VSK Sklep I Kp 37437/2019

Jedro

Sama okoliščina, da ima obdolženec, ki je sicer državljan S., na Š. dovoljenje za stalno prebivanje, ne predstavlja nikakršne garancije za to, da bi se obtoženec v primeru izpustitve na prostost na naslovu stalnega bivališča na Š. zadrževal še naprej, zlasti ker gre pričakovati, da je obdolženec seznanjen tudi s tem, da je sodelovanje med državami članicami Evropske unije v kazenskih zadevah učinkovitejše in hitrejše kakor pa z državami izven nje. Ob vedenju o poteku kazenskega postopka v eni od držav članic Evropske unije in ob tem, ko je obdolženec gotovo seznanjen tudi s predpisano kaznijo zapora do petih let in obligatorno denarno kaznijo, je na dlani zaključek, da obstaja konkretna nevarnost, da bi se obdolženec z območja Evropske unije preselil kam drugam, morda celo v svojo domovino. Zaradi tega je pripor neogiben in edini primeren ukrep za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti v kazenskem postopku in kot tak tudi sorazmeren nevarnosti obdolženčevega pobega, ki bi nastopila z njegovo izpustitvijo na prostost.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je z izpodbijanim sklepom pripor, odrejen zoper obdolženega F. A. zaradi pripornega razloga begosumnosti iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, podaljšal po vloženi obtožbi še za dva meseca.

2. Zoper ta sklep se pravočasno pritožuje obdolženčev zagovornik. Uveljavlja vse pritožbene razloge in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in prvenstveno napadeni sklep razveljavi in obdolženca izpusti na prostost, podrejeno pa, da pripor nadomesti z milejšim ukrepom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po pregledu spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrniti. Utemeljen sum v smeri obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, kot nujni predpogoj za odreditev in podaljšanje pripora je nedvomno podan, v grajanem sklepu pa se prvostopenjsko sodišče s tem popolno in prepričljivo ukvarja v točkah 5 in 6 obrazložitve. Sicer pa je iz vsebine vložene pritožbe videti, da pritožnik obstoju utemeljenega suma sploh ne oporeka.

5. Sicer pa je iz vsebine vložene pritožbe videti, da zagovornik tudi ugotovitvam prvostopenjskega sodišča o obstoju pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP ne oporeka, temveč se bistvo njegove pritožbe nanaša na neogibnost pripora kot ukrepa za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti v kazenskem postopku in za takšen ali drugačen zaključek le-tega. Obtoženčev zagovornik se pri tem sklicuje na Okvirni sklep Sveta 2009/829/PNZ z dne 23.10.2009 o uporabi načela vzajemnega priznanja sodnih odločb o nadzornih ukrepih med državami članicami Evropske unije, ki določa pogoje sodelovanja držav članic Evropske unije v kazenskih postopkih ob izrekanju ukrepov, ki predstavljajo alternativo ukrepu pripora. Dobesedno enake pritožbene navedbe je obdolženčev zagovornik že uveljavljal v pritožbi z dne 23.07.2019 zoper sklep preiskovalne sodnice o odreditvi pripora. To pritožbo je zunajobravnavni senat prvostopenjskega sodišča s sklepom opr. štev. I Ks 37437/2019 z dne 24.07.2019 argumentirano zavrnil, pri čemer se pritožbeno sodišče s tem, kar je prvostopenjsko zapisalo v točki 7 zgoraj navedenega sklepa v celoti strinja. Sama okoliščina, da ima obdolženec, ki je sicer državljan S., na Š. dovoljenje za stalno prebivanje, ne predstavlja nikakršne garancije za to, da bi se obtoženec v primeru izpustitve na prostost na naslovu stalnega bivališča na Š. zadrževal še naprej, zlasti ker gre pričakovati, da je obdolženec seznanjen tudi s tem, da je sodelovanje med državami članicami Evropske unije v kazenskih zadevah učinkovitejše in hitrejše kakor pa z državami izven nje. Ob vedenju o poteku kazenskega postopka v eni od držav članic Evropske unije in ob tem, ko je obdolženec gotovo seznanjen tudi s predpisano kaznijo zapora do petih let in obligatorno denarno kaznijo, je na dlani zaključek, da obstaja konkretna nevarnost, da bi se obdolženec z območja Evropske unije preselil kam drugam, morda celo v svojo domovino. Zaradi tega je na mestu ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da se izkaže pripor neogiben in edini primeren ukrep za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti v kazenskem postopku in kot tak tudi sorazmeren nevarnosti obdolženčevega pobega, ki bi nastopila z njegovo izpustitvijo na prostost. Ob tako ugotovljeni neogibnosti pripora pa tako odpade tudi kakršnakoli možnost nadomestitve pripora z milejšim ukrepom, kar predlaga pritožnik.

6. Glede na vse navedeno in tudi upoštevaje argumentacijo prvostopenjskega sodišča tako ni mogoče pritrditi zagovorniku, ko v pritožbi navaja, da razlogovanje sodišča v grajani odločbi predstavlja popolno zanikanje in zavestno izogibanje uporabe predpisov, ki urejajo področje izrekanja ukrepov, ki posegajo v osebnostne pravice posameznika. Od kod zagovorniku taka ocena ni jasno, zlasti ker sodišče prve stopnje neogibnost in sorazmernost pripora utemeljuje tudi z nevarnostjo, ki jo nenadzorovano prehajanje državnih meja predstavlja tako za javni red in mir, kakor tudi za zdravje tujcev in za njihovo varnost pred ekonomskim izkoriščanjem, pri čemer se prvostopenjsko sodišče argumentirano sklicuje tudi na sodno prakso oz. sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije štev. I Ips 238/2001 z dne 29.08.2001 in XI Ips 48477/2012 z dne 10.01.2013.

7. Glede na vse zgoraj navedeno je bilo tako potrebno pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrniti, odločitev o tem pa opreti na določbo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

03.10.2019

Podobni dokumenti:

• VSK Sklep I Kp 62615/2018
• VSC Sklep I Kp 1331/2022
• VSK sklep I Kp 47610/2015