VSK Sodba III Kp 16371/2019

Jedro

Obdolženkino zdravstveno stanje v povezavi z razmerami v ZPKZ Ig v zvezi z zdravniško oskrbo ne more vplivati na sklenjen sporazum o priznanju krivde.

Njene trditve v smeri prisiljenja v sklenitev sporazuma o priznanju krivde, ostajajo zgolj na ravni navedb, medtem ko vsi ostali podatki v spisu kažejo ravno nasprotno. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje v točki 2. obrazložitve, da je obdolženka razumela pravno naravo in posledice danega priznanja ter da je bilo dano prostovoljno, da je bilo jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu.

Izrek

I. Pritožba obdolžene V. V. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženko se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obdolženo V. V. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi s 54. členom KZ-1 ter kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1 in ji za kaznivo dejanje goljufije določilo kazni 4 (štiri) mesece zapora, za nadaljevano kaznivo dejanje goljufije 2 (dve) leti zapora in za kaznivo dejanje zatajitve 5 (pet) mesecev zapora, nato pa po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1, upoštevaje kot določene zgoraj navedene tri kazni, izreklo enotno kazen 2 (dve) leti in 6 (šest) mesecev zapora, ki jo bo obdolženka v skladu s tretjim v zvezi s trinajstim odstavkom 86. člena KZ-1 prestajala na odprtem oddelku zavoda za prestajanje kazni zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obdolženki v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja in čas prestan v priporu od 28. 3. 2019 od 14.00 ure dalje. Odločilo je, da je obdolženka po drugem odstavku 105. člena ZKP dolžna plačati premoženjskopravne zahtevke oškodovanki R. D. v znesku 1.550,00 EUR, B. I. v znesku 15.500,00 EUR, gospodarski družbi D. d.o.o. v znesku 1.500,00 EUR ter z višjim zahtevkom oškodovano družbo napotilo na pravdo in oškodovancu M. A. v znesku 900,00 EUR, z višjim zahtevkom pa ga napotilo na pravdo. Prav tako je obdolženki naložilo v plačilo 1.200,00 EUR, kar ustreza s kaznivim dejanjem na škodo gospodarske družbe D. d.o.o. pod točko 1/c pridobljeni protipravni premoženjski koristi in 150,00 EUR, kar ustreza razliki od višine oškodovancu priznanega premoženjskopravnega zahtevka do višine protipravne premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem na škodo M. A. pod točko 1/e. Obdolženko je oprostilo stroškov postopka kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, pri čemer bo o potrebnih izdatkih in nagradi zagovornika, dodeljenega v okviru brezplačne pravne pomoči, odločala pristojna služba za brezplačno pravno pomoč.

2. Zoper sodbo se pritožuje obdolženka zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, kršitev Ustave RS in kršitev Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP). Predlaga, da pritožbeno sodišče na novo preuči dokaze ter nova dejstva, saj meni, da bi to pripeljalo do drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Predlaga tudi zaslišanje namestnika Varuha človekovih pravic ter zdravnice dr. I. S. Ž.. Na pritožbeni seji je obdolženka vložila še pisni zagovor, v katerem je predlagala, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se ji izreče pogojna obsodba oziroma podrejeno, da bi zaporno kazen prestajala v obliki vikend zapora na odprtem oddelku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo izreklo na podlagi sporazuma o priznanju krivde z dne 26. 4. 2019. Skladno z drugim odstavkom 370. člena ZKP se sodba, izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde in sporazuma o priznanju krivde ne sme izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, sodba, izrečena na podlagi sklenjenega sporazuma o priznanju krivde pa ne zaradi odločb o kazenskih sankcijah, o odvzemu premoženjske koristi, o stroških kazenskega postopka, o premoženjskopravnih zahtevkih in zaradi odločbe o objavi sodbe v tisku, po radiu ali po televiziji, če je sodba izrečena v skladu s pogoji, ki jih je državni tožilec določil za priznanje krivde v obtožnici ali s sklenjenim sporazumom o priznanju krivde.

5. Kar se tiče njenega zdravstvenega stanja in sposobnosti slediti kazenskemu postopku, pritožnica navaja, da je bila privedena na sodišče tretji dan po odpustu iz bolnišnice po operaciji in v tej zvezi uveljavlja kršitev sedmega odstavka 227. člena ZKP, na podlagi katerega je obdolžencu zagotovljeno, da se v polni meri spoštuje njegovo osebnost med zaslišanjem, češ da ni bila sposobna slediti zaslišanju sedmi dan po operaciji. Nasprotno iz zapisnika o zaslišanju obdolženke z dne 28. 3. 2019 ne izhajajo nobene okoliščine v smeri, da se obdolženka ne bi bila sposobna braniti očitkov in slediti kazenskemu postopku. Zagovornica je sicer na zapisnik o zaslišanju pripomnila, da se obdolženka glede na vsebino odpustnega pisma ni sposobna zagovarjati, a je bilo obdolženki že v sklepu sodišča prve stopnje o podaljšanju pripora opr. št. III K 16371/2019 z dne 2. 4. 2019 v 14. točki obrazložitve odgovorjeno, da iz spisovnih podatkov in njenega zagovora ne izhaja, da bi prejemala tako intenzivno protibolečinsko terapijo, da bi to kakorkoli vplivalo na njeno sposobnost podajanja zagovora; da iz zdravniške dokumentacije ni bilo zaslediti, da bi obdolženka po sami operaciji v marcu 2019 imela kakšne zdravstvene težave, ki bi ji to preprečile; kot tudi, da je bila v tistem času aktivna tudi v izvršilnem postopku. Navedeno je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. XI Ips 16371/2019 z dne 23. 5. 2019 (v 8. točki obrazložitve). Ker obdolženka v zvezi s tem ne navaja ničesar novega, se pritožbeno sodišče sklicuje na obrazložitev v navedenih odločbah. Zato obdolženka nima prav, ko pravi, da bi moralo sodišče prve stopnje za ugotovitev njene sposobnosti udeležbe v kazenskemu postopku postaviti izvedenca zdravstvene stroke. Slednje bi sodišče prve stopnje storilo samo, v kolikor bi imelo pomisleke v njeno sposobnost, vendar jih glede na zgoraj navedene razloge, upravičeno ni imelo.

6. Za vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na obdolženkino videnje, kaj so bili razlogi, da je bil zoper njo odrejen pripor, velja pojasniti, da pritožbeno sodišče v tem pritožbenem postopku obravnava samo pritožbo zoper sodbo, medtem ko je zoper sklepe o odreditvi oziroma podaljšanju pripora obdolženka imela možnost vložitve pritožbe, kar je tudi storila in so bile njene pritožbe tudi obravnavane. Prav tako je Vrhovno sodišče obravnavalo njeno zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep o priporu, tako da je bilo na vse njene očitke glede odreditve in podaljšanje pripora že odgovorjeno.

7. Kar se tiče njenega zdravstvenega stanja in ravnanja odgovornih oseb v priporu v zvezi s tem, je bilo na pritožbeni seji obdolženki pojasnjeno, da navedeno ne more imeti vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, tako da s tovrstnimi pritožbenimi navedbami ne more uspeti. Kot je sama dejala na pritožbeni seji in v svoji pritožbi, je o zanjo nevzdržnih razmerah v ZPKZ Ig obvestila varuha človekovih pravic, ki ima pristojnost ukrepati na področju kršenja človekovih pravic, medtem ko pritožbeno sodišče ni pristojno, da bi se kakorkoli spuščalo v oceno ustreznosti bivanjskih razmer v prostorih ZPKZ Ig.

8. Obdolženkino zdravstveno stanje v povezavi z razmerami v ZPKZ Ig v zvezi z zdravniško oskrbo ne more vplivati na sklenjen sporazum o priznanju krivde. V kolikor pritožnica navaja, da je sporazum sklenila le zaradi nevzdržnih razmer v priporu, da bi čim prej prišla na odprti oddelek, pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz pisnega zagovora obdolžene (l. št. 303), ki ga je podala na naroku za glavno obravnavo dne 26. 4. 2019, jasno izhaja, da sodišču podaja prostovoljno priznanje krivde. Glede na navedeno njene trditve v smeri prisiljenja v sklenitev sporazuma o priznanju krivde, ostajajo zgolj na ravni navedb, medtem ko vsi ostali podatki v spisu kažejo ravno nasprotno. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje v točki 2. obrazložitve, da je obdolženka razumela pravno naravo in posledice danega priznanja ter da je bilo dano prostovoljno, da je bilo jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu.

9. Pritožnica tudi nima prav, ko izpostavlja, da bi moral biti sodnik, ki je sodil v zadevi, izločen, ker je bil podpisan pod sklep o podaljšanju pripora po obtožbi. Po mnenju pritožnice naj bi to predstavljalo kršitev 5. točke prvega odstavka odstavka 39. člena ZKP. V obravnavani zadevi pa ne gre zato, da bi sodnik v isti kazenski zadevi sodeloval pri izdaji odločbe nižjega sodišča ali pri istem sodišču sodeloval pri izdaji odločbe, ki se izpodbija s pritožbo ali zahtevo za varstvo zakonitosti, zato so te pritožbene navedbe neutemeljene.

10. Glede izpodbijanja pravilnosti pravne opredelitve kaznivega dejanja, je ugotoviti, da obdolženka niti ne konkretizira, zakaj bi bila pravna opredelitev kaznivih dejanj v izpodbijani sodbi napačna, pa tudi po uradni dolžnosti opravljen preizkus v zvezi s pravno kvalifikacijo, ni pokazal nepravilnosti. Kar pa se tiče ugotavljanja olajševalnih in obteževalnih okoliščin pri odmeri kazni, velja pojasniti, da sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 450.č člena ZKP sporazum o priznanju krivde sprejme kot celoto z vsemi njegovimi sestavinami, vključno s sankcijo, ki je v njem dogovorjena, in tudi sicer njegovih sestavin ne spreminja. Obtoženec lahko do odločitve sodišča o tem, ali bo sporazum sprejelo ali zavrnilo, odstopi od sklenjenega sporazuma iz kateregakoli razloga. Ne sme pa sodišče poseči v sporazum o priznanju krivde na način, da bi spreminjalo njegovo vsebino oziroma celo posegalo v med strankama dogovorjeno kazensko sankcijo ali druge določbe (tako tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 11881/2014 z dne 9. 3. 2016). Zato tudi niso utemeljene pritožbene navedbe v smeri spremembe zaporne kazni v pogojno obsodbo ali na način, da kazen zapora prestane alternativno. Kazen v sporazumu je bila dogovorjena znotraj zakonskih okvirjev, tako da pritožnica s pritožbenimi navedbami ne more uspeti.

11. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da obtožni predlog ni bil vložen v roku, kot ga določa ZKP, saj je Okrožno državno tožilstvo v Kopru obtožni predlog vložilo že dne 29. 3. 2019, to je naslednji dan po njenem zaslišanju.

12. Obtoženka tudi ne izkaže, da ji je bila tekom kazenskega postopka onemogočena pravica do obrambe. S tem, ko trdi, da jo je zagovornik le enkrat obiskal na v ZPKZ na Igu in da je nato dne 24. 4. 2019 prejela sporazum o priznanju krivde, potrjuje ravno obratno, in sicer, da jo je zagovornik, ki ji je bil dodeljen v okviru brezplačne pravne pomoči, učinkovito branil in se s tožilstvom dogovoril za sklenitev sporazuma o priznanju krivde, katerega ji je tudi posredoval. S takšnim sporazumom, kot to izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi in o naroku za izrek kazenske sankcije z dne 26. 4. 2019, se je obdolženka tudi strinjala. Upoštevajoč, da je ob sklenitvi sporazuma imela zagovornika, ne morejo biti relevantne njene navedbe, da je večkrat predlagala pogajanja z Okrožnim državnim tožilstvom v Kopru, kamor nikoli ni bila vabljena.

13. Sodišču prve stopnje pritožnica očita tudi, da je bila od dne 26. 4. 2019 do 10. 5. 2019 v priporu brez zagovornika, vendar iz spisovnih podatkov izhaja, da je bil po odločbi za brezplačno pravno pomoč zagovornik obdolženki dodeljen do prejema sodbe sodišča prve stopnje, to je bilo do dne 6. 5. 2019 (vročilnica na l. št. 310). S sklepom z dne 8. 5. 2019 pa je bil obdolženki, potem ko je bilo ugotovljeno, da nove prošnje za brezplačno pravno pomoč obdolženka ni vložila, postavljen zagovornik po uradni dolžnosti (l. št. 339). S tem njena pravica do obrambe ni bila prekršena, saj je bila zagovorniku po uradni dolžnosti tudi vročena sodba sodišča prve stopnje, tako da je imela obdolženka možnost pritožbe tudi po zagovorniku. Slednji ji je svetoval, naj pritožbe ne vloži, saj je to v nasprotju s sklenjenim sporazumom, kot to izhaja iz dopisa zagovornika z dne 21. 5. 2019, kar tudi kaže na svetovanje zagovornika obdolženki in s tem na aktivno obrambo, tako da obdolženka v tej zvezi podaja neutemeljene pritožbene navedbe.

14. Pritožnica izpostavlja tudi, da je bila sodba izrečena v njeni nenavzočnosti in nenavzočnosti zagovornika. Slednji pa je na zapisnik o glavni obravnavi in o naroku za izrek kazenske sankcije z dne 26. 4. 2019 povedal, da obdolženka ne bo pristopila oziroma ne bo čakala na razglasitev sodbe in da tudi sam na razglasitvi ne bo navzoč. Sodišče prve stopnje je nato obdolženki pojasnilo, da bo tako sodbo kot tudi sklep, s katerim bo sodišče odločilo o priporu, prejela pisno po pošti in se je obdolženka s tem strinjala. Glede na navedeno so njene navedbe glede izreka sodbe v njeni in zagovornikovi nenavzočnosti neutemeljene.

15. Do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, se pritožbeno sodišče skladno z že zgoraj citirano določbo drugega odstavka 370. člena ZKP, ni opredeljevalo. Enako velja za tiste pritožbene navedbe, ki niso konkretizirane, saj na pavšalne navedbe pritožbeno sodišče ne more podati odgovora.

16. Glede na obrazloženo neutemeljenost pritožbenih navedb in ker pri preizkusu ni ugotovilo kršitev, na katere je po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17. Iz istih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženko oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

02.01.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep V Kp 46687/2014
• VSRS Sodba I Ips 6547/2015-144
• VSRS Sodba I Ips 26346/2018