VSK Sodba II Kp 22459/2015

Jedro

Uporaba omilitvenih določil iz razloga, ker obtoženemu dokazano posilstvo ni imelo posledic na telesu oškodovanke (poškodbe spolovila in drugih delov njenega telesa niso nastale) in ker je bilo relativno kratko, nista posebni olajševalni okoliščini, ki bi dopuščali izrek kazni pod predpisano spodnjo mejo, temveč zgolj okoliščini, ki vplivata na sklepanje o teži kaznivega dejanja.

Izrek

I. Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in izpodbijana sodba spremeni v odločbi o kazenski sankciji tako, da se obtoženemu Z. J. na podlagi drugega odstavka 170. člena KZ‑1 izreče kazen 3 (treh) let zapora.

II. Pritožbe obtoženca, obtoženčevega zagovornika in partnerke obtoženca Ž. L. se kot neutemeljene zavrnejo in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obtoženi mora plačati sodno takso za pritožbo, ki jo bo naknadno odmerilo sodišče prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obtoženca spoznalo za krivega za kaznivo dejanje posilstva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 170. člena KZ‑1 in mu zanj izreklo kazen dveh let zapora, v katero je vštelo čas pridržanja, ter mu na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v plačilo naložilo stroške postopka. Oškodovano S. T. je na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo.

2. Zoper tako sodbo se pritožujejo okrožna državna tožilka Okrožnega državnega tožilstva v Kopru, obtoženec, zagovornik obtoženca ter zunajzakonska partnerka obtoženca Ž. L.. Okrožna državna tožilka pritožbo vlaga zaradi odločbe o kazenski sankciji in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obtoženemu izreče triletno zaporno kazen. Obtoženi se pritožuje v smeri bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga razveljavitev sodbe. Zagovornik obtoženca pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da obtožencu izreče oprostilno sodbo, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Partnerka obtoženca v svoji laični pritožbi navaja, da ne verjame v krivdo obtoženca, in predlaga izrek oprostilne sodbe.

3. Pritožba državne tožilke je utemeljena, pritožbe obtoženca, obtoženčevega zagovornika in partnerke obtoženca pa niso utemeljene.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo najprej preizkusilo v smeri kršitve kazenskega zakona, ki jo zagovornik utemeljuje z navedbo, da v izreku ni konkretiziran zakonski znak prisiljenja v spolno občevanje, kot tudi, da opisani sila ali grožnja nista bili takšni, da bi bili sposobni zlomiti oškodovankin odpor. Takšne navedbe niso utemeljene. Uporaba sile, s katero je obtoženi oškodovanko prisilil k spolnemu občevanju, je v opisu kaznivega dejanja opredeljena s tem, da jo je prijel za bedra in ji s silo razprl noge, ki jih je, ker ni želela imeti spolnega odnosa, močno potiskala skupaj. Tak opis omogoča zanesljivo sklepanje, da oškodovanka v spolni odnos, ki je sledil opisanemu ravnanju, ni pristala (upirala se je s stiskanjem nog), temveč je bil mogoč le zaradi uporabljene sile obtoženca. Ne gre spregledati niti, da je tako ravnal neposredno po posilstvu oškodovanke s strani J. E., prav tako opisanem v izreku izpodbijane sodbe (ki je bil zanj že obsojen), in z njim predstavlja enoten okvir dogajanja pred in v prostorih za reševalce.

5. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj je v zvezi z dogajanjem v kabini sledilo izpovedi oškodovanke, ne pa tudi zagovoru obtoženca, kot tudi, da je zaradi njenega joka, odrivanja, stiskanja nog in kričanja ta zagotovo vedel, da jo posiljuje. Ugotovljenega dejanskega stanja zagovornik zgolj s predstavljanjem svojega videnja dogodkov ne more izpodbiti niti zasejati dvoma v verodostojnost izpovedi oškodovanke, ki je povedala, da je tudi kričala, ker se je ustrašila, kaj vse bi se lahko še zgodilo. Zagovornik opozarja, da ni utrpela poškodb nožnice ali drugih delov telesa, kar pa ne vpliva niti na obstoj obravnavanega kaznivega dejanja kot takega niti ne omaje zaključkov sodišča prve stopnje o ravnanju obtoženca. Slednje velja tudi za izpoved R. R., ki obtoženemu očitanega mu ravnanja ne bi pripisal, niti fotografije oškodovanke z njenega profila na spletni strani Facebook iz novembra 2015.

6. Odsotnost poškodb in izpoved R. R. v svoji pritožbi, v kateri zanika posilstvo, izpostavlja tudi obtoženi, ki navaja še, da je posilstvo zanikal tudi J. E., da tretjega posiljevalca, o katerem je izpovedala oškodovanka, ni bilo, ter da je ta imela možnost, da bi kadarkoli odšla skozi priprta vrata in poiskala pomoč, pa tega ni storila. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe povzelo izjavo J. E., da mu je obtoženi neposredno po spolnem odnosu povedal, da ga oškodovanka nekaj obtožuje in govori neumnosti, kot priča pa je sicer govoril le o svojem spolnem odnosu z oškodovanko. Sodišče tudi ni ugotovilo, da tretji moški ni obstajal, temveč le, da njegova identiteta ni bila ugotovljena; kot sicer ugotavlja v obrazložitvi sodbe, je NFL v rektumu in na vratu oškodovanke izoliral DNK vsaj treh moških. Glede na prisiljenje v spolni odnos ter najmanj vlogi obtoženega in J. E., kot sta bili ugotovljeni, je neprepričljiva tudi pritožbena navedba, da bi lahko oškodovanka prostor kadarkoli zapustila. Zaradi vsega navedenega ter skladnosti navedb oškodovanke v različnih fazah postopka, zaznav T. H. neposredno po storjenem kaznivem dejanju in izjav oškodovanke drugim osebam, pritožbeno sodišče nima pomislekov o verodostojnosti njenih izjav in s tem tudi pravilnosti zaključkov iz izpodbijane sodbe.

7. Ostale navedbe obtoženca o težavah zaradi obtožb in o družinskih razmerah so za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe nepomembne. Enako velja za zaznave matere njegove partnerke, za katero trdi, da je bila na kraju tedaj prisotna, a je v zadevo ni želel vmešavati, ki je mislila, da je oškodovanka dekle J. E.. Sama pritožbena navedba ne more pomeniti dokaza v kazenskem postopku, poleg tega pa iz nje izhaja zgolj obnašanje oškodovanke pred posilstvom, o katerem sta izpovedali že ona sama in priča T. H., to je, da je sedla v naročje J. E. in nato z njim odšla v kabino, kar torej ni sporno. Obtoženi v pritožbi niti ne zatrjuje, da bi mati njegove zunajzakonske partnerke karkoli vedela o dogajanju v prostoru za reševalce.

8. Obtoženi v pritožbi navaja še, da je imel v celotnem postopku le enkrat možnost zagovarjati se, vendar iz spisa ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje njemu ali njegovemu zagovorniku med postopkom kadarkoli omejevalo pravico do izjave. Podal je svoj zagovor in tudi zaključno besedo (besedo stranke), ki jo je podal tudi zagovornik. Pravice obrambe na zatrjevani način torej niso bile kršene, pritožnik pa tudi ni pojasnil, na kakšen način naj bi kršitve vplivale ali mogle vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP). Pritožba je zato tudi v tem delu neutemeljena.

9. Zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo ovreči niti pritožbene navedbe Ž. L. o tem, da je prepričana o nedolžnosti svojega partnerja, saj v ničemer ne izpodbijejo ugotovljenega dejanskega stanja, na katerem temelji izpodbijana sodba.

10. Ker pritožba, vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi kršitve kazenskega zakona, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), zaradi katere se pritožuje tudi državna tožilka (4. točka prvega odstavka 370. člena ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo še v navedeni smeri. V pritožbi državna tožilka navaja, da naj bi sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo omilitvene določbe, s čimer sodišču očita, da je z odločbo o kazni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. S tem pa kot pritožbeni razlog vsebinsko dejansko uveljavlja kršitev kazenskega zakona (2. točka prvega odstavka 370. člena ZKP in 5. točka 372. člena ZKP).

11. Za obravnavano kaznivo dejanje je v drugem odstavku 170. člena KZ‑1 predpisana kazen od treh do petnajstih let zapora. Odmera kazni, nižje od predpisane v zakonu, je dopustna zgolj, če zakon določa, da se sme storilec kaznovati mileje, ali če sodišče ugotovi posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni (50. člen KZ‑1). Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču državne tožilke, da uporaba omilitvenih določil iz razloga, ker obtoženemu dokazano posilstvo ni imelo posledic na telesu oškodovanke (poškodbe spolovila in drugih delov njenega telesa niso nastale) in ker je bilo relativno kratko, nista posebni olajševalni okoliščini, ki bi dopuščali izrek kazni pod predpisano spodnjo mejo, temveč zgolj okoliščini, ki vplivata na sklepanje o teži kaznivega dejanja. Zaradi tega je na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je v skladu s splošnimi pravili o odmeri kazni, ob upoštevanju predpisane kazni za kaznivo dejanje, okoliščin, ki jih je kot olajševalne in obteževalne izpostavilo sodišče prve stopnje, ter tega, da je glede na izpostavljene posledice šlo za lažjo obliko sicer kvalificirane oblike kaznivega dejanja (prvi in drugi odstavek 49. člena KZ‑1), izrečeno kazen zvišalo na tri leta zapora.

12. Iz zgoraj obrazloženih razlogov in ker pri preizkusu sodbe tudi ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrnilo pritožbe obtoženca, njegovega zagovornika in zunajzakonske partnerke Ž. L. in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

13. Ker obtoženi s svojo pritožbo, pritožbo zagovornika in pritožbo zunajzakonske partnerke ni uspel, mora na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso, ki jo bo naknadno odmerilo sodišče prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

02.01.2020

Podobni dokumenti:

• VSK Sodba III Kp 55179/2020
• VSRS Sodba I Ips 46035/2020
• VSRS Sodba I Ips 58331/2020