VSK Sklep Cpg 126/2019

Jedro

Načelo je, da je za začetek zastaranja odločilna dospelost terjatve, razen če ni za posamezen primer z zakonom določeno kaj drugega. Tako so npr. predpisana posebna pravila glede začetka teka zastaranja v 352., 355., 357. in 362. členu OZ, pa tudi v 147., 148., 423. in 1039. členu OZ.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke ter odločilo, da mora tožeča stranka v petnajstih dneh povrniti toženi stranki 1.100,00 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

2. Zoper to sodbo se je po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka in predlagal pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje glede zastaranja zmotno uporabilo materialno pravo. Nad toženko je bil začet postopek prisilne poravnave, pri čemer so upniki v tem postopku izglasovali sklep o potrditvi prisilne poravnave, ki je postal pravnomočen 4.3.2017. Po tem sklepu so bile upnikom zmanjšane terjatve za 50%, obrestna mera je bila določena za štiriletno obdobje v višini 0% in odložena je bila dospelost terjatev za štiri leta. Upniki do tega datuma od toženke torej niso mogli terjati plačila svojih obveznosti. Samo zastaranje ne povzroči izgube pravice, saj ta kljub zastaranju še obstaja. V tej zvezi pritožba opozarja na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije ter odločbe ESČP, pri katerih sta se sodišči opredelili, da je treba v vsakem posameznem primeru ugotoviti, ali sta narava zastaralnega roka oziroma način, kako je ta rok uporabljen, združljiva z Ustavo oziroma Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Od sodišča se zahteva kontekstualen pristop k temu vprašanju, torej preučitev vseh okoliščin zadeve ter manj strogo razlago pravil o začetku teka zastaralnega roka in tudi pravila o zadržanju zastaranja zaradi nepremagljivih ovir. Prisilna poravnava po svoji vsebini predstavlja dogovor o spremembi višine in zapadlosti dolga. Dolžnikovim obveznostim je bil s prisilno poravnavo določen nov rok izpolnitve in šele po poteku tega roka so znova pridobili pravico terjati izpolnitev obveznosti. Pred tem te pravice niso imeli. Imeli so sicer pravico tožiti, ampak le ugotovitveno. Taka tožba je le preventivna, enako kot ima vsak upnik pravico tožiti, da njegova obveznost obstaja, čeprav ta še ni zapadla, kar pa ne pomeni, da je zastaralni rok že pričel teči.

3. Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

5. Z zastaranjem preneha zahtevek za izpolnitev določene obveznosti, ker je upnik pasiven. Zato je za začetek teka zastaranja odločilen tisti trenutek, ko je upnik smel terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (prvi odstavek 336. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Načelo je torej, da je za začetek zastaranja odločilna dospelost terjatve, razen če ni za posamezen primer z zakonom določeno kaj drugega. Tako so npr. predpisana posebna pravila glede začetka teka zastaranja v 352., 355., 357. in 362. členu OZ, pa tudi v 147., 148., 423. in 1039. členu OZ.

6. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru pravilno ugotovilo, da je tožnikova terjatev do tožene stranke nastala do začetka postopka insolventnosti nad toženo stranko. Okrožno sodišče v Kopru je namreč 29.6.2012 nad toženo stranko začelo postopek prisilne poravnave, ki se je zaključil s sklepom o potrditvi prisilne poravnave, ki je postal pravnomočen 4.3.2013. Tedaj je znašala terjatev tožnika, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi 21.782,59 EUR. Po potrjeni prisilni poravnavi, ki učinkuje tudi na omenjeno tožnikovo terjatev (prvi odstavek 212. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP), je tožena stranka dolžna vse terjatve upnikom, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, plačati v deležu 50%, brez obrestovanja, in sicer v roku štirih let od pravnomočnosti potrjene prisilne poravnave. To pomeni, da za vse omenjene terjatve (vključno s tožnikovo v zahtevani višini glavnice 10.951,32 EUR) velja, da zapadejo v plačilo (v deležu 50%) šele 4.3.2017.

7. Zato je po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru za začetek teka zastaranja datum 4.3.2017 tisti odločilen trenutek, ko je tožnik smel terjati izpolnitev obveznosti pod pogoji iz potrjene prisilne poravnave. Dolžnikovim obveznostim je bil namreč s prisilno poravnavo določen nov rok izpolnitve in šele po poteku tega roka so upniki pridobili pravico terjati izpolnitev obveznosti. V tem smislu je treba razlagati tudi določbo 217. člena ZFPPIPP. Ta člen določa izjemo, ki jo je zakonodajalec vnesel v zakon z namenom, da lahko sodišče o terjatvi odloči dajatveno, čeprav terjatev še ni zapadla v plačilo, saj je bil s potrjeno prisilno poravnavo rok dospelosti spremenjen. Tožnik bi lahko vložil tožbo za ugotovitev njegove terjatve še pred iztekom omenjenega novega roka zapadlosti, vendar pa to ni kriterij za začetek teka zastaranja. Tožnik namreč tudi s takšno sodbo ne bi mogel terjati izpolnitve obveznosti do poteka roka, določenega v potrjeni prisilni poravnavi. To pa pomeni, da zastaranje ne bi teklo, saj upnik ne bi imel pravice zahtevati izpolnitve obveznosti. Če namreč sodišče odloča o terjatvi (še preden zapade v plačilo po potrjeni prisilni poravnavi), za katero učinkuje potrjena prisilna poravnava in ta terjatev ni bila ugotovljena v postopku prisilne poravnave, ter sodišče presodi, da terjatev obstaja; tedaj sodišče s sodno odločbo ugotovi obstoj celotnega zneska terjatve ob začetku postopka prisilne poravnave in insolventnemu dolžniku naloži plačilo terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi. To pa pomeni, da če bi se tožnik v konkretnem primeru odločil sodno uveljavljati sporno terjatev pred rokom zapadlosti iz potrjene prisilne poravnave (4.3.2017) in bi sodišče odločalo pred iztekom tega roka, bi se sodna odločba glasila (v primeru, da bi bil ugotovljen znesek terjatve ob začetku postopka prisilne poravnave), da mora tožena stranka šele po 4.3.2017 plačati tožniku polovico zneska ugotovljene terjatve ob začetku postopka prisilne poravnave (vključno z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi). Glede na to, da je tožnik konkretno tožbo vložil šele po omenjenem datumu dospelosti terjatve, pa zadostuje zgolj postavitev ustreznega dajatvenega zahtevka na plačilo istega glavničnega zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (4.3.2017) naprej. Z drugimi besedami to pomeni, da v konkretnem primeru sploh ni pravno pomembno (glede na omenjeno zakonsko določbo 217. člena ZFPPIPP), da je tožniku omogočeno sodno uveljavljanje terjatve že pred njeno dospelostjo po potrjeni prisilni poravnavi, temveč je ključnega pomena, da je zaradi učinkov potrjene prisilne poravnave tožnikova terjatev (v deležu 50%, obrez obrestovanja do zapadlosti) dospela v plačilo šele po izteku roka, določenega v potrjeni prisilno poravnavi (štiri leta od pravnomočnosti potrjene prisilne poravnave, torej 4.3.2017).

8. Iz teh razlogov pritožbeno sodišče nikakor ne soglaša z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, da je v prisilni poravnavi odložen rok plačila že zapadle terjatve le pogoj iz prisilne poravnave, kateri ne spreminja zapadlosti oziroma dospelosti terjatve. Potrjena prisilna poravnava učinkuje tudi zoper vse upnike (tudi tiste, ki svoje terjatve v postopku prisilne poravnave sploh niso prijavili), ki so imeli zapadle terjatve do insolventnega dolžnika ob začetku postopka prisilne poravnave, in sicer je učinek te prisilne poravnave tudi v tem, da se vsem upnikom v razmerju do insolventnega dolžnika odloži plačilo njihovih terjatev. Zato tudi ne drži materialnopravni zaključek sodišče prve stopnje, da so pasivni upniki v boljšem položaju, ker bi se zgolj njim podaljšal rok za izpolnitev terjatev.

9. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ugovor zastaranja v konkretnem primeru ni utemeljen. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo v konkretnem primeru dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Glede na naravo stvari in okoliščine primera je pritožbeno sodišče odločilo, da se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). V tej zvezi pritožbeno sodišče tudi ocenjuje, da razveljavitev zadeve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje v konkretnem primeru ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 355. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je namreč presojalo stanje okoliščin v konkretni zadevi, upoštevaje pri tem merila za odločanje iz 4. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge (člen 357a/2 ZPP) in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozvalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oz. odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

Datum zadnje spremembe:

26.12.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 844/2009
• VSL Sodba II Cp 1420/2018
• VSRS Sklep II DoR 188/2018