VSK Sodba II Kp 54261/2016

Jedro

Pravilna je prvostopenjska presoja, da se je obdolženec kot direktor podjetja zavestno in hote odločil, da njegovo podjetje ne bo izplačalo plač, prispevkov in regresa, s čimer je oškodovanko prikrajšal za pravice, ki ji pripadajo. V postopku je bilo namreč zanesljivo ugotovljeno, temu pritožnik ne nasprotuje, da je obdolženčevo podjetje v kritičnem obdobju imelo določena denarna sredstva, s katerimi bi obveznosti do oškodovanke lahko izpolnilo, vendar je obdolženec dal prednost drugim obveznostim družbe. Obdolženčeva skrb po ohranitvi poslovanja oziroma obstoja družbe in delovnih mest zaposlenih je seveda razumljiva, vendar ga njegove kazenske odgovornosti za obravnavano kaznivo dejanje ne razbremenjuje. Kolikor bi namreč obveljalo tako pritožbeno stališče, bi to lahko kaj kmalu pomenilo, da je delodajalec zaradi varovanja obstoja svoje družbe in tudi zaposlitve delavcev, ki jih potrebuje za svoje poslovanje, le-te upravičen prikrajšati do dogovorjenega plačila in tistega, kar jim po zakonu pripada, to je plače z vsemi predpisanimi prispevki, ki so namenjeni socialni in zdravstveni varnosti, ter regresa. Kot je pojasnilo že Vrhovno sodišče v sodbah I Ips 261/2010 in I Ips 103/2009, ima delavec za opravljeno delo pravico do plačila, kar pomeni dejansko izplačilo. Ker je torej obdolženec imel možnost, da bi oškodovanki izplačal plačo, prispevke in regres, ga kazenske odgovornosti za obravnavano kaznivo dejanje tudi ne razbremenjuje dejstvo, da oškodovanka, seznanjena z okoliščinami poslovanja družbe, pogodbe o zaposlitvi ni sama prekinila, kot to zmotno meni pritožnik.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. F. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v znesku 186,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Postojni je z izpodbijano sodbo obdolženega A. F. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je, po drugem odstavku 196. člena KZ-1, določilo kazen štiri mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Ugodilo je premoženjskopravnemu zahtevku in je obdolženec dolžan plačati oškodovanki A. Š. znesek 1. 571, 97 EUR. Obdolžencu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka ter sodno takso za sodbo v znesku 124,00 EUR in sodno takso za premoženjskopravni zahtevek v znesku 55,00 EUR.

2. Zoper sodbo je vložil pritožbo obdolženčev zagovornik, kot navaja, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi, obdolženca pa oprosti obtožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, vendar neutemeljeno. Podaja svojo dokazno oceno obdolženčevega zagovora in drugih izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, sprejete in argumentirane v izpodbijani sodbi. To pa za dosego utemeljenega dvoma v pravilnost sprejetih prvostopenjskih zaključkov ne zadošča. Pri sprejemanju in podajanju dokazne ocene je namreč sodišče prve stopnje vse izvedene relevantne dokaze, vključujoč zagovor obdolženca, analiziralo skladno z načelom proste presoje dokazov, uzakonjenem v prvem odstavku 18. člena ZKP in drugem odstavku 355. člena ZKP, torej je analiziralo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, in na tej podlagi sprejelo pravilne dokazne zaključke glede ravnanja obdolženca in njegove krivde, ki jih je utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi, tako da jih je mogoče sprejeti brez pomislekov. Pri tem je ustrezno kritično pretehtalo tudi vse bistvene pritožbene navedbe obdolženčevega zagovornika in nanje pravilno in argumentirano odgovorilo, pritožnik pa v zvezi s temi razlogi ne ponuja nobene dodatne ali drugačne utemeljitve, ki bi terjala vsebinsko dopolnitev teh odgovorov. Zato pritožbeno sodišče le izpostavlja posamezne poudarke glede obravnavanih vprašanj.

5. Pravilna je prvostopenjska presoja, da se je obdolženec kot direktor podjetja zavestno in hote odločil, da njegovo podjetje ne bo izplačalo plač, prispevkov in regresa, s čimer je oškodovanko prikrajšal za pravice, ki ji pripadajo. V postopku je bilo namreč zanesljivo ugotovljeno, temu pritožnik ne nasprotuje, da je obdolženčevo podjetje v kritičnem obdobju imelo določena denarna sredstva, s katerimi bi obveznosti do oškodovanke lahko izpolnilo, vendar je obdolženec dal prednost drugim obveznostim družbe. Obdolženčeva skrb po ohranitvi poslovanja oziroma obstoja družbe in delovnih mest zaposlenih je seveda razumljiva, vendar ga njegove kazenske odgovornosti za obravnavano kaznivo dejanje ne razbremenjuje. Kolikor bi namreč obveljalo tako pritožbeno stališče, bi to lahko kaj kmalu pomenilo, da je delodajalec zaradi varovanja obstoja svoje družbe in tudi zaposlitve delavcev, ki jih potrebuje za svoje poslovanje, le-te upravičen prikrajšati do dogovorjenega plačila in tistega, kar jim po zakonu pripada, to je plače z vsemi predpisanimi prispevki, ki so namenjeni socialni in zdravstveni varnosti, ter regresa. Kot je pojasnilo že Vrhovno sodišče v sodbah I Ips 261/2010 in I Ips 103/2009, ima delavec za opravljeno delo pravico do plačila, kar pomeni dejansko izplačilo. Ker je torej obdolženec imel možnost, da bi oškodovanki izplačal plačo, prispevke in regres, ga kazenske odgovornosti za obravnavano kaznivo dejanje tudi ne razbremenjuje dejstvo, da oškodovanka, seznanjena z okoliščinami poslovanja družbe, pogodbe o zaposlitvi ni sama prekinila, kot to zmotno meni pritožnik. Prav tako pritožnik ne more biti uspešen, ko polemizira s sodiščem prve stopnje, ki dvomi o pripravljenosti obdolženca, da oškodovanki poravna dolg, saj obdolženec oškodovanki doslej ni plačal še ničesar. V nasprotju s pritožnikom pritožbeno sodišče ocenjuje, da so v ravnanju obdolženca podani vsi objektivni kot tudi subjektivni elementi očitanega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev. Zato pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen.

6. Preizkus izpodbijane sodbe v odločbi o kazenski sankciji, opravljen v mejah 386. člena ZKP (pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji), je pokazal, da je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, ter je obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo, to je pogojno obsodbo, v okviru katere je določilo primerno zaporno kazen in tudi pravilno odmerilo preizkusno dobo. To je prepričljivo obrazložilo v 10. in 11. točki izpodbijane sodbe. Zato v odločbo o kazenski sankciji ni bilo treba poseči.

7. Glede na povedano pritožbena izvajanja obdolženčevega zagovornika niso utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti.

8. Ker obdolženec s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso v znesku 186,00 EUR (tarifna številka 7122 Zakona o sodnih taksah-ZST-1).

Datum zadnje spremembe:

03.10.2019

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba II Kp 41714/2018
• Sodba I Ips 103/2009
• VSRS Sodba I Ips 48793/2013-373