VSK Sodba I Cp 666/2018

Jedro

Namen določbe 1. točke drugega odstavka 27. člena ZKZ je v tem, da se dosedanjemu zakupniku (še naprej) omogoči povečevanje in zaokroževanje zemljišč ter s tem gospodarski napredek njegovega kmetijskega gospodarstva. V predmetni zadevi gre najprej upoštevati, da je bil prvotni zakupnik teh zemljišč pašna skupnost M. oziroma vsi njeni člani skupaj. V okviru te pašne skupnosti je bil kmetijski podjem usmerjen v skupno izkoriščanje višinskih pašnikov, iz ugotovitev sodišča prve stopnje pa izhaja, da vsebinski naslednik te dejavnosti ni tožnik, temveč kvečjemu Zadruga M. P.. Nadalje velja, da ima tožnik, kot eden od bivših članov pašne skupnosti M., zgolj 1/9 delež pravic iz naslova zakupne pogodbe iz leta 2001, zato njegov interes za sklenitev (nove) zakupne pogodbe ni enak interesu, ki bi ga izkazovali vsi bivši člani te pašne skupnosti skupaj. Še posebej pa iz tega deleža ne more izvajati (polnega) pravnega upravičenja za kontinuiteto prostorske in stroškovne zaokroženosti svojega lastnega kmetijskega gospodarstva. Vsekakor pa je bistveno, da ima tožnik ”sopravico" do zakupa zgolj treh zemljišč od skupno petih, ki so sedaj predmet sporne oddaje. Ker so se vse te parcele oddajale v zakup kot celota, tudi v formalnem smislu svoje (zatrjevane) prednostne pravice na celotnem predmetu zakupa ni izkazal.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka pravdna stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, da se razveljavi zakupna pogodba za določena zemljišča (pašnike) na M. planini, sklenjena med prvo toženko in drugim tožencem dne 3. 6. 2016 (I. točka izreka). V II. točki izreka pa je zavrnilo preostale tožbene zahtevke, in sicer zahtevek na ugotovitev, da je bila ta zakupna pogodba s sprejemom ponudbe med tožnikom in prvo toženko že sklenjena oziroma podrejeno, da je dolžna prva toženka v roku 15 dni skleniti to pogodbo s tožnikom, ter zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo tega zakupnega razmerja v zemljiško knjigo. Glede na delni uspeh tožnika je še odločilo, da trpi vsaka stranka svoje pravdne stroške (III. točka izreka).

2. Zoper to sodbo se pritožujejo vse pravdne stranke.

Tožnik po vsebini izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu (II. točka izreka) in smiselno tudi glede stroškov postopka (III. točka izreka). V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi se zakupna pogodba, ki je bila sklenjena leta 2001 s PSM po normalnem teku stvari iztekla leta 2021 ter da v njej ni posebnih določb o veljavnosti v primeru prenehanja zakupnika. Vendar pa je v nadaljevanju zavzelo napačno stališče, da tožnik kot eden izmed članov PSM, z njenim prenehanjem ni vstopil v pravno razmerje s prvo toženko in postal nosilec pravic in obveznosti po tej zakupni pogodbi. Pri tem se tudi ni izreklo o sami veljavnosti oziroma neveljavnosti te pogodbe. Zgolj dejstvo obstoja in veljavnosti zakupne pogodbe iz leta 2001 je lahko podlaga za razveljavitev zakupne pogodbe, ki je bila med tožencema sklenjena dne 3. 6. 2016, saj se predhodna zakupna pogodba nanaša na (pretežno) isti predmet zakupa. Drži, da bi bilo treba ob prenehanju pašne skupnosti odločiti o njenem premoženju (tudi o pravicah iz naslova sklenjene zakupne pogodbe). Ker likvidacija ni bila opravljena, je usoda tega premoženja podvržena zakonskim normam oziroma (eventualnim) določbam akta o ustanovitvi. Glede na navedeno velja, da pogodba o zakupu iz leta 2001 kljub prenehanju pašne skupnosti še zmeraj velja, iz te pogodbe izhajajoče pravice in obveznosti pa nosijo (še sodelujoči) člani pašne skupnosti. Nepravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da niti tožnik, niti kdorkoli drug, ni bil predviden kot pravni naslednik PSM, da s prenehanjem te pašne skupnosti ni postal nosilec pravic in obveznosti (iz tega zakupnega razmerja) in tako ne more aktivno uveljavljati pravic iz tega naslova. Premoženje PSM je ob njenem prenehanju pripadlo vsem članom pašne skupnosti oziroma tožniku, ki se je upravičeno skliceval na prednostno pravico do zakupa po 1. točki drugega odstavka 27. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ).

Prva toženka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v ugodilnem delu (glede razveljavitve sklenjene zakupne pogodbe v I. točki izreka) in glede pravdnih stroškov (III. točka izreka). Navaja, da je bilo v postopku izkazano, da tožnik v letu 2015, ki je v obravnavani zadevi ključno za presojanje obstoja prednostnega upravičenja, ni imel statusa kmeta. To pomeni, da tudi v primeru neizkazane prednostne pravice drugega toženca po 2. točki drugega odstavka 27. člena ZKZ, tožnik ne more konkurirati z ostalimi interesenti za zakup predmetnih nepremičnin, ki so uveljavljali prednostno upravičenje po 3. točki (kot kmetje, /.../). Glede na to, da je bil z izpodbijano sodbo v celoti zavrnjen tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je uveljavljal prednostno upravičenje do zakupa po 1. točki (kot dosedanji zakupnik), je evidentno, da v preostalem ni podan njegov pravni interes. V tem delu bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči. V nadaljevanju pritožnica nasprotuje razlogom sodišča prve stopnje, da drugi toženec ni izkazal svojega prednostnega upravičenja do zakupa po 2. točki (kot zakupnik zemljišča, ki meji na zemljišče, ki se daje v zakup). Pri tolmačenju tega zakonskega besedila se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da ne zadostuje dejstvo, da so parcele mejne, ampak bi moralo z zakupom priti do zaokroževanja zemljišč v prostorsko povezane kose. Po mnenju pritožbe se je pri tem postavilo na napačno stališče. Besedilo 2. točke drugega odstavka 27. člena ZKZ je jasno, zakonodajalec pa je s to določbo želel doseči, da zemljišče prednostno pridobi v zakup subjekt, ki na določenem teritoriju že ima v zakupu sosednjo, mejno parcelo, in ne morebiti subjekt, ki je določen v 3. točki (drugi kmet ali kmetijska organizacija, /.../). Sodišče prve stopnje je torej zakonskemu besedilu pripisalo zmoten namen in ravnalo arbitrarno. Prav tako ni točno ugotavljalo, kje leži ta del zemljišča (planina B.), ki ga ima drugi toženec že v zakupu.

Drugi toženec izpodbija odločitev sodišča v I. točki izreka. Navaja, da je sodišče prve stopnje v celoti spregledalo dejstvo, da tožnik - četudi bi morala prva toženka izvesti nov izbirni postopek, v katerem bi odločala med več interesenti, ki so uveljavljali prednostno pravico po 3. točki - v tem novem izbirnem postopku ne bi mogel sodelovati, saj ni imel statusa kmeta v letu 2015. Drži sicer, da je imel tožnik najprej ta status priznan, vendar pa za to priznanje niso bili izpolnjeni zakonski pogoji, zato je bila ta odločba 6. 2. 2018 razveljavljena. Ker tožnik nima statusa kmeta, niti teoretično ne more uveljavljati prednostnega upravičenja po 3. točki. Po mnenju pritožbe je zmoten tudi zaključek sodišča prve stopnje, da drugi toženec ni izkazal svojega prednostnega upravičenja po 2. točki, torej, da je zakupnik zemljišča, ki meji na sporno zemljišče. Sodišče prve stopnje je v tem delu nepravilno tolmačilo zakonske določbe. Drugi toženec je v dosedanjem postopku že večkrat poudaril, da je nebistvena površina tega (zakupljenega) dela sosednje parcele, saj v 2. točki drugega odstavka 27. člena ZKZ ni nikjer navedeno, da mora biti ponudnik, ki uveljavlja prednostno pravico do zakupa, zakupnik celotnega ali pretežnega dela parcele, ki meji na zemljišče, ki se daje v zakup. Sodišče prve stopnje bi tudi moralo upoštevati, da je (sicer naknadno) postal zakupnik drugih sosednjih zemljišč, ta postopek zakupa pa se je zavlekel ravno zaradi nepoštenih ravnanj tožnika.

3. Tožnik je odgovoril na pritožbo prve toženke in drugega toženca, slednja pa sta podala odgovor na pritožbo tožnika.

4. Pritožbe niso utemeljene.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je zakup kmetijskih zemljišč urejen v IV. poglavju ZKZ in se smiselno navezuje na postopek prodaje. Tudi pri zakupu je v drugem odstavku 27. člena ZKZ določen vrstni red prednostnih upravičencev, in sicer je v 1. točki naveden (dosedanji) zakupnik, v 2. točki zakupnik ali kmet lastnik sosednjega zemljišča ter v 3. točki drugi kmet, kmetijska organizacija ali samostojni podjetnik posameznik, ki jim je zemljišče ali kmetija potrebna za opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti. S tem je uvedena določena omejitev prometa s kmetijskimi zemljišči, saj lastnik ne more povsem samostojno odločati, komu bo nepremičnino oddal v zakup.

6. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je prva toženka 5. 4. 2016 objavila ponudbo za zakup petih parcel na območju planine M.. Na to ponudbo se je odzvalo več interesentov (sprejemnikov ponudbe), med njimi tudi tožnik in drugi toženec. Prva toženka je 3. 6. 2016 sklenila zakupno pogodbo z drugim tožencem, ki je edini uveljavljal (in po oceni prve toženke izkazal) prednostno pravico do zakupa po 2. točki drugega odstavka 27. člena ZKZ¹ (zakupnik sosednjega zemljišča). Tožnik s tožbo zahteva razveljavitev te zakupne pogodbe in sklenitev pogodbe z njim. Med drugim zatrjuje, da je upravičeno uveljavljal prednostno pravico po 1. točki, saj je naslednik predhodnega zakupnika (PSM) oziroma sedanji zakupnik predmetnih zemljišč. Poleg tega navaja, da drugi toženec ne izpolnjuje pogojev po 2. točki, saj ima v najemu zgolj manjši del (0,25 %) sosednje parcele, ki je od predmetnih (v zakup danih) zemljišč oddaljen vsaj tri kilometre zračne linije. Zaradi tega je po mnenju tožnika prva toženka nepravilno ugodila njegovi prednostni pravici do zakupa spornih zemljišč po 2. točki drugega odstavka 27. člena ZKZ.

7. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju ugotovilo, da drugi toženec ni izkazal svojega prednostnega upravičenja po 2. točki, zato je tožbenemu zahtevku za razveljavitev zakupne pogodbe ugodilo. Ključni razlogi te odločitve so bili v tem, da ima drugi toženec (po zakupni pogodbi s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov iz leta 2015) v zakupu zgolj manjši del sosednje parcele št. 1 k.o. S. Ta del je od nepremičnin, ki so predmet spornega zakupa iz leta 2016, oddaljen tri kilometre zračne linije, zato po mnenju sodišča prve stopnje o prostorski povezanosti ni mogoče govoriti. Nadalje je sodišče prve stopnje štelo, da tudi tožnik ni uspel izkazati svojega prednostnega upravičenja po 1. točki. Bil je namreč zgolj eden od članov PSM, ki je na podlagi sklepa ustanovnih članov v decembru 2015 prenehala delovati in je bila marca 2016 izbrisana iz registra agrarnih skupnosti. Družbeniki likvidacije te pašne skupnosti sicer niso opravili, vendar iz zapisnika sestanka, kjer je bil sprejet sklep o prenehanju, izhaja, da se zaradi nujnosti preoblikovanja pašne skupnosti v pravni subjekt delovanje pod njenim okriljem zaključi in prenese na novo pravnoorganizacijsko obliko (Zadruga PM, pravilno: Zadruga MP). Ta zadruga bo nadaljevala z izvajanjem dosedanjih aktivnosti (z istim namenom, zaradi katerega je bila v letu 2001 ustanovljena PSM). Omenjena zadruga je tudi navajala, da je vsebinska naslednica PSM, saj so se ji pridružili trije od sedmih (še živečih) ustanovnih članov pašne skupnosti. Po mnenju sodišča prve stopnje torej ni osnove za zaključek, da bi se lahko tožnik, ki je bil zgolj eden od "bivših družbenikov - solastnikov" PSM štel za nosilca pravic in obveznosti iz zakupne pogodbe (ki je bila leta 2001 sklenjena s PSM). Zaradi tega je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bila zakupna pogodba v letu 2016 med tožnikom in prvo toženko že sklenjena oziroma podrejeni zahtevek, da je prva toženka dolžna v roku 15 dni skleniti to pogodbo s tožnikom ter glede izstavitve ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila za vpis te pravice v zemljiški knjigi.

Glede pritožbe tožnika zoper II. točko izreka sodbe

8. PSM je bila ustanovljena na ustanovnem občnem zboru dne 18. 5. 2001, in sicer z namenom izkoriščanja in preprečevanja zaraščanja strmih zemljišč na planini M. Eden od ustanovnih članov je bil tudi tožnik, ki je bil izvoljen za njenega predsednika. V 5. členu ustanovne pogodbe je bilo zapisano, da bo PSM za potrebe ureditve skupnega pašnika vzela v dolgoročni najem zemljišča na planini M. in jih uredila za nadzorovano pašo. Dne 30. 5. 2001 je PSM (kot zakupnik) tudi sklenila s prvo toženko (kot zakupodajalko) zakupno pogodbo za več parcel v k.o. S. Dogovorjen je bil brezplačen zakup za dobo 10 let, z možnostjo samodejnega podaljšanja. Površina teh zemljišč je znašala preko 4,5 mio m2. Ta pogodba se je po poteku prvih desetih let štela za samodejno podaljšano in bi se ob normalnem teku stvari iztekla leta 2021. Tožnik je med drugim zatrjeval, da ta zakupna pogodba po prenehanju PSM ni bila z nobene strani odpovedana. Tej navedbi toženca nista nasprotovala, zato se šteje to dejstvo (v tej pravdi) za priznano (drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

9. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da so se ustanovni člani te pašne skupnosti dogovorili za združevanje svojega dela, truda in sredstev zaradi doseganja skupnega namena, zato je imela PSM naravo družbe civilnega prava. Družba civilnega prava ni pravna oseba, zato ne more biti lastnica premoženja oziroma v pravnem prometu ne more pridobivati pravic in obveznosti. Velja torej, da zakupna pogodba iz leta 2001 v pravno formalnem smislu ni bila sklenjena s PSM, temveč so bili neposredni nosilci pravic in obveznosti iz tega pravnega razmerja vsi njeni člani (tudi tožnik). To pogodbo je namreč "v imenu družbe" sklenil tožnik kot predsednik PSM, zato so v skladu z drugim in tretjim odstavkom 995. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) postali vsi družbeniki solidarni upniki in dolžniki tega pravnega posla. V razmerju do prve toženke kot zakupodajalke so kot zakupniki nastopali vsi člani PSM. Ob odsotnosti drugačnega dogovora velja, da so bili njihovi deleži na teh pravicah (v času obstoja PSM) enaki (996. člen OZ).

10. Člani PSM so decembra 2015 sprejeli sklep o prenehanju njenega delovanja, PSM pa je bila z odločbo Upravne enote Tolmin z dne 4. 3. 2016 izbrisana iz registra agrarnih skupnosti. Ob njenem prenehanju ni bila opravljena formalna likvidacija premoženja, zato so pravice iz naslova sklenjene zakupne pogodbe pripadle vsem članom pašne skupnosti (bivšim družbenikom) skupaj. V notranjem razmerju je šlo za t.i. skupnost, ki je urejena 28. poglavju OZ (v 1003. in naslednjih členih). Bistvena značilnost tega razmerja je v tem, da ima vsak udeleženec zagotovljeno možnost sorazmerno uživati to pravico in z njo razpolagati³. V 29. členu ustanovne pogodbe je bilo izrecno določeno, da v primeru prenehanja PSM pripada njeno premoženje vsem članom pašne skupnosti v enakih delih, če občni zbor ne odloči drugače. Ker drugačne odločitve družbeniki (člani) niso sprejeli, je tožniku tudi po prenehanju PSM pripadel 1/9 del (delež) pravic iz naslova zakupne pogodbe. Tožnik sicer pravilno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni (izrecno) izreklo o veljavnosti te zakupne pogodbe, vendar pa ne drži njegovo stališče, da obstoj te pogodbe vpliva na veljavnost kasnejše (izpodbijane) zakupne pogodbe. Zaradi konsenzualne narave je namreč mogoče skleniti več zakupnih pogodb glede iste stvari z več zakupniki. Obstoj dveh časovno konkurenčnih zakupnih pogodb torej prvenstveno vpliva (zgolj) na problematiko izročitve in možnosti rabe v zakup dane stvari (prim. 599. člen OZ).

11. Zaključki sodišča prve stopnje, da tožnik s prenehanjem PSM ni postal nosilec (vsaj dela) pravic in obveznosti po zakupni pogodbi iz leta 2001, torej ne morejo držati. Kot je bilo že omenjeno, je pravica iz naslova te zakupne pogodbe v času obstoja PSM predstavljala t.i. premoženje v družbi, na katerem so bili deleži družbenikov enaki. Po prenehanju PSM pa jim je ta pravica pripadla kot t.i. skupnosti, prav tako z enakimi deleži. Vsekakor pa drži stališče izpodbijane sodbe, da tožnik ni sam oziroma edini izmed nekdanjih članov te pašne skupnosti vstopil v pravno razmerje s prvo toženko in s tem postal nosilec (vseh) pravic po zakupni pogodbi. V tem delu je tudi neutemeljeno pritožbeno naziranje, da je že na podlagi tožnikovega prevzema določenih obveznosti in nadaljevanja nekaterih dejavnosti (npr. skrbi za vzdrževanje stavb na planini in terminacije nekaterih drugih pravnih razmerij PSM s tretjimi osebami) prišlo do delitve "predmeta" PSM. Ni mogoče slediti navedbam, da je med člani "o taki delitvi obstajalo soglasje", ker temu ni nihče nasprotoval ali podal drugačnega predloga za razdelitev. Za prenehanje skupnosti oziroma prenos deležev na tožnika bi namreč moralo obstajati ustrezno soglasje (vseh) bivših članov PSM. Obstoja tega pravnega akta (manifestacije volje) pa ni mogoče domnevati na podlagi njihove pasivnosti oziroma neaktivnosti.

12. Ob navedenem gre upoštevati še določene posebnosti konkretnega primera. Iz zapisnika sestanka članov PSM z dne 16. 12. 2015, kjer je bil sprejet sklep o ukinitvi pašne skupnosti, izhaja, da je ravno tožnik kot predsednik PSM izpostavljal, da je treba zaradi razreševanja problematike zemljišč pod stavbami na planini M. in davčne zakonodaje preoblikovati PSM v pravno osebo (zadrugo ali podoben pravni subjekt). Po sprejemu sklepa o tem, da PSM preneha delovati, so prisotni predlagali, da se vse ustanovne člane PSM povabi v že ustanovljeno zadrugo PM. (pravilno: Zadruga MP), ki nadaljuje z delom na planini M. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je omenjena zadruga prav tako potegovala za zakup spornih nepremičnin. V zvezi s tem je zatrjevala, da je vsebinska naslednica PSM, saj so se ji pridružili trije od sedmih še živečih ustanovnih članov (med njimi tudi tožnik, ki je bil njen ustanovitelj). Teh ugotovitev o zatrjevanem vsebinskem nasledstvu (18. in 19. točka obrazložitve) pritožba ne izpodbija. Ob tem gre dodati, da so bile po zakupni pogodbi iz leta 2001 predmet zakupa parcele št. 321 s poddelivkami 2, 7, 22, 23 in 25, v ponudbi za zakup iz leta 2016 pa so identične zgolj parcele s poddelivkami 2, 7 in 25. Predmet tega poznejšega razpisa nista parceli s poddelivkami 22 in 23, dodani pa sta še dve drugi parceli s poddelivkami 21 in 35, ki nista bili predmet predhodnega zakupa. Pri ponudbi iz leta 2016 so se navedene parcele dale (ponujale) v zakup kot celota.

13. Pri presoji, ali ima tožnik pravico do prednostnega zakupa spornih zemljišč po 1. točki drugega odstavka 27. člena ZKZ je torej treba upoštevati in ustrezno pretehtati naslednje: 1.) okoliščino, da iz naslova zakupne pogodbe iz leta 2001 pripada tožniku zgolj del teh pravic (delež 1/9), 2.) okoliščino, da predmet zakupa iz leta 2001 ni povsem identičen s predmetom zakupa iz leta 2016 in 3.) ugotovitve sodišča prve stopnje o vsebinskem nasledstvu Zadruge MP. Na podlagi skupne presoje vseh teh okoliščin in ob upoštevanju specifik konkretnega primera pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožnik svoje prednostne pravice ni izkazal.

14. Namen določbe 1. točke drugega odstavka 27. člena ZKZ je v tem, da se dosedanjemu zakupniku (še naprej) omogoči povečevanje in zaokroževanje zemljišč ter s tem gospodarski napredek njegovega kmetijskega gospodarstva. V predmetni zadevi gre najprej upoštevati, da je bil prvotni zakupnik teh zemljišč PSM oziroma vsi njeni člani skupaj. V okviru te pašne skupnosti je bil kmetijski podjem usmerjen v skupno izkoriščanje višinskih pašnikov, iz ugotovitev sodišča prve stopnje pa izhaja, da vsebinski naslednik te dejavnosti ni tožnik, temveč kvečjemu Zadruga MP. Nadalje velja, da ima tožnik, kot eden od bivših članov PSM, zgolj 1/9 delež pravic iz naslova zakupne pogodbe iz leta 2001, zato njegov interes za sklenitev (nove) zakupne pogodbe ni enak interesu, ki bi ga izkazovali vsi člani bivše PSM skupaj. Še posebej pa iz tega deleža ne more izvajati (polnega) pravnega upravičenja za kontinuiteto prostorske in stroškovne zaokroženosti svojega lastnega kmetijskega gospodarstva. Vsekakor pa je bistveno, da ima tožnik "sopravico" do zakupa zgolj treh zemljišč od skupno petih, ki so sedaj predmet sporne oddaje. Ker so se vse te parcele oddajale v zakup kot celota, tudi v formalnem smislu svoje (zatrjevane) prednostne pravice na celotnem predmetu zakupa ni izkazal. Vse te ugotovitve skupaj torej utemeljujejo zaključek, da tožniku (kot fizični osebi) ne gre prednostno upravičenje po 1. točki drugega odstavka 27. člena ZKZ. Odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna, vendar (vsaj deloma) iz drugih razlogov, kot so navedeni v izpodbijani sodbi.

Glede pritožb prve toženke in drugega toženca zoper I. točko izreka sodbe

15. Sodišče prve stopnje je v tem delu ugodilo tožbenemu zahtevku, da se razveljavi zakupna pogodba za določena zemljišča (pašnike) na M. planini, sklenjena med prvo toženko in drugim tožencem dne 3. 6. 2016. V obrazložitvi je navedlo, da ima drugi toženec sklenjeno zakupno pogodbo s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov z dne 28. 11. 2015, katere predmet je del parcele št. 1 k.o. S., v izmeri 13,5 tisoč m2. Celotna parcele meri dobrih 5,5 mio m2, zato predstavlja ta del zgolj 0,25 % njene površine. Ne glede na to, da parcela št. 392/1 meji na vzhodni del parcele št. 321/7, ki je bila med drugim predmet zakupa v letu 2016, pa je del zemljišča, ki ga ima drugi toženec v zakupu, od teh zemljišč oddaljen kar 3 km zračne linije (gre za zemljišče na planini B., med planino M. pa je še planina K.).

16. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je pri tolmačenju 2. točke drugega odstavka 27. člena ZKZ, torej besedne zveze "zemljišče, ki meji na zemljišče, ki se daje v zakup" treba izhajati iz namena zakonodajalca, pri čemer je bistvenega pomena zaokroževanje kmetijskih zemljišč v prostorsko povezane kose. Utemeljen je zaključek, da v konkretnem primeru o tovrstni prostorski povezanosti ni mogoče govoriti, zato drugi toženec ni izkazal svojega prednostnega upravičenja kot zakupnik mejaš. Tega zaključka pritožbi prve toženke in drugega toženca ne uspeta izpodbiti. Neutemeljene so namreč pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje namen zakonodajalca nepravilno in arbitrarno tolmačilo. Ustrezno je povzelo določbo prve alineje 1.a člena ZKZ, iz katere izhaja, da je eden od ciljev tega zakona v "ohranjanju in izboljševanju pridelovalnega potenciala ter povečevanja obsega kmetijskih zemljišč za pridelavo hrane"; prav tako pa je pravilno pojasnilo, da je v 2. točki drugega odstavka 27. člena ZKZ govora o mejočem zemljišču in ne o mejoči parceli, kar še dodatno kaže na to, da ima prednostno pravico do zakupa le zakupnik, ki ima v zakupu sosednje (prostorsko povezano zemljišče), ne pa zakupnik oddaljenega (in prostorsko nepovezanega) zemljišča, ki zgolj po širših parcelnih mejah meji na drugo zemljišče. Pri zakupniku mejašu je torej zakonodajalec zasledoval geografsko in stroškovno zaokroženost kmetijskega podjema, zato je pravno zmotno pritožbeno stališče, da je ta pogoj izpolnjen že tedaj, ko je ponudnik zakupnik minimalnega dela mejne parcele. V konkretnem primeru je ta razlaga še posebej relevantna, saj meri parcela št. 1 k.o. S. preko 5,5 mio m2 ter se razteza po "gorah in dolinah", zemljišče, ki ga ima drugi toženec v zakupu, pa meri zgolj 13,5 tisoč m2 in se nahaja na 3 kilometre zračne linije oddaljenem južnem delu te parcele. Sodišče prve stopnje torej materialnega prava ni zmotno uporabilo. Res sta toženca na zadnjem naroku glavne obravnave podala določene ugovore glede lege tega zemljišča, vendar pri tem nista zatrjevala (konkretizirala), da bi ta del zemljišča, ki ga ima drugi toženec v zakupu, morebiti ležal kje drugje, kot je to navajal in s priloženimi skicami dokazoval tožnik (npr. bližje k spornim zemljiščem, ki so se leta 2016 dajala v zakup). Zaradi tega prva toženka s pavšalnimi pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kje točno se nahaja planina B., ne more uspeti.

17. Neutemeljena so tudi pritožbena navajanja, da tožnik nima pravnega interesa za razveljavitev zakupne pogodbe, sklenjene med prvo toženko in drugim tožencem, ker v letu 2015 ni imel statusa kmeta in zato ne more konkurirati z ostalimi ponudniki, ki so uveljavljali prednostno upravičenje kot kmetje po 3. točki drugega odstavka 27. člena ZKZ. Kot je pritožbeno sodišče že poudarilo v predhodni odločbi, je pravni interes podan v vsakem primeru, ko bi stranka ob morebitnem uspehu lahko pridobila določeno pravno korist. V konkretni zadevi, ko tožnik ni uspel izkazati svoje prednostne pravice po 1. točki, drugi toženec pa ne svoje prednostne pravice po 2. točki, bo prva toženka predvidoma izvedla nov izbirni postopek. V tem postopku bo morebitno izpolnjevanje pogojev po 3. točki šele ugotavljala. Ne glede na to, ali bo tožnik uspel izkazati status kmeta, pa velja, da ima tudi v primeru, če tega statusa ne bo izkazal, vsaj teoretično možnost izbire na podlagi splošne določbe četrtega odstavka 23. člena ZKZ, ki se smiselno uporablja tudi pri zakupu. Ob tem velja dodati, da iz procesnega gradiva sicer izhaja, da je tožnik imel priznan status kmeta (za leto 2015), vendar je bila ta odločitev z odločbo pristojnega ministrstva z dne 6. 2. 2018 razveljavljena. V drugem odstavku 281. členu Zakona o splošnem upravnem postopku pa je določeno, da se v primeru razveljavitve ne odpravijo pravne posledice, ki so iz razveljavljene odločbe že nastale, ne morejo pa nastati nobene nadaljnje pravne posledice. Razveljavitev pravnomočnega posamičnega upravnega akta učinkuje le ex nunc. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da dejstvo, da je drugi toženec naknadno postal zakupnik drugih mejnih zemljišč, ne more vplivati na njegovo prednostno upravičenje po razpisu iz leta 2016. Gre namreč za okoliščino, ki je nastopila šele konec leta 2017, torej po zaključenem izbirnem postopku zakupa spornih nepremičnin, zato je sodišče prve stopnje upravičeno ni smelo upoštevati.

* * *

18. Pritožbe pravdnih strank zoper vsebinsko (in posledično stroškovno) odločitev sodišča prve stopnje torej niso utemeljene. Ker izpodbijana sodba ni obremenjena niti z kršitvami, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jih je zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

19. Pritožniki s pritožbami niso uspeli, s podanimi odgovori na pritožbo nasprotne stranke pa tudi niso (relevantno) prispevali k odločitvi, zato je pritožbeno sodišče še odločilo, da ob smiselni uporabi prvega odstavka 154. in 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sami krijejo svoje pritožbene stroške (stroške pritožbe in podanega odgovora na pritožbo nasprotne stranke).

-------------------------------
¹ Pri navajanju prednostnega vrstnega reda je v nadaljevanju – na nekaterih mestih - izpuščen dopis, da gre za drugi odstavek 27. člena ZKZ.
² Gre za parcele št. 321/2, 321/7, 321/22, 321/23 in 321/25.
³ B. Zabel v Obligacijski zakonik s komentarjem, Ljubljana 2004, 4. knjiga, str. 1000.

Datum zadnje spremembe:

02.01.2020

Podobni dokumenti:

• VSK Sklep I Cp 596/2017
• VSRS Sklep II DoR 430/2019
• VSRS Sodba II Ips 144/2019