VSK Sodba I Cp 127/2019

Jedro

Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega (moža, očeta oziroma sina). Pogrebni stroški in potni stroški, povezani z zdravljenjem.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da mora tožena stranka plačati prvo tožeči stranki namesto zneska 22.923,41 EUR znesek 22.546,61 EUR,

v preostalem pa se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je podana odškodninska odgovornost toženca za smrt I.M., moža prve tožnice, očeta druge in tretje tožnice ter sina četrte tožnice. Tožencu je naložilo, da mora iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode plačati prvi tožnici odškodnino v višini 22.923,41 EUR; drugi, tretji in četrti tožnici pa odškodnino iz naslova nepremoženjske škode v znesku (vsaki po) 14.000,00 EUR, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Glede na navedeno je še odločilo, da mora toženec povrniti tožnicam pravdne stroške v znesku 5.530,47 EUR.

2. Zoper to sodbo se pritožuje toženec po pooblaščencu. Navaja, da je prisojena odškodnina previsoka glede na okoliščine primera in primerljivo sodno prakso. Sicer ne dvomi, da je bilo tožnicam zaradi smrti pokojnika hudo in da so imele zaradi tega duševne bolečine, vendar pa v postopku ni bilo z ničemer izkazano, da bi bile te duševne bolečine kaj hujše od žalosti in bolečin, ki so pričakovane ter običajne ob izgubi bližnje osebe. Smrt pokojnega I.M. pri tožnicah tudi ni pustila kakšnih trajnih posledic. Glede prve tožnice še dodatno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo njeni izpovedbi, predvsem glede težav s spanjem, hujšanja in drugih travm, ki naj bi bile povezane s smrtjo moža. Tudi prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 16.000,00 EUR je glede na primerljivo sodno prakso previsoka. Po mnenju pritožnika prvi tožnici ne pripada več kot šest povprečnih neto plač odškodnine. Tudi glede druge in tretje tožnice pritožnik navaja, da višina dosojene odškodnine odstopa od sodne prakse v primerljivih in celo hujših primerih. Opozarja, da sta bili v času smrti svojega očeta praktično tik pred polnoletnostjo oziroma je bila druga tožnica že polnoletna, pri tem pa nista imeli nikakršnih učnih težav ali kakršnihkoli drugih posledic na katerem drugem področju. Navaja še, da bi bilo treba upoštevati, da s pokojnim dejansko nista živeli v skupnem gospodinjstvu, saj sta se izobraževali v oddaljenem kraju. Tudi glede odškodnine za četrto tožnico meni, da je glede na konkretne okoliščine (njeno starost, ločeno gospodinjstvo, materialno preskrbljenost) in sodno prakso primerljivih zadevah, bistveno previsoka. Šla bi ji kvečjemu odškodnina v višini štirih povprečnih neto plač. Dodaja še, da pri pokojnem ni šlo za nenadno smrt, da se v spisu ne nahaja nobena listina, ki bi kazala na to, da je katera od tožnic potrebovala kakšno zdravstveno (psihiatrično) obravnavo in dejansko jemala kakšne tablete za lajšanje duševnih bolečin ali da zaradi smrti pokojnega ni mogla opravljati vsakodnevnih opravil. Sodišče prve stopnje je toženca očitno kaznovalo zaradi njegovega preteklega ukvarjanja z azbestno dejavnostjo. V nadaljevanju nasprotuje tudi priznanim stroškom prevozov pokojnega do bolnišnic oziroma zdravstvenih ustanov, delu pogrebnih in pravdnih stroškov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasil je tudi stroške podane pritožbe.

3. Tožnice so na pritožbo toženca odgovorile. Njegovim navedbam so nasprotovale, pritrjevale razlogom sodišča prve stopnje ter predlagale zavrnitev pritožbe. Priglasile so stroške podanega odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je I.M. umrl 25. 5. 2015 (star 48 let), zaradi posledic izpostavljenosti azbestnemu prahu v času njegove zaposlitve pri tožencu. Ob njegovi smrti je bila prva tožnica (žena) stara 42 let, druga in tretja tožnica (hčerki) pa 17 oziroma 20 let. Skupaj so živeli v družinski hiši v L.. Hčerki sta bili med tednom sicer odsotni zaradi šolanja, vendar sta se domov redno in pogosto vračali. Kot družina so se dobro razumeli in bili med sabo tesno povezani, tudi s četrto tožnico (mamo pokojnega I.M.), ki je bila ob smrti sina stara 72 let in je živela v bližnjem K.. Sodišče prve stopnje je prvi tožnici priznalo odškodnino iz naslova nematerialne škode v višini 16.000,00 EUR (13,76 povprečnih neto plač) ter odškodnino iz naslova premoženjske škode (stroški pogreba in postavitve spomenika ter potni stroški, povezani z zdravljenjem pokojnika) v višini 6.922,81 EUR. Drugi, tretji in četrti tožnici pa je iz naslova nematerialne škode priznalo odškodnino v višini (vsaki po) 14.000,00 EUR (12 povprečnih neto plač).

6. V skladu z načelom individualizacije je pri prvi tožnici ustrezno upoštevalo, da sta bila s pokojnim možem vrsto let poročena, njegova smrt pa jo je hudo prizadela. Povsem razumljiv in življenjsko prepričljiv je zaključek sodišča prve stopnje, da je imela prva tožnica zaradi bolezni in kasnejše izgube moža težave s spanjem, da je zaradi vseh skrbi morala občasno poseči po anksiolitikih (Helex) in je precej shujšala. Pritožbeno zatrjevanje, da je sodišče prve stopnje zgolj nekritično sledilo izpovedbi prve tožnice in minimiziranje njenih duševnih bolečin, ne prepriča. Prvi tožnici je sodišče prve stopnje upravičeno priznalo odškodnino v višini 13,76 povprečnih mesečnih neto plač, s čimer je ustrezno upoštevalo tudi objektivni kriterij, torej ustrezen okvir sodne prakse¹. Pritožbena navedba, da prvi tožnici ne pripada več kot 6 povprečnih plač, ne more biti utemeljena. Tudi odločba, na katero se pritožnik sklicuje (VSK I Cp 798/2015, pravilno VSK I Cp 798/2016) s konkretno zadevo ni primerljiva, saj se nanaša na povsem odrasla in ekonomsko samostojna sina ter hčerko (stara 51 in 47 let), ki sta uveljavljala denarno odškodnino zaradi izgube njune matere.

7. Tudi prisojena odškodnina drugi in tretji tožnici ne odstopa od odškodnin, ki jih sodišča dosojajo v smiselno podobnih primerih. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo, da sta bili hčerki zelo navezani na svojega očeta, čeprav so se zaradi njunega šolanja v zadnjem času videvali predvsem ob koncu tedna. Pravilen je zaključek, da sta bili ob njegovi smrti močno prizadeti, saj sta izgubili očeta, ko jima je bilo šele 17 oziroma 20 let. Prav tako je sodišče prve stopnje korektno upoštevalo, da hčerki še nista zaključili šolanja, torej da še nista ekonomsko samostojni in si še nista ustvarili lastnih družin. Prisojena odškodnina v višini 12 povprečnih neto plač je ob vseh teh okoliščinah in primerljivi sodni praksi² povsem ustrezna. Tega zaključka pritožnik ne more omajati z zatrjevanjem, da kakšnih drugih večjih težav zaradi tega dogodka nista imeli. Neuspešno se tudi sklicuje na sodno odločbo II Ips 142/2009. V tej zadevi je bila tožnikom (pokojnikovim otrokom) sicer dosojena odškodnina zaradi smrti očeta v znesku 4.381,57 EUR, vendar je bil ta znesek priznan ob upoštevanju 30 % soprispevka pokojnika. Polni znesek odškodnine je torej znašal preko 6.200,00 EUR ali dobrih 7,6 povprečnih neto plač. Ta odškodnina v reviziji ni bila izpodbijana, iz sodbe pa tudi niso razvidne nobene druge okoliščine, ki so bile upoštevane pri individualizaciji škode oziroma posledic škodnega dogodka.

8. Glede četrte tožnice je sodišče prve stopnje prav tako pravilno zaključilo, da je bila zaradi tega dogodka hudo prizadeta. Izgubila je edinega sina, na katerega je bila tesno navezana, saj je pred leti enega sina že izgubila. Po oceni pritožbenega sodišča je povsem iskrena njena izpovedba, da jo je ta dogodek psihično uničil in da se je njeno zdravstveno stanje (še) poslabšalo. Pritožba sicer pravilno poudarja, da četrta tožnica biva v svojem ločenem gospodinjstvu, vendar vse navedene okoliščine, ob opisani čustveni navezanosti, dobrih odnosih, vsestranski opori in pomoči pokojnega sina, po mnenju pritožbenega sodišča utemeljujejo prisojo denarne odškodnine v višini 12 povprečnih neto plač. Ta znesek je tudi ustrezno primerljiv z odškodninami, ki so bile prisojene v (smiselno) podobnih zadevah³, zato pritožnik ne more uspeti svojim naziranjem, da naj bi znašala pravična denarna odškodnina v tem delu zgolj 4 povprečne neto plače.

9. Pomen denarne odškodnine oziroma t.i. satisfakcije zaradi smrti bližnjega je v zadoščenju, ki naj oškodovancu pomaga prestati obdobje, ko trpi duševne bolečine zaradi izgube te osebe. Pritožba sicer pravilno opozarja, da prisojena odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom, vendar ob tem nepravilno navaja, da naj bi sodišče prve stopnje z dosojeno odškodnino "kaznovalo" toženca zaradi njegovega preteklega ukvarjanja z azbestno dejavnostjo. Kot je bilo že omenjeno, je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo intenzivnost in trajanje duševnih bolečin, ki so jih tožnice trpele zaradi smrti svojega moža, očeta oziroma sina. Pri tem je upoštevalo njihovo čustveno navezanost, intenzivnost in prepletenost medosebnih odnosov ter druge relevantne individualne okoliščine, ki se pri vsakem oškodovancu manifestirajo na različne načine. Te individualne okoliščine, ki jih pritožba s pretežno pavšalnim relativiziranjem posledic smrti pokojnega I.M. ne more omajati, je sodišče prve stopnje tudi ustrezno umestilo v objektivni okvir ter odškodnino odmerilo v primernih zneskih.

10. Delno utemeljena pa je pritožba glede premoženjske škode iz naslova potnih stroškov. Te stroške je prva tožnica v vlogi z dne 6. 4. 2018 sicer natančno specificirala, tako datumsko kot krajevno (29 povratnih prevozov na G., 32 povratnih prevozov v L., 8 povratnih prevozov do Š.), na naroku dne 9. 4. 2018 pa potrdila, da je svojega moža na te preglede vozila s svojim osebnim vozilom. Zaradi tega je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno štelo, da je prva tožnica te prevoze dejansko opravila, ob tem pa je tudi pojasnilo, kako je izračunalo (določilo) število prevoženih kilometrov. Gre za uporabo javno dostopnih podatkov, zato sklepčnost tega zahtevka ni pogojena z natančno navedbo razdalje med kraji, kot to zmotno trdi pritožba. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno upoštevalo, da je z vidika popolne odškodnine in v skladu z novejšo sodno prakso⁴ primernejša kilometrina v znesku 0,37 EUR/km, torej v znesku, kot je določen v tretjem odstavku 5. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja za prevoze na službenem potovanju, ne pa ureditev, ki se nanaša na prevoze na delo in z dela (torej znesek 0,18 EUR/km), niti znesek 8 % cene litra 95 oktanskega neosvinčenega motornega bencina, za kar se zavzema pritožba. Iz vlog prve tožnice nadalje izhaja, da so bili ti prevozi povezani z zdravljenjem njenega pokojnega moža, zato ni utemeljeno niti pritožbeno zavzemanje, da prva tožnica ni trdila, da naj bi šlo za t.i. potrebne stroške.

Utemeljeno pa pritožba v tem delu opozarja na zastaranje. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno pojasnilo, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika), vendar je napačno štelo, da je bil prvi tožnici obseg te škode znan šele ob smrti njenega moža. Zaključek zdravljenja (smrt bližnje osebe) je praviloma povezan zgolj z obsegom nematerialne škode, obseg materialne škode pa je oškodovancu znan že v trenutku, ko dejansko pride do zmanjšanja njegovega premoženja, torej v konkretnem primeru že tedaj, ko so bili ti prevozi opravljeni (in stroški zanje - s strani prve tožnice - založeni). Pritožba zato pravilno opozarja, da so zastarali vsi stroški prevozov, ki so bili opravljeni tri leta pred vloženo tožbo, torej pred 27. 11. 2014 (gre za prvo vožnjo v L., prvih 19 voženj na G. in prve 4 vožnje v Š.). Prvi tožnici gre zgolj kilometrina za skupno prevoženih 10.060 km, ne pa za 14.678 km, kot ji je priznalo sodišče prve stopnje, torej namesto zahtevanega zneska 4.099,60 EUR, znesek v višini 3.722,20 EUR.

11. Neutemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na stroške cerkvenih maš (100,00 EUR) in stroške pevcev na pogrebu (150,00 EUR). Sodišče prve stopnje je v tem delu ugotovilo, da so ti stroški po krajevnih običajih del pogrebnih stroškov, prav tako pa je (smiselno) sledilo izpovedbi prve tožnice, da so ji v tej višini nastali in da jih je v gotovini plačala. Odločitev, da mora toženec povrniti tudi te stroške je torej pravilna in je pritožba ne uspe omajati. Po oceni pritožbenega sodišča je nepravilno tudi pritožbeno zavzemanje, da sodišče prve stopnje tožnicam ne bi smelo priznati pravdne stroške v višini 600 točk Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) za vlogo z dne 17. 10. 2018. Ta vloga je po obsegu res kratka, vendar pa je bistveno, da so tožnice v njej izrazile svoje strinjanje z izvedenskim mnenjem ter izrazile svoje stališče, da je s tem nesporno potrjena vzročna zveza med smrtjo I.M. in njegovo izpostavljenostjo azbestu. Gre torej za vlogo, kjer so tožnice ocenjevale rezultat dokaznega postopka oziroma podajale določene navedbe in pravna mnenja. Sodišče prve stopnje jo je utemeljeno štelo za (potrebno) pripravljalno vlogo in tožnicam priznalo nagrado po 2. točki tarifne št. 19 OT. Pritožbeno stališče, da te vloge ni mogoče šteti za obrazloženo vlogo in da je šlo pri tem zgolj za nepotrebno kopičenje vlog, ni utemeljeno.

12. Pritožba toženca je torej delno utemeljena zgolj glede dela priznanih potnih stroškov, zato ji je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo in tožencu naložilo, da plača prvi tožnici namesto zneska 22.923,41 EUR znesek 22.546,61 EUR, torej za 376,80 EUR manj, kot je odločilo sodišče prve stopnje (5. točka 358. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Gre za minorno spremembo, ki na stroškovno odločitev sodišča prve stopnje nima vpliva. V preostalem pa pritožba toženca ni utemeljena. Ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s drugim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Toženec je s pritožbo uspel zgolj v manjšem delu, odgovor na pritožbo, ki so ga podale tožnice, pa ni bistveno prispeval k odločitvi. Zaradi tega je pritožbeno sodišče še odločilo, da krije vsaka stranka svoje pritožbene stroške.

-------------------------------
¹ V zadevah II Ips 806/2009 in I Cp 414/2015 je bila odškodnina zaradi smrti zakonca (s sicer nekoliko težjimi posledicami za oškodovanko / oškodovanca) odmerjena v višini (dobrih) 15 neto povprečnih mesečnih plač.
² V razponu od 11 do 13 neto povprečnih plač so bile dosojene odškodnine za smrt enega od staršev v zadevah I Cp 570/2018, II Ips 11/2007, II DoR 121/2015 in VSK Sodba I Cp 180/2018.
³ Prim. recimo zadevo II Ips 141/1996, kjer je znašala dosojena odškodnina za smrt 39 letnega sina 13 povprečnih neto plač.
⁴ Prim. VSL Sodba II Cp 1457/2018.

Datum zadnje spremembe:

17.01.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep II Ips 806/2009
• Sodba II Ips 399/2006
• VSC sklep Cp 330/2012