VSK Sodba Cpg 73/2019

Jedro

Pavšalno plačilo pomeni, da posamezno plačilo ni odvisno od konkretnega obsega storitev v posameznem obdobju, vendar to ne pomeni, da je mandatar upravičen do plačila tudi v primeru, ko preneha z izvajanjem dejavnosti, kot je bilo v predmetni zadevi in to iz razlogov v svoji sferi. Opisano ravnanje tožnika zato ne ustreza vestnemu in poštenemu izvrševanju pravic in obveznosti iz obligacijskega razmerja in da zato ni upravičen do plačila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 571,18 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 36.600,00 EUR iz naslova pogodbe o poslovnem sodelovanju na področju strateških zadev naročnika (tožene stranke).

2. Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Tožena stranka nikoli ni odstopila od pogodbe, zato je pogodba v spornem obdobju veljala. Plačilo je bilo dogovorjeno v okviru pogodbene svobode pravnih strank kot gospodarskih subjektov kot pavšalno plačilo v mesečnih zneskih 2.500,00 EUR, vse pa očitno zato, da se finančni učinki sklenjene pogodbe časovno prerazporedijo skozi celotno obdobje veljavnosti pogodbe, ne da bi tožeča stranka izstavljala račune za posamezne opravljene storitve. Plačevanje storitve v dejanski višini (ki je bila na začetku izvajanja pogodbe bistveno višja) bi namreč lahko bilo pogubno za toženo stranko, ki je bila takrat v postopku prisilne poravnave. Odločitev je še toliko bolj nerazumljiva, ker je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka že v letu 2016 želela prekiniti poslovno sodelovanje (sicer iz po mnenju tožeče stranke neupravičenih razlogov), tožeča stranka proti koncu 2016 ni več opravila nobenih aktivnosti, kljub temu pa je tožena brez ugovorov plačevala račune, ki se nanašajo na obdobje do decembra 2016. Pogodbe pa ni nikoli odpovedala. Zakoniti zastopnik tožeče stranke je prepričljivo izpovedal, da so se potrebe po njegovih aktivnostih sredi leta 2016 bistveno zmanjšale in sicer zaradi razlogov na strani tožene stranke. Zakaj pogodba ni bila odpovedana niti zakoniti zastopnik tožene stranke niti priča M. P. nista znala prepričljivo pojasniti. Prvi ni mogel niti potrditi, ali so se kolegiji pri toženi stranki dejansko izvajali enkrat tedensko. Prav tako pa tožena stranka dejstva, da se zakoniti zastopnik tožeče stranke v letu 2017 kolegijev ni udeleževal, ni ustrezno izkazala z listinami. Šele s temi dokazi bi tožena stranka dejansko izpolnila dokazno breme za svoje trditve, da tožeča stranka dela ni opravljala v skladu s potrebami tožene stranke. Priča M. P., ki je o tem izpovedovala, pa ima kot predsednik nadzornega sveta interes, da v pravdi zmaga tožena stranka. Sodišče si napačno predstavlja naravo dogovorjenega pavšalnega plačila, ki v predmetni zadevi predstavlja nekakšno obliko pravične in poštene porazdelitve finančne obveznosti naročnika do izvajalca naročila. Stanje, ko na tej podlagi izvajalcu ni treba storiti ničesar, lahko traja tudi dlje časa, pa je kljub temu upravičen do plačila. Navsezadnje je tožena stranka svojo obveznost konkludentno priznavala s plačevanjem računov v letu 2016. Zato je stališče sodišča, da tožeča stranka do plačila ni upravičena, tako z vidika dejanskega stanja kot z vidika uporabe materialnega prava povsem zgrešeno. Sodišče ne pove konkretno, na kakšen način naj bi bilo ravnanje tožeče stranke v nasprotju s 5. členom Obligacijskega zakonika (OZ). V nadaljevanju se pritožnik sklicuje na posamezne judikate VSL in meni, da je odločitev tudi v nasprotju s sodno prakso. Odločitev sodišča napada jedro načela pravne države in v zvezi s tem spoštovanja sklenjenih pravni poslov. Tožeča stranka je imela možnost od sodelovanja odstopiti, pa tega ni storila. Zato bi morala izpolniti prevzeto obveznost in tožeči stranki plačevati dogovorjeno plačilo, saj se slednja nikoli ni zavezala, da bo naloge izvajala samoiniciativno.

3. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta sklenili Pogodbo o poslovnem svetovanju na področju strateških zadev naročnika (v nadaljevanju Pogodba). V njej je bilo dogovorjeno plačilo 2.500,00 EUR na mesec, pri čemer mora svetovalec (tožeča stranka) račun izstaviti vsakič do petega v mesecu za pretekli mesec. Materialni stroški pa bodo plačani na podlagi specifikacije. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da gre za dogovor o pavšalnem mesečnem plačilu. Pritožbene trditve, da naj bi bilo dogovorjeno, da se bodo finančni učinki pogodbe razporedili na celotno obdobje (kar v bistvu pomeni, da sta stranki dogovorili, koliko bo znašala vrednost vseh storitev v obdobju, plačevala pa naj bi se v enakih mesečnih obrokih) v jasnem besedilu Pogodbe nimajo nobene osnove. Res pavšalno plačilo pomeni, da posamezno plačilo ni odvisno od konkretnega obsega storitev v posameznem obdobju, vendar to ne pomeni, da je mandatar upravičen do plačila tudi v primeru, ko preneha z izvajanjem dejavnosti, kot je bilo v predmetni zadevi. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo (in ta ugotovitev med postopkom ni bila sporna¹), da tožnik od januarja 2017 dalje (pa tudi že prej) ni izvajal nobenih storitev po Pogodbi. Ker to dejstvo ni bilo sporno, ga toženi stranki ni bilo treba še dodatno dokazovati, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Prav tako dejstvo, da tožnik storitev ni izvajal že v letu 2016, pa je tožena stranka takrat kljub temu plačevala, še ne pomeni, da je tožnik upravičen do plačila ne glede na to, ali kaj dela, tudi v letu 2017. Navsezadnje pa je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka že v letu 2016 želela Pogodbo prekiniti, s čimer se tožnik ni strinjal, zato takrat do formalne prekinitve ni prišlo. Kljub temu pa je tožnik ravnal, kot da Pogodbe ne bi bilo več, saj storitev ni več izvajal in to iz razlogov v svoji sferi. Obrazložene ugotovitve sodišča, da je potreba po delih, ki jih je izvajal toženec, obstajala tudi v letu 2017 (postopek prisilne poravnave tožene stranke je bil začetek leta 2017 v zaključni fazi, tožnik se ni udeleževal kolegijev, dokazna ocena izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke), pritožnik zgolj z vztrajanjem pri svoji izpovedi in s pavšalnimi očitki glede dokazne vrednosti izpovedi zaslišanih prič ni uspel izpodbiti. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da se je od tožeče stranke glede na naravo del pričakovala samoiniciativnost (zagotovitev kontinuitete delovanja tožene stranke, zlasti finančnega prestrukturiranja in nadaljevanja pogajanj z bankami, ki jih je začel zakoniti zastopnik tožeče stranke kot predsednik uprave tožene stranke), najmanj pa bi tožeča stranka morala vsaj poskušati aktivno komunicirati s toženo stranko (trditev v tej smeri tožeča stranka niti ni podala). Ob takem dejanskem stanju pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da opisano ravnanje tožnika ne ustreza vestnemu in poštenemu izvrševanju pravic in obveznosti iz obligacijskega razmerja in da zato ni upravičen do plačila.

6. Tožnik se v pritožbi sklicuje na dva judikata, ki pa ne obravnavata enakega dejanskega stanu in zato nista primerljiva. V zadevi VSL I Cp 2239/2016 je bilo ugotovljeno, da je bil razlog za neizvrševanje storitev v sferi tožene stranke, v zadevi VSL II Cpg 299/2016 pa je tožeča stranka nekaj storitev celo izvedla. O odločitvi v nasprotju z dosedanjo sodno prakso zato ni mogoče govoriti. Kot rečeno, je tožnik tisti, ki je prenehal izpolnjevati pogodbo, zato ne more uspeti s sklicevanjem na načelo spoštovanja sklenjenih pravnih poslov.

7. Na podlagi vsega povedanega in ker ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

8. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 571,18 EUR (nagrada za sestavo odgovora na pritožbo, materialni stroški in DDV na odvetniške storitve, vse ob upoštevanju določbe 12. in 16. člena Odvetniške tarife).

-------------------------------
¹ Zapisnik prvega naroka na l.št. 81.

Datum zadnje spremembe:

18.09.2019

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba I Cp 370/2020
• VSL Sklep Cst 128/2020
• VSL Sodba I Cpg 542/2018