavračajo trditve glede novelacije dokumentacije in preplačila storitev, zelo podrobno pa je te navedbe povzela tudi preiskovalna sodnica v nestrinjanju. Šlo je za konkretne in dokumentirane strokovne navedbe, ki jih ni bilo mogoče zanemariti. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da gre za nasprotujoči dokaz, vendar pritožbeno sodišče s tem ne soglaša, saj do nasprotujočih dokazov pride v primeru, ko obe stranki postopka predložita sodišču v odločilnih okoliščinah enakovredne dokaze, kar pa v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti, saj je tožilka zahtevo za preiskavo utemeljila predvsem z zbranimi obvestili od oseb, ki so bili, ali so v L. K. d.d.. še zaposleni (B. K., V. M., R. P., E. S., M. P., J. L.), ki jih izpodbijani sklep povzema, glede katerih pa ni mogoče trditi, da gre za protisloven dokaz nasproti zagovoru obdolženega M. P., ki je podkrepljen z obsežnim mnenjem sodnega izvedenca A. K.. V tej zvezi sodišče prve stopnje v 13. točki izpodbijanega sklepa neutemeljeno izpostavlja sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 5961/2013 z dne 6.12.2018, ki se nanaša na pravno naravo mnenja, ki ga izdela strokovnjak, ki ima status sodnega izvedenca in ga kot takega predloži obdolženec v svojem zagovoru. Res je, da je strokovnjak pomočnik stranke in lahko deluje v njenem interesu. Običajno je tako, da obramba s pomočjo takega strokovnjaka poskuša vnesti dvom v pravilnost že izdelanega izvedenskega mnenja, vendar to ne pomeni, da obdolženec (obramba) s pomočjo strokovnjaka že v tej fazi postopka, ko gre za strokovno zapletena vprašanja, ne more upoštevno izpodbijati nasprotnih trditev (očitkov). Še posebej to velja v obravnavani zadevi, ko očitki nimajo podlage v enakovrednem strokovnem mnenju nasprotne stranke - tožilstva, saj trditve tožilstva izhajalo zgolj iz vsebine posplošenih navedb oseb, od katerih je policija zbrala obvestila. Povsem drugače bi bilo, če bi tožilka v zahtevi za preiskavo predložila mnenje strokovnjaka, njenega pomočnik kot stranke kazenskega postopka, ki bi podal oceno o očitanih preveč plačanih storitev in nepotrebnosti izdelave kompletne projektne dokumentacije ter njene vrednosti. Šele v tem primeru bi bilo mogoče govoriti o nasprotujočih dokazih, ki bi se razjasnjevali po tem, ko bi bila preiskava uvedena. V obravnavani zadevi pa ni tako, ampak je po oceni pritožbenega sodišča preiskovanje zadeve v predkazenskem postopku ostalo na pol poti. Temeljno nalogo raziskovanja kaznivih dejanj ima policija, državni tožilec pa delo policije pri odkrivanju kaznivih dejanj in njihovih storilcev usmerja in s tem tudi vpliva na zakonitost in uspešnost njenega dela. Če pa državni tožilec na podlagi zbranih podatkov s strani policije ugotovi, da gre za strokovno zapletena in konkretna vprašanja, ki zahtevajo strokovno znanje, ki ga tožilstvo (tako kot sodišče) nima, lahko tudi na podlagi 165.a člena ZKP predlaga preiskovalnemu sodniku, da odredi izvedenstvo. Če je za oceno dejanskega stanja (v smeri utemeljenega suma, da je bilo storjeno kaznivo dejanje) potrebno pridobiti mnenje strokovnjaka (izvedenca), pomeni, da dejansko stanje brez tega ni jasno, nejasno dejansko stanje pa ni sprejemljiv razlog za uvedbo preiskave, saj se mora kaznivo dejanje do stopnje utemeljenega suma raziskati v predkazenskem postopku⁸.

16. V obravnavani zadevi ni dvoma, da gre za dejansko stanje, kjer je bilo nujno pridobiti strokovno mnenje (izvedensko mnenje) že v predkazenskem postopku. Očitki tožilke v zahtevi za preiskavo (in s tem izpodbijanega sklepa) temeljijo predvsem na neformalnih, posplošenih izjav nekaterih oseb, ki se tudi po oceni pritožbenega sodišča pokažejo kot bistveno premalo utemeljene, da bi lahko zaključili, da je utemeljen sum, da so osumljenci kazniva dejanja storili, podan. Gre za izjave, podane brez poglobljenega vpogleda v konkretne posle in njihove analize. Res imajo nekatere od teh oseb izobrazbo s področja gradbeništva in so tudi poznavalci razmer v L. K., vendar so njihove izjave, kot jih povzema tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, (zgolj) izjave v predkazenskem postopku, ki v povezavi z nekaterimi drugimi podatki, lahko predstavljajo zadostno podlago za nadaljnje preiskovanje v predkazenskem postopku. Da bi se lahko zahtevala preiskava, pa bi morale biti te izjave preverjene z mnenjem strokovnjaka (izvedenca). Gre predvsem za očitano preplačilo storitev v zvezi z izdelavo kompleksne projektne dokumentacije za izgradnjo novega skladiščnega objekta, kjer je bistven očitek preplačilo, to je plačilo več kot je bilo potrebno, ali vredno oziroma dejansko opravljeno, kot se navaja v izreku izpodbijanega sklepa, nadalje, ali je bila projektna dokumentacija skladiščnega objekta za avtomobile v takem obsegu potrebna (ker naj bi zadoščala novelacija projekta), o potrebnosti (nepotrebnosti) inženiringa družbe P. i. d.o.o. oz. o ekonomski neupravičenosti tega inženiringa, cene projektne dokumentacije, vrednosti opravljenih storitev in drugo. Glede delne ponovitve projekta ima preiskovalna sodnica nadalje prav, ko ugotavlja, da odgovor Zbornice za arhitekturo in prostor RS ni tak, kot ga izpostavlja zahteva za uvedbo preiskave in izpodbijani sklep in je citiranje tega mnenja v nasprotju z vsebino same listine. Nasprotno s tem, kar je povzela zahteva za uvedbo preiskave, je zaključek Zbornice za arhitekturo in prostor v RS, da bi bilo možno točen obseg ponovitve ugotoviti le po natančnem pregledu izdelane dokumentacije in poročilu o opravljenih storitvah vodenja projekta (soglasja, postopki). Pritožbeno sodišče se pridružuje navedbi preiskovalne sodnice, da je še posebej zgovorna navedba policistov v ovadbi, ko so zapisali, da bi bilo "možnost ponovne uporabe že izdelane projektne dokumentacije iz leta 1998 do 1999 in rampe iz leta 2004 mogoče ugotoviti le po natančnem pregledu obsega ponovitev, za kar menijo, da bi to verodostojno izvedel ustrezni strokovnjak – sodni izvedenec. Na podlagi njegove ocene bi bilo mogoče dejansko ugotoviti realno vrednost izdelane projektne dokumentacije in s tem povzročene škode L. K. ter pridobljene premoženjske in protipravne koristi družbi P. M., P. in P. V.". Že to kar je zapisala policija v ovadbi, jasno kaže, da v trenutku podane ovadbe in nato vložene zahteve za preiskavo, ni bilo ustreznih podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, ali je ali ni podan utemeljen sum kaznivega dejanja, kot pravilno navaja preiskovalna sodnica.

17. Tudi sicer zahteva za preiskavo zmotno očita obdolženemu R. Č., da je dogovoril in podpisal pogodbo za "izdelavo kompletne projektne dokumentacije za izgradnjo novega skladiščnega objekta za avtomobile v L. K.", v višini 1.631.604,40 EUR za fazo 1A in 1B, saj je bila dejansko projektna dokumentacija izdelana za vse faze gradnje garažne hiše (1A, 1B, 2A, 2B in 2C) in ne le za omenjeni dve fazi, kot pravilno izpostavlja preiskovalna sodnica. Glede cene projektne dokumentacije je preiskovalna sodnica pravilno izpostavila (kar celo izhaja že iz zahteve za preiskavo in ovadbe), da je L. K. za izdelavo projektne dokumentacije pridobila tri ponudbe, ob ponudbi P. M., tudi ponudbi K., d.o.o. in PN., d.o.o.. V ovadbi (in zahtevi za uvedbo preiskave) se navaja le vrednost tiste, ki jo je podala P. M. , torej 1.631.604,40 EUR, ne pa tudi vrednost drugih dveh ponudb, kar je zavajajoče, saj je preiskovalna sodnica iz predloženega gradiva zahtevi za preiskavo pravilno ugotovila, da je bila ponudba P. M. najugodnejša (od vseh treh najcenejša), saj je K. d.o.o. ponudil izdelavo projektne dokumentacije po ceni 1.913.328,32 EUR, PNZ svetovanje d.o.o. pa po ceni 2.015.965,61 EUR. Komisijo za odpiranje ponudb so sestavljali trije delavci L. K., I. A. T., R. P. in I. Č.. Zahteva za preiskavo ne problematizira realnosti ponudb drugih dveh ponudnikov (v predkazenskem postopku niso bila zbrana obvestila od oseb, ki so ponudbe pripravile - P. K. in V. C.), se pa je izkazalo, da so ponudbe drugih dveh ponudnikov povsem blizu izračuna, ki ga je obdolženi M. P. navajal v svojem zagovoru kot realne ponudbe, ob upoštevanju vrednosti investicije, kot je bila dosežena na trgu pri podizvajalcih P. M. d.o.o. Zahteva za preiskavo je bila kljub temu vložena na podlagi neformalnih, posplošenih izjav nekaterih oseb, kot je bilo že zgoraj navedeno, vendar se pritožbeno sodišče strinja s preiskovalno sodnico, da se te pokažejo kot bistveno premalo utemeljene, da bi lahko zaključili, da je utemeljen sum, da so osumljenci kazniva dejanja storili, podan, saj gre za izjave, podane brez vpogleda v konkretne posle. Preiskovalna sodnica je tem izjavam, v nasprotju s sodiščem prve stopnje kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, dala pravi pomen. Pravilno je izpostavila, da so sicer te osebe (nekatere od teh oseb) po poklicu iz gradbene stroke in tudi poznavalci razmer v L. K., zato njihove izjave v predkazenskem postopku, v povezavi z drugimi podatki, lahko predstavljajo podlago za nadaljnje preiskovanje (v predkazenskem postopku). Že Z. S. je na vprašanje, kakšni so kriteriji za določanje cene projektne dokumentacije ter kakšna bi bila cena te dokumentacije v primeru ponovitve izdelave projektne dokumentacije, odgovorila, da "splošno veljavnih kriterijev za oblikovanje cene dokumentacije ni, ker naj bi se cena oblikovala na trgu. Država zavrača sprejetje tarifnih pravilnikov. Zbornice imajo merila za oceno vrednosti storitev, ki so odvisna od tipologije, velikosti in zahtevnosti objekta“. Zato so odgovorili, da na podlagi posredovanih podatkov ni možno določiti ustrezne vrednosti izdelave projektne dokumentacije za ponovitev objekta na drugi lokaciji. To tudi po oceni pritožbenega sodišča dodatno potrjuje, da bi šele strokovnjak (izvedenec) lahko ocenil, koliko naj bi bila (poštena) vrednost projektne dokumentacije. Preiskovalna sodnica ima prav, da zahteva za preiskavo dejansko zatrjuje, da je najnižja dosežena cena (od treh ponudb) neutemeljeno visoka, zato je logično, da bi bilo potrebno zatrjevati isto tudi za drugi dve ponudbi (ter to z izvedencem analizirati), saj ne more biti dvoma, da če je najnižja dosežena cena po očitku tožilke neutemeljeno visoka, sta bili neutemeljeno visoki ceni tudi drugih dveh ponudb. ZKP v 20. členu določa, da je državni tožilec dolžan začeti kazenski pregon, če je podan utemeljen sum, da je storjeno kaznivo dejanje, za katerega se storilec preganja po uradni dolžnosti. Očitno torej je, da je tožilka glede ostalih dveh ponudnikov, zaključila, da z njunimi ponudbami ni bilo nič narobe (čeprav so bile še višje), zato ne more zatrjevati, da je vrednost, ki jo je ponudila P. M. d.o.o. protipravna. V tej posledici, kot je pravilno izpostavila preiskovalna sodnica, ni logičnega dejanskega stanja in te vrzeli ni mogoče zapolniti s stališčem, da bo v sodni preiskavi raziskano, zakaj je tako. Preiskovalna sodnica je nadalje pravilno ugotovila, da tožilka ni navedla nobenega podatka oz. obrazložitve v smeri, da so bili ponudniki dogovorjeni in da sta bili drugi dve ponudbi zgolj fiktivni. Le če bi se v nadaljnjem preiskovanju (seveda v predkazenskem postopku) ugotovilo, da gre pri vseh treh ponudbah za bistveno odstopanje od poštene vrednosti del, bi lahko govorili o utemeljenem sumu, a bi v tem primeru, vsaj v obrazložitvi zahteve za preiskavo, moralo biti navedeno, da so vse tri ponudbe namenoma nerealne. Da bi očitek, kot je navedla preiskovalna sodnica, "zdržal" življenjsko logiko, pa bi morali biti ustrezni razlogi navedeni tudi glede oseb, ki so ponudbe pripravljale in ne le v P. M. , ampak tudi za drugi dve pravni osebi, ki sta konkurirali za pridobitev posla. Na strani ponudnikov, ki so oddali višje ponudbe, je namreč sodelovalo več oseb, od nobene od teh pa obvestila v predkazenskem postopku niso bila zbrana, kar je najmanj nenavadno. Drugače kot zahteva za preiskavo, je obdolženi M. P. v svojem zagovoru, glede projekta garažne hiše (očitek, da gre za povsem enak objekt, kot je bil tisti iz leta 2006 in 2007) podal prepričljive argumente, predložil je tudi izvedensko (strokovno) mnenje in dodaten izračun dne 9.11.2017, kar ni izpodbito z drugim izračunom, saj tožilka v predkazenskem postopku ni pridobila nasprotujočega strokovnega (izvedenskega) mnenja. Dejstvo še je, da je ta obdolženec že v predkazenskem postopku navajal prepričljive ugovore (listovna št. 4119 – 4291 prilog), zato je razumljivo, da je že policija prišla do zaključka, da je odreditev izvedenstva v tej zadevi nujna. Očitek v tej zvezi (o novelaciji projekta iz leta 1999) je nadalje sam s seboj v nasprotju oz. v nasprotju z v zahtevi za preiskavo izpostavljeno pogodbo iz leta 1999, iz katere izhaja, da če želi L. K. d.d. dokumentacijo iz leta 1999 ponovno uporabiti, mora pridobiti "soglasje" družbe P. d.o.o.. To že samo po sebi kaže, da brez soglasja P. d.o.o. L. K. projekta iz leta 1999 ne bi smela uporabiti. Tožilka nadalje očitek o protipravni premoženjski koristi temelji na podatku, da je bila projektantska ocena veliko nižja od cene, ki je bila dosežena na trgu, pa naj se to "praviloma ne bi dogajalo" in če se dogaja "praviloma" ne sme priti do večje razlike od 20 %. Ker sodišče nima znanja, da bi tako obsežno strokovno dokumentacijo, kot je v obravnavanem primeru, pravilno in popolno razumelo, lahko o odločilnih okoliščinah na ravni, ki je potrebna za utemeljen sum, le ugiba. Ugibanje pa ni „metodološki postopek“, ki bi preiskovalnega sodnika oz. zunajobravnavni senat zakonito vodil do zaključka, da je podan utemeljen sum in da se preiskava uvede. Preiskovalna sodnica je tudi pravilno izpostavila, da je projektantsko oceno, na katero se sklicuje zahteva za preiskavo, izdelal obdolženi P. V., zato logično sklepanje pove, da bi v primeru, če bi obdolženi P. V. bil dogovorjen z obdolženim Č. in obdolženo D. E., bilo logično, da bi projektantsko ceno investicije "prenapihnil" (in se s tem približal vrednosti domnevnim dogovorom) in ne, da bi jo znižal.

18. Podoben zaključek velja tudi glede očitkov naslovljenih na obdolženega P. V.. P. V. je v svojem zagovoru navedel parametre, po katerih se ocenjuje vrednost njegovega dela. Navajal je, da je tožilka (tudi zanj) popolnoma izpustila vrednost del Projekt arhitekture in vodilne mape, kar je predstavljalo vsebino njegovega (osebnega) dela (dela, ki ga ni naročil od drugih). Glede tega se pritožbeno sodišče pridružuje preiskovalni sodnici, da policija, tožilstvo ali sodišče nimajo znanja, da bi ocenjevali, katero delo je P. V. opravil in koliko je bilo to delo vredno. Obdolženi P. V. je v svojemu zagovoru predložil Merila za vrednotenje projektantskih storitev, primerjalni izračun, izdelan s programom na spletni strani zbornice ter je pri tem upošteval najnižje parametre. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da takšen zagovor pomeni relevantno utemeljitev, utemeljitev zahteve za preiskavo, da so posamezniki izjavili, da opravljeno delo P. V. „ni toliko vredno“ oziroma, da je primerljivo z delom nadzornika, pa popolnoma zbledi.

19. Glede očitka zahteve za preiskavo, ki se nanaša na izvedbeni inženiring (garažna hiša 1A) in izvedbeni inženiring in izvedbo GOI (garažna hiša 1B) družbe P. M. d.o.o., ki naj bi bil ne le nepotreben, temveč tudi vnaprej dogovorjen z obdolženim Č. in soobdolženimi pomočniki pri dejanju zaradi pridobitve premoženjske koristi, preiskovalna sodnica pravilno izpostavlja, da je uprava L. K. d.d. potrdila ponudbo P. M. d.o.o. in je šlo za najugodnejšo ponudbo, ki je po analizi ponudb najnižja ponudbena cena. Posla je torej sprejela uprava, obdolženi R. Č. je podpisal pogodbo in šele na podlagi takšnih odločitev je obdolžena I. A. T. podala zahtevek za sredstva L. K.. Zahteva za uvedbo preiskave trdi, da P. M. d.o.o. s svojimi podizvajalci ne bi smela sklepati pogodb po nižji vrednosti od tiste, ki jo je sama L. K. ponudila in jo sestavila na podlagi najnižje ponudbe, ki je prispela ob zbiranju ponudb – ponudbe Pr. d.d.. Tožilka je v zahtevi za preiskavo zatrjevala, da je "dejstvo, da so bile cene pretirane pravzaprav očitno", vendar pa za to zatrjevano dejstvo ni navedla niti ene cene in posledično tudi ne analize o tem, katere cene naj bi bile pretirane, zlasti pa ne dokaza, ki takšen zaključek utemeljuje. Ob dejstvu, da je bila najugodnejša ponudba nezavezujoča ponudba Pr. d.d. in je za enako vrednost bila sklenjena pogodba s P. M. d.o.o., se je bilo potrebno vprašati, zakaj je bila projektna ocena za obe fazi nižja, torej, ali je bila projektna ocena sploh korektno izdelana, in če je bila, zakaj so ponudniki (katerih zastopniki niso osumljenci) sestavili nerealne ponudbe. Preiskovalna sodnica je v nasprotju s tožilko in sodiščem prve stopnje, ki je izdalo izpodbijani sklep, pregledala, katere postavke so vsebovale ponudbe, ki se nahajajo med zaseženimi listinami, in pravilno ocenila, da posamezne postavke, količine in cene osebi, ki nima znanja iz gradbeništva, ne povedo ničesar glede vprašanja ustreznosti. Obstaja torej le podatek o tem, koliko je za posamezno postavko ponudil P. M. in koliko sta ponudila ostala dva ponudnika, katerih ponudbi pa sta bili višji od ponudbe P. M.. Tožilka ni predložila nobene primerjave, na katere bi se lahko naslonil zaključek, da so bile cene naročenih storitev neutemeljeno zvišane, kajti, kot pravilno izpostavlja preiskovalna sodnica, cene, za katere tožilka zatrjuje, da so bile neutemeljeno zvišane (ki jih je ponudil P. M. ), so najnižje cene vseh zbranih ponudb. Nadalje preiskovalna sodnica v tej zvezi pravilno izpostavlja, da v predkazenskem postopku niso bila zbrana obvestila o tem, kako so posamezniki, ki so sestavljali ponudbe za pravne osebe, ki so bile udeležene v postopku izbire najugodnejšega ponudnika, ponudbe sestavljali. Kako so preverjali cene, kako so izračunavali svoje stroške in najnižjo še mogočo oceno, ki jo lahko na razpisu ponudijo. Če je P. M. cene "prenapihnil" za kar dvakrat oz. več kot dvakrat, kot zatrjuje tožilka, potem so enako ravnali tudi drugi, saj je bila glede projektne dokumentacije ponudba P. M. a najcenejša, ponudba za gradbeno-obrtniška dela pa je bila dejansko dana od poznejših podizvajalcev. Tudi pritožbenemu sodišču (tako kot preiskovalni sodnici) je jasno, da vsak izvajalec na razpisu poskuša ponuditi najnižjo ceno, zato da bo izbran, in ne najvišje. Če bi zgolj na podlagi cene lahko sklepali, da je prišlo do protipravne premoženjske koristi, bi bil edini logičen zaključek, da bi moralo biti osumljencev v tem postopku bistveno več, kot jih je. Ker pritožbeno sodišče ne dvomi, da državno tožilstvo postopa po 20. členu ZKP, je edino logičen zaključek, da tudi ponudbi P. M. ni mogoče ničesar očitati. Nadalje je povsem pavšalen očitek zahteve za preiskavo, da P. M. ni mogla opraviti in ni opravila posameznih nalog inženiringa in da so te naloge očitno opravili zaposleni v L. K.. Za ta očitek ni nobenega podatka, kdo v L. K. naj bi te naloge opravil, saj če se trdi, da je L. K. nekdo opravil neke storitve, potem bi bilo potrebno od teh oseb najmanj zbrati obvestila in šele, ko bi te osebe potrdile, da so storitve, ki jih je obračunal P. M. opravile, bi bilo mogoče zaključiti, da je "določen znesek" inženiringa bil plačan neupravičeno. Zakaj je do razlike med projektantsko oceno in ponudbami (pod)izvajalcev prišlo, zakaj je prišlo do razlike med ponudbo L. K. in plačilom (pod)izvajalcem P. M., kaj so vsebine poslovnih procesov in posameznih faz znotraj teh, gotovo ni delo, ki ga lahko opravijo policija, tožilstvo ali sodišče, ampak je to delo za izvedenca (strokovnjaka) ustrezne stroke. Tem izpostavljenim navedbam preiskovalne sodnice pritožbeno sodišče pritrjuje in ugotavlja, da zahteva za preiskavo in s tem izpodbijani sklep tudi zaobide pomenljivo izjavo V. Č. (listovna št. 7976 priloge). Ta je navedel, da se mora pri oceni „usesti "pravi človek", vzeti v roke projekte in jih primerjati z gradbeno knjigo in končno situacijo, z rekapitulacijo materialov in dela. A to mora izvesti strokovnjak, najbolje izvedenec gradbene stroke in rezultat bo takoj jasen. Tako na oko je nemogoče in neodgovorno reči, zakaj je nek objekt ob znani rasti cen dražji in za toliko in toliko odstotkov. Izvedenec naj se določi in bo takoj znano“. V nadaljevanju je isti navedel, da se „natančno da določiti, kje in zakaj je prišlo do večkratne podražitve, lahko da opravičeno, lahko tudi ne.... to delo je za strokovnjaka "izvedenca, ne za kriminaliste".

20. Preiskovalna sodnica je nadalje dala pravilno pojasnilo očitku, da pogodba s P. i. ni bila sklenjena kot z inženiringom, temveč kot neposrednim izvajalcem naročenih del. Poleg koordinacije – vodenja investicije, je izvajalec odgovoren za pravilno izvedbo del, zagotoviti mora tudi garancijo banke (kot je razvidno tudi iz pogodbe med L. K. in P. M. za konkreten primer) in ima tako pomembno odgovornost v razmerju do naročnika. Kolikšen je običajen znesek zaslužka takšnega glavnega izvajalca, brez potrebnega strokovnega znanja ni mogoče reči, o tem se lahko izreče le strokovnjak (izvedenec), pa še ta zgolj do določene mere, saj gre za mehanizem trga, ki ga v natančne okvire sploh ni mogoče zamejiti. Tudi očitek, da v L. K. inženiringa dejansko niso potrebovali, ker da so bili "v preteklosti" v L. K. sami, s svojimi kadri sposobni "poiskati ustrezne izvajalce oz. izdelovalce potrebnih projektov", preiskovalna sodnica utemeljeno izpostavlja, da so to za pretekli čas navajali v obvestilih B. K., V. M., R. P. in drugi, vendar analize o tem, da je bilo tudi v obravnavanem času tako, tožilstvo ni naredilo oz. ni ponudilo. Ker je iz sodnih primerov in sredstev javnega obveščanja znano, da je v inkriminiranem času L. K. imela številne odprte projekte (na kar opozarja tudi obdolženi R. Č. v pritožbi), se logično zastavlja vprašanje, ali je glede na takšno obsežnost projektov L. K. imela res na razpolago dovolj kadrov, oziroma potrebno bi bilo ugotoviti, kaj so ti "ustrezni" kadri v času, ko so namesto njih delali zaposleni v P. M., sploh delali. Kdaj se bo nek projekt izvajal, je poslovna odločitev, poslovna odločitev je tudi izbira, ali se bo izvajal z lastnimi kadri ali zunanjimi izvajalci. Da se bo obravnavani projekt⁹ izvajal z zunanjimi izvajalci, je, kot pravilno izpostavlja tudi obdolženi R. Č. v pritožbi, odločila veččlanska uprava L. K.. Če zahteva za preiskavo zatrjuje, da določenih del P. M. ni opravila, pa jih je vseeno obračunala, bi moralo biti navedeno, katera dela je obračunala, pa jih ni opravila in koliko so ta dela sploh bila vredna oz. koliko so bila obračunana. O tem ne v opisu dejanja v izreku izpodbijanega sklepa ne v obrazložitvi zahteve za preiskavo ali v izpodbijanem sklepu ni navedeno ničesar, ostaja zgolj na ravni zatrjevanja.

21. Ena temeljnih trditev zahteve za preiskavo je tudi, da so se obdolženci dogovorili, da vrednosti izvedenih del v L. K. d.d.. ne bodo kontrolirali in da jih niso kontrolirali. Tožilka je o tem sklepala na podlagi trditve, da naj bi bili računi P. M. d.o.o. brez prilog. Preiskovalna sodnica pa je pravilno ugotovila, da je ta trditev v nasprotju z zaseženo dokumentacijo, saj se poleg računov, nahajajo tudi začasne situacije, na podlagi katerih so bili – v skladu z določbami pogodbe, izstavljeni računi P. M. d.o.o. L. K. d.d.. Začasne situacije je potrdil nadzornik J. N. (ki ni med osumljenci), sestavljene pa so tako, kot so običajno sestavljene začasne situacije, kot je podrobneje navedla preiskovalna sodnica v nestrinjanju. Trditev tožilstva, da so bili računi L. K. plačani, ne da bi jih kdorkoli kontroliral ali je to opravljeno, je zmotna, poleg tega pa tožilstvo samo navaja, da je gradbeni nadzor pri gradnji konstrukcije faze 1A in 1B izvajal J. N. iz družbe T. d.o.o..

22. Glede očitka pod točko I/2 zahteve za preiskavo (izpodbijanega sklepa), ki se nanaša na nadzor izvedbe faze 1A, kjer je očitana razlika v vrednosti 3.860,00 EUR glede na vrednost konkretno naročenih del nadzora relativno nizka, velja enako kot zgoraj, da v predkazenskem postopku nihče ni bil vprašan (ne člani komisije, ne člani uprave) o razlogih za izbiro izvajalca nadzora. Pri izbiri ponudnika cena lahko tudi ni edini kriterij in so lahko tudi drugi kriteriji – poslovne narave, kot pravilno navaja preiskovalna sodnica. Poleg tega iz poročila o odpiranju ponudb izhaja, da sta bili vsaj dve ponudbi višji od ponudbe P. M. d.o.o. (Igmata v višini 32.170,70 EUR in T. v višini 33.500,00 EUR). Ni nepomembno, da je bila v L. K. komisija za odpiranje ponudb, ki je odpirala prispele ponudbe, zapisala prispele ponudbe s firmami in vrednostmi ponudb, na podlagi tega pa je investicijska služba pripravila predlog upravi, s kom naj L. K. sklene pogodbo. Dokončno odločitev je sprejela uprava L. K.. Kdo je v investicijski službi ta predlog pripravil, ni bilo raziskano, in ker ni bilo raziskano, tudi ni mogoče trditi, da je bila to obdolžena A. T. sama.

23. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je potrebno izpostaviti še sledeča utemeljena stališča preiskovalne sodnice: O tem, kako bo posle vodilo, odloča poslovodstvo gospodarskih družb. Te odločitve so lahko boljše ali slabše, policija, tožilstvo in sodišče pa smejo v gospodarsko poslovanje poseči šele, ko se pojavijo podatki, ki pokažejo, da je odločitev poslovodstva prerasla v kaznivo dejanje. Če je bila odločitev sprejeta kolektivno, potem je o razlogih za takšno odločitev potrebno povprašati vse, ki so to odločitev sprejeli, kar pa v obravnavani zadevi ni bilo storjeno. Od ostalih članov uprave niso bila zbrana obvestila, zato tudi ni znano, na kakšen način je bila sprejeta odločitev, kdo jo je predlagal, kako je bila preverjena strokovnost predlagane odločitve in ostale odločilne okoliščine. Kazensko sodišče ni supervizor poslovnih odločitev v gospodarskih družbah, ampak ugotavlja, ali so poslovne odločitve prerasle v kriminalna dejanja. Tega ni mogoče ugotavljati na način, da se za nazaj odloča, kaj bi bilo v konkretnem primeru smotrna ali bolj smotrna odločitev oz. gospodarna ali bolj gospodarna odločitev. Prav tako ne, ali je gospodarstvenik ravnal skrbno, kajti skrbnost je predmet presoje disciplinskih organov in civilnega sodišča. V kazenskem postopku se presoja, ali so podane okoliščine, ki kažejo na namerno zlorabo, zato je o skrbnosti nesmiselno govoriti, ker pomanjkanje skrbnosti predpostavlja malomarnost in izključuje naklep, sploh obarvani kot je v obravnavanem primeru. Če okoliščine primera pokažejo, da storilec sam ni mogel storiti kaznivega dejanja in so odločitve drugih pogoj očitkov storilcu, če torej storilcu ni mogoče očitati protipravnosti, v kolikor se protipravnost ne očita tudi drugim ali pa dokler ni podatkov, da so bili ti drugi, ki so z njim odločali zavedeni, potem ni mogoče govoriti o utemeljenem sumu, ampak gre še vedno za utemeljene razloge za sum, ki je standard za policijsko preiskovanje in ne za sodno preiskavo. Prag med predkazenskim postopkom in sodno preiskavo se ne sme nižati do mere, ko je ob zahtevi za preiskavo v precejšnji meri vse še nejasno, od sodišča pa se pričakuje, da bo "raziskalo", kar ni raziskala policija v predkazenskem postopku.

24. Tretji odstavek 168. člena ZKP med drugim določa, da državni tožilec v zahtevi za preiskave predlaga: prvič, katere posamezne okoliščine naj se v preiskavi raziščejo in drugič, katera posamezna preiskovalna dejanja naj se opravijo. Obravnavana zahteva za preiskavo v predlogu, katera posamezna preiskovalna dejanja naj se opravijo v preiskavi, predlaga le zaslišanje prič, ki naj bi po trditvah tožilke v predkazenskem postopku podale za obdolžence obremenilne izjave. Sklepati je, da bi po oceni tožilke, izpovedbe predlaganih prič predstavljale zadostne dokaze potrebne za odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali ustavi postopek. Po zaslišanju obdolženega P. V. in M. P. tožilka predloga ni dopolnila, kar pomeni, da bi bile po njeni oceni izpovedbe predlaganih prič zadosten protiutež zagovoru obdolženega P. V. in obdolženega M. P. (ter strokovnemu mnenju sodnega izvedenca A. K.), kar pa se glede na zgoraj navedeno izkaže kot neutemeljeno. Temeljno vodilo preiskave je, kot pravilno navaja preiskovalna sodnica, da se zberejo dokazi in podatki, ki so potrebni za odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali ustavi postopek, torej dokazi, ki so potrebni za odločitev državnega tožilca, in ne tisti, ki bi bili potrebni za odločitev državnega tožilca, kakršna bi po presoji sodišča morala biti. Nenazadnje pritožbeno sodišče ugotavlja, da za tožilko v obravnavani zadevi ni neraziskanih okoliščin, saj zahteva za preiskave nima predloga, katere posamezne okoliščine naj se v preiskavi raziščejo. Uvedba preiskave (in s tem kazenski postopek) zoper obdolžence bi se zato izkazal za neupravičenega, z vsemi posledicami za osebnostne pravice obdolžencev in zaupanje družbe v pravosodni sistem¹⁰.

25. Ker sum ni utemeljen glede kaznivega dejanja, ki se obdolženemu R. Č. očita v točki I izreka izpodbijanega sklepa, ni utemeljen niti glede kaznivega dejanja opisanega pod točko III in VII, kjer se obdolženi I. A. T., D. E., M. P., P. V. in obdolženi družbi P. i. d.o.o. očita pomoč pri kaznivem dejanju, ki naj bi ga storil obdolženi R. Č.. Enako velja glede kaznivega dejanja pranja denarja, ki se očita obdolženi D. E. in I. B. v točki VI, saj ni podan utemeljen sum predikatnega kaznivega dejanja iz točke I.

26. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbam in izpodbijani sklep spremenilo tako kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP). Glede obdolžene D. E., I. B. in družbe P. biro d.o.o. je pritožbeno sodišče ravnalo po uradni dolžnosti, saj se slednji niso pritožili (načelo beneficium coahesionis – privilegij pridruženja - 387. člen ZKP, v zvezi s prvim odstavkom 403. člena ZKP).

27. Zavrnitev zahteve za preiskavo ima za posledico odločitev o stroških postopka kot izhaja iz izreka tega sklepa.

-------------------------------
¹ Zahteva za preiskavo je bila na sodišče vložena 28.4.2017.
² Sodišče prve stopnje se ni se izreklo o konkretnih in argumentiranih stališčih preiskovalne sodnice v njenem nestrinjanju ter se ni izreklo o zagovorih navedbah obdolženega P. V. in obdolženega M. P., ki sta očitkom nasprotovala s konkretnimi podkrepljenimi trditvami, tudi z mnenjem sodnega izvedenca A. K., ki zavračajo očitke glede novelacije dokumentacije in preplačila storitev, zelo podrobno pa je te navedbe povzela tudi preiskovalna sodnica v obrazložitvi svojega nestrinjanja.
³ Tako Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije 2002, strank 248.
⁴ Obdolžencu se je očitalo nezakonito izplačilo, ki ga je potrjevalo revizijsko poročilo (pridobljeno v predkazenskem postopku), obdolženčev zagovor pa je šel v smeri, da so bili nakazani zneski izplačani pomotoma in da so bili kasneje vrnjeni. V tej zadevi torej ni šlo za presojo verodostojnosti enakovrednih nasprotujočih si dokazov, ampak za zagovor obdolženca, ki je v svojem zagovoru izplačane zneske kot ga je ugotovilo revizijsko poročilo utemeljeval s pomotnim izplačilom, ki je bilo kasneje vrnjeno.
⁵ V času odločanja Ustavnega sodišča je za odreditev teh ukrepov zadostoval dokazni standard "razlogi za sum", sedaj pa, ravno v posledici navedene odločbe Ustavnega sodišča, je dokazni standard zvišan na "utemeljene razloge za sum", ki pa je nižji standard od "utemeljenega suma".
⁶ Sodnik mora dobro poznati pravno stroko, od njega se pričakuje, da je splošno razgledan in povprečno strokovno razgledan tudi na drugih področjih, ne pa tudi, da obvlada specialnosti drugih strok.
⁷ Odločitev, da se preiskava uvede, bi bila v takem primeru arbitrarna ter v nasprotju z objektivno - subjektivnim merilom razumnega človeka.
⁸ Tako izhaja tudi iz politike pregona Državnega tožilstva Republike Slovenije, ki ga je sprejel generalni državni tožilec Republike Slovenije 16.10.2017.
⁹ Iz uradnega zaznamka o zbranih obvestil od J. N. izhaja, da L. K. d.d. v svoji zgodovini ni imela tako velikega projekta.
¹⁰ V opombi 8 navedeni politiki pregona državnega tožilstva je je med drugim navedeno: „Dolžnost državnega tožilstva, da obtoži, ko so podani za to predpisani pogoji, vsebuje tudi prepoved začeti kazenski postopek, če pogoji niso izpolnjeni. Svoje odgovornosti za to odločitev ne more prevaliti na sodišče, ki sodi o utemeljenosti obtožbe. Zato sta pomembna dejavnika pri tej odločitvi tožilca tveganje, da bo z neopravičenim zavrženjem ovadbe dovolili resničnemu storilcu kaznivega dejanja, da se izogne zakonskim posledicam, a na drugi strani tudi tveganje, da se bo kazenski postopek pokazal za neupravičenega z vsemi posledicami za osebnostne pravice posameznika in zaupanja družbe v pravosodni sistem“.

Datum zadnje spremembe:

18.05.2020

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep III Kp 52209/2016
• VSK sklep II Kp 5472/2011
• VSC Sklep III Kp 7071/2021