VSK Sklep I Kp 62515/2018

Jedro

Sodišču prve stopnje je s tem, ko je izdalo izpodbijani sklep, s katerim je ugodilo predlogu tožilstva in je pripor podaljšalo tudi po vložitvi obtožbe, ne da bi počakalo na iztek roka, ki ga je imela obramba za odgovor na predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora, prekršilo obdolženkino pravico do izjave. Sodišče prve stopnje je obdolženki onemogočilo aktivno sodelovanje pri odločanju o podaljšanju začasnega zavarovanja in ji s tem odvzelo možnost, da se v postopku izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Na ravni utemeljenega suma so podana pravno odločilna dejstva, ki kažejo na zakonski znak izkoriščanja prostitucije. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu argumentacijo, da je podan utemeljen sum, da so obdolženci storili kaznivo dejanje zlorabe prostitucije ponovilo in tudi preverilo, ali so se v vmesnem času od predhodno izdanega sklepa okoliščine v zvezi z utemeljenim sumom spremenile, da bi ga omajale ali ovrgle, in zaključilo, da temu ni tako, s čimer je jasno izrazilo svojo oceno, da je utemeljen sum še vedno podan.

Izrek

I. Pritožbi zagovornice obdolžene V. T. se ugodi in se izpodbijani sklep glede te obdolženke razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Pritožbe zagovornikov obdolženih J. K., D. Š., M. - A. S., A. D. in R. S. se kot neutemeljene zavrnejo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pripor, ki je bil odrejen zoper obdolžene S. R., J. K., D. Š. in V. T. iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zoper obdolžene M. - A. S. iz razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, zoper obdolžena R. S. in A. D. pa iz razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, podaljšalo tudi po vložitvi obtožbe.

2. Zoper sklep o podaljšanju pripora vlagajo pritožbe zagovorniki obdolžencev J. K., D. Š., V. T., M. - A. S., A. D. in R. S..

3. Zagovorniki obdolženega J. K., odvetniki iz Odvetniške družbe M., o.p., d.o.o., se pritožujejo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve Ustave RS ter predlagajo, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in pripor odpravi ter odredi izpustitev priprtega na prostost oziroma sklep spremeni in zoper obdolženega odredi hišni pripor na naslovu stalnega prebivališča.

4. Zagovorniki osumljenega D. Š., odvetniki iz Odvetniške družbe Č., o.p., d.o.o., se pritožujejo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep razveljavi in obdolženega spusti na prostost, podrejeno pa, da pripor nadomesti z milejšim ukrepom hišnega pripora na naslovu P., M..

5. Zagovornica obdolžene V. T., odvetnica T. M. K., se pritožuje zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter obdolženi odpravi pripor, podrejeno pa, da pripor nadomesti s hišnim priporom kot milejšim ukrepom.

6. Zagovorniki M. - A. S., odvetniki iz odvetniške družbe F. o.p., d.o.o., se pritožujejo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakonika ter predlagajo, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

7. Zagovornik obdolženega A. D., odvetnik G. G., se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pripor odpravi, izpodbijani sklep pa razveljavi.

8. Zagovornik obdolženega R. S., odvetnik M. Z., se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

9. Pritožba zagovornice obdolžene V. T. je utemeljena, pritožbe zagovornikov obdolženih J. K., D. Š., M. - A. S., A. D. in R. S. pa niso utemeljene.

K pritožbi zagovornice obdolžene V. T.

10. Obdolženkina zagovornica sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je s tem, ko je izdalo izpodbijani sklep, ne da bi počakalo na iztek roka, ki ga je imela obramba za odgovor na predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora, prekršilo obdolženkino pravico do izjave. Kot izhaja iz podatkov spisa, je obdolženkina zagovornica predlog za podaljšanje pripora s pozivom, da lahko skladno z drugim odstavkom 277. člena ZKP v roku 24 ur poda odgovor, prejela dne 21. 7. 2019 ob 19.55 uri, nanj pa je odgovorila po faxu dne 22. 7. 2019 ob 18. 50 uri, torej v danem roku. Sodišče prve stopnje ni čakalo na potek roka 24 ur, ki ga je samo določilo, temveč je 19. 7. 2019 izdalo izpodbijani sklep, s katerim je ugodilo predlogu tožilstva in je pripor podaljšalo tudi po vložitvi obtožbe. To pomeni, da je sodišče prve stopnje obdolženki onemogočilo aktivno sodelovanje pri odločanju o podaljšanju začasnega zavarovanja in ji s tem odvzelo možnost, da se v postopku izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. S tem je kršilo njeno pravico do izjave iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi Up-441/16 z dne 24. 1. 2019 zapisalo, da ima pravica do izjave še posebno ustavnopravno težo v postopku odločanja o priporu, torej v posegu v posameznikovo osebno svobodo, saj mora sodišče priprto osebo seznaniti z vsem gradivom, ki bi utegnilo vplivati na odločitev o priporu in ji omogočiti primeren rok, da se do njega opredeli. Navedeno velja tako v postopku odločanja o odreditvi pripora kot v postopku odločanja o podaljšanju pripora, kar pomeni, da mora sodišče priprti osebi vročiti predlog tožilstva za podaljšanje pripora in ji določiti razumen rok za izjavo.

11. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno ugotovilo, da je bila obdolženki v postopku izdaje izpodbijanega sklepa o podaljšanju pripora kršena pravica do izjave iz 22. člena Ustave. Glede na naravo kršitve je zato pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi obdolženkine zagovornice ugodilo in izpodbijani sklep glede te obdolženke na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V tem se bo moralo opredeliti tudi glede navedb, ki jih je zagovornica podala v svojem odgovoru. Ker je bil izpodbijani sklep razveljavljen iz procesnih razlogov, pa se pritožbeno sodišče razumljivo ni moglo spuščati v vsebinsko utemeljenost ostalih pritožbenih navedb.

K pritožbi zagovornikov obdolženega J. K.

12. Pritožniki trdijo, da dejanje, kot se očita obdolženemu J. K., sploh ni kaznivo dejanje, ker ni konkretiziran zakonski znak izkoriščanja. Senat se s tem bistvenim vprašanjem kljub nenehnemu opozarjanju obrambe ni ukvarjal, ampak je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zgolj obširno povzel dogajanje, kako je prišlo do odprtja K. M., kaj naj bi se v tem klubu dogajalo in kakšno vlogo naj bi pri tem imeli obdolženci. Zato naj bi bila podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

13. Očitki niso utemeljeni. Na navedbe, da dejanje, kot se očita obdolženemu J. K., ni kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po 175. členu KZ-1 zaradi nekonkretiziranega zakonskega znaka izkoriščanja, je bilo pritožnikom podrobno odgovorjeno že v sodbi Vrhovnega sodišča RS XI Ips 62515/2018 z dne 1. 4. 2019 v 6. in 7. točki, s katero je Vrhovno sodišče RS zavrnilo njihovo zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženo zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora. Glede na to, da gre za podaljšanje pripora, sodišču prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni bilo treba (podrobno) ponavljati podane argumentacije. Zahtevi po obrazloženi sodni odločbi je zadoščeno s tem, da stranka enkrat v postopku dobi odgovor na svoje argumente.

14. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da niso na ravni utemeljenega suma podana pravno odločilna dejstva, ki kažejo na zakonski znak izkoriščanja prostitucije. Zagovorniki namreč na več mestih pritožbe poudarjajo, da so dekleta v klub prihajala prostovoljno in se tudi same odločale, ali se bodo prostituirale. Iz povzetka izpovedbe zaslišanih prič, domnevnih žrtev kaznivih dejanja, je mogoče razbrati, da so se same prostovoljno odločila za prostitucijo in so bile z zaslužkom zadovoljena. Nekatere priče, prostitutke, niso obremenjevale obdolžencev oziroma so priznale, da so same nudile spolne usluge, se torej ukvarjale s prostitucijo. Dekleta so bila pri svojih odločitvah avtonomna, nihče jim ni jemal zaslužka in je plačilo vstopnine predstavljajo njihov edini strošek, ki so ga morala plačati za luksuzne dobrine in storitve v klubu. Posebej poudarjajo, daje bila cena vstopnine v K. M. primerljiva s cenami vstopnine v druge podobne klube ter da je predstavljala realno vrednost storitev. Navedbe državnega tožilstva, da so člani združbe dekletom pobirali denar od nudenja spolnih storitev preko vstopnin, ki naj bi jo dekleta morala plačati, so očitno zgrešena. Senat v obrazložitvi izpodbijanega sklepa koristoljubnosti obdolžencem sploh ne očita. Nihče ni vplival na odločitev prostitutk, nihče ni imel od tega nobene premoženjske koristi, ni se beležilo število moških strank posamezne prostitutke, te niso bile nadzirane in jim niso bili omejeni nikakršni stiki izven kluba, prostitutke niso bile nadzorovane niti v klubu, postavitev določenih pravil v klubu pa tudi še ne kaže na prostitucijo. Prepoved vstopa v klub kot kazen za kršitev pravil kluba nikakor ne pomeni izkoriščanja prostitucije. Četudi dekleta niso upala prostitucije pod pogoji, ki so veljali v klubu, prekiniti, ker jim je grozila prepoved vstopa v klub, to nikakor ne pomeni, da dekleta niso mogla zapustiti svoje dejavnosti v razmerju do obdolžencev.

15. Te navedbe pomenijo ponavljanje do sedaj že večkrat izpostavljenih navedb zagovornikov obdolženega J. K. in je bilo nanje doslej že večkrat podrobno odgovorjeno, razloge sodišče prve stopnje obširno ponavlja tudi v izpodbijanem sklepu (točke 9 do 31 ter 53 in 54 izpodbijanega sklepa). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje tudi preverilo, ali so se v vmesnem času od predhodno izdanega sklepa o podaljšanju pripora okoliščine v zvezi z utemeljenim sumom spremenile, da bi ga omajale ali ovrgle, in zaključilo, da temu ni tako. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da doslej zbrani podatki in dokazi utemeljujejo sum storitve očitanega kaznivega dejanja, nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene.

16. Pritožniki izpostavljajo obrazložitev izpodbijanega sklepa v 53. točki na strani 72, kjer je zapisana trditev, da je bila cena vstopnine v K. M. primerljiva s cenami vstopnine v druge podobne klube ter da je predstavljala realno vrednost storitev, vendar v obravnavani zadevi ni bistvena višina vstopnine, ker se obdolženemu očita, da je skupaj s soobdolženimi ekonomsko izkoriščal socialno šibkejše oškodovanke, njihovo dejavnost nadzoroval ter postavil pogoje, ki so se jih morale prostitutke držati. Navedenega si po oceni pritožnikov ni moč razlagati drugače, kot da senat obdolženim ne očita več koristoljubnosti, kar posledično pomeni, da obdolženim ni moč očitati storitve kaznivega dejanja zlorabe prostitucije. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da izpostavljena trditev, ki jo je treba brati v kontekstu, v ničemer ne negira očitka koristoljubnosti, ampak ravno nasprotno, izraža ga.

17. Pritožniki tudi nimajo prav, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s plačilom vstopnine. Izpostavljajo, da sodišče prve stopnje navaja, da vstopnina, ki so jo plačevale prostitutke, ni bila vstopnina, ampak prikrito jemanje dela zaslužka od prostitucije, po drugi strani zatrjuje, da višina vstopnine sploh ni pomembna, na koncu pa ugotovi, da je vstopnina predstavljala realno vrednost nudene storitve. Te navedbe so same s seboj v očitnem nasprotju in je obdolžencu onemogočena pravica do obrambe iz 29. člena Ustave RS. Pritožbeno sodišče nepravilnosti v izpostavljenem obsegu ni našlo. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni in medsebojno skladni.

18. Pritožniki v pritožbi zavračajo ugotovitev, da se je obdolženec pri izvajanju prostitucije okoriščal in dekleta spravljal v podrejen položaj. Pri tem se zagovorniki sklicujejo na spolno samoodločbo prostitutk, saj da so dekleta prostovoljno in zaradi lastnega interesa zahajala v klub in se prostituirala. Po njihovem mnenju ni mogoče govoriti o obdolženčevem posegu v spolno avtonomijo deklet. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo na te navedbe že odgovorjeno v sodbi Vrhovnega sodišča RS XI Ips 62515/2018 z dne 1. 4. 2019 v točki 9.

19. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom v izpodbijanem sklepu, da so še vedno podane okoliščine, ki so narekovale odreditev in podaljšanje pripora obdolženemu J. K. iz razloga ponovitvene nevarnosti. Razlogi sodišča prve stopnje o tem so navedeni v 51. in 52. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa in jim ni kaj dodati. Ob navedenem je očitno, da sodišče ne upošteva zgolj okoliščine, da so obdolženci načrtovali izgradnjo kluba s podobno dejavnostjo prostitucije kot v klubu M. na območju V., kot to zatrjujejo zagovorniki, temveč je potrebno upoštevati tudi vse v navedenih točkah izpostavljene okoliščine. Zato v zvezi s tem uveljavljene kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP (pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih), kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP ter kršitev 19. in 20. člena Ustave RS niso podane.

20. Zagovorniki oporekajo tudi neogibni potrebnosti pripora, vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je v 51. točki obrazložitve sklepa podalo razumno in prepričljivo oceno o neogibnosti pripora, te razloge pa pritožbeno sodišče v celoti sprejema, nenazadnje se je nanje oprlo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu II Kr 62515/2018 z dne 23. 4. 2019 o podaljšanju pripora. Zagovorniki nasprotujejo oceni sodišča o obdolženčevem statusu, položaju in možnosti ponovitve kaznivega dejanja, sklicujoč se na obdolženčeve osebne okoliščine, vendar s tem po oceni pritožbenega sodišča zaključka sodišča prve stopnje ne morejo izpodbiti. Zato je neutemeljena trditev, da je podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP (pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih) ter je sodišče prve stopnje tudi napačno uporabilo določila 200. in 192. člena ZKP in s tem zagrešilo kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP.

21. Tudi presoja sodišča prva stopnje, da je pripor glede na težo dejanja, ki je razvidna iz opisa dejanja v izreku obtožbe, in glede na zagroženo kazen še naprej nedvomno sorazmeren ukrep (točka 51 izpodbijanega sklepa), je pravilna, pritožbena navedba obdolženčevih zagovornikov, ki se s tem ne strinjajo in trdijo, da je pripor že presegel okvir razumnega časa in je s tem kršena pravica obdolženca iz 23. člena Ustave RS, je ne more ovreči. Zato tudi ni podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP (pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih), prav tako ne kršitev iz 22. člena Ustave RS.

K pritožbi zagovornikov obdolženega D. Š.

22. Pritožniki trdijo, da dejanje, kot se očita obdolženemu D. Š., ni kaznivo dejanje, ker ni konkretiziran zakonski znak izkoriščanja. Da ta očitek ni utemeljen, je pritožnikom odgovorilo že Vrhovno sodišče RS v sodbi XI Ips 62515/2018 z dne 1. 4. 2019 v točki 21, s katero je zavrnilo zahteve zagovornikov obdolženih za varstvo zakonitosti, vloženih zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora.

23. Pritožniki trdijo, da mora biti podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja za vsako od zatrjevanih oškodovank in to na podlagi konkretnih in za vsako oškodovanko specifičnih dokazih. Obtožba in posledično izpodbijani sklep pa ne ponudita prav nobenega dokaza za trditve, da je vsako posamezno poimensko navedeno dekle v obtožbi opravljalo spolna dejanja, moralo izvrševati prostitucijo pod vnaprej določenimi pogoji, prihajalo iz revnejših področij na vzhodnem delu R., ob Č. morju, kjer so temeljne značilnosti brezposelnost, nizke plače in življenjski standard, bilo v ekonomsko podrejenem položaju, videlo v prostituciji edino možnost za preživljanje in zaradi tega pristalo na prostitucijo. V preiskavi velika večina oškodovank sploh ni bila zaslišana, tiste, ki so bile (zgolj sedem), pa navedenih trditev obtožbe niso potrdile, zato gre zgolj za domneve.

24. Utemeljenost suma, da so obdolženci storili kaznivo dejanje zlorabe prostitucije, kot jim je očitano (na škodo najmanj 413 oškodovank) je po oceni pritožbenega sodišča izkazana. Izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave X Kpr 62515/2018 z dne 18. 3. 2019, v katerem je preiskovalni sodnik skrbno analiziral zelo obsežno dokazno gradivo in zoper obdolžence uvedel preiskavo. Prav tako je bila utemeljenost suma že večkrat presojana in izhaja tudi iz pravnomočnih sklepov o odreditvi pripora preiskovalnega sodnika I Kpd 62515/2018 z dne 25. 1. 2019, prav tako pravnomočnih sklepov senata Okrožnega sodišča v Kopru o podaljšanju pripora obdolžencem X Ks 62515/2018 z dne 21. 2. 2019, sodb Vrhovnega sodišča XI Ips 62515/2018 z dne 1. 4. 2019, ko je presojalo zahteve za varstvo zakonitosti zagovornikov vseh šestih priprtih obdolžencev, vloženih zoper pravnomočne sklepe o odreditvi pripora in zahteve za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljene, ter nenazadnje sklepa Vrhovnega sodišča II Kr 62515/2018 z dne 23. 4. 2019, s katerim je na predlog tožilstva obdolžencem podaljšalo pripor za tri mesece. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu argumentacijo ponovilo in tudi preverilo, ali so se v vmesnem času od predhodno izdanega sklepa okoliščine v zvezi z utemeljenim sumom spremenile, da bi ga omajale ali ovrgle, in zaključilo, da temu ni tako, s čimer je jasno izrazilo svojo oceno, da je utemeljen sum še vedno podan (točke 9 do 31 ter 53 in 54 izpodbijanega sklepa). Zato nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene.

25. Tudi ponovitveno nevarnost zagovorniki neutemeljeno izpodbijajo, ker da niso podane subjektivne okoliščine. Te so obširno obrazložene v 51. in 52. točki izpodbijanega sklepa, obdolženca pa predstavljajo kot koristoljubno osebo, ki naj bi z izvrševanjem kaznivega dejanja pokazala tudi vztrajnost in trdovratnost. Na podlagi izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov ni mogoče spregledati, da naj bi obdolženec izvrševal kaznivo dejanje navkljub zavedanju o protipravnosti ravnanj in o slabem socialnem položaju prostitutk, kar kaže na njegovo osebnostno strukturo, ki ni prilagojena splošnim družbeno moralnim (in zakonitim) normam. Zato sklicevanje pritožnikov na osebne okoliščine obdolženca (35 let, poklic, izobrazbo), nekaznovanost, redno zaposlitev, nadpovprečno visok premoženjski položaj in mladoletnega otroka ter tudi medijsko stigmatiziranost ne more biti uspešno.

26. Sodišče prve stopnje je v 51. točki izpodbijanega sklepa obrazložilo tudi, v čem se kaže neogibnost pripora za varnost ljudi, te razloge pa pritožbeno sodišče v celoti sprejema, saj so razumni in prepričljivi, nenazadnje se je nanje oprlo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu II Kr 62515/2018 z dne 23. 4. 2019 o podaljšanju pripora. Zato zagovorniki s posplošenim nesprejemanjem razlogov sodišča in sklicevanjem na prenehanje poslovne dejavnosti in blokado denarnih sredstev pravilnosti zaključka o neogibni potrebnosti pripora ne morejo izpodbiti.

K pritožbi zagovornikov obdolženega M. A. S.

27. Iz pritožbenih trditev je razvidno, da zagovorniki problematizirajo število romunskih deklet, s katerimi naj bi obdolženec trgoval, kot tudi njihovo identifikacijo ter zaslužek (premoženjsko korist), ki naj bi ga obdolženec prejel, očitajo tudi, da niso podani zakonski znaki, kako naj bi obdolženec lahko izkoriščal svoji bivšo in sedanjo ženo. Da z izpostavljenimi dejstvi zagovorniki neutemeljeno očitajo, da opis ni dovolj določen, je pritožnikom odgovorilo že Vrhovno sodišče RS v sodbi XI Ips 62515/2018 z dne 1. 4. 2019 v 27. točki obrazložitve.

28. Zagovorniki tudi nimajo prav, ko izpodbijajo obstoj utemeljenega suma kljub temu, da je bil ta že večkrat preizkušen. Trdijo, da za očitke po obtožbi ni nobenih dokazov oziroma so bili ti ovrženi z zaslišanjem tajnih policijskih delavcev, prič in kriminalista C.. Tako ni nobenih dokazov, ki bi kazali na to, da je bilo teh deklet, ki naj bi jih S. pridobival za prostitucijo v klubu, še več, ne samo njegova žena A. M. S., da je obdolženec svojo bivšo in sedanjo ženo ponudil in prepustil klubu M., da tam ponujata spolne storitve ter da je dekletom pobiral del zaslužka od prostitucije. Poudarjajo, da je logično, da je bil obdolženec identificiran v prisotnosti svoje žene, zato to ni izkoriščanje prostitucije. Iz zaslišanja tajnega policijskega delavca izhaja, da je obdolženec z ženo imel ljubeč odnos in ji kupoval darila, kar ni skladno z očitkom podrejenosti, iz navedenega dokaza tudi ne izhaja, da je žena obdolžencu izročala denar. Izpostavljajo dejstvo igranja pokra in iger na srečo.

29. Iz zgoraj navedenih odločb, predvsem pravnomočnega sklepa o preiskavi in pravnomočnih sklepov o odreditvi pripora in senatnih sklepov o podaljšanju pripora ter sklepa Vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora, je razvidno, da je zoper romunske državljane M.-A. S., A. D. in R. S. podan utemeljen sum, da so storili kazniva dejanja, in sicer vsak po eno kaznivo dejanje trgovine z ljudmi po drugem v zvezi s prvim odstavkom 113. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu argumentacijo obširno ponovilo in tudi preverilo, ali so se v vmesnem času od predhodno izdanega sklepa okoliščine v zvezi z utemeljenim sumom spremenile, da bi ga omajale ali ovrgle, in zaključilo, da temu ni tako (točke 32 do 43 in 58 izpodbijanega sklepa). Zato nasprotne pritožbene navedbe s ponavljanjem že ocenjenih trditev pravilnosti zaključka o obstoju utemeljenega suma ne morejo izpodbiti.

30. Sodišče prve stopnje je v 58. točki izpodbijanega sklepa, ob odgovarjanju na vsebinsko enake navedbe zagovornika obdolženega A. D., že prepričljivo odgovorilo na zavzemanje zagovornikov za nadomestitev pripora z milejšim ukrepom, to je hišnim priporom, in na očitek o izostanku presoje v zvezi s tem, navedenemu ni kaj dodati. Tudi sorazmernost podaljšanja pripora je ustrezno obrazložena (prav tam) in je pritožbene navedbe ne izpodbijejo.

K pritožbi zagovornika obdolženega A. D.

31. Zagovornik izpodbija utemeljenost suma storitve obeh očitanih kaznivih dejanj, ker naj ne bi bilo dokazov, ki bi sum utemeljevali. Tega očitka pritožbeno sodišče ne sprejema, ker je, kot rečeno, iz zgoraj navedenih odločb, predvsem pravnomočnega sklepa o preiskavi in pravnomočnih sklepov o odreditvi pripora in senatnih sklepov o podaljšanju pripora ter sklepa Vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora, razvidno, da je zoper romunske državljane M.-A. S., A. D. in R. S. podan utemeljen sum, da so storili kazniva dejanja, in sicer vsak po eno kaznivo dejanje trgovine z ljudmi po drugem v zvezi s prvim odstavkom 113. člena KZ-1, A. D. pa tudi kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu argumentacijo obširno ponovilo in tudi preverilo, ali so se v vmesnem času od predhodno izdanega sklepa okoliščine v zvezi z utemeljenim sumom spremenile, da bi ga omajale ali ovrgle, in zaključilo, da temu ni tako (glede kaznivega dejanja trgovine z ljudmi v točkah 32 do 44 in 58 izpodbijanega sklepa in glede kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami v točkah 44 in 58 izpodbijanega sklepa). V zvezi z navedbami, ki se nanašajo na prvo kaznivo dejanje, je treba poudariti, da se je sodišče prve stopnje ponovno opredelilo do dejstva, da nekatere priče, prostitutke, niso obremenjevale obdolžencev (54. točka izpodbijanega sklepa). Enako velja za navedbo, da je obdolženčeva žena vse odločitve sprejemala samostojno (58. točka izpodbijanega sklepa). Zagovornik poudarja, da obdolženec lastni ženi že po definiciji zakona ne more jemati dela zaslužka, saj gre za skupno premoženje. Pritožbeno sodišče odgovarja, da je bila premoženjska korist pridobljena s kaznivim dejanjem, ki jo sodišče s sodno odločbo vedno odvzame (74. člen KZ-1). Iz opisa kaznivega dejanja trgovine z ljudmi je jasno razvidno, kaj se očita obdolženemu A. D., nasprotna pritožbena trditev ni utemeljena. Iz vsebine pritožbenih navedb, ki se nanašajo na drugo kaznivo dejanje, je razvidno, da zagovorniki selektivno povzemajo telefonski pogovor med obdolžencem in tajnim delavcem z oznako TD 102 z dne 19. 5. 2018, prav tako spregledajo ostale dokaze, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svoj zaključek o obstoju utemeljenega suma, zato ne morejo biti uspešni.

32. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom v izpodbijanem sklepu, da so še vedno podane okoliščine, ki so narekovale odreditev in podaljšanje pripora obdolženemu A. D. iz razloga begosumne nevarnosti. Razlogi sodišča prve stopnje o tem so navedeni v 58. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa in jim ni kaj dodati. Ob navedenem je očitno, da sodišče ne upošteva zgolj okoliščine, da je obdolženec tuj državljan, kot to zatrjuje zagovornik, temveč je potrebno upoštevati tudi vse v navedeni točki izpostavljene okoliščine. Odgovorjeno je tudi na navedbo o predaji obdolženega s strani I..

33. Sodišče prve stopnje je v 58. točki izpodbijanega sklepa tudi že prepričljivo odgovorilo na zavzemanje zagovornikov za nadomestitev pripora z milejšim ukrepom, to je hišnim priporom, in na očitek o izostanku presoje v zvezi s tem, navedenemu ni kaj dodati.

K pritožbi zagovornika obdolženega R. S.

34. Zagovornik očita, da zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja niso konkretizirani, ker ni izkazano, na kašen način naj bi obdolženec kogar koli izkoriščal, prepuščal oziroma komur koli kaj jemal. Da ta očitek ni utemeljen, je bilo pritožniku odgovorjeno že v sodbi Vrhovnega sodišča RS XI Ips 62515/2018 z dne 1. 4. 2019 v 42. točki, s katero je Vrhovno sodišče RS zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornikov obdolžencev, vloženo zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora.

35. V zvezi z očitki, da v spisu ni nobenih dokazov, ki bi kazali na to, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, zagovornik v luči zbranih dokazov izpodbija obstoj utemeljenega suma. Pritožbeno sodišče očitka ne sprejema. Iz zgoraj navedenih odločb, predvsem pravnomočnega sklepa o preiskavi in pravnomočnih sklepov o odreditvi pripora in senatnih sklepov o podaljšanju pripora ter sklepa Vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora, je razvidno, da je zoper romunske državljane M.-A. S., A. D. in R. S. podan utemeljen sum, da so storili kazniva dejanja, in sicer vsak po eno kaznivo dejanje trgovine z ljudmi po drugem v zvezi s prvim odstavkom 113. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu argumentacijo obširno ponovilo in tudi preverilo, ali so se v vmesnem času od predhodno izdanega sklepa okoliščine v zvezi z utemeljenim sumom spremenile, da bi ga omajale ali ovrgle, in zaključilo, da je utemeljen sum še vedno podan (točke 32 do 43 in 58 izpodbijanega sklepa). Trditev zagovornika, da zaslišani tajni delavci obdolženca niso bremenili, je tako v nasprotju s podatki spisa in razlogi izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje se je ponovno opredelilo do dejstva, da nekatere priče, prostitutke, niso obremenjevale obdolžencev (54. točka izpodbijanega sklepa). Enako velja za dejstvo zasega denarja obdolženčevi ženi (36. točka izpodbijanega sklepa), drugačne pritožbene trditve niso sprejemljive. Zato ne drži navedba zagovornika, da je v izpodbijanem sklepu izostala sodna presoja utemeljenega suma z vidika presoje dokazov. Zagovornik poudarja, da obdolženec lastni ženi že po definiciji zakona ne more jemati dela zaslužka, saj gre za skupno premoženje. Pritožbeno sodišče odgovarja, da je bila premoženjska korist pridobljena s kaznivim dejanjem, ki jo sodišče s sodno odločbo vedno odvzame (74. člen KZ-1).

36. Zaključki sodišča prve stopnje o begosumni nevarnosti in neogibnosti pripora so prepričljivi (58. točka izpodbijanega sklepa), pritožbeno sodišče jim je v celoti sledilo, pritožbene navedbe pa jih ne uspejo omajati.

37. Na očitek o nerazumno dolgem trajanju odrejenega pripora je pritožniku odgovorilo že Vrhovno sodišče RS v zgoraj navedeni sodbi v 43. točki, okoliščine v zvezi s tem se niso spremenile.

38. Zagovornik se v pritožbi ponovno zavzema za uporabo instituta evropskega naloga za prijetje in predajo (v nadaljevanju ENPP), vendar je bilo v zgoraj navedeni sodbi Vrhovnega sodišča RS v 44. točki že odgovorjeno, zakaj uporaba tega ukrepa ne pride v poštev. V sklepu Višjega sodišča v Kopru I Kp 62515/2018 z dne 7. 3. 2018, s katerim je zavrnilo pritožbe zagovornikov obdolžencev zoper sklep o podaljšanju pripora X Ks 62515/2018 z dne 21. 2. 2019, pa je bilo odgovorjeno, zakaj ponujanega varščina ne pride v poštev.

Odločitev pritožbenega sodišča

39. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornice obdolžene V. T. ugodilo in izpodbijani sklep glede te obdolženke razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožbe zagovornikov obdolženih J. K., D. Š., M. - A. S., A. D. in R. S. pa je kot neutemeljene zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

26.12.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 47610/2015
• VSRS Sodba XI Ips 237/2015-143
• Sodba I Ips 387/2008