VSK Sodba II Kp 24482/2017

Jedro

Že res, da mora biti pri kaznivem dejanju grožnje po 135. členu KZ-1 podan neposredni namen storilca v smeri ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca, vendar iz konkretnega opisa kaznivega dejanja v obravnavani zadevi izhaja, da naj bi obdolženi oškodovanca, zato da bi ga ustrahoval ali vznemiril, udaril v predel reber s pestjo, v kateri je imel neznani predmet, kar pomeni, da je grožnjo z napadom na oškodovančevo telo uresničil in je bila grožnja vsebovana že v samem napadu, zato je sodišče kaznivo dejanje pravilno pravno opredelilo.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega Z. P. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Sežani je z izpodbijano sodbo obdolženega Z. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavku 135. člena KZ-1 in mu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP, oškodovanca V. G. pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obravnavanega kaznivega dejanja, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma velja izpostaviti, da pritožnik nima prav, ko pravi, da je treba obtožni akt zavreči, ker ni bil podan predlog upravičenega tožilca. Ne drži namreč, kar trdi zagovornik, da iz podatkov sodišča in centra za socialno delo ni mogoče zaključiti, da je oškodovancu odvzeta poslovna sposobnost do te mere, da sam ne more podajati prijav. Sodišče prve stopnje je v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, na podlagi česa zaključuje, da je bila oškodovancu poslovna sposobnost delno odvzeta ter da je tudi za konkreten primer na centru za socialno delo izrazil potrebo po zastopanju s strani skrbnice. Zagovornik v zvezi s tem ne navaja ničesar novega, na kar mu ne bi odgovorilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, zato s pritožbenimi navedbami ne more uspeti.

5. Pritožbeno sodišče po pregledu celotne zadeve nasprotno kot pritožnik zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in obdolženčev zagovor ter pravilno in zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Zagovornik meni, da razlogi izpodbijane sodbe puščajo razumen dvom, da je obdolženi Z. P. dne 3. 1. 2017 popoldan V. G. udaril v predel reber z roko, v kateri je imel neznan predmet in mu s tem povzročil zlom XI. rebra. Ne sprejema namreč obrazložitve, da oškodovanec V. G. po eni strani ni sposoben dojemati in razumeti ter opisati dogodkov, po drugi strani pa naj bi jasno in prepričljivo opisal očitani dogodek. Pritožbeno sodišče stališču zagovornika ni sledilo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev namreč utemeljeno oprlo ne le na izpoved oškodovanca, ki je prepričljivo izpovedal, kdo in kako ga je napadel, temveč tudi na izpoved njegove žene in skrbnice, ki je izpovedala o oškodovančevih bolečinah in o tem, kaj ji je oškodovanec povedal, pa tudi na izpoved zdravnika, ki je oškodovanca pregledal in na zdravniško dokumentacijo, kar vse je podrobno obrazloženo v 4. do 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ne držijo zagovornikove navedbe, da oškodovanec v prosti izpovedi na glavni obravnavi ni omenil, da ga je udaril obdolženi, saj iz njegove izpovedi jasno izhaja, da govori o osebi, ki ga je udarila in da s tem misli prav na obdolženega. Prav tako je pojasnil, da je k zdravniku šel šele 5. 1. 2017, ker se je bolečina v prsih pojavila šele kasneje oziroma zvečer. Zdravnik J. P., ki je oškodovanca po poškodbi pregledal, je zaslišan kot priča na glavni obravnavi izpovedal, da takšne poškodbe nastanejo ob udarcu, lahko pa tudi ob kakršnemkoli dotiku ali kompresiji, kot je to pravilno povzeto in pojasnjeno v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Dejstvo, da je oškodovančeva žena šele po obisku zdravnika podala prijavo na policijski postaji, pa je posledica tega, da prej za dogodek ni vedela. Prepričljivo je oškodovanec tudi pojasnil, zakaj o dogodku ni takoj obvestil žene ali policije, saj se je bal, da bi žena obdolženca napadla, policije pa ni obvestil, ker ga je hudo bolelo in brez zdravniškega pregleda ni točno vedel, kaj mu je. Glede izpovedi priče N. S., ki je povedal, da je v začetku leta 2017 videl oškodovanca pri padcu na skale in udarcu ob rebra pri lovljenju kalamarov ter da je oškodovanec poznan kot lažnivec, je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj slednja ni prepričljiva. Res da se je pri tem oprlo predvsem na dejstvo, da priča ni znala opisati samega padca, vendar je tudi navedlo, da ni uspela omajati ostalih dokazov. Slednjega po oceni pritožbenega sodišča ne bi uspela storiti, tudi če bi podrobneje opisala padec oškodovanca na skalah, predvsem glede na skladne izpovedi oškodovanca, njegove žene in zdravnika, ki so podprte z zdravniško dokumentacijo. Glede na ustrezno obrazložitev v izpodbijani sodbi, torej ne držijo navedbe zagovornika, da izpodbijane sodbe ni moč preizkusiti.

6. Kar se tiče pravne kvalifikacije dejanja očitanega kaznivega dejanja, pritožnik opozarja, da ni ne obrazložen ne dokazan poseben namen ustrahovanja ali vznemirjanja obdolženega, da ogrozi varnost oškodovanca, ki je zakonski znak očitanega kaznivega dejanja po 135. členu KZ-1. Pritožbeno sodišče navedenemu ni sledilo. Že res, da mora biti pri kaznivem dejanju grožnje po 135. členu KZ-1 podan neposredni namen storilca v smeri ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca, vendar iz konkretnega opisa kaznivega dejanja v obravnavani zadevi izhaja, da naj bi obdolženi oškodovanca, zato da bi ga ustrahoval ali vznemiril, udaril v predel reber s pestjo, v kateri je imel neznani predmet, kar pomeni, da je grožnjo z napadom na oškodovančevo telo uresničil in je bila grožnja vsebovana že v samem napadu, zato je sodišče kaznivo dejanje pravilno pravno opredelilo (prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 40318/2013 z dne 9. 7. 2015). Do enakega zaključka je prišlo sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve. Prav tam je obrazložen posebni namen storilca, saj je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je imel obdolženi namen oškodovanca ustrahovati in vznemiriti, ker ga je oškodovanec ogovoril, kako grdo ravna s psom. V kolikor zagovornik poudarja, da iz izpovedi oškodovanca ni zaznati, da bi ga kdo ustrahoval ali vznemiril, je pojasniti, da je grožnja vsebovana že v samem napadu.

7. Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti (386. člen ZKP) izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v odločbi o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko se je ob upoštevanju obdolženčeve nepredkaznovanosti odločilo za izrek sankcije opominjevalne narave. Pri odmeri določene kazni zapora, kakor tudi v zvezi s trajanjem preizkusne dobe, je sodišče ustrezno upoštevalo težo kaznivega dejanja in obdolženčevo nepredkaznovanost, obteževalnih okoliščin pa utemeljeno ni našlo. V pravilno odločitev o kazenski sankciji tako ni bilo potrebno poseči.

8. Glede na obrazloženo neutemeljenost pritožbenih navedb in ker pri preizkusu ni ugotovilo kršitev, na katere je po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9. Ker obdolženec s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso, ki bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom prvostopenjskega sodišča.

Datum zadnje spremembe:

04.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSK sklep II Kp 36196/2015
• VSL sklep II Kp 76292/2010
• VSL Sodba VII Kp 20876/2018