VSK Sodba I Cp 371/2019

Jedro

Ker je otrok zaupan v varstvo in vzgojo materi in ker k njeni skrbi spada tudi zagotavljanje strehe nad glavo za oba, je odplačevanje kredita v določeni meri mogoče upoštevati bodisi kot zmanjšanje njenih siceršnjih denarnih zmožnosti, od katerih je odvisen njen preživninski prispevek za otroka, bodisi šteti kot njen dodatni prispevek pri pokrivanju otrokovih potreb. V obeh primerih pomeni, da mora biti denarni prispevek očeta sorazmerno višji. V nakup (ali najem) stanovanja je bila namreč mati primorana ob razpadu družine in prodaji stanovanja, ki je spadalo v skupno premoženje zakoncev in v katerem je prej družina živela.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se zato izpodbijana sodba spremeni:

- v drugi alineji prvega odstavka IV. točke izreka sodbe tako, da znaša toženčeva preživninska obveznost od 1.9.2018 dalje 320,00 EUR mesečno, višji preživninski zahtevek pa se zavrne;

- v drugem odstavku IV. točke izreka tako, da se znesek zapadle in neplačane preživnine, ki jo dolguje toženec zniža na 3.040,00 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank in njunega mladoletnega sina T.G., roj. 23.7.2013 zaupalo v varstvo in vzgojo mater I.G.. Stike med mladoletnim otrokom in njegovim očetom J.G. je določilo tako, da bodo potekali vsak drugi vikend od petka do nedelje, vsak četrtek in dvakrat mesečno tudi ob sredah. Počitnice bo T. preživljal v enakem obsegu izmenjaje z vsakim od staršev. V točki IV izreka sodbe je sodišče določilo višino preživnine, ki jo je J.G. dolžan plačevati za preživljanje sina. Razdelilo jo je na dve obdobji. Za čas od 22.1.2018 do 31.8.2018 je določilo preživnino v višini 240,00 EUR mesečno, za čas od 1.9.2018 dalje pa v višini 400,00 EUR mesečno. Odločilo je še, da je dolžan toženec plačati preživninske obroke, ki so zapadli do izdaje sodbe v višini 3.360,00 EUR.

2. Proti sodbi se, kolikor se nanaša na preživninsko obveznost, pritožuje J.G. po pooblaščenki. Navaja, da je že med postopkom predstavil svoj analitični pogled na zadevo in specifikacijo, ki se nanaša na stroške otroka ter obrazložil svoje nestrinjanje s stroški, ki jih je navajala tožnica. Ta je navedla, da znašajo stroški vrtca 115,00 EUR, pri čemer želi toženec pojasniti, da se je strošek vrtca zvišal zaradi tožničinega povišanja plače, saj je pred tem znašal dobrih 20,00 EUR manj. Glede stroška hrane poudarja, da je ta v pretežnem delu že zajet v stroške vrtca in je zato 150,00 EUR mesečno previsok znesek. Glede obratovalnih stroškov, kot so stroški ogrevanja vode in elektrike ter odvoza smeti, pritožnik navaja, da bi te stroške mati imela ne glede na sobivanje s sinom, zato jih ni mogoče deliti na polovico. Otrokova udeležba pri teh stroških ne more presegati 1/4. Glede stroškov ogrevanja v višini 110,00 EUR toženec opozarja, da traja prava kurilna sezona na obali le tri mesece in je zato znesek pretiran. Odvoz odpadkov, za katerega znaša celotni račun 18,80 EUR, lahko le v manjšem delu odpade na otroka. Stroške interneta in RTV naročnine se računa na gospodinjstvo in niso vezani na število članov gospodinjstva, sicer pa štiriletni otrok interneta sploh ne potrebuje, televizijo pa gleda zelo poredko. Višina mesečnih stroškov za obleko in obutev je prav tako ocenjena nerealno in previsoko. Več kot pet parov čevljev T. na leto ne potrebuje in če vsak par povprečno stane 50,00 EUR, je to na letni ravni 300,00 EUR, kar pomeni 25,00 EUR mesečno, strošek oblačil v vrednosti 500,00 EUR na leto pa prav tako ni realen in ne more znašati več kot 25,00 EUR mesečno. Nerealni so higienski stroški v višini 15,00 EUR mesečno, absurden je znesek 30,00 EUR za čistila, pa tudi frizerja otrok nima potrebe obiskovati vsak mesec. Ne potrebuje igrač in knjig v mesečnem znesku 30,00 EUR. Toženec soglaša z višino 30,00 EUR mesečno za T. razvedrilo, ni pa potrebno plačevati 85,00 EUR mesečno za dejavnosti, saj jih T. od novembra dalje ni več obiskoval. Dejstvo je, da štiriletni otrok mesečnih potreb v višini 650,00 EUR pač ne more izkazati, še posebej, če se upošteva, da se po Zakonu o socialnem varstvu upravičencem za zagotavljanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje, priznava 222,00 EUR. Zagotavljanje zdravega psihofizičnega razvoja otroka ni mogoče pogojevati s finančnim vidikom in v okvir otrokovih potreb ni potrebno vključevati vse, kar danes v družbi velja za trend. Toženec je prepričan, da Thomasove dejanske potrebe ne presegajo 400,00 EUR mesečno. To prepričanje je delilo tudi sodišče prve stopnje, vendar je štelo, da naj bi tolikšne potrebe veljalo le za prvo obdobje, medtem ko naj bi se od 1.9.2018 dalje povišale na 700,00 EUR. S tem povišanjem potreb pa se toženec ne strinja. V obrazložitvi sodbe je navedeno le, da je takšno povišanje posledica dejstva preselitve v stanovanje, za katerega se je pač najel kredit, povišanje stroška vrtca ter stroška dejavnosti. Pritožnik trdi, da ni jasno, zakaj je povišanje povezano s preselitvijo v novo stanovanje in ali so v novem stanovanju višji režijski stroški. Vsekakor pa sam kredit ne more predstavljati utemeljenega razloga za občutno povišanje stroškov. Obstoj kreditnega razmerja nima vpliva na povišanje tudi zato, ker je vsaka od pravdnih strank imela stanovanjski kredit tudi že prej za staro skupno stanovanje, kar pomeni, da se okoliščine v zvezi s kreditom niso v ničemer spremenile. Kredit za nakup novega stanovanja mora po mnenju pritožbe v celoti bremeniti tožnico, ki si je sama izbrala luksuzno stanovanje in ga renovirala. Zakaj naj bi to kreditno razmerje obremenjevalo toženca, ni jasno. Sodba ne vsebuje argumentacije v zvezi s stroškom dejavnosti, toženec trdi, da v zvezi s temi dejavnostmi ni nikakršnih sprememb. T. jih od septembra dalje ne obiskuje. To, da naj bi toženec hodil v službo tudi v poslovne enote v druge kraje v Sloveniji, ne drži, kot tudi ne, da naj bi bil zaposlen v gradbeništvu. Iz podatkov o prometu na njegovem transakcijskem računu izhaja, da so osebne prilive predstavljali le tisti zneski, ki so vezani na kupnino stanovanja. Posamezne postavke v nadaljevanju pritožba razdela in pojasnjuje: 13.750,00 EUR predstavlja kupnino za vozilo, last matere toženca, ki je bil pooblaščen tudi za prejem kupnine, vendar je denar kasneje izročil materi; znesek 16.500,00 EUR predstavlja gotovino, ki ga je dala tožencu mati za poslovanje njenega podjetja. Ta denar je toženec prejel na svoj račun in ga čez približno 2 uri prenakazal na družbo, del tega denarja je bil vrnjen, toženec ga je dvignil in ga izročil materi; priliva 4.030,00 EUR in 3.330,00 EUR predstavljata vračilo denarja, posojenega družbi C., znesek 13.000,00 EUR predstavlja prodajo starega rentgenskega aparata. Zneski 10.294,00 EUR, 64.705,00 EUR in dvakrat po 10.000,00 EUR predstavljajo obroke kupnine za prodano stanovanje, znesek 20.000,00 EUR pa je bil prenesen na I.G., ker je bila delno kupnina za prodano stanovanje nakazana narobe. Po prejemu kupnine je toženec dvignil 50.000,00 EUR in položil 23.000,00 EUR kot posojilo družbi C. za poslovanje. V zvezi s preteklim življenjskim standardom pravdnih strank še pojasnjuje, da so preživljali dopustovanja, ki jih je sam organiziral, v sindikalnih apartmajih. Glede porazdelitve preživninske obveznosti pa navaja, da ne soglaša s tem, da mora prispevati višji delež kot tožnica, ki prejema bistveno višjo plačo od njega. Je praktično sama svoj delodajalec, nasprotno pa ima toženec le minimalno plačo.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbena graja je glede večine otrokovih potreb neutemeljena, saj ne izhaja iz zneskov, ki jih je prvostopenjsko sodišče za posamezne otrokove potrebe opisalo v izpodbijani sodbi, temveč iz navedb matere, ki jim je toženec z identičnimi besedami oporekal že v odgovoru na tožbo. Dejstvo, da oskrbnina za vrtec znaša 168,00 EUR, pred tem pa je znašala 118,00 EUR, podpirata dokazni listini v prilogi A9 in A28 spisa in je posledica obiskovanja drugega vrtca, strošek obutve je ocenjen na 21,00 EUR mesečno, kar je celo manj kot je realen strošek po tožnikovem mnenju, strošek za oblačila pa 360,00 EUR in ne 500,00 EUR letno. Stroške za higienske pripomočke in čistila je sodišče združilo s stroški za zdravila in frizerja in jih upoštevaje vse navedeno skupaj ocenilo na 12,00 EUR mesečno in ne na zneske, ki jih izpostavlja pritožba. V znesek 40,00 EUR je sodišče vključilo tako 30,00 EUR za razvedrilo, s katerim se je toženec strinjal in se strinja tudi v pritožbi, kot nadaljnjih 10,00 EUR za nakup igrač, knjig in podobno. Račun za internet in RTV storitve je delilo na pol upoštevajoč dejstvo, da je v storitev celo izrecno vključena še posebna programska opcija, namenjena otrokom. Ostali stroški, kot so plačilo odvoza smeti, elektrike, vode, so vezani na dejansko porabo, ta pa je odvisna od števila oseb, ki storitve uporabljajo. Prvostopenjsko sodišče je zato bivanjske stroške pravilno delilo na dva dela. Pritožbeno sodišče še dodaja, da stroškov ogrevanja v mesečni seštevek 148,00 EUR bivanjskih stroškov očitno sodišče sploh ni vključilo.

5. Višje finančne potrebe otroka v drugem datumskem obdobju je sodišče obrazložilo kot posledico tožničine preselitve v novo stanovanje, za katerega plačuje kredit v višini 450,00 EUR, od česar naj bi ½ odpadlo na otroka, s povišanjem stroškov vrtca, ki so v A. znašali 118,00 EUR, sedaj v Izoli pa 168,00 EUR ter s stroškom za plavanje, ki ga je otrok v času odločanja prvostopenjskega sodišča še vedno obiskoval (40,00 EUR mesečno), saj je mati pri zaslišanju povedala, da je prenehal obiskovati le tečaj angleškega jezika. Od tod torej razlika med 400,00 (oziroma 406,00) EUR in 700,00 (oziroma 710,00) EUR mesečnih stroškov, kar je v sodbi obrazloženo povsem jasno in konsistentno, le da, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, deloma materialnopravno zmotno.

6. Toženec namreč utemeljeno oporeka potrebam otroka na račun stanovanjskega kredita, ki ga odplačuje mati in kar naj bi potrebe otroka zviševalo za 225,00 EUR mesečno. Kot je pojasnila tožnica, gre za 62 m² veliko trisobno stanovanje, ki resda predstavlja rešitev stanovanjskega problema tudi za otroka in tožnico razbremenjuje obveznosti plačila morebitne najemnine, s katero bi morala zagotoviti bivanje sebi in otroku, vendar je kredit namenjen odplačevanju stanovanja, ki bo predstavljalo pridobitev premoženja v njeno korist in ne v korist otroka. Ne glede na to, da je kreditni obrok po višini enak morebitni mesečni najemnini za podobno stanovanje, njegovega odplačevanja ni mogoče šteti kot potreben strošek otroka, glede na to, da za mater odplačevanje kredita predstavlja investicijo v premoženje. Ker pa je otrok zaupan v varstvo in vzgojo njej in ker k njeni skrbi spada tudi zagotavljanje strehe nad glavo za oba, je odplačevanje kredita v določeni meri mogoče upoštevati bodisi kot zmanjšanje njenih siceršnjih denarnih zmožnosti, od višine katerih je odvisen njen preživninski prispevek za otroka, bodisi šteti kot njen dodatni prispevek pri pokrivanju otrokovih potreb. V obeh primerih to za konkretno zadevo pomeni, da mora biti denarni prispevek očeta sorazmerno višji. V nakup (ali najem) stanovanja je bila namreč mati primorana ob razpadu družine in prodaji stanovanja, ki je spadalo v skupno premoženje zakoncev in v katerem je prej družina živela.

7. Prvostopenjsko sodišče je preživninsko breme med starša razdelilo na cca 60 % v breme očeta in 40 % v breme matere. Odbitje zneska 225,00 EUR od ugotovljenih otrokovih potreb pomeni znižanje potreb na 485,00 EUR, hkrati pa iz razlogov, navedenih zgoraj, terja višji prispevek očeta. Upoštevajoč dejstvo, da je pretežni del skrbi za otroka na materi ter da so toženčeve preživninske zmožnosti ugodnejše od tistih, ki jih je prikazoval v tem postopku, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je primeren očetov prispevek v višini 2/3 otrokovih denarnih potreb, to je v višini 320,00 EUR mesečno. To je po temelju sicer več, a nominalno manj kot je prisodilo sodišče prve stopnje, kar ob upoštevanju relativno pogostih stikov med otrokom in očetom ne more biti v škodo otroka. Po drugi strani pa okoliščina, ki jo izpostavlja pritožba, da namreč toženec formalno prejema le minimalni osebni dohodek, tožnica pa dobrih 1000,00 EUR, ni edina odločilna. Tožnica je sicer priznavala tudi določena dodatna izplačila na račun delovne uspešnosti in „poslovnih izdatkov“ (v povprečju 450,00 EUR mesečno), a je prvostopenjsko sodišče na toženčevi strani ugotovilo večje število prikritih izplačil plače v obliki prevoznih stroškov in stroškov goriva ter še, da promet na njegovem transakcijskem računu kaže na številne prilive, glede izvora katerih ni podal prepričljivih pojasnil. Zakaj je prišlo do tega zaključka, je podrobno obrazložilo v zadnjem odstavku na 12. strani in prvem odstavku 13. strani sodbe. Nenazadnje je, kot je obrazložilo sodišče, družina tudi po priznanju toženca samega, v preteklosti imela visok življenjski standard, česar si zgolj z njegovo minimalno plačo, ko je hkrati navajal, da je veliko stroškov kril prav on, ne bi mogli privoščiti.

8. Glede na nižjo toženčevo preživninsko obveznost za čas od 1.9.2018 dalje znaša tudi njegov dolg na račun že zapadlih, a neplačanih preživninskih obrokov le 3.040,00 EUR in ne 3.360,00 EUR, kot je bilo odločeno v izpodbijani sodbi.

9. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo kot je bilo obrazloženo zgoraj, v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje (353. člen in peta alineja 358. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

24.01.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba IV Cp 2469/2013
• VSL Sklep IV Cp 1688/2018
• VSL Sodba in sklep IV Cp 2000/2017