VSK Sodba II Kp 29091/2018

Jedro

Ocena starosti storilca, ki jo je podala oškodovanka, je brez pravega pomena za ugotavljanje njegove identitete, saj je oškodovanka povedala, da osebe ne pozna, pri čemer je sodišče prve stopnje v dokazne namene samo pogledalo posnetke, se o identiteti obdolženca prepričalo tudi z izsledki iz poročila o preiskavi in primerjavi fotografij Policijske uprave K. z dne 15. 12. 2014, obenem pa upoštevalo še pretekla kazniva dejanja, ki jih je obdolženi storil na enak način.

Izrek

I. Pritožba obdolženega Š.N. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je bil obdolženi spoznan za krivega za kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ‑1, zanj pa mu je bila izrečena kazen šest mesecev zapora. Sodišče prve stopnje mu je odvzelo denar v znesku 8.650,00 EUR ter ga po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Za drugo kaznivo dejanje tatvine po isti določbi kazenskega zakona je obdolženca na podlagi 358. člena ZKP oprostilo obtožbe. Oškodovanca A.D. in G.K. je s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo.

2. Zoper takšno sodbo se pritožuje obdolženec v smeri bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne obtožbo, ali da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obdolženec izpodbijani sodbi očita nasprotja v izreku in obrazložitvi, sodišču prve stopnje pa, da je ignorantsko in zlonamerno obšlo nekatera nesporna materialna dejstva zaradi njegove predkaznovanosti za podobna kazniva dejanja. Vendar pa pritožbeno sodišče takšnih nepravilnosti v razlogih sodbe ni zasledilo, pritožnik pa v nadaljevanju pritožbe tudi ni predstavil dejstev in okoliščin, s katerimi bi vzbudil dvom v popolnost in pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da so osebe podale opis storilca kaznivega dejanja, ki ni skladen z njegovim videzom, njegove identitete pa s posnetkov ni mogla potrditi niti policija, pri čemer pa ne navede, za kakšna nasprotja v opisu naj bi šlo. S takšno pritožbeno navedbo zato ne izpodbije ugotovitve sodišča prve stopnje, da je ravno on oseba, ki so jo varnostne kamere hotela A. na K. posnele pri tatvini. V kolikor s takšno navedbo meri na oceno starosti storilca, ki jo je podala oškodovanka, na kar bi bilo mogoče sklepati zaradi podane zaključne besede, pa je že sodišče prve stopnje obrazložilo, da je ta oceno podala na podlagi ogleda prej navedenih posnetkov varnostnih kamer in ne lastnih zaznav v času, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno, saj je tedaj ni bilo v recepciji hotela. Ocena starosti storilca, ki jo je podala, je zato brez pravega pomena za ugotavljanje njegove identitete, saj je oškodovanka povedala, da osebe ne pozna, pri čemer je sodišče prve stopnje v dokazne namene samo pogledalo navedene posnetke, se o identiteti obdolženca prepričalo tudi z izsledki iz poročila o preiskavi in primerjavi fotografij Policijske uprave K. z dne 15. 12. 2014, obenem pa upoštevalo še pretekla kazniva dejanja, ki jih je obdolženi storil na enak način. Zaradi tega so zaključki, ki jih je na tej podlagi opravilo, po oceni pritožbenega sodišča prepričljivi.

5. Brezpredmetne so tudi pritožbene navedbe glede posnetkov nadzornih kamer na cestninskih postajah, s katerimi obdolženec nasprotuje ugotovitvi, da s teh posnetkov ni bilo mogoče ugotoviti identitete voznika niti registrske številke vozila. Navaja, da gre za klasičen problem policije, ki s sklicevanjem na nejasnost in nepopolnost prikrije vsebino razbremenilnih dokazov za osumljenca. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, se ti posnetki ne nanašajo na tatvino z dne 4. 8. 2014, za katero je bil obdolženi obsojen (I. točka izreka izpodbijane sodbe), temveč na tatvino z dne 31. 1. 2014, za katero je bil oproščen (II. točka izreka), pri čemer jih sodišče prve stopnje niti ni štelo za obremenilne dokaze (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in z njimi ni opravičevalo izreka kazenske sankcije, kot zatrjuje pritožnik. Njegove navedbe tudi ne vzbudijo dvoma v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, saj so zatrjevane manipulacije nekonkretizirane, poleg tega pa obdolženec ni izkazal pravnega interesa za pritožbo zoper oprostilni del izpodbijane sodbe, zato s predstavljenimi pritožbenimi navedbami ne more uspeti.

6. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nepravilnosti pri ugotavljanju zneska gotovine, ki ga je imela oškodovanka v ukradeni denarnici. Obdolženec se v pritožbi zavzema za nujnost poizvedb o opravljenih dvigih, analizo dotlej porabljenih zneskov in forenzično analizo bankovcev, ki so mu bili zaseženi, ter navaja, da takšna preiskava ni bila opravljena zgolj zato, da je on lahko postal žrtveno jagnje. Vendar tudi v tej zvezi ni mogoče prezreti, da v postopku nikoli ni podal predlogov za izvedbo dokazov, za katere se zavzema v pritožbi, obenem pa zaključki iz izpodbijane sodbe po presoji pritožbenega sodišča zadostujejo za zanesljiv sklep o količini denarja, ki je bil ukraden oškodovanki, kar je sodišče prve stopnje obrazložilo z ravnanjem in izjavami oškodovanke takoj po tem, ko je ugotovila, da denarnice ni več v njeni torbi, pri čemer so verodostojnost njene izjave, da ji je bila denarnica ukradena, potrdili posnetki nadzornih kamer, in s tem, da je bila turistična vodička, ki je po Evropi vodila skupino turistov ter zanje plačevala hotelske in druge turistične storitve. Smiselno enako velja za zgolj pavšalne navedbe pritožnika o nujnosti dokazovanja kaznivega dejanja z ogledom kraja ter soočenju z oškodovanci ali pričami, ki jih niti ni obrazložil, pritožbeno sodišče pa tudi ni spregledalo, da se je z branjem izpovedb oškodovancev na glavni obravnavi dne 23. 1. 2019 izrecno strinjal. Kar se tiče denarja v znesku 8.650,00 EUR, ki je bil obdolženemu zasežen dne 19. 5. 2015, pa je sodišče prve stopnje obrazložilo, da ni bilo prepričano, da izvira iz obravnavanega kaznivega dejanja oziroma od konkretne oškodovanke (8. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), zaradi česar ga ni upoštevalo kot obremenilni dokaz, predlagane forenzične preiskave, za katere se zavzema pritožnik, pa so zato z vidika izrečene obsodbe brez pravega pomena. Denar je sodišče prve stopnje obdolžencu utemeljeno odvzelo kot premoženje, ki ustreza premoženjski koristi, pridobljeni s kaznivim dejanjem (prvi odstavek 75. člena KZ‑1), pri čemer je znesek nižji od dejansko pridobljene koristi s kaznivim dejanjem (tj. 10.000,00 EUR). Kljub ugotovljeni kršitvi kazenskega zakona zaradi takšnega postopanja pritožbeno sodišče ni poseglo v odločbo o odvzemu premoženjske koristi (III. točka izreka), saj je preizkus sodbe omejen na izpodbijani del, kršitev kazenskega zakona (odvzem manjšega premoženja od tistega, ki ga je s kaznivim dejanjem pridobil obdolženec) pa ni bila storjena v njegovo škodo (prvi odstavek 383. člena ZKP).

7. Obdolženi v pritožbi navaja še, da mu nastaja škoda zaradi zaplembe vozila. Ker pa z obravnavano sodbo ni bilo odločeno o nikakršnem vozilu, pritožbene navedbe pa so tudi sicer zgolj pavšalne, saj ni jasno niti, za katero vozilo gre, se pritožbe v tem delu ni dalo preizkusiti.

8. Zaradi uveljavljanja pritožbenih razlogov kršitve kazenskega zakona in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo še glede odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). V zvezi s tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo težo kaznivega dejanja, in stopnjo krivde obdolženca ter mu ob upoštevanju obteževalnih okoliščin, zlasti načina izvršitve kaznivega dejanja ter da gre za specialnega povratnika z obsežno predkaznovanostjo, utemeljeno izreklo zaporno kazen v višini šest mesecev.

9. Zaradi vsega navedenega in ker pri preizkusu tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče na podlagi 391. člena ZKP pritožbo obdolženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Iz istih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse za postopek s pritožbo (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

18.05.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2945/2014
• VSL Sklep IV Cp 1927/2022
• VSC Sklep III Kp 25796/2017