VSK Sodba II Kp 26048/2017

Jedro

Zagovornik zatrjuje, da je bil izvedenec pristranski, ker je podajal mnenje o drugih, ne le medicinskih vidikih zadeve ter komentiral osebnost in osebnostne lastnosti obdolženke, zaradi česar obstoji upravičen dvom, da se takšno stališče odraža v vsebini mnenja. Pritožbeni razlog je neprepričljiv že zato, ker je dopolnjeno pisno mnenje podal pred zaslišanjem na glavni obravnavi, poleg tega pa obramba iz tega razloga tudi ni pravočasno zahtevala njegove izločitve (drugi odstavek 41. člena v zvezi s 6. točko prvega odstavka 39. člena in prvim odstavkom 44. člena ZKP).

Odtujeni predmeti, zlasti še zlatnina, so v (modificiranem) obtožnem predlogu podrobno opisani, sodišče prve stopnje pa je tudi ustrezno pojasnilo način ugotovitve njihove vrednosti z vrednostjo podobnih zlatih izdelkov. Pri tem je upoštevalo najnižjo vrednost, ki zato ni mogla voditi v kvalifikacijo kaznivega dejanja v škodo obdolžene.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolžene se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženka mora plačati sodno takso za pritožbo v višini 144,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženo spoznalo za krivo za nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena v zvezi s 54. členom KZ‑1 in ji zanj izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo šestih mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. V plačilo ji je na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) naložilo stroške kazenskega postopka ter plačilo 700,00 EUR oškodovancema.

2. Zoper sodbo se pritožuje zagovornik obdolžene iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti, kot navaja, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona, kršitve določb kazenskega postopka, kršitve enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS, domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS in pravnih jamstev v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave RS ter poštenega postopka iz 6. člena evropske konvencije o človekovih pravicah. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in obdolženo oprosti obtožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v smeri pritožbenih navedb, pri tem pa ni zasledilo nepravilnosti, ki jih izpostavlja zagovornik. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju dejanskega stanja sledilo izpovedim potomcev pokojne oškodovanke M. B. P. Š. in M. B., razloge za to pa je podrobno obrazložilo, pri čemer je odločitev oprlo tudi na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke s področja nevrologije prof. dr. A. G., ki ga je pridobilo z namenom ugotavljanja demence oškodovanke. Zato ne drži pritožbena navedba, da je zgolj nekritično sledilo izpovedim obeh otrok oškodovanke, kot trdi zagovornik. Izvedenec je dopustil, da je bila pri oškodovanki prisotna začetna demenca, z gotovostjo pa izključil njeno hudo obliko. Šele na podlagi tega dokaza in ostalih izvedenih dokazov je sodišče presodilo, da zagovor obdolžene glede hude demence oškodovanke ne drži, četudi ga je podpirala izpoved priče S. T.. Ob tem ne gre spregledati izpovedi prič P. Š. in M. B., da ju je oškodovanka v času bivanja obdolžene pri njej opozorila na postopno izginotje določenih stvari, pripovedovala pa je tudi o tem, da obdolženka brska po omarah, pri čemer je najprej niso jemali resno, dokler ji ni iz denarnice izginil denar, prav tako pa sta oba opisala odtujeno zlatnino, ki se je pred tem nahajala v šatulji. Pritožnik ne pojasni, kako bi razdražljivost, napornost, sitnost in agresivnost oškodovanke, na katere se sklicuje, mogli vplivati na njeno ravnanje v zvezi s stvarmi, ki so bile predmet kaznivega dejanja, zato te pritožbene navedbe ni mogoče preizkusiti.

5. V dokaz zmotno ugotovljenega dejanskega stanja zagovornik izpostavlja navedbo izvedenca, da oškodovanka sicer ni bila sposobna dvigovati vzmetnice, vendar pa ni izključena možnosti, da bi bankovec za 20,00 EUR mogla na drug način potisniti podnjo. Pritožnik spregleda, da je bil, kot je izpovedala priča P. Š., bankovec najden na sredini ene od vzmetnic na zakonski postelji (l. št. 39 spisa), poleg tega pa tudi ni bilo najdenih preostalih 50,00 EUR, ki jih je oškodovanka, skupaj z najdenim bankovcem za 20,00 EUR, imela v denarnici, od koder so ji bili odvzeti.

6. Zagovornik tudi nima prav, da sodišče prve stopnje ni pretehtalo vseh možnosti, kdo bi lahko vzel sporne predmete, ker je krivca iskalo s tehniko izločevanja. Sodišče je namreč prepričljivo pojasnilo, zakaj predmetov ni zavrgla oškodovanka niti jih ni vzel kdo drug. Zgolj razlog, da sta otroka oškodovanke kadilca, ne more omajati verodostojnosti njune izpovedi, da je bil vedno nekdo z obiskovalci v stanovanju, poleg tega pa sodišče ugotavlja, da obiski v spalnico niso zahajali. Na tej podlagi dokazanosti dejstva, da je predmete mogla vzeti le obdolženka, zagovornik ne more ovreči s hipotetičnim sklicevanjem na možnost, da bi jih vzela oškodovankina otroka, saj za to ne ponudi prepričljivih argumentov, zlasti pa je to neverjetno tudi, ker je bila P. Š. tista, ki je podala kazensko ovadbo zoper obdolženko. Zagovornik sicer zatrjuje, da zaradi prihodkov obdolženka ni imela motiva za tatvino, vendar ta trditev, glede na vsa ugotovljena dejstva in okoliščine, ne more omajati prepričanja o krivdi obdolženke in je z vidika dokazovanja kaznivega dejanja nepomembna. Enako velja za navedbo, da s šatulje niso bili odvzeti prstni odtisi.

7. Pridobljenemu izvedenskemu mnenju in dopolnitvi zagovornik očita preveč posplošene ugotovitve glede simptomov demence in s tem nestrokovnost, vendar so navedbe preveč splošne, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Zatrjuje tudi, da so ugotovitve izvedenca zmotne, saj ni razpolagal z vso zdravstveno dokumentacijo, pogosto je prezrl določene navedbe v njej in zato površno podal svoje mnenje, obenem pa je izjavil celo, da četudi bi z ostalo dokumentacijo razpolagal, to njegovega mnenja ne bi spremenilo. Navedbe so neutemeljene, saj je izvedenec kot strokovni pomočnik sodišča v sicer kratkem izvidu in mnenju prepričljivo pojasnil, na kakšni podlagi je le-to izdelal, pritožbene trditve, da je spregledal motnje spanja in nočne nemire oškodovanke, na katere je nato opozorila obramba, ponavljanje obstoja znakov demence pri oškodovanki in sklicevanje na razloge za upad njenih kognitivnih sposobnosti pri zdravljenju v bolnišnici, ki jih je izpostavil izvedenec, pa ne morejo vzbuditi dvoma v strokovnost ali pravilnost opravljenega dela. Zagovornik nadalje opozarja na možnost, da je bila oškodovanka v obdobju storitve kaznivega dejanja pozabljiva zaradi drugih razlogov, na katere je opozoril izvedenec, in bi zato lahko predmete odvrgla stvari ali jih podarila, vendar je takšno sklepanje v nasprotju z ostalimi pritožbenimi navedbami o obstoju demence pri oškodovanki ter ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki so bile že povzete zgoraj.

8. Zagovornik zatrjuje, da je bil izvedenec pristranski, ker je podajal mnenje o drugih, ne le medicinskih vidikih zadeve ter komentiral osebnost in osebnostne lastnosti obdolženke, zaradi česar obstoji upravičen dvom, da se takšno stališče odraža v vsebini mnenja. Pritožbeni razlog je neprepričljiv že zato, ker je dopolnjeno pisno mnenje podal pred zaslišanjem na glavni obravnavi, poleg tega pa obramba iz tega razloga tudi ni pravočasno zahtevala njegove izločitve (drugi odstavek 41. člena v zvezi s 6. točko prvega odstavka 39. člena in prvim odstavkom 44. člena ZKP). Neutemeljena je tudi trditev, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev imenovanja novega izvedenca s področja psihologije in izvedenca s področja nevrologije, ki bi lahko podal mnenje o navedbah obrambe o simptomih demence ter pojavnosti vedenjskih in psihičnih sprememb pri bolnikih nasploh ter posebej pri oškodovanki, storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, saj predlogu ni sledilo, kljub opozorilom na pristranskost in nestrokovnost postavljenega izvedenca, prav tako pa tudi ni obrazložilo, zakaj ne. Sodišče je namreč razloge za odločitev ustno predstavilo na glavni obravnavi (l. št. 93 zadaj in 94) in tudi v obrazložitvi sodbe, pri čemer je dokazovanje z novim izvedencem le izjemoma dopustno, če je izvid nejasen, nepopoln ali sam s sabo ali raziskanimi okoliščinami v nasprotju, pa se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca (257. člen ZKP), takšnih okoliščin pa pritožba ne izkazuje.

9. Navedbe zagovornika o nedoločenosti obtožnega predloga glede opredelitve predmetov kaznivega dejanja in njihove vrednosti nimajo podlage v spisu. Odtujeni predmeti, zlasti še zlatnina, so v (modificiranem) obtožnem predlogu podrobno opisani, sodišče prve stopnje pa je tudi ustrezno pojasnilo način ugotovitve njihove vrednosti z vrednostjo podobnih zlatih izdelkov. Pri tem je upoštevalo najnižjo vrednost, ki zato ni mogla voditi v kvalifikacijo kaznivega dejanja v škodo obdolžene. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov o verodostojnosti seznama odtujenih predmetov, prav tako pa je glede na potek časa pričakovano, da se oba otroka oškodovanke ne bosta v podrobnostih spomnila lastnosti odtujene zlatnine, zato pritožbenih navedb v tej smeri ni bilo mogoče upoštevati.

10. Zagovornik navaja še, da bi moralo sodišče prve stopnje pridobiti vso medicinsko dokumentacijo obdolžene, vendar vpliva na zakonitost postopka v tej zvezi ne pojasni in se te pritožbene navedbe ne da preizkusiti.

11. Pritožbena navedba, da je vsebina uradnega zaznamka o zbranih obvestilih od S. T. z dne 26. 4. 2016 na več mestih napačna, je brezpredmetna, saj na ta uradni zaznamek sodišče prve stopnje svoje odločitve neposredno ni oprlo in zato ni mogel vplivati na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Prav tako zagovornik ne pojasni, kako bi mogla na zakonitost sodbe oziroma ugotovljeno dejansko stanje vplivati nejasna poročila patronažne sestre, za katere navaja, da se zdi, da so določeni datumi in navedbe vpisani naknadno, pri čemer ne pojasni ne razlogov za takšno sklepanje ne vpliva zatrjevanega dejstva na pravilnost sodbe.

12. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, ker sodišče ni podalo kritične ocene izvedenih dokazov, temveč je le povzelo izpovedi prič. Obrazložitev izpodbijane sodbe je dejansko sestavljena iz obširnih povzetkov izpovedi, ki pa jih je po ugotovitvah pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje sproti kritično ocenjevalo in pojasnilo, zakaj dokazujejo posamezna odločilna dejstva. Ob tem je prepričljivo zavrnilo možnost, da bi bila oškodovanka dementna, prav tako pa pojasnilo, da predmetov ni mogel odtujiti nihče drug kot obdolženka, zato zagovornik s ponovnim izpostavljanjem takšnih trditev ne more uspeti s pritožbo.

13. Zagovornik pristranskost pri reševanju zadeve očita tudi sodišču prve stopnje, ki jo utemeljuje s tem, da je v celoti sledilo izpovedim otrok oškodovanke, ne pa zagovoru obdolžene in izpovedi S. T.. Razloge za to, da je pričama sledilo, je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, zato niti ni mogoče sklepati na nepošten kazenski postopek in sojenje, ki ju pritožnik na tej podlagi zatrjuje.

14. Vložena pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja obsega tudi pritožbo glede odločitve o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Sodišče prve stopnje je pri izbiri in odmeri opozorilne sankcije ustrezno upoštevalo vse bistvene okoliščine, tako da se izrečena pogojna obsodba, določena zaporna kazen in določena preizkusna doba, glede na vrsto in težo kaznivega dejanja ter osebnost obdolženke, pokažejo kot ustrezne, zato v odločitev ni bilo potrebno poseči.

15. Zaradi vsega navedenega in ker pri preizkusu sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

16. Obdolženka s pritožbo svojega zagovornika ni uspela, zato mora na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso v znesku 144,00 EUR (tar. št. 7122 Zakona sodnih taksah (ZST‑1), v zvezi s takso, določeno na prvi stopnji).

Datum zadnje spremembe:

27.02.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 240/99
• VSL Sklep VII Kp 44004/2015
• VDSS sodba Psp 703/2009