VSK Sodba II Kp 57770/2017

Jedro

Iztrganje pomeni način odvzema tuje stvari, medtem ko je pojem prilastitve sam po sebi tako jasen, da dodatna konkretizacija ni potrebna, obdolžencu pa tudi omogoča učinkovito obrambo. Zaradi opisanega načina odvzema premičnin in njihove prilastitve tudi ne drži, da je izrek sam s sabo v nasprotju (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP).

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A.J. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso, ki jo bo naknadno odmerilo sodišče prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je bil obdolženi spoznan za krivega za nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ‑1. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo pet mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Sodišče mu je na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v plačilo naložilo tudi stroške kazenskega postopka.

2. Zoper takšno sodbo se pritožuje obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in kršitve enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti, ali jo razveljavi in vrne v novo sojenje.

3. Zagovornik je zahteval obvestilo strank o seji senata. Ker pa je pritožbeno sodišče presodilo, da navzočnost strank za razjasnitev stvari ni potrebna, jih o seji ni obveščalo (445. člen ZKP).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pri preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, ki jih zatrjuje zagovornik. V zvezi z izpostavljeno nepravilnostjo pri navedbi naslova stanovanjske hiše, s katere so bile odvzete nadzorne kamere, pritožbeno sodišče ugotavlja, da se izrek in obrazložitev izpodbijane sodbe nesporno nanašata na stanovanjsko hišo oškodovanih B.G. in A.S.G.. Zato ne glede na to, da je v izreku kot kraj storitve kaznivega dejanja naveden naslov D. 1, v obrazložitvi pa D. 1/a, ni podano zatrjevano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe (kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP), temveč gre za očitno napako pri zapisu.

6. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba o tem, da v opisu kaznivega dejanja ni konkretiziran zakonski znak prilastitve, s čimer zagovornik utemeljuje kršitev kazenskega zakona (1. točka 372. člena ZKP). V opisu kaznivega dejanja je namreč navedeno, da je obdolženi z zidu zgoraj navedene stanovanjske hiše iztrgal nadzorne kamere, last B.G.,¹ in si jih na njeno škodo protipravno prilastil. Iztrganje pomeni način odvzema tuje stvari, medtem ko je pojem prilastitve sam po sebi tako jasen, da dodatna konkretizacija ni potrebna, obdolžencu pa tudi omogoča učinkovito obrambo.² Zaradi opisanega načina odvzema premičnin in njihove prilastitve tudi ne drži, da je izrek sam s sabo v nasprotju (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP).

7. Zagovornik navaja še, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), s čimer je kršeno obdolženčevo enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave RS v zvezi s 6. členom evropske konvencije o človekovih pravicah, saj sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj mnenje izvedenca šteje za pravilno in zakaj se sklicuje na njegovo ugotovitev, da je obdolženec uporabljal desnico. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo, zakaj je prepričano o krivdi obdolženca, pri čemer je svoje ugotovitve oprlo na izpovedi obeh oškodovancev in izvedensko mnenje izvedenca kriminalistično tehnične stroke za preiskavo fotografij in posnetkov varnostnih kamer. Izčrpno je povzelo metodologijo in ugotovitve izvedenca o verjetnosti, da je na posnetkih obdolženi, prav tako pa tudi pojasnilo, da je izvid in mnenje sprejelo, ker je izvedenec podal prepričljive argumente in strokovno utemeljitev. Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe, je izvedenec pojasnil, da bi bilo izvedensko mnenje natančnejše, če bi bili posnetki boljši, na ugotovitve pa je vplivala tudi zakritost obraza. Uporabo desnice, ki jo izpostavlja zagovornik, pa je sodišče očitno povzelo zgolj eno od ujemanj, ki jih je ugotovil izvedenec (poleg podobnosti po celotnem desnem profilu obraza, s poudarkom na obliki brade in nosu, in v telesni konstituciji), kar je nedvomno razvidno iz samega besedila. Zaključki so zato prepričljivi in ustrezno obrazloženi.

8. Zaradi uveljavljanja pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo še glede odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Ob tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo težo in stopnjo krivde obdolženca ter mu ob upoštevanju oddaljenosti dogodka ter medsosedskih konfliktov kot olajševalnih ter predkaznovanosti za kaznivo dejanje druge vrste in večkratne odtujitve kamer kot obteževalnih okoliščin, v pričakovanju, da bo že opozorilna sankcija dosegla namen kaznovanja, tako da v bodoče ne bo ponavljal kaznivih dejanj, utemeljeno izreklo pogojno obsodbo z določeno petmesečno zaporno kaznijo in preizkusno dobo dveh let, ki primerno in pravično odražata prej opisane okoliščine.

9. Zaradi vsega navedenega in ker pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče na podlagi 391. člena ZKP pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Ker obdolženec s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, mora na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso, ki jo bo naknadno odmerilo sodišče prve stopnje.

-------------------------------
¹ Vsaka kamera je opredeljena z blagovno znamko in vrednostjo.
² Prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 71/2005 z dne 31. 3. 2006.

Datum zadnje spremembe:

17.01.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba VII Kp 12021/2021
• VSL Sodba II Kp 19013/2016
• VSM Sklep IV Kp 11481/2017