VSK Sklep II Kp 5543/2017

Jedro

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je policija ravnala povsem skladno z določbo tretjega odstavka 18. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije, kjer je med drugim tudi določeno, da policisti o zaslišanju otroka ne obvestijo staršev ali skrbnikov, če bi bilo to v nasprotju s koristmi otroka, pri čemer pa morajo o zaslišanju obvestiti pristojni center za socialno delo. Policija je tako tudi ravnala, saj je bila na pogovoru otroka s policisti dne 07.12.2016 navzoča tudi delavka centra T. Ž., pri čemer je tudi na dlani, da bi bila prisotnost otrokovega očeta pri takem zaslišanju gotovo v nasprotju s koristmi otroka oz. interesom kazenskega postopka, ki je med drugim namenjen tudi temu, da te koristi varuje.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo predlog obtoženčevega zagovornika za izločitev dokazov, navedenih v izreku grajane odločbe. Zagovornik je predlog za izločitev dokazov vložil na predobravnavnem naroku dne 20.11.2019 in v njem navedel, da predlaga izločitev odredbe za hišno preiskavo in vseh podatkov in dokazov, ki so bili na podlagi te odredbe pridobljeni, uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja kriminalista D. T. z dne 02.10.2017 ter izpis iz kazenske evidence za obtoženca.

2. Zoper ta sklep se zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev Ustave Republike Slovenije pritožuje obtoženčev zagovornik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izločitev dokazov ugodi in dokaze izloči, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik v svojem predlogu prvenstveno zatrjuje, to pa povzema tudi v sedaj obravnavani pritožbi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 54. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa, da imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke, pri čemer pa se lahko ta pravica in dolžnost staršem odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. Pritožnik predvsem meni, da je policija ravnala napak, ko je dne 07.12.2016 z otrokom A.A., roj. 03.12.2005 zbirala obvestila, katerih vsebino je povzela v uradni zaznamek o zbranih obvestilih, ki se v spisu nahaja na list. štev. 6-7 spisa. Ta pogovor policije z mladoletnim oškodovancem je imel podlago v tem, kar je otrok dne 02.12.2016 o tem, kar se mu dogaja doma, zaupal šolski pedagoginji in socialni delavki N. S., kar sta slednji povzeli v zapisu na list. štev. 5 spisa in o čemer je šola starša tudi obvestila. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je policija ravnala povsem skladno z določbo tretjega odstavka 18. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije, kjer je med drugim tudi določeno da policisti o zaslišanju otroka ne obvestijo staršev ali skrbnikov, če bi bilo to v nasprotju s koristmi otroka, pri čemer pa morajo o zaslišanju obvestiti pristojni center za socialno delo. Policija je tako tudi ravnala, saj je bila na pogovoru otroka s policisti dne 07.12.2016 navzoča tudi delavka centra T. Ž., pri čemer je tudi na dlani, da bi bila prisotnost otrokovega očeta pri takem zaslišanju gotovo v nasprotju s koristmi otroka oz. interesom kazenskega postopka, ki je med drugim namenjen tudi temu, da te koristi varuje. Kolikor pa obtoženčev zagovornik v nadaljevanju navaja, da je policija obtoženčevega sina oz. oškodovanca dne 07.12.2016 zasliševala, ne da bi ga pred tem poučila o njegovem statusu priviligirane priče in o tem, da ni dolžan pričati oz. izpovedovati zoper svojega očeta, pa je na to vprašanje že odgovorilo prvostopenjsko sodišče, pa tudi če bi ta dolžnost policije res obstajala, tako, kakor to zmotno meni zagovornik, pa je potrebno povedati, da je zgoraj omenjeni pogovor tekel v fazi zbiranja obvestil zaradi kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od petnajstih let po drugem odstavku 173. člena ZKP, katerega je bil osumljen G. J., s katerim pa mladoletni oškodovanec ni v nikakršnem sorodstvu in zato statusa priviligirane priče iz razloga po 2. točki prvega odstavka 236. člena ZKP tudi ne more imeti. Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo in pravilno odgovorilo na pomisleke zagovornika o zakonitosti oziroma uporabnosti uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 13.01.2017, ki se nanaša na izjavo, ki jo je glede ravnanja obtoženca do svojega sina tega dne podal G. J., tako, da prizivno sodišče h temu nima kaj dodati.

5. Sklepno gre tedaj povzeti, da je pritožbeno sodišče ugotovilo, da prvostopenjsko ob izdaji in realizaciji odredbe o hišni preiskavi nikakršne kršitve ni zagrešilo, v posledici česar je bilo potrebno zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrniti, odločitev o tem pa opredi na določbo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

26.02.2020

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba II Kp 33060/2016
• VSM Sklep V Kp 56912/2017
• VSM Sklep V Kp 9348/2016