VSK Sodba Cpg 81/2019

Jedro

Tožena stranka se je branila, da stanovanja ni uporabljala. Tudi če bi ta trditev držala (pa ne, ker je v stanovanju toženka najmanj imela svojo opremo), to ni odločilno. Bistveno je, da toženka tožeči stranki stanovanja ni izročila v posest in ga je zato imela možnost uporabljati. Ker gre za nepremičnino, je treba uporabiti tudi določbe Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in sicer 95. in 96. člen. Toženke ni mogoče šteti za dobrovernega posestnika. Po določbi drugega odstavka 96. člena SPZ mora nedobroverni posestnik povrniti tudi "plodove, ki jih ni obral", kar po ustaljeni sodni praksi pomeni, da ima lastnik pravico terjati plačilo uporabnine, ne glede na to, kako je posestnik stvar izkoriščal in tudi če je ni izkoriščal. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotavljalo višini uporabnine za konkretno nepremičnino glede na njen namen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana odločba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 853,97 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Okrožno sodišče v Kopru (I) dovolilo spremembo tožbe z dne 19.11.2018 z zvišanjem zahtevka za plačilo uporabnine, (II) zaradi delnega umika delno ustavilo postopek, (III) ugotovilo, da obstajajo terjatve tožnice iz naslova uporabnine v skupnem znesku 86.387,37 EUR s pripadajočimi obrestmi od vsakega posameznega mesečnega zneska do plačila (v obdobju od 5.4.2011 do 1.11.2018), (IV) ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke do tožeče v znesku 6.612,53 EUR (v presežku 47.786,77 EUR pa terjatev ne obstoji), (V) terjatvi pobotalo do zneska 6.612,53 EUR, (VI) toženko obsodilo na plačilo 79.774,80 EUR s pripadajočimi obrestmi, in (VII) na plačilo pravdnih stroškov v znesku 6.615,74 EUR. Iz razlogov sodbe izhaja, da je toženka v spornem obdobju neupravičeno uporabljala nepremičnino, last tožeče stranke (kljub temu, da je nepremičnino že v letu 2005 prodala tožnici, je zamenjala ključavnico in obdržala en izvod ključev stanovanja, tožnici ni izročila ključev za dostop v objekt, v stanovanju je tudi toženkina oprema), zato mora plačati uporabnino v višini kot jo je ugotovil izvedenec.

2. Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Uvodoma ugovarja nekaterim dejanskim ugotovitvam sodišča in sicer ugotovitvi, da se v stanovanju nahaja oprema toženke (V.M. je izpovedal, da je opremo odpeljal iz stanovanja vsaj dve leti pred zaslišanjem, v stanovanju so ostale le vgradne omare in del kuhinjskih aparatov), ugotovitvi, da naj bi toženka razpolagala z daljincem in ključem vhodnih vrat v stavbo (toženka je zatrjevala negativno dejstvo, da ključev nima, saj jih je izročila T., na tožnici je, da izkaže posest toženke), M. ni izpovedal, da naj toženka ne bi imela pravice obdržati ključ. Sodišče tudi ni upoštevalo navedb toženke, da je tožnica na notranjo stran okna stanovanja nalepila nalepko o prodaji stanovanja, da je tožnica plačevala elektriko, vodo in komunalne storitve za stanovanje, da je tožnica sklenila pogodbo o upravljanju, da sta izvedencu 4.9.2018 ogled stanovanja omogočila predstavnika tožeče stranke, da v tožbi Pg 227/2013 tožnica nastopa kot posestnica, saj naj bi s sklenjeno pogodbo toženec šele pridobil stanovanje v posest. Ugotovitev sodišča, da toženka s tem, ko poseduje en ključ tožnici onemogoča uporabo stanovanja je v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi in predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka. Tožnica nikoli ni trdila, da stanovanja ne more uporabljati zaradi neizročitve ključa, temveč zaradi neizročitve ključa skupnih vrat in daljinca, zato so razlogi sodišča tudi v nasprotju z navedbami tožeče stranke. Ob nespornem dejstvu, da je tožnica stanovanje lahko uporabljala, pomeni stališče sodišča, da je toženka z neizročitvijo ključa onemogočala uporabo tudi napačno uporabo materialnega prava. Vprašanje, ali je toženka preprečevala tožnici uporabo stanovanja, predstavlja namreč eno od predpostavk neupravičene obogatitve – prikrajšanja. Samo dejstvo, da je imela toženka ključ stanovanja, tudi še ne pomeni, da je imela posest stanovanja (v smislu določbe 24. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Tožeča stranka je v svojem zahtevku Pg 227/2013 navedla, da stanovanje izroči v posest toženki. Tožeča stranka je tudi nesporno plačala del kupnine, za katerega se je zavezala po opravljeni primopredaji. Če ne bi bilo primopredaje, tožnica kupnine ne bi plačala. Tudi do teh navedb toženke se sodišče ni opredelilo. Tožena stranka je tudi navajala, da bi lahko tožeča zamenjala ključ vrat stanovanja, pri upravniku pa naročila daljinca in ključ skupnih vrat. Obogatitveni zahtevek ne more biti utemeljen, če se oškodovanec z njim strinja. Poleg tega je sodišče ugotovilo, da tožnica od maja 2018 razpolaga z daljincem za drsna vrata, kar pomeni, da bi ga lahko pridobila tudi že kdaj prej. V nadaljevanju pritožnik obravnava posamezne odločbe, na katere se sklicuje sodišče in iz katerih ki po njegovem mnenju izhajajo popolnoma drugačni zaključki, ki bi utemeljevali zavrnitev zahtevka. Zaradi svojih napačnih stališč se sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, ali toženka stanovanje dejansko uporablja. Toženka zato ponavlja svoje navedbe, iz katerih izhaja, da stanovanja ni uporabljala na način, ki bi pomenil dejansko oblast nad stvarjo. V dopolnitvi pritožbe tožena stranka še opozarja na kršitev postopka, ker sodišče ni zaslišalo V.M. glede zamenjave ključavnice s strani tožnice. Razlogi namreč po njenem mnenju pomenijo vnaprejšnjo dokazno oceno.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe. Opozarja na sodbo Okrajnega sodišča v Piranu z dne 26.2.2018, ki je postala pravnomočna 16.12.2018 (torej po izdaji sodbe v predmetni zadevi), s katero je bilo toženi stranki naloženo, da sporno stanovanje izroči tožeči v posest. Tožena stranka je imela stanovanje v izključni posesti vse do 30.5.2014, ko je tožnici izročila en izvod ključev s pojasnilom, da je sama obdržala kopijo in da je v stanovanju njena oprema. Ključa skupnih vrat in daljinca kljub pozivu tožnice ni želela izročiti. Da je imela stanovanje v posesti tožena stranka, se je izkazalo tudi v postopku zaradi motenja posesti med B.T. in toženo stranko. Toženka je imela ves čas možnost uporabe stanovanja, tožnici je preprečevala vstop v stavbo (razen če ji niso odprli drugi stanovalci), v stanovanju pa so bili predmeti last tožene stranke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dejansko stanje v zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno, svoje dejanske zaključke je obrazložilo, pri tem pa ni zagrešilo niti očitanih kršitev postopka, niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

6. V zadevi ni sporno, da je bila tožeča stranka vse obdobje, ki je predmet zahtevka, lastnik sporne nepremičnine¹, da je leasing pogodba, ki jo je sklenila z B.T. prenehala že pred tem obdobjem, da je tožena stranka ves čas imela ključ spornega stanovanja in da tožeči stranki kljub pozivu ni izročila vseh ključev tega stanovanja. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v stanovanju še nekaj opreme, last tožene stranke. Pri tem je izhajalo iz navedb tožeče stranke, ki jih tožena stranka nikdar ni prerekala. Izvedba dokaza (zaslišanje V.M.) pa ne more nadomestiti pomanjkljivih navedb. Tožena stranka se je med postopkom branila, da naj bi nepremičnino v skladu z dogovorom ob podpisu prodajne pogodbe in pogodbe o leasingu izročila v posest leasingojemalcu in da je njemu izročila ključe stanovanja in stavbe, zato teh ključev nima več. Pritožbeno sodišče se pridružuje sklepu sodišča prve stopnje, da teh trditev ni z ničemer izkazala, čeprav je bilo dokazno breme za te trditve na njej. Tožeča stranka je tožbo na razvezo pogodbe o leasingu vložila že leta 2007, uporabno dovoljenje za stavbo je bilo pridobljeno leta 2008, pred tem pa je med T. in toženko tekel spor zaradi motenja posesti, v katerem je bil T. tožbeni zahtevek zavrnjen, ker se je izkazalo, da T. takrat (12.5.2006) stanovanja ni imel v posesti. Kdaj konkretno in ob kakšni priliki naj bi T. po 12.5.2006 in pred letom 2010 (ko je bil pravnomočno zaključen postopek razveze leasing pogodbe) izročila stanovanje v posest, toženka ni navajala. Šele konkretne trditve pa bi omogočile sodišču prve stopnje, da v zvezi s tem izvaja dokaze². Hkrati pa je toženka priznala, da je bila pred začetkom te pravde ona tista, ki je zadnja zamenjala ključe stanovanja³. Ker tožena stranka ni izkazala, da bi stanovanje v skladu s prodajno pogodbo izročila v posest leasingojemalcu, bi torej morala stanovanje izročiti v posest lastniku, to je tožeči stranki. Za izročitev v posest pa ne zadošča izročitev enega izvoda ključev stanovanja. Tožeča stranka je v dopisu z dne 22.4.2014 (priloga A6) navedla, da ima toženka v posesti sporno nepremičnino brez pravnega naslova ter da tožeči stranki onemogoča posest, in da jo zato poziva, da nepremičnino izroči v posest. Na ta dopis je tožena stranka odgovorila (priloga A7), da pošilja en ključ stanovanja, hkrati pa je tožečo obvestila, da je kopijo ključa obdržala, da je v stanovanju oprema tožene stranke in da bo tožeči izročila tudi kopijo ključa, če bo to opremo odkupila. Naslednji poziv je tožeča poslala 26.10.2015 (priloga A8). V njem je toženo stranko izrecno pozvala, da ji nepremičnino izroči v posest, da stanovanje izprazni opreme in da ji poleg kopije ključa izroči še ključ vhodnih vrat in daljinec ter podpiše primopredajni zapisnik, na ta poziv tožena stranka ni odgovorila. Ključev do maja 2018 ni izročila, prav tako tožeča stranka ni niti trdila niti dokazovala, da bi izvedla izročitev stanovanja v skladu z določbami prodajne pogodbe (11. in 12. člen prodajne pogodbe v prilogi B2), pri čemer je izročitev predmeta prodajne pogodbe v posest dolžnost prodajalca. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da tožena stranka nikoli ni izročila tožeči stranki posesti na stanovanju. Res je sodišče v izpodbijani sodbi zapisalo, da je odločilno, da je tožena stranka obdržala ključ stanovanja, vendar ob ostalih dejanskih ugotovitvah to pomeni le, da posesti na stanovanju nikoli ni na ustrezen način prenesla na kupca. Neizročitev vhodnih ključev objekta in dejstvo, da je toženka obdržala tudi ključ vhodnih vrat v stanovanje in imela v stanovanju svojo opremo, pa lahko vodita le do sklepa, da je na ta način tožeči stranki tudi sicer preprečevala uporabo stanovanja, vse pa brez ustrezne pravne podlage. Na tak zaključek ne vpliva dejstvo, da je tožeča stranka podpisala pogodbo o upravljanju (ki jo kot lastnik celo mora) ali da je plačevala stroške, povezane z njenim lastništvom stanovanja. Slednje kvečjemu izkazuje njeno prikrajšanje, saj je te stroške plačevala, kljub temu, da stanovanja ni mogla uporabljati za namen, zaradi katerega je stanovanje kupila. Enako velja za plačila kupnine. Čeprav bi to lahko bil indic, da je do prenosa posesti prišlo, se je v dokaznem postopku izkazalo, da to ne drži in da je toženka ohranila posest na tuji nepremičnini in to brez pravne podlage.

7. Ker je tožena stranka obdržala posest stanovanja⁴, je bila (neupravičeno) obogatena. Med prikrajšanjem tožeče stranke in obogatitvijo tožene stranke je podana vzročna zveza. Tožeča stranka je zato upravičena do uporabnine. Tožena stranka se je branila, da stanovanja ni uporabljala. Tudi če bi ta trditev držala (pa ne, ker je v stanovanju toženka najmanj imela svojo opremo), to ni odločilno. Bistveno je, da toženka tožeči stranki stanovanja ni izročila v posest in ga je zato imela možnost uporabljati. Ker gre za nepremičnino, je treba uporabiti tudi določbe Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in sicer 95. in 96. člen. Nobenega dvoma ni, da tožena stranka najmanj od prejema poziva aprila 2014 ni bila več dobroverni posestnik. Vendar nič drugače ne velja za obdobje pred tem. Po prodajni pogodbi je imela tožeča stranka obveznost izročiti stanovanje v posest kupcu, česar pa ni storila, niti ni poskušala storiti. Nasprotno, v stanovanju je nesporno imela svojo opremo, tožeči stranki ni niti poskušala izročiti ključev stanovanja in ključev objekta, da stanovanja nikoli ni štela za svojega, prav tako ni sporno. V predmetnem postopku ni navajala ničesar, kar bi utemeljevalo njeno upravičenje do posesti stanovanja. Zato je ni mogoče šteti za dobrovernega posestnika (sodišče prve stopnje govori o "samovolji"). Po določbi drugega odstavka 96. člena SPZ mora nedobroverni posestnik povrniti tudi "plodove, ki jih ni obral", kar po ustaljeni sodni praksi pomeni, da ima lastnik pravico terjati plačilo uporabnine, ne glede na to, kako je posestnik stvar izkoriščal in tudi če je ni izkoriščal⁵. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotavljalo višino uporabnine za konkretno nepremičnino glede na njen namen. V zvezi s samo višino uporabnine pa pritožba konkretnih ugovorov nima.

8. Glede na vse zgoraj povedano sodišče prve stopnje tudi ni kršilo pravdnega postopka, ker ni ponovno zaslišalo V.M. še glede okoliščine, da naj bi tožeča stranka med postopkom zamenjala ključavnico stanovanja, saj ni šlo za potreben dokaz. Tožena stranka ga je namreč predlagala le v zvezi s trditvami, da lahko tožeča stranka ves čas stanovanje uporablja in da bi lahko sama pridobila "pritikline, ki ji omogočajo uporabo stanovanja". Kot rečeno je v zadevi bistveno dejstvo, da tožena stranka predmeta prodajne pogodbe tožeči stranki nikoli ni izročila v posest, z neizpolnitvijo svojih obveznosti po prodajni pogodbi, pa ji je preprečevala uporabo stanovanja za namen, zaradi katerega je bilo stanovanje kupljeno⁶. Poleg tega tožena stranka ne trdi, da bi tožeči stranki izročila ključe peš vhoda v stavbo in da bi odstranila še preostalo opremo, za katero je sodišče ugotovilo, da je bila ob ogledu cenilca v stanovanju (vgradna omara, kuhinjske omare brez aparatov).

9. Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 853,97 EUR (sestava odgovora na pritožbo ob upoštevanju prvega in tretjega odstavka 16. člena Odvetniške tarife, materialni stroški in DDV na odvetniške storitve).

-------------------------------
¹ Tožeča stranka je lastnik postala na podlagi prodajne pogodbe, ki jo je sklenila s toženo stranko kot prodajalcem.
² Običajno pa se o primopredaji sestavi zapisnik, ki ga prejemnik podpiše. Takega dokaza toženka ni predložila.
³ Zamenjava ključavnice je v nasprotju s trditvami, da naj bi T. izročila stanovanje v posest.
⁴ V času med izdajo sodbe in vložitvijo pritožbe je postala pravnomočna sodba P 91/2016 z dne 6.2.2018, s katero je Okrajno sodišče v Piranu toženi stranki naložilo, da sporno stanovanje izroči v posest tožeči stranki.
⁵ Na primer odločbe VSL I Cp 1668/2012, II Cp 3344/2012
⁶ Glede na dejavnost tožeče stranke ni dvoma, da stanovanja ni kupila za lastno bivanje. Navsezadnje ga je kupila zaradi sklenitve leasing pogodbe, kar je v prodajni pogodbi izrecno zapisano.

Datum zadnje spremembe:

22.07.2019

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba I Cp 889/2018
• VSL sodba I Cp 429/2009
• VSL Sodba I Cp 2348/2018