VSK Sklep II Ip 131/2019

Jedro

Res je sicer, da je dokazno breme v zvezi z obstojem oziroma drugačno višino upnikove terjatve na dolžniku, vendar pa je potrebno pri vodenju izvršbe upoštevati tudi osnovna načela izvršilnega postopka, med njimi tudi načelo, da se izvršba za poplačilo denarne terjatve opravi le v obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo (3. člen ZIZ). Izhajajoč iz tega načela pa ni mogoče dati absolutne prednosti načelu o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, ki strogo velja v pravdnem postopku (212. člen ZPP), saj se to načelo v izvršilnem postopku uporablja smiselno, v povezavi z drugimi določbami ZIZ (15. člen ZIZ). Glede na to pa mora izvršilno sodišče kljub vsemu paziti, da se izvršba ne opravlja (več), če je terjatev upnika poplačana oziroma ne obstoji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje z dne 3. 1. 2019 potrdi.

II. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje z dne 14. 2. 2019 potrdi.

III. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje z dne 18. 2. 2019 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka v zvezi s sklepom z dne 18. 2. 2019 se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom z dne 3. 1. 2019 je sodišče prve stopnje odločilo, da se predlog drugega in tretjega dolžnika za odlog izvršbe zavrne. Z izpodbijanim sklepom z dne 14. 2. 2019 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovor dolžnikov zoper sklep o izvršbi z dne 23. 4. 2018 zavrne (I. točka izreka), in da dolžniki sami nosijo svoje stroške ugovornega postopka (II. točka izreka). Z izpodbijanim sklepom z dne 18. 2. 2019 pa je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovoru po izteku roka, ki sta ga vložila drugi in tretji dolžnik, delno ugodi in se izvršba delno ustavi za dne 5. 6. 2018 plačan znesek 49.339,52 EUR, v preostalem delu pa se ugovor zavrne.

2. Zoper sklepe se pravočasno pritožujeta drugi in tretji dolžnik. V pritožbi zoper sklep z dne 3. 1. 2019 dolžnika navajata, da bi jima v primeru rubeža premičnin nastala pravno priznana škoda, saj bi bile njune premičnine v izvršbi prodane, kljub temu, da razlogi za vodenje tega postopka ne obstajajo. Dolžnika v primeru prodaje ne bi mogla uveljavljati vrnitvenega zahtevka zoper dobrovernega kupca, lastninsko pravico na teh premičninah pa bi izgubila. Tudi odškodninski zahtevek zoper upnika ne bi bil mogoč, saj upnikovo ravnanje ni protipravno. Dolžnika zatrjujeta, da sta dolg poplačala, in da upnik ni v nobenem tveganem položaju, saj bi se v primeru neutemeljenosti ugovora izvršba nadaljevala, škode pa upnik ne bi utrpel, saj predmeti izvršbe v tako kratkem času ne morejo izgubiti svoje vrednosti. Za odlog izvršbe pa je izpolnjen tudi pogoj po drugem odstavku 71. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Kot posebno upravičen razlog za odlog izvršbe je namreč mogoče šteti že dejstvo, da je dolg upnika poplačan in dolžnika zato upniku ne dolgujeta ničesar. Dolžnikoma pa tudi ni jasno, kaj je želelo sodišče prve stopnje pojasniti z navedbo, da sta bila dolžnika že deležna dejanskega odloga. Odlog po drugem odstavku 71. člena ZIZ je mogoč za čas treh mesecev, v konkretnem primeru pa je bil tak odlog dolg le dva meseca.

V pritožbi zoper sklep z dne 14. 2. 2019 dolžnika navajata, da ni dopustno voditi izvršilnega postopka za vse dolžnike na podlagi različnih izvršilnih naslovov. Upnik bi moral predlagati izvršbo zoper prvega dolžnika na podlagi vseh štirih notarskih zapisov, zoper drugega in tretjega dolžnika pa zgolj na podlagi notarskega zapisa SV 300/15 z dne 27. 7. 2015. Slednja namreč odgovarjata solidarno s prvim dolžnikom le na podlagi tega notarskega zapisa, in sicer samo do višine 88.701,44 EUR. V primeru terjatve 240.307,16 EUR gre torej za razdelno denarno obveznost, zaradi česar ni možno voditi enega skupnega izvršilnega postopka. Tudi sicer je takšno vodenje izvršbe nepregledno in se sklepa o izvršbi ne da preizkusiti, saj ni jasno, na kakšen način je upnik izračunal skupen znesek terjatve ter kakšni so zneski glavnic in zamudnih obresti ter stroškov. Vsebina predloženih listin namreč ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Napačno je zato stališče sodišča, da je dolžnikov ugovor pavšalen, saj je ravno predlog za izvršbo tisti, ki je pavšalen. Sodišče prve stopnje se do ugovornih navedb v tem delu ni opredelilo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Dolžnika sta tudi opozorila, da je upnik predložil odpoved pogodb za druge kreditne pogodbe, kar jasno nakazuje, da so kreditne pogodbe, na podlagi katerih je upnik vložil predlog za izvršbo, še v veljavi. Sodišče prve stopnje se tudi do teh ugovornih navedb ni opredelilo, zaradi česar se sklepa ne da preizkusiti.

V pritožbi zoper sklep z dne 18. 2. 2019 pa dolžnika navajata, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s poplačilom upnikove terjatve, ki se nanaša na notarski zapis SV 300/15 z dne 27. 7. 2015, v katerem je bila potrjena kreditna pogodba št. 1632892 za znesek posojila 88.701,44 EUR. Upnik je potrdil, da je bil motorni čoln, ki je bil zarubljen v zavarovanje terjatve po tej kreditni pogodbi, prodan v izvršilni zadevi VL 16307/2017 za znesek 90.000,00 EUR, ki ga je upnik tudi prejel. Upnik je sicer navedel, da naj bi prejeto nakazilo poknjižil glede na vrstni red zastavnih pravic, ne pove pa kateri to je. Vrstni red zastavnih pravic je razviden iz vpisnika motornih čolnov, ki je javna knjiga. Dejstev, ki se nanašajo na podatke iz javne knjige, ni potrebno posebej dokazovati. Glede na to, da gre za ugotavljanje vrstnega reda poplačila različnih terjatev, bi moralo sodišče prve stopnje samo vpogledati v to javno knjigo in ugotoviti, katera zastavna pravica je bila vpisana na prvem mestu. Namesto tega je sodišče vpogledalo v notarski zapis SV 276/16 in napačno zaključilo, da trditve dolžnikov o vrstnem redu zastavnih pravic niso pravilne. Iz izvršilnih naslovov v spisu pa izhaja, da se je zastavna pravica, ki je bila predmet notarskega zapisa SV 300/15 vknjižila na peto mesto, vendar so se terjatve po predhodnih notarskih zapisih, ki so imele boljši vrstni red, že poplačale. To je razvidno tudi iz izpisa poslovnih knjig upnika. Iz tega izhaja, da je bila na dan prodaje plovila zastavna pravica upnika po notarskem zapisu SV 300/15 vknjižena na prvem mestu. Zato je nelogična in napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je zastavna pravica po notarskih zapisih SV 1381/16 in 530/16 vknjižila v boljšem vrstnem redu, kot zastavna pravica po notarskem zapisu 300/15, ki se je ustanovila časovno prej. Poleg tega iz odgovora na ugovor ni mogoč ugotoviti kakšen znesek je upnik nakazal Slovenskemu podjetniškemu skladu (v nadaljevanju: SPS). Upnikove navedbe v zvezi s tem so si nasprotujoče, sodišče prve stopnje pa je v tem delu le sledilo upnikovim navedbam iz odgovora na ugovor, zaradi česar se sklepa ne da preizkusiti.

3. Upnik je na pritožbe odgovoril, nasprotoval je navedbam dolžnika in predlagal zavrnitev pritožb ter povrnitev pritožbenih stroškov.

4, Pritožbi zoper sklep z dne 3. 1. 2019 in 14. 2. 2019 nista utemeljeni, pritožba zoper sklep z dne 19. 2. 2019 pa je utemeljena.

Glede sklepa z dne 3. 1. 2019

5. Predmet presoje v obravnavni zadevi je vprašanje, ali so izpolnjeni pogoj za odlog izvršbe po drugem odstavku 71. člena ZIZ. Izključno na tej podlagi sta dolžnika podala svoj predlog za odlog, utemeljevala pa sta ga (zgolj) z dejstvom, da sodišče še ni odločilo o njunem ugovoru po izteku roka, s katerim naj bi po njunem prepričanju uspela, takojšnja izvršba njunih premičnin pa bi bila zato nepotrebna in preuranjena.

6. Glede na to, da dolžnika v zvezi s pogoji za odlog po prvem odstavku 71. člena ZIZ nista podala nobenih trditev, je sodišče prve stopnje povsem po nepotrebnem presojalo, ali sta dolžnika z verjetnostjo izkazala težko nadomestljivo oziroma nenadomestljivo škodo, ki naj bi jima nastala s takojšnjo izvršbo. Posledično tudi pritožba z napadanjem zaključkov sodišča prve stopnje v tem delu ne more biti uspešna. Vseh trditev, ki jih dolžnika v zvezi s tem navajata v pritožbi, pred sodiščem prve stopnje nista podala, zato le-te predstavljajo nedopustne pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče pri odločanju ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Glede na to se do njih tudi ni opredeljevalo.

7. Pritožba tudi ne uspe izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, da za odlog izvršbe niso podani posebno upravičeni razlogi. Dejstvo, da sodišče prve stopnje še ni odločilo o ugovoru po izteku roka, v katerem sta dolžnika zatrjevala, da naj bi bila upnikova terjatev poplačana, namreč ne predstavlja življenjsko izjemnega dogodka oziroma situacije, ki bi utemeljeval odlog izvršbe na temelju drugega odstavka 71. člena ZIZ. Zakonodajalec je takšen odlog izvršbe predvidel le v izjemnih primerih, t.j. v primeru izjemnih socialnih razlogov, katerih pa dolžnika nista zatrjevala, omenjeni pa mednje ne sodi. Sodišče prve stopnje je zato predlog dolžnikov za odlog izvršbe utemeljeno zavrnilo.

Glede sklepa z dne 14. 2. 2019

8. Neutemeljeni so očitki pritožbe, da se sklepa o izvršbi ne da preizkusiti, ker iz njega niso razvidni zneski posameznih upnikovih terjatev in v zvezi z njimi višine glavnic, zamudnih obresti, stroškov ter plačil. Upnik je namreč predlog za izvršbo razdelal po posameznih izvršilnih naslovih, pri čemer je za vsak izvršilni naslov navedel višino terjatve, dolžnike in izvršilna sredstva, v zvezi z višino glavnice, zamudnimi obrestmi in stroški pa se je skliceval na priložena dokazila (izpisek iz poslovnih knjig in obračun obresti), kar tudi po mnenju pritožbenega sodišča zadošča za izkaz višine upnikove terjatve. Predlog za izvršbo pa je sestavni del sklepa o izvršbi. Upnik je s tem podal zadostno trditveno in dokazno podlago, kateri bi dolžnik lahko konkretizirano ugovarjal, še toliko bolj pa po prejemu upnikovega odgovora na ugovor, v katerem je upnik višino terjatve še dodatno specificiral, k temu pa priložil tudi izpis knjižb po posamezni kreditni pogodbi (A 58-69 spisa). Višini terjatve oziroma glavnici, zamudnim obrestim ter stroškom, ki iz predloženih listin izhajajo, dolžniki niso konkretizirano nasprotovali, zatrjevali niso niti, da naj bi bila višina upnikove terjatve drugačna. Tega pa ne navaja niti pritožba. Zaključek sodišča prve stopnje, da dolžniki s svojim pavšalnim ugovorom ne morejo uspeti, je zato pravilen. Sodišče prve stopnje se je do ugovornih navedb v tem delu povsem jasno in celovito izjasnilo, zato očitana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni podana.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se izvršba v obravnavani zadevi ne more voditi na podlagi več izvršilnih naslovov. Res je sicer, da gre za razdelno obveznost dolžnikov, in da drugi in tretji dolžnik za obveznosti po izvršilnih naslovih SV 200/11, 276/16 in 530/16 ne odgovarjata, vendar to samo po sebi ni ovira, da izvršbe po vseh izvršilnih naslovih ne bi bilo mogoče voditi v enem postopku, upoštevaje ob tem dejstvo, da so predlagani izvršbi skupni tudi posamezni predmeti oziroma sredstva izvršbe. Kot že pojasnjeno, je upnik že v predlogu za izvršbo svojo terjatev podrobno specificiral po posameznem izvršilnem naslovu, zato pritožbeni očitek, da je vodenje takšnega izvršilnega postopka nepregledno, ne vzdrži. K temu pritrjuje tudi dejstvo, da sodišče prve stopnje tudi na podlagi delnih umikov predloga za izvršbo s strani upnika izvršbo ustavlja ločeno oziroma z obrazložitvijo v zvezi s katerim izvršilnim naslovom oziroma kreditno pogodbo se je posamezno plačilo terjatve upoštevalo in izvršba delno ustavila. Glede na dejstvo, da se je zoper prvega dolžnika tudi začel postopek stečaja, predmetni izvršilni postopek pa je bil posledično glede njega prekinjen (sklep I 110/2018 z dne 26. 10. 2018, list. št. 83 spisa), pa je izvršba za izterjavo terjatve po notarskem zapisu SV 300/15 z dne 27. 7. 2015 pravzaprav še edina izvršba, ki je v teku. Prekinjen izvršilni postopek glede prvega dolžnika, ki je glavni dolžnik po vseh izvršilnih naslovih, pa bo skladno z določbo drugega odstavka 280. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) tudi ustavljen, poplačilo upnikove terjatve po vseh izvršilnih naslovih pa se bo (v primeru pravočasne prijave le-te) opravilo v stečajnem postopku. Očitane nejasnosti v zvezi z vodenjem izvršbe torej ni, zato pritožba z vztrajanjem pri ločenih izvršbah ne more uspeti.

10. Enako velja tudi glede očitka o bistvenih kršitvah določb postopka v delu, ki se nanaša na zaključke sodišča prve stopnje o zapadlosti upnikove terjatve po izvršilnih naslovih. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem celovito, jasno in prepričljivo obrazložilo, kdaj je upnikova terjatev po posamezni kreditni pogodbi zapadla v plačilo, vse v povezavi z dopisi upnika o odpovedi kreditnih pogodb, s čimer je bil za kreditni pogodbi po notarskih zapisih SV 200/11 in 300/15 izpolnjen tudi pogoj zapadlosti terjatve po 20.a členu ZIZ. Razloge o odločilnih dejstvih v zvezi z zapadlostjo upnikove terjatve in utemeljenostjo upnikovega predloga za izvršbo je torej sodišče prve stopnje podalo, pritožba pa jih niti ne izpodbija. Glede na to s ponavljanjem ugovornih navedb, da naj bi bile kreditne pogodbe še v veljavi, zaključkov sodišča prve stopnje v ničemer ne omaje.

Glede sklepa z dne 19. 2. 2019

11. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z obstojem ter višino upnikove terjatve po notarskem zapisu SV 300/15 z dne 27. 7. 2015. Sodišče prve stopnje ima sicer prav, da je dokazno breme v zvezi z obstojem oziroma drugačno višino upnikove terjatve na dolžniku, vendar pa je potrebno pri vodenju izvršbe upoštevati tudi osnovna načela izvršilnega postopka, med njimi tudi načelo, da se izvršba za poplačilo denarne terjatve opravi le v obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo (3. člen ZIZ). Izhajajoč iz tega načela pa ni mogoče dati absolutne prednosti načelu o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, ki strogo velja v pravdnem postopku (212. člen ZPP), saj se to načelo v izvršilnem postopku uporablja smiselno, v povezavi z drugimi določbami ZIZ (15. člen ZIZ). Glede na to pa mora izvršilno sodišče kljub vsemu paziti, da se izvršba ne opravlja (več), če je terjatev upnika poplačana oziroma ne obstoji.

12. To dejstvo pa sta v ugovoru po izteku roka navajala drugi in tretji dolžnik. Po njunih trditvah naj bi bila upnikova terjatev po notarskem zapisu SV 300/15 v celoti poplačana s prodajo motornega čolna r-810, reg. oznaka KP-xxyy (sicer v drugem izvršilnem postopku), saj je bila zastavna pravica upnika, ustanovljena v zavarovanje terjatve po tem notarskem zapisu, vpisana v vpisnik morskih čolnov z najboljšim vrstnim redom. Kupnina iz naslova prodaje čolna bi tako morala zadostovati za poplačilo upnikove terjatve po tem izvršilnem naslovu, posledično pa upnik ne bi več imel podlage za vodenje izvršbe zoper dolžnika v tem postopku. Sodišče prve stopnje je sicer pri odločanju sprva dalo prednost načelu trditvenega in dokaznega bremena ter v zvezi s tem navedlo, da dolžnika svojih trditev s predložitvijo dokumenta o prodaji čolna nista dokazala, kljub temu pa je vpogledalo še v listine izvršilnega spisa (zadnji notarski zapis SV 530/16) in ugotovilo, da trditve dolžnikov o zastavni pravici upnika z najboljšim vrstnim redom niso resnične. Posledično je ugovoru dolžnikov ugodilo zgolj v delu, ki se nanaša na poplačilo, kot ga je navedel upnik¹, v preostalem pa ga je zavrnilo. Takšna odločitev pa ni pravilna. Pritožba namreč utemeljeno opozarja tudi na druge listine izvršilnega spisa (priloga A 30), iz katerih izhaja, da je bila zastavna pravica upnika na motornem čolnu v zvezi s terjatvijo po notarskem zapisu SV 300/15 ustanovljena že v letu 2015, zato ne more imeti slabšega vrstnega reda, kot zastavna pravica, ki je bila ustanovljena kasneje v zavarovanje denarnih terjatev upnika po notarskih zapisih SV 276/16, SV 1381716 in 530/16. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja v zvezi z vrstnim redom zastavnih pravic upnika tako ni pravilno ugotovilo, posledično pa tudi ni ugotavljalo odločilnih dejstev v zvezi z obstojem (zatrjevanim poplačilom) upnikove terjatve, kar je glede na temeljno načelo iz 3. člena ZIZ bistveno za utemeljenost nadaljnjega vodenja in oprave izvršbe zoper drugega in tretjega dolžnika.

13. Tudi glede zatrjevanih upnikovih plačil Slovenskemu podjetniškemu skladu (iz naslova vračil po vnovčeni garanciji) drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja v zvezi s tem ni ugotavljalo, temveč je le nekritično sledilo upnikovim navedbam glede posameznih plačil, ki jih upnik niti ni izkazal². Posledično pa sklepa o delni ustavitvi izvršbe tudi ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Glede na vse navedeno sta pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 3. 1. 2019 in 14. 2. 2019 neutemeljeni. Ker tudi niso podane kršitve, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350 člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, pritožbi zavrnilo in izpodbijana sklepa potrdilo. Pritožba zoper sklep z dne 19. 2. 2019 pa je utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je zato ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (tretja točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje z vpogledom v zgodovinske podatke iz vpisnika morskih čolnov ugotoviti pravo relevantna dejstva v zvezi z vrstnim redom zastavne pravice upnika, ustanovljene v zavarovanje terjatve po notarskem zapisu SV 300/15 z dne 27. 7. 2015, ter zatrjevanim poplačilom (prenehanjem) te terjatve in na tej podlagi ponovno odločiti o utemeljenosti ugovora po izteku roka.

15. Skladno z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških v zvezi s sklepom z dne 19. 2. 2019 pridržalo za končno odločbo.

----------------------------------------------------

¹ Ki je navajal, da je bila terjatev poplačana le do višine 49.339,52 EUR, saj je s preostalim prejetim zneskom kupnine poplačal terjatve po vrstnem redu zastavnih pravic, delno pa je poplačal tudi SPS iz naslova sklenjene garancijske pogodbe.

² Iz dokaznih listin upnika (A60) izhaja zgolj znesek, ki ga je upnik prejel iz naslova vnovčene garancije SPS, ne pa tudi zatrjevana plačila, ki naj bi jih upnik izvedel v korist SPS.

Datum zadnje spremembe:

18.07.2019

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep I Ip 683/2023
• VSC Sklep I Ip 243/2017
• VSM Sklep I Ip 611/2020